Intervju za Televizijo Slovenija
Ljubljana, 10.1.2012 | intervju
Vir: Televizija Slovenija
Ksenija Horvat Petrovčič (voditeljica): Dober večer, spoštovani gledalci in gledalke. Dober večer, gospod predsednik.
Predsednik republike dr. Danilo Türk: Dober večer.
Ksenija Horvat Petrovčič: Kaj nam lahko poveste po današnjem dnevu? Zjutraj ste se vnovič dobili s kandidatom, z vašim kandidatom za mandatarja, Zoranom Jankovićem. Imate kaka zagotovila, da bo jutri v državnem zboru dobil potrebnih 46 glasov, da bo lahko začel sestavljati svojo vlado?
Dr. Danilo Türk: Zagotovil seveda nimam. Imam pa dobrega kandidata. In dober kandidat je že velik kot poti do uspeha. Računam, da bo jutri državni zbor dobro razmislil. Imamo državni zbor, ki je na pomembni preizkušnji. Večina poslank in poslancev so novi ljudje. Velik del državnega zbora so ženske, ki tradicionalno odločajo po presoji, dobri, zdravi presoji. Verjamem, da se bodo dobro odločili.
Ksenija Horvat Petrovčič: Ampak ni se še zgodilo, da bi državni zbor zavrnil kandidata, ki ga je predlagal predsednik države. Bi to škodovalo tudi vašemu političnemu ugledu na nek način?
Dr. Danilo Türk: To ni primarno vprašanje. Primarno vprašanje je drugje. Treba je razumeti sporočilo nedavnih predčasnih volitev. Te volitve so izrazile veliko željo ljudi po novem. Če pomislite samo na to: zmagala je stranka, ki je sedem tednov pred volitvami sploh še ni bilo. Zmagala je z dobro in razpoznavno večino. Zmagal je kandidat, ki je znan po tem, da je gospodarstvenik, ki ima praktične izkušnje in ki se zna soočiti s problemi, ki tako rekoč "zagrabi" probleme. Verjamem, da je izbor te stranke in tega kandidata za relativnega zmagovalca pomembno politično sporočilo. Mi imamo proporcionalni volilni sistem. Se pravi, absolutne večine ni mogoče dobiti. Imamo sedem strank v parlamentu, kar je veliko število strank. Ampak ob vsem tem imamo tudi razpoznavno voljo volivcev in mislim, da mora to biti glavno vodilo pri odločanju.
Ksenija Horvat Petrovčič: Ampak, gospod predsednik, volitve so bile 4. decembra, danes smo 10. januarja. V javnosti je nekako razširjeno prepričanje, da je vsesplošno zavlačevanje, tudi vaše odlašanje pri izbiri vašega kandidata za mandatarja, škodilo državi, ki je v hudi gospodarski krizi.
Dr. Danilo Türk: Kot veste, sem sam večkrat rekel, da bi si želel, da ta proces teče čim hitreje. Je pa nekaj omejitev. Najprej so tu ustavne omejitve. Sam sem sklical prva posvetovanja s strankami prvi dan, ko je to bilo mogoče, 27. decembra. Prej to po ustavi, naših predpisih ni bilo mogoče. Delali smo čez praznike, med božičem in na dan samostojnosti in enotnosti, da bi prvi dan po prazniku takoj lahko govoril z vsemi strankami. Nobenega časa nismo izgubljali. Potem je tu prišla ideja o vladi narodne enotnosti oziroma vladi ustavne večine in tej ideji je bilo treba dati nekaj dni časa. Nekaj dni časa za to, da se je razjasnilo, ali je to rešitev, ki lahko nadomesti vse druge. Izkazalo se je, da to ni mogoče. Ampak za to razjasnitev smo potrebovali dober teden dni, od katerih so bili trije praznični dnevi. Tako da sem takoj po novoletnih praznikih opozoril stranke, naj preidejo k dogovorom, in potem tudi predlagal mandatarja. Če pogledamo to dogajanje v celoti, bomo videli, da je pravzaprav proces potekal hitro, v okviru, ki ga imamo določenega z ustavo.
Ksenija Horvat Petrovčič: Ampak s tem, ko ste dali ideji trojčka dober teden dni, ste odprli tudi možnost očitkov, oziroma dejanske očitke, da ste nekoliko taktizirali, da bi omogočili nekoliko več manevrskega prostora svojemu domnevnemu favoritu, Zoranu Jankoviću.
Dr. Danilo Türk: Teh očitkov se zavedam. To je tudi čisto naravno, da ljudje, ki politično ocenjujejo stvari, nimajo istega mnenja o nekem političnem dejanju. Ampak upoštevati morate tole: kaj bi bilo, če ne bi dal teh nekaj dni možnosti? Potem bi me verjetno obtoževali, da sem poskušal preprečiti, da bi uspela ideja, ki je boljša, ki je bolj celovita, ki zagotavlja širši krog strank, udeleženih v koaliciji. Tako da sem moral tehtati med dvema izbirama. Izbral sem si eno, ki se mi je zdela prava. Se pravi, treba je nekaj dni dati tej novi ideji in potem seveda iti naprej, če se izkaže, da ta ideja ni uresničljiva.
Ksenija Horvat Petrovčič: Stranke, ki so vstopile v koalicijske pogovore z vašim kandidatom Jankovićem, ste vnaprej opozorili, naj ne kupujejo časa, naj se ne pogajajo s figo v žepu. Še en podoben izraz ste uporabili.
Dr. Danilo Türk: Dobra vera.
Ksenija Horvat Petrovčič: Dobra vera.
Dr. Danilo Türk: Tako.
Ksenija Horvat Petrovčič: Kako torej gledate na taktiko Državljanske liste, ki se je pogajala na obeh straneh?
Dr. Danilo Türk: Nekoliko sem razočaran. Resno sem mislil takrat, ko sem govoril v raznih razgovorih, pa tudi javno, da se je treba pogajati zelo prepričljivo. Ta pogajanja je javnost skrbno opazovala, vsi smo to opazovali. In zelo dobro se vidi, ali se stranke pogajajo z namenom skleniti sporazum ali pa z namenom preizkušati različne opcije, taktizirati in potem na koncu poiskati izgovor. Mislim, da ni dobro, da so se stvari končale tako, kot smo videli včeraj – to moram odkrito povedati – in to iz načelnih razlogov. Namreč, mi moramo v naši politiki uveljavljati doslednost. Če se pogajamo o neki koaliciji, se dajmo pogajati z občutkom in z namenom sporazum doseči. Saj če se ne posreči, se bo razumelo, da se pač ni posrečilo. Ampak tu je ostal slab priokus, da se pač niti ni resno poskušalo, ampak da so bile ves čas v igri tudi druge ideje.
Ksenija Horvat Petrovčič: Ta parlamentarna aritmetika se je kazala kot težavna že nekaj časa. Manjšinska poslanca sta v zadnjih nekaj dneh večkrat odločno povedala, da jutri ne želita imeti odločilne vloge pri glasovanju. Se vam zdi tak odnos korekten?
