Predavanje predsednika republike na Dnevih slovenskih pravnikov 2010

Portorož, 14.10.2010  |  govor

Predavanje predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na Dnevih slovenskih pravnikov 2010
Portorož, 14. oktober 2010


Za vsakega pravnika je posebna čast, posebno veselje in posebno vznemirjenje priti na Dneve slovenskih pravnikov in nastopiti s svojim razmišljanjem pred kvalificiranimi kolegicami in kolegi. In vselej se ob takih priložnostih postavlja vprašanje, kaj je tisti glavni akcent, ki ga naj nastopajoči v svojem nastopu pove.

Ko sem razmišljal o tematiki mehanizmov za varstvo človekovih pravic, se mi je zdelo prav, da bom – kot prvi, ki govori v tem panelu – povedal nekaj o širšem mednarodnem kontekstu varstva človekovih pravic, ki je tako zgodovinski kontekst kot tudi institucionalni kontekst. To se mi zdi potrebno zaradi tega, ker v naši praksi in v našem razpravljanju o teh zadevah največkrat pristopamo k vprašanjem varstva človekovih pravic izrazito kazuistično. Nastopamo s stališča posamičnih primerov ali posamične serije primerov. Malokdaj se vprašamo, kakšen je celovit okvir, znotraj katerega se posamezni primeri dogajajo, in kako je treba obravnavati mednarodno dimenzijo varstva človekovih pravic, ki je vsepričujoča. Danes so standardi človekovih pravic mednarodni standardi in praksa različnih mednarodnih forumov ima različno pomembne, različno močne vplive na tretma, na razlago mednarodnih standardov in seveda tudi na reševanje konkretnih primerov.

Za pojasnitev tega konteksta, institucionalnega in zgodovinskega, konteksta razmerja med mednarodnimi in domačimi, notranjimi sredstvi za varstvo človekovih pravic bi želel začeti z nečim, kar je verjetno nekoliko nenavadno v krogu, v katerem se danes pogovarjamo.

Če pogledamo zgodovino 20. stoletja, vidimo, da je bila pravzaprav neka intenzivna faza v razvoju mednarodnih mehanizmov podana že zelo zgodaj, z Društvom narodov. Tu ne bom govoril o mednarodnih delovnopravnih standardih, ampak o nekem specifičnem področju, ki je imelo izjemno velik pomen na ves nadaljnji mednarodni pravni razvoj, ko gre za problematiko človekovih pravic in zlasti mehanizmov za zaščito.

Po I. svetovni vojni je glede na takratno ozemeljsko prerazporeditev, ki je nastala kot posledica razpada velikih imperijev in spreminjanja meja, prišlo do manjšinske problematike, problematike nacionalnih manjšin. Takrat je v evropskih državah približno 25 milijonov ljudi živelo v položaju manjšin. Društvo narodov je imelo razvit pravni mehanizem, pogodbeni mehanizem za zaščito, ki je vsebovala materialnopravno zaščito pravic manjšin in seveda tudi prve mehanizme za zaščito njihovih pravic, ki bi jih lahko ocenili že kot za začetek oziroma kot prvo inspiracijo mehanizma varstva človekovih pravic.

