Predsednik republike ob 35. obletnici Osimskih sporazumov

Ljubljana, 6.12.2010  |  govor

Otvoritveni nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na Znanstvenem posvetu ob 35. obletnici podpisa Osimskih sporazumov
Ljubljana, 6. december 2010


Hvala lepa za ta prijazen pozdrav in za to, da ste me spomnili na mojo profesorsko in diplomatsko identiteto. Danes sem tu s posebnim zadovoljstvom, tako zaradi obletnice, ki je velika obletnica pomembnega mednarodnega sporazuma, in zato, ker je to uvod v razpravo, ki bo osvetlila marsikatero temo, ki je pomembna, za bivanje nas v Sloveniji in za sožitje med Slovenijo in Italijo.

Osimski sporazumi so pomembni in zanimivi iz cele vrste razlogov - zgodovinskih, mednarodnopravnih, diplomatskih in aktualnopolitičnih. Dovolite mi, da na kratko povem nekaj misli k vsakemu od teh vidikov.

Najprej zgodovinski vidik. Nacionalne države so v prostoru, ki ga obravnava današnji posvet, začele nastajati razmeroma pozno in zaradi takega poznega zgodovinskega nastajanja je prihajalo do vsakovrstnih političnih zapletov, do nasilnih dejanj in celo do dolgih obdobij nasilja. Spomnimo se samo dejstva, kako grobo in kako dolgotrajno je usodo velikega dela slovenskega naroda zaznamoval fašizem. Nam v Sloveniji ni treba veliko spodbud, da se tega obdobja spomnimo, da se spomnimo nasilja, ki ga je trpelo slovensko ljudstvo in ki je zaznamovalo zelo velik del 20. stoletja. To ni bilo kratko obdobje nekaj let. To je bilo dolgo obdobje nekaj desetletij in travme, ki so nastale v tistem času, so ostale do današnjega dne.

Prav pa je, da se v naših časih zavemo celotne zgodovine in nuje, da travme, ki nam jih je zgodovina zapustila, premagujemo. Treba je vedeti, da je nasilje zaznamovalo tudi druge, ne samo nas. Morda bi na tej točki zadoščalo omeniti en podatek. Italija se je združila v nacionalno državo razmeroma pozno in proces združevanja, "risorgimento", je bil nasilen proces. V njem je umrlo po ocenah zgodovinarjev kakšnih 10.000 ljudi. Če se to primerja s Soško fronto, z najbolj brutalnim obdobjem poskusa premikanja meje na vzhod, s poskusom, ki je terjal okrog 700.000 življenj na italijanski strani, potem vidimo, da razsežnosti nasilja z risorgimentom nikakor niso bile dosežene. Naslednja zgodovinska obdobja so prinesla še večja trpljenja, trpljenja tako Slovencem, Hrvatom kot tudi Italijanom.

Ta nasilna zgodovina je tako močno označila naše območje, da se še danes nismo osvobodili vseh spominov. Tudi ni treba, da bi se osvobajali vseh spominov. Imamo boleče spomine, spoštovati moramo drug drugega s temi bolečimi spomini in truditi se moramo, da jih ne bi po nepotrebnem spreminjali v politične polemike in da ne bi z njimi pretirano obremenjevali naših naporov za boljši jutri.

Osimski sporazumi so poskus, uspešen poskus takega napora za boljši jutri. Nastali so v času, ko se je zmanjšala napetost po eni od številnih političnih kriz in napetosti med tedanjo Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in Italijansko republiko. Politični vodstvi obeh držav sta spoznali, da imata ugodne mednarodne razmere in da je prišel čas, ko je treba poskusiti s širokim dvostranskim sporazumom doseči temeljne rešitve in vzpostaviti podlago za boljšo prihodnost. Sporazum, ki je nastal kot rezultat tega prizadevanja v 70. letih in ki je bil podpisan 10. novembra 1975, je zanimiv iz diplomatskih in mednarodnopravnih razlogov.