Dr. Danilo Türk: Da. Ne bi bilo prav, da se manjšinskima poslancema nalaga obveznost, ki je ne moreta nositi. Prvič, obveznost jezička na tehtnici ni za manjšinske poslance. Onadva se bosta, kot vsi drugi poslanci, odločala po svoji vesti. Glasovanje, kot veste, je tajno in prav nič ne bi bilo dobro, če bi se na njiju kakorkoli koncentrirala pričakovanja ali pa kasnejše ocene. Onadva sta v parlamentu zato, da zastopata vsak svojo narodnost. In seveda se bosta potem, ko bo enkrat koalicija odločena, spet odločila po svoji vesti in glede na interese narodnosti. Ne bi pa bilo dobro, da se jima pripisuje odgovornost za to, ali bo nek mandatar uspel ali ne.
Ksenija Horvat Petrovčič: Če Zoran Janković jutri ne bo dobil potrebnih 46 glasov, kaj boste storili, boste predlagali drugo uvrščenega kandidata Janeza Janšo?
Dr. Danilo Türk: Upam, da se to ne bo zgodilo, navsezadnje sem Zorana Jankovića predlagal z veliko resnostjo, zato ker verjamem, da je resnično dober kandidat, da vodi zelo dobro stranko, da izraža to voljo ljudi po novem in da ima tudi sposobnosti, ki jih v tem času resnično potrebujemo – sposobnosti voditi gospodarske in druge projekte in napraviti skladen tim. Upam, da bo uspel. Ampak če se slučajno ne bi zgodilo, da uspe, potem bi seveda takoj sklical posvetovanja z vsemi parlamentarnimi strankami in bi od njih zahteval, da pridejo z novimi predlogi.
Ksenija Horvat Petrovčič: Pa bi vi sami osebno predlagali Janeza Janšo za mandatarja?
Dr. Danilo Türk: To vprašanje se ne postavlja v tem času, ni na dnevnem redu in ne bi želel o njem govoriti. Če se bo kdaj postavilo, bom seveda povedal, kaj si o tem mislim. Dokler se ne postavlja, pa ga ne želim komentirati.
Ksenija Horvat Petrovčič: Z Janezom Janšo ste sicer imeli zanimiv odnos v zadnjem obdobju. Vi sami ste nekoč dejali, da je potrebno politiki Janeza Janše reči ne, zahtevali ste tudi njegovo opravičilo za prirejanje dokumentov v zadevi Velikovec, pa ga potem niste dobili. Vse to nakazuje na težavno razmerje med dvema politikoma, med vami in med njim. Bi tudi to lahko vplivalo na vašo odločitev?
Dr. Danilo Türk: Kot ste ugotovili, tukaj ne gre za osebni odnos. Tukaj gre za prirejanje, prelaganje dokumentov. Gre tudi za precej resne in popolnoma prazne in neutemeljene obtožbe proti predsedniku republike. Tukaj gre za resno načelno vprašanje in seveda to že ima neko svojo vlogo in pomembnost, to moram povedati. Ampak to ni edina stvar, ni edini argument, edini faktor, ki ga je treba v teh zadevah upoštevati. Predvsem pa je tako: mi imamo v tem trenutku predlaganega mandatarja, Zorana Jankovića, in to je resen predlog. Zato sem popolnoma prepričan, da se je treba temu predlogu, ki je pred nami, popolnoma posvetiti.
Ksenija Horvat Petrovčič: Ob tem, ko se – recimo, četudi Zoranu Jankoviću ne bi uspelo in da bi nekoč v prihodnosti skušal Janez Janša oblikovati vlado – kaže zelo verjetna možnost, da bosta obe vladi zelo šibki, da bo vladanje v tem obdobju zelo težko. Koliko možnosti dopuščate, da bomo šli Slovenci še enkrat, zelo v kratkem, spet na predčasne volitve?
Dr. Danilo Türk: Pred tem bi rad rekel še tole – bom odgovoril, seveda, ampak najprej tole. V vsakem primeru bomo potrebovali nekakšno dvonivojsko rešitev. Če, ko bo enkrat koalicijska vlada sestavljena, ta ne bom mogla vključevati vseh parlamentarnih strank. Pred nami pa je nekaj nalog, ki izrazito zahtevajo sodelovanje vseh. Reforma naše referendumske ureditve je taka naloga, potem je tukaj reforma pokojninskega sistema in reforma trga dela. Mislim, da so te tri reforme najpomembnejše in najtežje. To so reforme, ki bodo zahtevale široko soglasje, zato bi bil pripravljen pomagati, da se poleg vlade, poleg vladne koalicije naredi širši sporazum, zavezništvo za reforme v okviru parlamenta kot celote, morebiti pod vodstvom predsednika državnega zbora, da bi se dobro posvetili tem skupnim nalogam. Seveda bo vlada morala pripravljati predloge, resno pripravljene predloge, ampak potem bo treba delati skupaj. Mislim, da je to tisto, čemur se moramo začeti posvečati. Če bi se slučajno zgodilo, da se ponesrečijo poskusi oblikovanja vlade, potem bi seveda imeli predčasne volitve, kar ne bi bil dober razvoj. Upam, da bo v parlamentu dovolj modrosti, da se bomo temu scenariju izognili. Jaz ga ne podpiram, upam, da se ne bo zgodil.
Ksenija Horvat Petrovčič: V zadnjem času ste v vaših nastopih, poleg zavezništva za reforme, veliko govorili o zgodovinskem kompromisu. Lahko nekaj več poveste, kako razumete to besedno zvezo? Ima tudi praktične implikacije? Morebiti neko vlado narodne enotnosti?
Dr. Danilo Türk: Ne nujno vlade narodne enotnosti, ampak neko zavezništvo, nek kompromis, dosežen v državnem zboru. Najprej bi rekel takole: mi smo navajeni državni zbor videti kot tribuno, kjer se vodijo razprave, in to včasih zelo polemične in nekajkrat tudi grobe. Poleg tega smo navajeni videti državni zbor kot prostor in organ zakonodajne oblasti, zakonodajnega odločanja, tu se sprejemajo zakoni. Nismo pa vajeni videti državnega zbora kot agenta, kot organa strateškega odločanja. V teh časih, v katerih živimo, pa je ravno to potrebno. Moramo pomagati, da državni zbor pride v položaj organa strateškega odločanja. In za kaj takega je treba doseči kompromis. Ker gre za zgodovinske zadeve, pravim zgodovinski kompromis. Zgodovinske zadeve – reforma, kot je na primer reforma trga dela, je zelo zahteven projekt z dolgoročnimi posledicami, izjemno pomembnimi učinki za bodočnost mlade generacije. Tu rabimo zgodovinski kompromis. Kot veste, sem si ta izraz izposodil iz zgodovine, iz nekega drugega okvira, iz nekih drugih časov. Ampak mislim, da je besedna zveza primerna, če jo postavimo v kontekst današnjih potreb.
Ksenija Horvat Petrovčič: Če govorimo o nujnosti sprememb – vi sami to večkrat poudarjate, zdi se mi, da je kar nekaj slovenskih politikov, ki zadnje čase veliko govorijo o tem – je zanimiva izjava sedanjega premierja Boruta Pahorja, ki je dejal, da njegova vlada leta 2008 ni imela tega privilegija, da bi se ljudje zavedali, da so na robu gospodarske recesije, hude krize. Se vam zdi, da bo v tem pogledu novi vladi zdaj lažje?