Da ne bo videti, da je to čista zgodovina ali pa čisto pozabljena zadeva, bi spomnil na naslednje: če obiščete dokumentacijo Društva narodov – in to bi svetoval vsakomur, ki bo kdaj potoval v Ženevo, pa bo imel kaj preveč časa, kajti tam je arhiv Društva narodov eden bolj zanimivih krajev, ki jih je vredno obiskati – je dobro poiskati vprašanje, kako so se v tistem kontekstu obravnavali problemi Albancev na Kosovu. Ti problemi so bili predmet obravnave v Društvu narodov in so bili predmet precej detajlnih pritožb, ki so bile pripravljene v okviru evropskega kongresa narodnih manjšin in so prišle pred mehanizme Društva narodov. Ti mehanizmi so vključevali posebne tričlanske komisije, ki so zelo natančno pogledale vsak primer domnevnih kršitev manjšinskih pravic in potem poročale Svetu Društva narodov kot političnemu organu Društva. Svet Društva narodov je potem odločil v primeru Albancev na Kosovu največkrat tako, da je zadevo zavrnil, ugotovil, da je neutemeljena, da ni dovolj razlogov, da bi Svet Društva narodov sprejemal kakršenkoli sklep. To se je ponavadi zgodilo na predlog kakšne latinskoameriške delegacije, Mehike ali Brazilije. Iz te prakse lahko vidimo, kako je zadeva z varstvom manjšinskih pravic funkcionirala v tistem času in kakšni so bile determinante tega obravnavanja, ki so v veliki meri zaznamovale vsa naslednja desetletja.

Prišlo je do dveh pojavov, ki sta značilna za velik del kasnejšega razvoja in v dobri meri za nekatere zelo pomembne vidike varstva človekovih pravic še danes. Prišlo je do pojava politizacije in selektivnosti, kajti selektivnost v obravnavi primerov in politični vpliv na odločitve v teh primerih sta bila seveda v sistemu, kakršen je bil Društvo narodov, neizbežna. Danes še vedno ugotavljamo, da je tudi v sistemu Združenih narodov ostalo precej teh problemov še vedno nerazrešenih.

V Združenih narodih imamo danes izredno razvejan sistem institucionalnih mehanizmov za zaščito človekovih pravic. Danes je seveda paradigma, na podlagi katere se razvija vsa mednarodna zaščita, popolnoma drugačna. Če je v času Društva narodov to bilo predmet zaščite posameznih kategorij ljudi ali posameznih pravic, imamo od Splošne deklaracije človekovih pravic na voljo temeljni kodeks, ki je določen na celovit način, in številne mehanizme, ki poskušajo zagotoviti uresničevanje individualnih pravic, določenih v tem kodeksu.

Ti mehanizmi so se razvijali na izjemno dinamičen način in so dosegli stopnjo, ki je danes privedla do velike kompleksnosti v sistemu Združenih narodov. Ta kompleksnost se vidi v naslednjih dejstvih: danes je v sistemu Združenih narodov sedem mednarodnih konvencij, od katerih ima vsaka svoj mehanizem nadzora nad varstvom človekovih pravic – poleg teh pogodbeno določenih mehanizmov še več drugih mehanizmov na podlagi ustanovne listine in sklepov relevantnih organov, Generalne skupščine in Ekonomskega in socialnega sveta. Med njimi je najpomembnejši Svet za človekove pravice, ki je ustanovljen na podlagi ustreznih resolucij Generalne skupščine Organizacije združenih narodov.

Problem obvladljivosti in problem selektivnosti se kaže danes do neke mere podobno, kot se je kazal v času Društva narodov, s podobnimi značilnostmi politizacije in selektivnosti, vendar seveda v veliko bolj izdelanem in veliko bolj raznovrstnem modelu skrbi za človekove pravice. Ni moja naloga, da bi opisoval podrobnosti tega mehanizma. Mislim pa, da je prav, da opozorim, da mehanizem Združenih narodov obstaja in – kot bom povedal nekoliko kasneje – je v nekaterih pogledih relevanten tudi za človekove pravice v Sloveniji in je relevanten za našo prakso, zlasti zakonodajno, v določeni meri pa tudi za pravosodje.

Med mehanizmi Organizacije združenih narodov se mi zdi, da je posebno koristno omeniti Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah. To je mednarodna pogodba, ki je bila sklenjena leta 1966, je v veljavi od leta 1976, od takrat naprej deluje tudi poseben ekspertski organ, Odbor za človekove pravice, ki ga sestavlja 18 strokovnjakov, in ta organ ves čas deluje s pomočjo treh instrumentov. Najprej, obravnava periodična poročila držav, pogodbenih strank.