Najprej, mednarodnopravni razlogi. Poleg temeljnega sporazuma, pogodbe med Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in Italijansko republiko, ki je razmeroma kratka – vsebuje 9. členov – je dodanih še 10 prilog, ki zelo natančno izrisujejo mejo, jo dokončno potrjujejo tam, kjer je ta bila sicer že prej določena, in jo določajo na novo v Tržaškem zalivu torej tam, kjer meje do tedaj državi še nista določili. To je bil velik dosežek, ni pa bil edini.

Osimskemu sporazumu je poleg 10 prilog priložen poseben gospodarski sporazum in več izmenjanih pisem, ki so uredila različna vprašanja med državama. To je obsežen in zanimiv paket. Nekatere rešitve v tem instrumentu so eksperimentalne, kot npr. rešitve glede industrijske cone na Krasu. Druge spet se nanašajo na nekatera vprašanja, ki so v mednarodnem pravu znana in so bila predmet poskusov urejanja že prej, pa morebiti niso doživela dovolj jasne ureditve v samem sporazumu. Pri tem mislim zlasti na 8. člen Osimskega sporazuma, ki zadeva urejanje vprašanja manjšin. Ta člen ni zgled jasne mednarodnopravne določbe, hkrati pa je dovolj širok okvir, ki omogoča, da z dobronamerno razlago, z "bona fide" razlago dosežemo dobre rezultate za ureditev položaja Slovencev v Italiji in Italijanov v Sloveniji in na Hrvaškem.

Kot mednarodnopravni instrument je Osimski sporazum s svojimi številni prilogami lahko predmet trajnega zanimanja strokovnjakov za mednarodno pravo, interpretacij in zlasti razmišljanja o tem, kaj je treba narediti, da bi dali polno vsebino in poln učinek tistim določbam sporazuma, ki tako polno vsebino še pričakujejo.

Danes pa je vredno, da se spomnimo tudi diplomatskega dosežka, ki ga izraža Osimski sporazum. Sporazum je bil pripravljen v zaupnih pogajanjih. Ta pogajanja so potekala več let. Samo spomnimo se, kako veliko ljudi je vedelo za ta pogajanja. Ta pogajanja so bila zaupna, potekala so neposredno v ožjem krogu, vedenje o tem, da potekajo, pa je delilo zelo veliko ljudi na obeh straneh meje. In vendar ni bilo sile, ki bi takrat poskusila ta proces spodnesti, ga zaustaviti s kakšno javno nacionalistično kampanjo. To bi bilo mogoče, vendar to se ni zgodilo. In samo dejstvo, da so lahko uspešna zaupna pogajanja potekala in dala dober rezultat, pomeni, da sta državi takrat dosegli primerno stopnjo politične zrelosti in zavesti, ki je bila dovolj močna, da sta si resnično želeli sporazumno rešiti vprašanja, ki so bila predmet končnega sporazuma. To sta bili sposobni tudi doseči v diplomatskem procesu, ki sta ga sami, izključno sami obvladovali.

Za jugoslovanske narode je bilo tu tudi nekaj novega, kajti mejno vprašanje in vsa druga vprašanja, povezana s tem vprašanjem, so bila rešena dvostransko. Ni bilo potrebno uporabiti posrednikov ali mirovne konference ali kakšnega drugega mehanizma, ki vključuje pomoč tretjih. To je bil pomemben dosežek. Dosežek, ki je bil cenjen tudi v okviru Evrope in sveta kot celote. Bil je cenjen kot prvi velik dosežek po podpisu Helsinške sklepne listine o varnosti in sodelovanju v Evropi in ni presenetljivo, da spričo takega dosežka Jugoslavija lahko takrat kredibilno kandidirala za državo gostiteljico prvega nadaljevalnega sestanka o varnosti in sodelovanju v Evropi, do katerega je tudi prišlo dve leti po podpisu Osimskega sporazuma in v času približno ob tem, ko je ta sporazum stopil v veljavo.

Za današnji čas pa je poleg spominov in poleg ocene dogajanja in vrednosti dosežkov iz leta 1975 še posebno pomembno vprašanje, kakšne nauke ta sporazum in z njim povezana dejanja prinašajo za današnji čas in za prihodnost. Slovenija in Italija sta danes državi, ki sodelujeta prijateljsko, ki imata zelo dobre medsebojne odnose, ki sta obe članici Evropske unije in Nata in ki imata v tem okviru v mnogih pogledih zelo podobna stališča. To je zelo dobro izhodišče za nadaljnji, za ploden razvoj dvostranskih odnosov in za reševanje vprašanj, ki v tem okviru bodisi še niso rešena ali pa zahtevajo nadaljnje napore.