Dr. Danilo Türk: Na nek način da in tu se z g. Pahorjem strinjam. Ko je on začel z vodenjem vlade, še nismo čisto dobro dojeli, da je kriza že tu. Še vedno smo živeli pod vplivom evforije predsedovanja Evropski uniji in predvolilne retorike, v kateri je vse bilo videti dobro, in enostavno oblakov, ki so se na obzorju že zbrali, nismo dovolj dobro videli. Zato je tista vlada začela v težjih razmerah, težje se je bilo navaditi na krizo. Zdaj pa že marsikaj vemo in mislim, da so bila zlasti zadnja leta, in predvsem leto 2011, leta učenja. Mi smo se marsičesa naučili. Če pogledate okoliščino, da se danes pogajajo sindikati in delodajalci direktno, poskušajo doseči sporazum, okvire socialnega sporazuma v času, ko vlade še ni, je to dober dokaz o tem, da se pri nas mnogi odločujoči ljudje že zavedajo, da bomo morali priti do nekaterih zelo pomembnih sporazumov. To se mi zdi zelo dobro, zelo spodbudno. In ko bomo imeli vlado, bo vlada vstopila v ta prostor in bo lahko napredovala hitreje, kot bi, če vsega tega učenja ne bi bilo že za nami. Tu mislim, da ima g. Pahor prav. Vlada, ki odhaja, je seveda naredila nekaj pomembnih predlogov. Ve se, kakšne so alternative, in novi vladi bo v tem smislu delo nekoliko lažje.
Ksenija Horvat Petrovčič: Če se nekoliko vrneva k političnim razmeram v državi – ko se je ameriški veleposlanik Mussomeli sestajal s predsedniki parlamentarnih strank in se pogovarjal, domnevno tudi o koalicijskih pogajanjih, je bil vaš odziv precej oster. Rekli ste, da je to neprimerno. Predvsem ste tako označili Mussomelijevo izjavo, da je v Sloveniji potrebna neka široka slovenska politična koalicija. Je bil ta odziv res potreben? Konec koncev, to je to, kar tuji veleposlaniki v državah počnejo, tudi vi sami ste se sestali z ameriškim veleposlanikom pred novim letom. Verjetno ste se tudi sami pogovarjali o tekočih aktualnih zadevah v državi.
Dr. Danilo Türk: Pogovarjala sva se zlasti o bilateralnih odnosih med Združenimi državami Amerike in Slovenijo, ki so odlični in ki v ničemer niso ogroženi ali kakorkoli prizadeti. S tem, ko sem povedal, da so bile nekatere izjave neprimerne, sem opozoril na nekaj, kar vsi veleposlaniki zelo dobro vedo. Obstaja zelo dobro utečena in splošno sprejeta praksa, da potem, ko se volitve zgodijo in ko se sestavljajo vlade, tuji veleposlaniki ne dajejo nasvetov nobene vrste, zlasti ne javno. Ker nastane vtis, kot da imajo kaj opraviti s procesom, ki mora pripadati strankam, političnim dejavnikom, ljudem v državi, za katero gre. Tu je prišlo do nekega dogodka, neke izjave, ki se mi je zdela neprimerna in preprosto sem to povedal. In lahko vam še dodam, da ne bo pozabljeno: bil sem vprašan, sam nisem iskal priložnosti, da se spustim v to razpravo, ampak sem bil vprašan, vaša kolegica me je na novinarski konferenci vprašala, kaj si o tem mislim, in povedal sem, kaj si mislim. Vprašajte kateregakoli veleposlanika, pa vam bo lahko povedal, da vsi dobro vedo, kaj je treba paziti po volitvah.
Ksenija Horvat Petrovčič: Danes smo tudi že videli odzive nekaterih drugih tujih veleposlanikov v Sloveniji.
Dr. Danilo Türk: Ne bi želel, da iz tega nastane večja debata, kot je treba. Stvari so seveda občutljive, stvari so seveda tudi take, da se jih da potem uporabljati za politične potrebe raznih vrst. Ampak mislim, da so se vse stvari, ki jih je treba povedati, slišale, da imamo zdaj dobre razloge, da razumemo, da se nihče iz tujine ne želi vtikati in ne želi vplivati na proces oblikovanja vlade v Republiki Sloveniji in da bomo v Republiki Sloveniji poskušali narediti vse, da bomo imeli dobro vlado.
Ksenija Horvat Petrovčič: Zanimiv pa je bil vendarle tudi odziv predsednika borčevske organizacije, g. Janeza Stanovnika, ki je predstavnike strank, ki so sodelovali na pogovorih z veleposlanikom, obtožil hlapčevskega odnosa. Se vam zdi, da je imelo to rohnenje na Dražgošah, v tako občutljivem obdobju strankarskega in političnega kupčkanja, tudi svoje posledice prav na to strankarsko in politično kupčkanje?
Dr. Danilo Türk: Gotovo je nekaj posledic bilo. Moram reči, da sem bil tudi sam nekoliko presenečen nad čustveno ostrino teh izjav. Ampak treba je razumeti, to je odziv borca, enega starejših borcev na prireditvi, ki je imela izrazito spominski, borčevski karakter, in je treba razumeti čustveni naboj tega trenutka in tiste prireditve. Sam bi to postavil nekoliko drugače. Namreč, v naslednjem smislu – in mislim, da je dobro, da o tem razmislimo v Sloveniji. Vsi, ki imamo kakršnekoli funkcije v Sloveniji, tiste, ki imajo direktno opravka z mednarodnimi odnosi, ali kakršenkoli drug politični pomen, moramo paziti na dostojanstvo naše države in na to, da nas tujina spoštuje. Mi se moramo spoštovati sami, zahtevati moramo spoštovanje od drugih, moramo biti dostojanstveni in moramo zahtevati to, da vsi razumejo, da brez spoštovanja ni reševanja problemov. To je temeljno pravilo slehernih mednarodnih odnosov in velja za vse države. Seveda velja to prav gotovo tudi za zavezniške in zelo prijateljske države, kjer se nekako avtomatično razume: spoštujemo se, cenimo se in sodelujemo. Verjamem, da je to tisto, česar bi bilo dobro, da se v Sloveniji čim bolje zavedamo. Včasih se mi zdi, da je pri nas tega zavedanja premalo.
Ksenija Horvat Petrovčič: Težavnost političnega trenutka v Sloveniji se verjetno izraža tudi na retoriki in še na drugih rečeh v slovenskem prostoru v tem trenutku: anonimke, zarote, teorije zarot, grozilna pisma. Zakaj se to dogaja?
Dr. Danilo Türk: Živimo v kriznih časih, živimo v časih, ki so nervozni, imamo znaten del ljudi, ki čuti posledice krize, imamo tudi politične napetosti, ki gredo s tem. V takih razmerah ni presenetljivo, da se pojavlja tudi govorica, kakršne si ne želimo, govorica, ki vsebuje tudi elemente tistega, kar v pravni terminologiji ali pa v sociološki terminologiji omenjamo kot sovražni govor. To je treba zavračati. Vse vrste tega, ne glede na naravo, ne glede na poreklo. Vse vrste sovražnega govora moramo zavračati in omejevati oziroma odpraviti, kajti razumen pogovor je najkrajša pot do uspeha.