Nadalje, obravnava individualne pritožbe na podlagi posebnega fakultativnega protokola, ki je bil priložen Mednarodnemu paktu o državljanskih in političnih pravicah in ima v tem času okrog 120 pogodbenih strank, se pravi je zelo široko sprejet in daje pravico državljanom oziroma osebam pod jurisdikcijo pogodbenih strank, da potem, ko so izčrpali domača pravna sredstva, zahtevajo tudi mnenje Odbora za človekove pravice. To mnenje nima značaja sodbe, niti deklaratorne, ampak je mnenje, "views" v angleščini, in to mnenje učinkuje na podlagi svoje vsebine in svoje moralne moči, pa tudi svoje pravne prepričljivosti.

Na podlagi teh mnenj odbor piše tudi splošne komentarje k posameznim členom Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in ti splošni komentarji so postali pomemben del literature za razumevanje vsebine človekovih pravic in za uporabo v sodni praksi, pa tudi pri razvoju zakonodaje.

To so ti trije instrumenti. Malo kasneje se bom dotaknil tudi Sveta Evrope in njegovih mehanizmov, ampak še preden pridemo do tega, poglejmo za hip mehanizme Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Na kakšne načine sta ta pakt in njegov mehanizem relevantna za Republiko Slovenijo? Po mojem mnenju gre za tri vrste vplivov, ki jih moramo danes imeti pred očmi in ki seveda niso statični.

Najprej, vsebina Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah je imela velik vpliv na pripravo Ustave Republike Slovenije leta 1991. Treba je vedeti, da je bila v tistem času Slovenija naslednica nekdanje Jugoslavije, ki je bila pogodbena stranka tega pakta in je pri svoji zakonodaji in pri svoji obravnavi seveda do neke mere upoštevala vsebino pakta. Torej, pakt je bil pravnemu sistemu Slovenije znan mednarodni instrument in je s svojo vsebino vplival na besedilo naših določb ustave o človekovih pravicah.

Vprašanje, ki ga velja postaviti danes, 20 let po sprejetju naše ustave, je: ali je morebiti v dikciji človekovih pravic, v formulaciji katerega od ustavnih členov kaj takega, kar bi bilo treba dopolniti, spremeniti, izboljšati glede na to, kar nam je dala praksa v okviru Sveta Evrope. Po mojem mnenju temu ni tako. Moje mnenje je lahko seveda nepopolno. Upoštevajte tudi, da v zadnjih letih ne spremljam te prakse dovolj natančno. Ampak moj vtis je, da je ustavna dikcija pri nas primerna, da je vsebina Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah za moderno družbo, kakršna je slovenska, primeren pravni okvir varstva človekovih pravic in da tu kakšnih posebnih, novih rešitev ne potrebujemo. Potrebujemo rešitve na drugih ravneh, ne pa na tej ravni.

Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, ki je bil predmet pogajanj v Združenih narodih v 50. in 60. letih, je pravzaprav novejši akt od Evropske konvencije o človekovih pravicah, zlasti od njenega osnovnega besedila, in potemtakem v nekaterih pogledih preciznejši. Tudi jurisprudenca Odbora za človekove pravice na podlagi tega pakta je dala nekatere rešitve, ki so močnejše s stališča varstva človekovih pravic od tistih, ki so jih dali organi Sveta Evrope.

Prvi vpliv, ki ga je imel pakt na našo pravno situacijo, je bil torej vpliv na formulacijo besedila ustave. Po moji oceni je bil ta vpliv dober in je ustvaril pravno podlago prizadevanju za človekove pravice v Sloveniji.

Drugi vpliv, ki se mi zdi, da je pomemben, četudi je morebiti videti nekoliko splošen, morebiti pravno gledano nekoliko preveč nežen, so periodična poročila, ki jih Slovenija daje Odboru za človekove pravice, na katera potem Odbor za človekove pravice odgovori s svojim mnenjem, ki je izraženo v poročilu odbora.