Letos, 13. julija, smo imeli v Trstu posebno zanimiv in pomemben dogodek. Ob koncertu miru smo se v Trstu sestali predsedniki Italijanske republike, Republike Slovenije in Republike Hrvaške. Ta sestanek smo pripravljali približno dva meseca. Pripravljali smo ga skrbno in z zavestjo o njegovem simbolnem sporočilu. Pripravljali smo ga z iskreno in dobro voljo. Ker je ta datum, morebiti po naključju, sovpadal z 90. obletnico požiga slovenskega Narodnega doma v Trstu, je bilo popolnoma jasno, da je nujno, da trije predsedniki počastijo spomin na žrtve fašizma, da počastijo spomin, ki ga tako močno izraža obletnica požiga slovenskega Narodnega doma v Trstu. Zato smo skupaj položili venec v Narodnem domu, se vpisali v spominsko knjigo, nato pa tudi položili venec k spominskemu obeležju beguncem iz Istre, Reke in Dalmacije.

To simbolno dejanje je dobro izhodišče za naprej. Dobro izhodišče zato, ker bomo imeli v prihodnjih mesecih priložnost, da odnose med Slovenijo in Italijo pogledamo v celoti in da poskušamo storiti kakšen korak naprej. Znaki, ki nastajajo v tem času, so dobri. Proces, ki vodi do odločitev o financiranju institucij in organizacij slovenske narodne skupnosti v Italiji, kaže, da bo v prihodnjem letu to financiranje brez zapletov in težav, ki smo jih bili navajeni v preteklih letih. Če bo tako, bo dobro. Tega seveda še danes v celoti ne vemo, ampak imamo dobre razloge za dobra pričakovanja. In če bo tako, potem bomo imeli v letu 2011 primerno priložnost, da skupaj razmislimo o tem, kaj je treba storiti, da bi odnose med Slovenijo in Italijo razvili še naprej, da bi jih razvili na način, ki bo dajal zgled ne samo temu delu Evrope, ampak Evropi kot celoti, in da bo dal tudi novo priložnost vsem ljudem, ki živimo v tem območju.

Po mojem mnenju so tri pomembne vsebine take, o katerih moramo razmišljati ta čas in jih moramo preliti v dogovore v letu 2011. Prvo področje je seveda področje pravic narodnih manjšin na obeh straneh meje. Tu imamo opravka z nalogami, ki pomenijo po eni strani krepitev zaupanja – gre za ukrepe za krepitev zaupanja med državama – in na drugi strani za odpiranje novih priložnosti. Danes veliko govorimo o tem, da je obdobje po Schengenskem sporazumu odprlo meje na popolnoma nove načine in da je potrebno to novo razmerje izkoristiti za čimbolj živahno, vsestransko kulturno sodelovanje in razvoj. Vendar v pogledu vsebine tega razvoja nismo napredovali. Tu nimamo zelo dobrih rezultatov in treba je narediti več.

Ko govorim o reševanju problemov, ki zadevajo slovensko narodno skupnost v Italiji in italijansko narodnost v Sloveniji, kot o ukrepih za krepitev zaupanja, s tem nikakor ne želim degradirati prvotnega, človeškega pomena, ki ga ima skrb za usodo narodnih manjšin. Državi se morata vseskozi zavedati, da je ne glede na nove forme sodelovanja v Evropi reševanje manjšinskega vprašanja najbolj pomemben in najbolj temeljni test kvalitete družbenih odnosov v državi sami in kvalitete dvostranskega sodelovanja. Zato mora biti temu vprašanju namenjena prva pozornost.

Drugo področje, na katerem menim, da moramo storiti več, je področje dvostranskih odnosov na različnih ekonomskih, ekoloških in drugih področjih. Slovenija in Italija imata veliko razlogov, da sodelujeta pri varstvu okolja, da razvijata prometno infrastrukturo in da zagotavljata tudi energetsko podlago za gospodarski razvoj na obeh straneh meje in širše v evropskem prostoru. Tu imamo nekaj zanimivih izhodišč, vendar moramo ta izhodišča razviti naprej v čvrsto sodelovanje. To čvrsto sodelovanje mora dobiti tudi pravne obrise. In tu nas čakajo zanimive in pomembne naloge.