Ksenija Horvat Petrovčič: Zanimivo je, da v obdobju volilne kampanje hude slovenske ideološke teme nekako niso prišle na površje. V obdobju po volitvah se zdi, kot da je to vse drugače. Zanimiva je izjava dr. Franceta Bučarja, ki je takrat, ko je podprl kandidaturo Zorana Jankovića, dejal, da je to storil zato, da bi se končno premagala delitev na leve in na desne, da bi združili ljudi, ki so desetletja vsak s svojega bregova pravzaprav onemogočali poenotenje slovenskega naroda. Potem, po volitvah pa se zgodi Tomaž Majer s svojo protipriseljensko retoriko, zgodi se Janez Stanovnik, ki pravi, da kolaboranti pa ne smejo v vlado. So te volitve delitve še povečale?
Dr. Danilo Türk: Mislim, da ne. Vendar je treba upoštevati nekaj drugega. Vsaka pot do enotnosti se začne s priznanjem razlik. Mi smo pluralna družba in moramo znati živeti z našimi razlikami. Mislim, da bi bilo iluzorno pričakovati, da bodo razlike kratko in malo izhlapele ali da se bo zgodil nek čudež in potem zaradi volitev ali nekega drugega dogodka ne bo več delitev. To je nerealno, to je iluzija. Mislim pa, da je realno, če se potrudimo, da bi najprej priznali razlike. Smo različni, imamo različne poglede na različna vprašanja. To priznavamo, spoštujemo, ampak iščemo skupne točke. Prej sem omenil tri ključne reforme, okrog katerih bomo morali iskati skupen jezik. Predstavljajte si reformo trga dela. Si predstavljate, kako zahtevne naloge, kako občutljiva vprašanja bo treba tu rešiti? Ali pa pokojninsko reformo, glede na lanske izkušnje, pa one izpred dobrega desetletja, ko je Tone Rop dve, tri leta potreboval za to, da je uvedel delno, splošno sprejemljivo pokojninsko reformo. Imamo torej opravka z zelo resnimi nalogami. In bil bi za to, da iščemo točke sporazumevanja tam, kjer jih je treba najti, ne tam, kjer jih ni mogoče najti. Ker ideološke razlike, različni pogledi na zgodovino in podobne reči, to bo obstajalo. Ampak ne bi bilo dobro, če bi dovolili, da to prevlada.
Ksenija Horvat Petrovčič: Velik del slovenske javnosti je prepričan, da so politični botri iz ozadja tisti, ki so v veliki meri oblikovali slovenski politični prostor. Predvsem del javnosti na desnici je prepričan, da je prvi predsednik g. Milan Kučan tisti, ki je naredil vse, da g. Janez Janša ne bi dobil še enega mandata. Koliko pomena pripisujete takim teorijam, koliko realne so po vaše, kako močan je ta neformalni vpliv ljudi iz ozadja?
Dr. Danilo Türk: Mislim, da kakšnih omrežij in kakšnih tajnih organizacij ni. Mislim, da se močno pretirava s temi teorijami o ozadju. Zdaj, pred novim letom, sem bil na nekem sprejemu udeležen v skupinski fotografiji, kjer so se vsi na veliko šalili: aha, zdaj pa vemo, kdo stoji za kom, češ, na fotografijah se bo to videlo. Mislim, da pri nas vlada preveč občutljivosti, preveč prepričanja, da se vse, kar se zgodi, zgodi zaradi ozadij. V bistvu, če dobro premislite, je to relikt stalinistične logike. Tam so se stvari dogajale zato, ker so se trije nekje nekaj dogovorili. V realnem življenju današnjega časa, 21. stoletja, v Evropi, pluralističnem času polnih komunikacij, tega ni več. Seveda se da vedno razloge za kakšen volilni poraz iskati v neki obskurni teoriji zarote, ampak mislim, da to niti ni resna analiza. Tako da bi svetoval, da se odlepimo od teh teorij zarote, da začnemo gledati na stvari realno.
Ksenija Horvat Petrovčič: Ampak lahko smo nedavno brali tudi Boštjana M. Zupančiča, ki je v svojem tekstu opozoril, da obstajajo še neke novejše mreže političnega vpliva, ki so zelo pomembne tudi v slovenski družbi, ki so nekoliko drugačne od "old boysov", o katerih je govoril sredi 90. premier Drnovšek. Predvsem naj bi bile razlike v tem, da sledijo predvsem svojim lastnim interesom in se ne ukvarjajo z vrednotami. Opažate vi to v slovenski družbi?
Dr. Danilo Türk: Ne vem, kaj točno je imel prof. Zupančič v mislih. On ima več zanimivih tez, ki so na filozofski ravni prav gotovo vredne resnega premisleka. Ampak kar zadeva neformalne mreže: te vedno obstajajo, v vsaki družbi so. Treba je upoštevati, da je Slovenija tudi relativno majhna, veliko ljudi se medsebojno pozna, veliko je simpatij, veliko je antipatij in podobnega. Prav gotovo so neformalna omrežja del družbene stvarnosti. Ampak če se spet vrnem k nenavadno visoki in zanimivi zmagi g. Jankovića. Njega ni bilo na sceni kot akterja v strankarskem življenju na ravni Slovenije kot celote. Veliko ljudi je mislilo, da sploh nima nobenih možnosti, da uspe. Uspel je recimo v Mariboru. Pazite, ljubljanski župan zmaga na volitvah v mestu Maribor. Se da to pripisati omrežjem? Prav gotovo ne. To se da pripisati želji po novem, ki očitno v mestu Maribor obstaja. To ni nič slabega za Maribor. To kaže samo, da je v Mariboru odprtost in da imamo potemtakem tudi povsod po Sloveniji več odprtosti, kot si ponavadi priznavamo. Jaz bi rekel tako: omrežja so, ampak ne imejmo občutka, da je vsaka stvar, ki se zgodi, posledica zarot, omrežij, tajnih ali pa nekih neformalnih dogovorov. Velikokrat je tako, da se stvari zgodijo zato, ker enostavno čas pove ljudem: glejte, treba je neko spremembo narediti.
Ksenija Horvat Petrovčič: Omenili ste, v kakšni naglici je nastala stranka Zorana Jankovića. Podobno velja seveda za Državljansko listo Gregorja Viranta. Kako trdni sta ti dve strankarski strukturi? Gre za neko organsko, celovito, naravno politično organizacijo, z nekim jasnim ideološkim predznakom, ki je v teh časih pomemben, ali ne? Ali gre bolj za neka na hitro sklicana interesna združenja, katerih obstoj, prav dolg, tudi ni nujno zelo gotov?
Dr. Danilo Türk: Strinjam se, da ni nujno, da bodo te stranke dolgo trajale. Saj vidimo, nekatere stranke so medtem prenehale obstajati, nekatere nove so bile ustanovljene. Ampak tisto, kar je resnično v človeku bistvenega, moramo tudi videti – želja po novem. Te stranke, te skupine, so izraz želje po novem. V Sloveniji nimamo tako dolge strankarske tradicije, da bi zaradi nje imeli tako rekoč večno politično strukturo. Nimamo tiste stabilnosti, kot jo ima recimo Nemčija, kjer je seveda tudi prihajalo do sprememb, ampak v veliko bolj omejenem obsegu. Smo država, ki je v mnogih pogledih novum, novi smo in tu je več eksperimentov. In ker je seveda ta želja po novem prav v tem času tako močna, imamo te nove organizacije. Kako dolgo bodo trajale, je težko reči. Ampak te so zdaj tu in zdaj so pričakovanja z njimi povezana. Zato mislim, da jim je treba prisluhniti.