Če pogledamo tako poročilo o Sloveniji, značilno poročilo iz leta 2005, bomo videli, da je Odbor za človekove pravice kar precej dobro identificiral prednosti in šibke strani implementacije človekovih pravic v Sloveniji in ugotovil naslednje, če dam nekaj pomembnejših primerov: med pozitivnimi vidiki razvoja je ugotovil vzpostavitev Urada varuha človekovih pravic leta 1995, poudaril je pomen Urada za enake možnosti v letu 2001 in potem še različne druge mehanizme, ki so bili vzpostavljeni v okviru vlade na področju preprečevanja trgovanja z ljudmi. Pohvalil je tudi določene spremembe, določen napredek, ki ga je odbor opazil v pogledu Kazenskega zakonika.

Odbor je hkrati tudi dal vrsto kritičnih pripomb na račun Slovenije in zanimivo je videti, kako je te pripombe strukturiral, kako je določil zaporedje glavnih vprašanj, kot jih je opazil, glede na celovito poročilo, ki ga je Slovenija dala, in glede na razna mnenja nevladnih organizacij, ki so to poročilo kritizirale. Ugotovil je, da so med pomembnejšimi problemi človekovih pravic v Sloveniji naslednji: prvič, nasilje v družini, šibka participacija žensk v javnih zadevah, uporaba nasilnih sredstev v policiji, potem zelo močno je poudarjen problem izbrisanih, problem sodnih zaostankov, primeri sovražnega govora in na koncu tudi primeri izkoriščanja in grdega ravnanja z otroki. To so bili problemi, ki jih je opazil odbor in kjer je dal priporočila državi, da naj s svojimi sredstvi, s spreminjanjem zakonodaje, s svojo tekočo politiko in tudi po sodni poti zagotovi boljšo raven implementacije človekovih pravic, ki so določene v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah.

Seveda se tako poročilo lahko obravnava kot nekaj splošnega, kot nekaj, kar ne pove veliko novega, vendar pa mislim, da je avtoriteta Odbora za človekove pravice takšna, da je treba priporočila te vrste jemati resno. To, kot vemo, ni enostavno. Kot vemo, je to v nekaterih primerih združeno z določeno stopnjo konfliktnosti in zlasti, ko gre za primer izbrisanih, je zelo dolgo trajalo, preden je prišlo do rešitev, ki so znaten korak naprej. Ne bom rekel, da so dokončne, ampak so znaten korak naprej v razmerju do tega, kar je bilo dolga leta naša praksa.

Seveda tudi nočem reči, da je Odbor za človekove pravice edini organ, ki je te probleme opazil. Ta kritika in ti predlogi so bili dani tudi s strani mnogih drugih mednarodnih organov in nevladnih organizacij, vendar je avtoriteta Odbora za človekove pravice nekaj, kar mora država jemati resno.

To je drugi način, kako ta mehanizem za človekove pravice vpliva na prakso držav in pomaga pri varstvu človekovih pravic in pri implementaciji standardov človekovih pravic nasploh.

Tretji način je povezan z delom, ki temelji na individualnih pritožbah. Kot sem omenil, je Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah v svojem dodatnem, fakultativnem protokolu vzpostavil mehanizem individualnih pritožb, komunikacij, kot se te imenujejo v sistemu pakta, in s temi pritožbami oziroma s temi komunikacijami odprl pot do mednarodne obravnave konkretnih primerov in seveda tudi do priporočil, ki jih odbor v zvezi s takimi konkretnimi primeri lahko daje.