In končno, tretje področje, na katerem verjamem, da moramo storiti več, je povezovanje Slovenije in Italije v skupnem naporu za krepitev evro-mediteranske razsežnosti Evropske unije. Slovenija se v tem pogledu ne sme podcenjevati. Slovenija je lahko koristen vezni člen med mediteranskim prostorom ter Srednjo Evropo in Balkanom. Slovenija je mediteranska država in mora znati razviti svojo mediteransko identiteto na nove politične in praktične načine.

Obstaja instrument, ki nam je na voljo in ki ga doslej še nismo dovolj izkoristili. To je Jadransko-jonska pobuda, ki obstaja kot pobuda za vzpostavitev širše regije sodelovanja v prostoru Jadranskega in Jonskega morja. Pri uresničevanju te zamisli smo šele na začetku. Verjamem, da bo leto 2011 dobra priložnost, ko lahko tudi v tem pogledu razvijemo čvrsto sodelovanje med Slovenijo in Italijo, kajti obe državi imata vsaka svoj, obe skupaj pa močan skupni interes, da prav to regionalno pobudo razvijeta.

Te tri zamisli – reševanje manjšinskih vprašanj in dobro urejanje pravic manjšin, krepitev sodelovanja na področju ekologije, transporta, energetike in gospodarskega sodelovanja ter tretjič, vzpostavljanje širše regionalne povezave v Jadransko-Jonskem območju – so ključne za napredek v slovensko-italijanskih odnosih in so po mojem mnenju tudi direktna dediščina procesa, ki je leta 1975 vzpostavil Osimske sporazume kot tisti čvrsti okvir, s katerim se določa meja in rešuje nekatera temeljna vprašanja in na ta način omogočajo boljši odnosi za naprej.

Danes smo zbrani tukaj, v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, da bi pogledali ta zgodovinski razvoj, da bi ugotovili, kakšne nauke nam je zapustil, in da bi skupaj razmislili, kako naprej. Z nami je prvi predsednik Republike Slovenije, gospod Milan Kučan, ki je v času nastajanja Osimskim sporazumov imel veliko boljši vpogled v procese, ki so privedli do tega nastanka, kot sem jih mogel imeti jaz ali morda mnogi drugi, zlasti mlajši, kar nas je tukaj, v tej dvorani.

Želel bi, da bi vsi, ki sodelujete v tej razpravi, zlasti tisti, ki ste imeli bolj natančen, bolj podroben vpogled v dinamiko nastanka sporazumov, povedali kaj več o tem. Nauki iz tistega obdobja so zanimivi na mnogo načinov. Samo pomislimo na vse težave, ki jih prinaša v našem času razkritje diplomatskih depeš. Vidimo, kako resno vprašanje ostaja za mednarodno skupnost in za svetovno diplomacijo temeljno razmerje, ki je v diplomaciji vedno najbolj občutljivo – razmerje med zaupnimi procesi, ki omogočajo sporazumevanje, in javnimi procesi, ki so potrebni zato, da bi se dokončno politično uredila vprašanja, ki zahtevajo mednarodno urejanje.

Aktualnost Osimskih sporazumov je večkratna in nauki, ki jih imamo iz procesa, ki je privedel do njihove sklenitve, so večplastni. Zato ocenjujem, da je današnje posvetovanje še toliko pomembnejše. Hvaležen sem organizatorjem, da so ga sklicali. Želim vam veliko uspeha pri vašem delu in razpravljanju in veselim se vaših rezultatov. Če boste v tem okviru sklenili, da daste tudi kakšno neposredno priporočilo slovenski politiki v tem času, bo to dobrodošlo. Leto 2011 utegne biti leto, ko bomo poskušali narediti napredek v slovensko-italijanskih odnosih. In vaš prispevek v tem procesu bo dobrodošel.

Hvala lepa, da ste me povabili na odprtje tega posveta, in želim vam veliko uspeha.