Ksenija Horvat Petrovčič: Kako pomembno je za razvoj slovenske demokracije dejstvo, da te nove stranke niso nastale na osnovi nekih resnih političnih programov? Ti so prišli nekoliko kasneje. Najprej so nastale na osnovi oseb, torej gre za zelo personificirane stranke. Je to pomembno?
Dr. Danilo Türk: Tudi to je pomemben del. Ampak kar se programov tiče, najprej tole: prej sva že ugotovila oziroma sem jaz povedal, kaj mislim – da so tiste tri ključne programske reformne zadeve, ki nas vse zadevajo in kjer bomo morali sodelovati. Saj v bistvu se programi napišejo tako rekoč v veliki meri sami, ker jih čas zahteva. Potem je pa tu seveda še nekaj drugega: ali organizacija in njeni kandidati uspejo izraziti duha časa – to se je zgodilo – in potem vodilne osebnosti. Pri nas imamo zelo malo ljudi na ekonomskem področju, ki so dokazano usposobljeni za spremembe in za to, da izvedejo velike projekte. Imamo razmeroma malo dobrih projektov. Nismo dobro projektno organizirana družba. Smo nekako bolj statični, bolj birokratsko naravnani. Zaradi tega mislim, da je podpora Zoranu Jankoviću s tega stališča tudi pomembna. On je dokazano človek, ki zna narediti projekte in jih izpeljati. In to je ljudem všeč, to potrebujemo. Nekateri pravijo, da je to učinkovitost. Rekel bi, da je to nekaj drugega. Učinkovitost je del tega, ampak to je projektna naravnanost. To moramo razumeti in tako projektno naravnanost moramo zdaj nekako uporabiti, da bomo naredili prve korake iz krize, da bomo zagotovili začetek rasti in potem seveda nadaljnje spremembe.
Ksenija Horvat Petrovčič: Če že govoriva o osebnih kvalifikacijah slovenskih politikov, kako pa gledate na najnovejši sklic državnega zbora? Kako gledate ta njegov intelektualni potencial? Kljub vsemu se zdi, da je z vsakim državnim zborom nekoliko manj ljudi, ki bi imeli nek vsesplošno priznan ugled, uspešnost v slovenski javnosti.
Dr. Danilo Türk: Spet želja po novem. To so novi ljudje, veliko več je žensk. Meni je zelo všeč, da smo končno prešli do takega proporca med moškimi in ženskami, kot se za evropsko državo, ki želi biti med najrazvitejšimi, tudi spodobi. Zdaj je seveda velika odgovornost in pričakovanje in z moje strani tudi velika radovednost, če hočete, kako se bo ta parlament znašel, kako bo ravnal. Ali bo uspel vzpostaviti nove vzorce parlamentarnega delovanja? Ali se bo uspel kvalificirati kot dejavnik strateških odločitev? To je izziv pred poslanci. Tukaj ne gre za akademske nazive. Tu so ljudje, ki so se dokazali v praksi, in zdaj se od njih pričakuje, da se dokažejo tudi v nacionalni politiki. To je velik, težek izziv, velika odgovornost. Pričakovanja so seveda tu. Upam, da jih bodo dobro nosili.
Ksenija Horvat Petrovčič: Nekaj morebitnih vzorcev za prihodnost smo zdaj že videli. Nekaj pri interventnem zakonu, nekaj pri izbiranju predsednika državnega zbora. Vam oba primera zbujata optimizem?
Dr. Danilo Türk: Ne oba, ampak oba sta po svoje zanimiva in če bi bil opazovalec iz tujine, bi rekel tudi po svoje zabavna. Kajti, primer izvolitve predsednika državnega zbora je pokazal, da nove sile delajo tudi nove napake, ki jih recimo stari parlamentarni mački ne bi naredili. Ampak dobro, to se je zgodilo in rezultat morebiti sploh ni slab. Nastala je neka nova politična dinamika in videli bomo, ali bo iz te izšla kakšna nova, dobra vlada. Upam, da bo. Kar zadeva interventni zakon, pa se je pokazalo, da se da pogovarjati in doseči široko razumevanje in to s tistimi, s katerimi se politični dejavniki v preteklosti niso dobro dogovarjali. Seveda, moramo biti realni. Ta interventni zakon ni vsebinsko zelo zahteven. Zato je bil dogovor lažji. Glavne vsebinske naloge, pogajanja, to še pride. Ampak je vzpodbuden in dober začetek. Tako da imamo eno mešano sliko na samem začetku in tudi to je dobro. Upam, da so poslanci in poslanke dobro razmislili o tej svoji izkušnji.
Ksenija Horvat Petrovčič: Gospod predsednik, marsikdo pravi, da bo leto 2012 še zlasti težko, da bodo ljudje šli na ulice, da so finančne zaloge pošle, da bo to obdobje, v katerem se bo gospodarska kriza pokazala v vsej svoji razsežnosti. Že sami ste rekli, da bodo neke spremembe v tem obdobju zelo nujne, da bomo potrebovali neko relativno močno vlado, ki jih bo znala izvesti. Kaj se vam zdi, da bo v tem obdobju najtežje?
Dr. Danilo Türk: Najtežji bo začetek – priti do vlade, ki bo prepričala. To je tisto, kar je najtežje narediti, ker, kot rečeno, zdaj se pogajajo o vladi nove sile, nove zahteve so tu in pričakovalo se bo, da bodo te nove sile prišle do dogovorov hitro. Tudi interventni zakon je dal zelo kratko obdobje na razpolago za pripravo rebalansa proračuna. V tem okviru bo treba najti nove načine varčevanja. Ti novi načini varčevanja bodo zahtevali določitev prioritet. To je nekaj, česar doslej nismo uspeli narediti. Odhajajoča vlada je tu naredila zanimiv poskus. Napravili so tako imenovani programski proračun. Osnovna ideja in začetek je bil dober, samo rezultat se ni posrečil. Bilo bi zelo dobro, če bi nova vlada vzela stvari v roke tam, kjer jih dosedanja vlada zapušča, napravila tak programski proračun in skozi programski proračun določila prioritete, tudi prioritete varčevanja. Ne more biti vse varčevanje usmerjeno na ustavljanje investicij. To potem pomeni, da ne bomo imeli rasti, da ne bomo mogli zaposlovati ljudi, da ne bomo mogli napredovati. To bo treba narediti drugače in to bo seveda velik izziv za vlado, vlada pa bo tega sposobna, če bo imela dva pogoja – prvič, lastno prepričljivost, in drugič, tisti zgodovinski kompromis, tisto osnovno strateško razumevanje, kaj so naše glavne naloge, razumevanje, da je treba vladi dati možnost, da tak sistem prioritet naredi in proračun oblikuje okrog njih.