Za ilustracijo, kako je lahko tak pristop Odbora za človekove pravice relevanten za neko evropsko državo, sem izbral primer, ki je bil obravnavan v priporočilih Odbora za človekove pravice 4. aprila 2002. To je primer nekega turškega državljana v Avstriji, primer, ki je znan kot primer Karakurt in ki pove nekaj o kompleksnosti problematike enakosti pred zakonom in nediskriminacije. Zakaj je šlo v tem primeru? V primeru Karakurt je šlo za to, da je bil ta turški državljan, ki je imel samo turško državljanstvo, ni imel dvojnega državljanstva, zaposlen pri združenju za pomoč tujcem v Linzu v Avstriji in je v okviru tega združenja kandidiral za člana delavskega sveta – oziroma sveta, ki se imenuje v nemščini "Betriebsrat". V združenju, za katerega je šlo, ima ta svet pristojnosti, ko gre za vprašanja interesov zaposlenih v organizaciji in njihovih pravic. V postopku, ki je sledil njegovi kandidaturi, se je izkazalo, da na podlagi avstrijskih predpisov, ki veljajo v tem primeru, to je "delavska ustava" ("Arbeitsverfassungsgesetz"), in predpisov, ki so na njegovi podlagi sprejeti, ta kandidat ni mogel legalno kandidirati za ta položaj. Članstvo v tem "Betriebsratu" je namreč rezervirano za avstrijske državljane in državljane evropskega ekonomskega območja. Problem se je dogajal v letu 1994/95. Takrat je Avstrija postajala članica Evropske unije, medtem ko Turčija to ni bila takrat in ni danes. Njegov protikandidat tega gospoda Karakurta je bil neki Vladimir Polak, poljski državljan. Poljska je bila v tistem času v tej ožji skupini držav članic Evropskega ekonomskega območja, odkoder so lahko tujci kandidirali za organ, za katerega je šlo.

Vprašanje, ki se je tu postavilo, je, ali je take vrste različnost tretmaja kršitev načela nediskriminacije ali ne. V postopkih, ki so bili izvedeni v Avstriji in pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, se je ugotovilo, da ni bilo nedopustne diskriminacije, glede na celotno pravno ureditev v Avstriji in na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice na podlagi Evropske konvencije o človekovih pravicah. Medtem je Odbor za človekove pravice, ki je to vlogo dobil, to komunikacijo prejel, ugotovil nekaj zanimivih dejstev. Ugotovil je, prvič, da to, kar ta gospod Karakurt hoče dobiti od Odbora z človekove pravice, ni isto, ni identično s tistim, za kar se je zavzemal pred evropskimi organi. Kajti pred evropskimi organi je govoril izključno o problematiki nedopustne diskriminacije, medtem ko se je pred Odborom za človekove pravice zavzel tudi za enakost pred zakonom, ki je po njegovem mnenju več kot samo nediskriminacija. Pri tem se je oprl na dejstvo, da je Odbor za človekove pravice v nekih primerih, ki so se zgodili že pred tem, zavzel bolj ekstenzivno razlago k vprašanju, kaj sodi med nedopustno, kaj se mora šteti kot nedopustno. Ta razlaga je vsebovala tudi element, po katerem je vsako neenakopravno tretiranje v zakonih, ne glede na to, kaj je predmet zakonskega urejanja, že lahko tudi diskriminacija, torej že neskladno z načelom enakosti pred zakonom in torej akt diskriminacije.

Verjamem, da je o tematiki nedisriminacije in enakosti pred zakonom možno imeti veliko mnenj. V mednarodni praksi je spoznano in sprejeto, da je tisto, za kar se zavzema Odbor za človekove pravice, nekoliko močnejša zaščita pred raznimi vrstami diskriminacije od onega, kar obstaja v sistemu Evropske konvencije za človekove pravice. Seveda je v primeru, ki je bil obravnavan v odboru, odbor pretehtal različne vidike tega vprašanja. Ugotovil je, da ni vsako razlikovanje med ljudmi tudi že nedopustna diskriminacija, kajti obstajajo primeri, ko je razumno razlikovanje nujno potrebno. Razlikovanje med državljani in tujci je celo izrecno dopustno po Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah. Ampak razlikovanje med tujci glede na različne njihove statuse je s stališča odbora problematično in odbor je izdal mnenje, da je v tem primeru prišlo do kršitve 26. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in potemtakem do nečesa, kar mora država, ki je odgovorna za to prakso, popraviti. Kot rečeno, odbor nima sodne pristojnosti. Izdaja mnenja in ta mnenja imajo svojo težo spričo svoje pravne argumentacije in svoje moralne pomembnosti.