Ksenija Horvat Petrovčič: Nekaj vtisov o tem, kako se bo odločala katerakoli prihodnja vlada smo verjetno dobili že na osnovi koalicijskih pogajanj, vsaj po tem, kar je pricurljalo v javnost. Si na osnovi tega lahko ustvarite mnenje? Gredo ta pogajanja v pravo smer, kar zadeva teh ključnih stvari, ki nas čakajo?
Dr. Danilo Türk: Vsebinsko, da. Zdi se mi, da gredo pogajanja z dobrim razumevanjem problemov in da bi se lahko končala s takim vsebinskim dogovorom, ki bi jih prepričal. Ampak zanimivo se mi zdi še to: nihče od kritikov te koalicijske pogodbe ni kritiziral vsebine te pogodbe. Govorilo se je o nekem pomanjkanju koncepta, o nekih takih pomanjkljivostih bolj obrobnega značaja ali pa značaja, ki ne zadeva samo jedro vsebine.
Ksenija Horvat Petrovčič: Gregor Virant je včeraj zelo jasno in decidirano povedal, da Pozitivna Slovenija ni nastopila z jasnim konceptom koalicijske pogodbe, kar je danes seveda Zoran Janković zavrnil na tiskovni konferenci.
Dr. Danilo Türk: Koncept, kaj je koncept? Koncept je vsebina nalog, ki nas čakajo. Seveda bo tu kdo lahko tudi nezadovoljen, ampak prav gotovo se ne da očitati, da ni bilo čisto nobenega koncepta. Prav gotovo je res, da Zoran Janković ni nastopil s 100 strani obsežnim dokumentom. Spominjam se pogajanj o koalicijski pogodbi izpred treh let. Takrat je bila situacija obrnjena. Takrat je obstajala politično skladna koalicija, bil je trojček, kot veste, in potem se je priključila še stranka DeSUS in ni bilo nobenega dvoma, kdo bo v koaliciji. Ampak ker ni bilo nobenega dvoma, kdo bo v koaliciji, je nastalo veliko mučenje okrog vsebine koalicijske pogodbe, ki je naposled obsegala, mislim da, blizu 100 strani. Bila je monumentalen dokument, ki pa ni igral nobene velike vloge v delu vlade. Bil je seveda neke vrste ozadje, podlaga, nekaj zelo splošnega, ampak z zelo malo vpliva na realne odločitve, ki so sledile v letu 2009. Skratka, pri sestavljanju vlade imate vedno opravka z obema problemoma – skladnost koalicije na eni strani in primeren obseg koalicijske pogodbe. Mislim, da smo tokrat, kar zadeva obseg koalicijske pogodbe, bližje tistemu, kar je treba, kot smo bili recimo v situaciji pred tremi leti.
Ksenija Horvat Petrovčič: V Sloveniji se seveda tudi glede tega, kako hude so gospodarske razmere v naši državi, ne moremo povsem poediniti. Po eni teoriji je Slovenija tik pred gospodarskim zlomom, na poti Grčije, po drugi teoriji, po drugem scenariju pa gre Sloveniji še vedno relativno dobro, če pogledamo širši evropski kontekst. Kako vi ocenjujete slovensko gospodarsko situacijo?
Dr. Danilo Türk: Prva teorija preprosto ne drži. Enostavno ni tako. Razumem, da so politični razlogi, zaradi katerih se pretirava s črnimi scenariji, ampak objektivna analiza pokaže, da ni tako. Problem je nekje drugje. Danes v teh kriznih razmerah v svetu ni enotnega koncepta, ene enotne doktrine, ki bi povedala, katero smer je treba peljati, da se bo prišlo do rezultatov in rešitev. Obstajajo keynesijanske ekonomske teorije, ki predvidevajo večjo porabo, spodbujanje povpraševanja in skozi to potem rast in reševanje problemov, in na drugi strani liberalne teorije, ki zahtevajo zmanjšanje države, čim manj vpletanja v gospodarstvo in pričakovanja, da bo rast nastala iz povečanega tržnega delovanja. Vse to je znak krize kapitalizma. Izraz kriza kapitalizma uporabljam zato, ker ga vedno, skoraj vsak dan preberem v Financial Timesu, ki ima posebno rubriko "Kriza kapitalizma", kjer se veliko razpravlja o tem in se ves čas govori o polemikah med temi ekonomskimi šolami. Ta polemika je tudi nas prizadela, kajti če pogledate naše razprave, so zelo podobne tistim, ki jih beremo na mednarodni ravni. Ker seveda enotne teorije izhoda iz krize ni, se potem tem teorijam, ki se bojujejo za prevlado, dogaja, da tudi malo priredijo oceno stanja, da bi bolj pojasnile oziroma bolje dosegle prepričljivost svojih argumentov. To je en nivo razprave, ki ga moramo videti, ampak spet bi se rad vrnil k začetku. Rešitev ni v tem, da izberemo pravo teorijo. Rešitev za Slovenijo je, da najdemo prave projekte in da skozi projekte poženemo rast. In če bomo pognali rast, bomo že videli, katera teorija nam najbolje ustreza. Naša država ima tudi lastne izkušnje. Ni treba, da se inspiriramo pri nekakšnih ekonomskih dogmah. Navsezadnje, ekonomski teoretiki niso znali napovedati krize leta 2008 in nimajo prepričljivosti, zaradi katere bi nam lahko danes govorili, da oni že vedo, kako je treba. Ne vedo. Treba je imeti projekte, treba je imeti uspehe, treba je pognati rast in potem bomo videli, kaj deluje in kako naprej.
Ksenija Horvat Petrovčič: Zanimajo me vaša stališča o Madžarski. Madžarska – politično izredno zanimiva država že zadnjih nekaj let. Vemo, ljudje so na Madžarskem na ulicah. Vlada sprejema ukrepe, ki tudi povsod po Evropi niso zelo priljubljeni. Evropska unija jih tudi relativno ostro kritizira, spominjajo na avtoritarne ukrepe, ampak hkrati pa nekih zelo odločnih mehanizmov, kako postaviti voditelje, ki se obnašajo na podoben način, Evropska unija v bistvu nima. Ima nekaj finančnih mehanizmov – bomo še videli, ali bomo res prišli do njih, ali ne. Se vam zdi, da bi Evropska unija tu morala nekoliko odločneje zastopati svoje vrednote in sporočiti, kaj so pravzaprav evropske vrednote?
Dr. Danilo Türk: Odgovor na to vprašanje ni tako preprost in to iz naslednjega razloga: Evropska unija nima lastne legitimnosti. Evropska unija je tvorba držav članic. Legitimnost oblasti ima svoj sedež doma, v državah, pri ljudeh in nacionalnih institucijah, konkretno pri madžarskem parlamentu, madžarskih volivcih. Zato Evropska unija ne more delovati kot država, ko gre za taka temeljna vprašanja, kot jih postavljate in kot se danes kažejo na Madžarskem. Seveda v Evropski uniji prihaja do spoznanja, da je Madžarska krenila po poti, ki je izjemno tvegana in ki lahko pomeni ogrožanje skupnih vrednot, na katerih Evropska unija temelji. Ampak Evropska unija ni naddržava, ki lahko predpiše državi, kako naj svojo notranjo ureditev razvija, da bo čim bolje uresničila te vrednote. Njene možnosti so omejene. Tudi nemško ustavno sodišče je v svojem znamenitem izreku o Lizbonski pogodbi junija 2009 povedalo: sedež legitimnosti je v parlamentu, v Bundestagu, ne v Evropskem parlamentu, v nacionalnem parlamentu. V Evropski uniji je že tako, da ne bo šlo brez nacionalnih ustanov. Zato lahko problemi, ki jih danes vidimo na Madžarskem, doživijo svojo rešitev samo na Madžarskem. Evropska unija lahko morebiti malo pomaga, ampak ljudje na Madžarskem bodo morali odločiti o tem, kaj hočejo, da bo bolje.