Ta primer dajem zaradi tega, ker bi rad pojasnil, da se v praksi dandanes lahko zgodi, da pride do širših in za človeka in njegove pravice ugodnejših rešitev na univerzalni ravni, na ravni, kjer pravzaprav ne pričakujemo močnejše zaščite človekovih pravic, kot jo daje Evropska konvencija za človekove pravice in Evropsko sodišče za človekove pravice. Ta poudarek sem želel dati danes v tem krogu zaradi tega, ker vem, da je v Sloveniji, v praksi, odkar smo država članica Sveta Evrope in odkar jemljemo resno Evropsko sodišče za človekove pravice, sprejeto, da je pravzaprav Evropsko sodišče za človekove pravice najvišji, najmočnejši forum, tisti, ki najbolje zagotavlja varstvo človekovih pravic. Seveda je tudi o tem možno razpravljati.

Verjamem, da bo tudi o tem v današnjem popoldnevu slišati kakšna mnenja. Vendar je tisto, kar se mi zdi, da je treba vedeti, ta okoliščina, ta generalni kontekst, da imamo na mednarodni ravni več različnih institucij, več različnih pristopov in da je za učinkovito in najbolj kompletno zaščito človekovih pravic treba upoštevati vse.

Dovolite mi na koncu še nekaj besed o Svetu Evrope in o Evropskem sodišču za človekove pravice s stališča današnje situacije in pričakovanj za prihodnje. V Svetu Evrope seveda Evropsko sodišče za človekove pravice in evropska konvencija s svojimi dodatnimi protokoli nista edini akt. Mislim, da bi bilo dobro, da se ob razpravah v vsakem razmišljanju o zaščiti človekovih pravic posebej pogleda Evropsko socialno listino, njeno prakso in izkušnje, ki so na tej podlagi nastale. Ponavadi se v razlaganju človekovih pravic vse preveč omejujemo na državljanske in politične pravice in premalokrat pogledamo ekonomske in socialne pravice. Premalokrat se sprašujemo, kako neuresničevanje teh pravic vpliva na usodo človeka. Mislim, da je osnova za to razlikovanje podana že v naši ustavi, kjer ni identičnega tretmaja vseh teh vidikov človekovih pravic, ki so recimo v Splošni deklaraciji človekovih pravic (1948) in v konvencijah o pravicah otroka (1990) podane v enem pravnem aktu in torej bolj enakopravno tretirane, kot je to sicer.

V Svetu Evrope bi morali pogledati obe dimenziji in ugotoviti, kakšna je pravna praksa, ki je značilna za slovenske primere pred Svetom Evrope. Po vtisu, ki ga imam, je velik del slovenskih izkušenj povezan s sodnimi zaostanki.

Vprašanje je, ali je s stališča varstva človekovih pravic in zlasti s stališča prakse vseh tistih, ki svetujejo ljudem, ki so žrtve različnih kršitev ta situacija zadovoljiva ali bi pri nas pravzaprav morali več skrbi posvečati razvoju primerov, ki bi bili bolj precedenčnega pomena kot vsebinsko določeni primeri. Ta vtis obstaja, ta vtis obstaja v Svetu Evrope, obstaja tudi pri nas in verjamem, da bi se mu veljalo posvetiti.