Ksenija Horvat Petrovčič: Sami. Slovenija, Slovenci bomo šli v kratkem spet na referendum, tokrat o Družinskem zakoniku. Kako gledate na odločitev ustavnega sodišča, da se izogne vsebinski razpravi o zadevi Družinskega zakonika in da najde v bistvu formalno rešitev, kako se tej zadevi izogniti, in hkrati dovoli referendum?
Dr. Danilo Türk: Že večkrat sem povedal: odločbe ustavnega sodišča je treba spoštovati in tudi to odločbo je treba absolutno spoštovati. Tu ni nobenega izgovora in nobene dileme. Seveda pa ima vsakdo lahko o sodbah tudi svoje mnenje in tisto, kar me skrbi, je občutek, ki je nastal, da se je sodišče tu nekako izognilo vsebinskim vprašanjem in se je postavilo na bolj udobno stališče dopustnosti tega referenduma. Nekaj podobnega smo videli že pred letom dni, ko je sodišče dopustilo referendum o pokojninski reformi. Tudi tam je bil problem zelo razviden, namreč, ali je pri pokojninski reformi javno-finančni učinek predlagane reforme tak, da lahko govorimo o neposrednih finančnih posledicah. Že takrat so mnogi menili, da bi bilo bolje, če bi šlo sodišče globlje v vsebino in bi se odločilo drugače. Tudi tokrat je bilo takih mnenj – da bi bilo dobro, če gre sodišče v vsebino in bi odločilo po meritornih vprašanjih – veliko. Tisto, kar me skrbi, je to, da ne bi šlo ustavno sodišče na pot bolj udobnega odločanja o formalnih vidikih in izogibanja vsebinskim ključnim vprašanjem. Kot veste, sem pred leti predlagal, da naj bi sodišče pridobilo pristojnost, da samo odloči, o čem bo odločalo. Na ta način bi se posvetilo resnično ključnim vprašanjem. Upam, da se bo novi parlament v nekem trenutku vrnil k tej ideji in da bo ustavnemu sodišču te možnosti dal, ker vidimo, da breme sedanjega sistema ni majhno.
Ksenija Horvat Petrovčič: Če pogledamo argumente nasprotnikov Družinskega zakonika, potem vidimo, da pristajajo predvsem na logiko, da je prava družina: oče, mati in otrok, samo to. Kako vi gledate na to?
Dr. Danilo Türk: Mislim, da je treba dandanes videti družino v večji raznovrstnosti. Dandanes je središče družine otrok. Ta otrok ima seveda svoje biološke starše, lahko pa se v družinskem smislu znajde tudi v drugačnih razmerah. Treba je zagotoviti, da otrok v nobenem pogledu ne bo utrpel škode. Na ravni mednarodne konvencije o otrokovih pravicah je načelo, da mora biti otroku posvečena prva skrb. To načelo je osrednje in tudi tu, v tem družinskem zakoniku bi moralo to načelo veljati. Otrokove pravice in najboljši interesi otroka so prvo merilo in prva zahteva. Seveda se bodo mnenja o tem, ali ta zakon zadošča temu kriteriju, razlikovala. Ampak če bi se dovolilo, če bi se omogočilo, da se razprava sprevrže v to, da je samo en model družine primeren, to ne bi bilo dobro. Ker je v razkoraku z realnostjo, ki je že tu.
Ksenija Horvat Petrovčič: V Evropski uniji vidimo, da so tudi nekatere države, ki jih dojemamo kot nekoliko bolj konservativne, odobrile te možnosti istospolnim partnerjem. V čem se vam zdi, da je problem Slovenije? Morda Slovenija še ni zrela, da stori ta korak naprej?
Dr. Danilo Türk: Morebiti in to se bo videlo tudi v teh časih pred referendumom in na referendumu. Seveda je nevšečna stran tega referenduma ta, da ustvarja pritisk na neko skupino ljudi, ki je v objektivno manjšinskem položaju. To seveda ni dobro in ta okoliščina me prav nič ne veseli. Ampak referendum bo in zdaj bi bil za to, da se pred referendumom opravi resnično dobra in strpna razprava. Tu bodo tudi mediji imeli veliko vlogo, tudi vaša televizija. Bil bi za to, da se naredi serija dobrih okroglih miz z resnično strpnimi pogovori na teme, ki so odprte. Namreč, paradoks je ta: velika večina besedila tega novega zakonika je popolnoma nesporna in bilo bi dobro, da se ljudem nekoliko bolj predstavi, kaj vse ta zakonik vsebuje, da bi dobro vedeli, kaj je vsebina, o kateri se odloča, in kje so resnično sporne točke in kakšna so resnično stališča okrog teh spornih točk. Mislim, da je tu odgovornost organizatorjev razprav še posebej velika. Zaenkrat nimamo dobrih razprav na to temo.
Ksenija Horvat Petrovčič: Kako pa vidite vlogo Cerkve pri tej celotni razpravi o Družinskem zakoniku?
Dr. Danilo Türk: Stališče Cerkve me ne preseneča. Stališče Cerkve je tako, kot ga izraža tudi zahteva po referendumu, in to je eno od stališč. Mislim, da ne bi bilo dobro, če bi se poskušali obrniti proti Cerkvi in reči: to stališče ni legitimno. To je stališče, ki je tu, ki ga poznamo in o katerem se je treba pogovarjati. Spet smo pri tem, da je treba napraviti dobre, strpne in resne razprave. To se mogoče sliši nekoliko dolgočasno, ampak nikakor ne smemo biti za nobeno vrsto izključevanja, niti cerkvenih stališč, niti kakšnih manjšinskih stališč, niti kakšnih tretjih stališč. Dajmo vsa stališča za isto mizo in dajmo se o njih pogovarjati. Ne na enem pogovoru, na več pogovorih, kajti to so stvari, ki zelo temeljito zadevajo zelo veliko ljudi, in prav je, da se o njih pogovarjamo strpno in tudi dolgo, če je treba.
Ksenija Horvat Petrovčič: Že prej ste omenili, da bo vprašanje referendumov zagotovo ena od teh ustavnih sprememb, ki bi jih bilo verjetno treba čim prej tudi uresničiti, uveljaviti. Za kakšno rešitev se boste vi zavzeli v tem primeru?
Dr. Danilo Türk: Kot sem že večkrat povedal, sem za to, da bi referendumsko ureditev spremenili, tako da bi bolje ustrezala osnovni ideji referenduma, ki je izražanje ljudske volje. Da bi to dosegli, mislim, da je treba izključiti možnost, da bi poslanci predlagali referendum in da bi to zadoščalo. Se pravi, to ne sme biti sredstvo skupine poslancev, nek rezervni inštrument opozicije ali kaj podobnega. To mora biti na voljo ljudem, ki morajo zbrati podpise, da se referendum lahko sprejme in potem bi se seveda morali temeljito pogovoriti o kvorumu. Koliko ljudi se mora referenduma udeležiti, da lahko štejemo rezultat za veljaven? Zdaj imamo situacijo, ki resnično ni dobra, da lahko zelo majhno število ljudi odloči, tako da manjšina nekako vsili svoje stališče veliki večini, in da se to potem prikazuje kot neke vrste ljudska volja. Čeprav v bistvu, po naravi stvari, to ne izraža polne ljudske volje.
Ksenija Horvat Petrovčič: Kakšen kvorum bi vi zagovarjali v teh koalicijskih pogodbah? Zdaj vidimo, da se pojavlja številka 25-odstotna udeležba.
Dr. Danilo Türk: To je premalo. Mislim, da bi moralo biti vsaj 30. Nekje 30, 40 odstotkov. Resnično moramo imeti dovolj ljudi na referendumu, da bomo vedeli, da se neka odločitev lahko šteje za odločitev ljudi.
Ksenija Horvat Petrovčič: Kaj pa druge ustavne spremembe, ki nas čakajo? Tudi sodniški mandati – kaj menite, bi bilo bolje iti z vsako ustavno spremembo posebej ali jih morda sprejeti v paketu?
Dr. Danilo Türk: Vsekakor mislim, da bi bilo treba referendumsko ureditev pogledati posebej in potem najti rešitve, ki morebiti zadevajo tudi spremembo ustavnega besedila, in to obravnavati čisto samostojno in to takoj. Kajti če bomo referendumsko ureditev spremenili dovolj hitro, recimo v naslednjih nekaj mesecih, potem si bomo na ta način olajšali delo pri vseh reformnih vprašanjih, ker se potem na ta način odpravi tista večna nevarnost, da bo nekdo, ki mu pač neka rešitev ne bo všeč, na koncu izgubil voljo do pogajanj in se bo zatekel k referendumu. Mislim, da to ni dobro. Zato se mi zdi, da bi morala biti referendumska ureditev spremenjena na začetku. To se mi zdi samostojna in močno prioritetna naloga. Ostalo pa bi bilo treba pogledati, katere spremembe so dozorele. Sam imam izkušnjo, ko sem pred leti predlagal nekaj, kar se mi je zdelo popolnoma naravno in tudi strokovno usklajeno, kjer pravna stroka glede sprememb v pristojnostih ustavnega sodišča oziroma načinu dela ustavnega sodišča ni imela ugovorov, kjer je bila dovolj široka razprava že prej, potem pa se stvari niso posrečile zato, ker je nastala politična opozicija, politično nasprotovanje tej ideji. Po tej izkušnji sem seveda postal precej bolj previden in ne bi želel v tem trenutku predlagati nobenega dnevnega reda. Spet smo pri državnem zboru. Mislim, da bi zdaj državni zbor in zlasti njegov predsednik moral ponuditi tak dnevni red in potem v dogovoru z vlado ugotoviti, kje se da napraviti dober program sprememb ustave, tam kjer je to zrelo, kjer je to potrebno.
Ksenija Horvat Petrovčič: Gospod predsednik, še nekaj mesecev je skoraj do izteka vašega mandata. Zanima me, katera predsedniška pooblastila, katere dolžnosti, ki vam jih nalaga ustava, kaj bi spremenili, kaj bi drugače zastavili, mogoče kar zadeva predsedniških pooblastil, da bi predsednik države lahko še bolje opravljal svojo funkcijo, torej služenje svojemu narodu?
Dr. Danilo Türk: Najprej vam moram povedati, da sem bil v teh štirih letih, kar opravljam predsedniško funkcijo, deležen različnih presenečenj, ampak predvsem velikega opogumljanja. Predsedniška funkcija pri nas je zasnovana tako, da zahteva veliko stika z ljudmi, veliko stika s civilnodružbenimi organizacijami in da je to tisto, kar daje vsebino in polnost predsedniški funkciji. Kot veste, se tudi v medijih oglašam ne prepogosto in vedno na podlagi zelo širokega posvetovanja, širokih kontaktov, ki jih imam. To se mi zdi, da je za predsedniško funkcijo v našem sistemu bistveno, zato same formalne spremembe niti niso tako zelo pomembne. Nekoč sem povedal, da bi mi bilo recimo ljubo, če bi prišli do rešitve, ki bi omogočila, da od časa do časa predlagam kakšen predsedniški zakon, ki bi mogoče zahteval nekaj večjo večino v parlamentu ali kaj podobnega. To je tako, bi rekel, neka želja. Vem, da bodo ustavni pravniki rekli, da to ni skladno z načinom, kako je predsedniška funkcija zasnovana v našem ustavnem sistemu, in zato verjetno te spremembe ne bo. Ampak če bi bila možna, bi se seveda zanjo zavzel. Če ne bi bila možna, pa bi mogoče veljalo razmisliti, da ima predsednik nekaj več pristojnosti, ko podpisuje zakone. To bi bilo bolj skladno z idejo predsedniške funkcije.
Ksenija Horvat Petrovčič: Kaj pa recimo pri izbiri mandatarja v obdobju sestavljanja vlade?
Dr. Danilo Türk: Tudi tu bi lahko postopek skrajšali, da bi lahko namesto sedanjega dvofaznega postopka naredili enofazni postopek. Ampak tukaj glavnega problema nima predsednik republike. Predsednik republike svojo nalogo že opravi. Glavni problem ima v tem konkretnem kontekstu državni zbor, ker je soočen z dvema stopnjama odločanja, in potem seveda postane celoten proces v državnem zboru bolj zahteven, bolj kompliciran. Če bi državni zbor krenil po tej poti, bi bil jaz prav gotovo za to. Ampak spet: ne bi rad, da se razume, kot da je to problem predsedniške funkcije. To ni problem predsedniške funkcije. To je problem naše velike, mogoče nekoliko pretirane previdnosti. Če smo sposobni zdaj nekoliko bolj samozavestno napraviti stvari – reči: dobro, naj predsednik predlaga mandatarja, ta pride s predlogom vlade in potem parlament odloči – naredimo to.
Ksenija Horvat Petrovčič: Samo še tole: jeseni so seveda tudi predsedniške volitve. Ste se že odločili, boste kandidirali?
Dr. Danilo Türk: Časa za razmislek o tej odločitvi še nisem imel. Zdaj je bilo veliko drugih reči. Nisem se še odločil. Kaj bom napravil, o svojih namerah bom odločil pravočasno in bom to tudi povedal. Rad pa bi rekel tole: predvsem ne bi želel, da se karkoli, kar izjavim ali kar naredim, razume kot to, da se odpovedujem možnosti, da bi kandidiral. Želel bi, da se ta možnost seveda najresneje ohrani. Čas, ko bo povedano, ali sem se odločil, da ponovno kandidiram, pa bo že prišel.
Ksenija Horvat Petrovčič: Gospod predsednik, najlepša hvala za ta pogovor.
Dr. Danilo Türk: Prosim.
Ksenija Horvat Petrovčič: Spoštovani gledalke in gledalci, vam pa hvala za pozornost.