To se mi zdi potrebno zaradi tega, ker mislim, da smo v naši pravni praksi, v našem razvoju dosegli stopnjo, na kateri se ne sprašujemo več o tem, ali so mednarodno varstvo človekovih pravic, mednarodni mehanizmi implementacije primerni, ali so ti mehanizmi prava pot. Ne sprašujemo se več o tem, ali ni suverenost države zaradi mehanizmov na področju človekovih pravic prizadeta na način, ki bi kakorkoli škodoval. Teh debat pri nas ne opažam oziroma, v kolikor so, se mi ne zdijo posebno močne. Slovenija ima kvečjemu problem nekje drugje.

Problem ima v tem, da je svojo suverenost doživela razmeroma hitro in neboleče in da se je ni naučila ceniti. Ne mislim, da bi jo morala ceniti na ta način, da bi omejevala mednarodne mehanizme na področju človekovih pravic. To bi morala izkazovati na različnih drugih področjih. Vendar je pozitiven vidik te slovenske zgodovinske izkušnje pač ta, da ne vidim kakšnih resnih ovir za mednarodno obravnavanje problematike človekovih pravic pri nas. Zdi se mi, da smo to fazo prestali razmeroma dobro in da je tisto, kar moramo videti pred sabo, celovitost mehanizmov in čim boljša uporaba teh mehanizmov v korist človekovih pravic posameznika, ki je pod jurisdikcijo Republike Slovenije.

To se bo dosegalo na različne načine. Na načine, o katerih sem govoril, kjer sem dal tudi nekaj konkretnejših primerov.

Za zaključek bi rekel, da bo pomembna faza v tem razvoju, pomemben vidik, ki ga moramo opaziti, vprašanje, povezano z Evropsko unijo in njenim pristopom k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Verjamem, da bo na to temo posebna razparava, da bo tu detajlnejša predstavitev teh vprašanj, in verjamem, da bo kolega prof. dr. Ilešič imel mnogo zanimivih misli ob tej stvari. Ne bi se spuščal v to, tudi ne poznam materije dovolj dobro, da bi imel tukaj resnično kakšno kvalificirano mnenje. Bi pa opozoril na dva problema, ki sta izrazito problema mednarodnega prava, ki je moja disciplina.

Najprej, treba je vedeti, da Evropska unija ni država. Evropska unija je razvit pravni sistem in kakorkoli smo se že navadili evropsko pravo jemati kot pravo, resnično pravo, nekaj, kar se mednarodnemu pravu nikoli ni posrečilo, to še ni ustvarilo države. Evropska unija ni država in nima organov, ki bi z zadostno legitimnostjo in legalnostjo sprejeli Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, tako kot države to storijo s podpisom in ratifikacijo. Tukaj izenačevanja enostavno že na osnovni ravni pravno definiranih subjektov ni. In tu bo potrebno najti nek pravni mehanizem, nek postopek in nek instrument, ki bo ta pristop v resnici zagotovil.

Enostavno je reči pristop k Evropski konvenciji o človekovih pravicah in to se ob določenih priložnostih dobro sliši. Sam sem imel lansko leto priliko kot predsednik Republike Slovenije, ki je takrat predsedovala Odboru ministrov Sveta Evrope, sodelovati na šestdesetletnici Sveta Evrope v Strasbourgu in poslušati predsednika Evropske komisije Barrosa, ki je z velikim ponosom v treh stavkih razložil, da bo Evropska unija kmalu pogodbena stranka Evropske konvencije o človekovih pravicah. Seveda, ob tisti priliki ni bilo treba razlagati, kako se bo to zgodilo, kakšni mehanizmi bodo morali biti vzpostavljeni in katere probleme bo treba rešiti.

Ampak, če samo pomislimo za hip na to, da Evropska unija ne glede na svoje razvito pravno ogrodje ni država, moramo vedeti, da bodo tu stvari nujno morale biti bolj zapletene. In to, da Evropska unija ni država, nas je spomnilo tudi nemško ustavno sodišče v svoji sodbi lansko leto, ko je bilo vprašano glede teh reči, kjer se je zelo kritično in zelo temeljito lotilo vprašanja legitimnosti Evropskega parlamenta, ki ni parlament v identičnem smislu, kot so to parlamenti nacionalnih držav. In potemtakem lahko vidimo, da je v zelo velikem delu pravne znanosti in pravne prakse v Evropi ta problem pojmovanja Evropske unije izrazito pričujoč in da ga moramo tudi mi vzeti zelo resno.

Drugo vprašanje, ki sledi neposredno iz tega, je razmejitev odgovornosti za človekove pravice med organi Evropske unije in državami članicami Evropske unije. Kajti, če so države članice še naprej suverene države, je v končni analizi pač tako, da one odgovarjajo za stanje človekovih pravic.

Jasno, da bo tam, kjer gre za direktno pristojnost organov Evropske unije in direktno prizadetost denimo uslužbencev organov Evropske unije, situacija drugačna, ampak v večini primerov bo pri teh razmejitvah potrebna razprava in s tem povezana potem nadaljnja tematika izčrpanja notranjih pravnih sredstev. Kajti, kot vemo, v prav vseh mehanizmih na mednarodni ravni, ki se tičejo človekovih pravic, je kriterij predhodnega izčrpanja notranjih pravnih sredstev pogoj za postopek in za odločitve. Skratka, tudi tu bo potreben nek premislek.

Potem so tu seveda še razni drugi bolj subtilni odnosi med Sodiščem Evropskih skupnosti in Evropskim sodiščem za človekove pravice, o čemer bo verjetno govoril kolega Ilešič precej bolj podrobno, ker te odnose pozna. Sam nimam te sreče, da bi jih spoznal in vedel, kako točno ti odnosi izgledajo.

Ne bi želel iti od te točke naprej. Rad bi zaključil preprosto s to mislijo. V razvoju varstva človekovih pravic imamo na mednarodni ravni za sabo sedaj že skoraj eno stoletje razvoja. V tem stoletju se je prešlo od čisto začetnih faz, v katerih sta politična selektivnost in pa politični karakter obravnavanja primerov človekovih pravic že stopila v območje, v katerem imamo opravka z zelo dobro izdelanimi pravnimi instrumenti in tudi pravnimi rešitvami za konkretne primere. Ti instrumenti in te rešitve niso monopol nobene specialno določene institucije, tudi Sveta Evrope in tudi Evropskega sodišča za človekove pravice ne.

Človekove pravice so temeljna pravna dobrina, ki pripada vsem ljudem in za katero morajo skrbeti vsi organi – tako nacionalni kot mednarodni. Vsak mora najti svojo vlogo in svoje pristojnosti, s potrebnim občutkom za čim večjo učinkovitost zaščite človekovih pravic. To moramo vedeti pri skrbi za človekove pravice v Sloveniji, ker mislim da je prav, da se ozremo in da uporabimo vse mehanizme tako tiste na regionalni ravni kot tudi univerzalne. In končno, tega se mora zavedati tudi mednarodna oblast, mednarodna birokracija, ko razmišlja o tem, kako točno pravno organizirati pristop Evropske unije k Evropski konvenciji o človekovih pravicah.

To bi bil kratek sinopsis, kratek povzetek mojih razmišljanj. Kot ste videli, so bila ta razmišljanja precej splošna. To je delno posledica moje funkcije, delno posledica dejstva, da sem novejšo prakso bolj preletel, in posledica dejstva, da so mi dali priložnost, da govorim prvi. In če govorite prvi, potem seveda imate določene prednosti. Zaradi tega bodo kolegi, ki bodo govorili za mano, prav gotovo lahko še z veliko bolj konkretnimi in pravno izjemno pretehtanimi mislimi nadaljevali to razpravo.

Hvala lepa.