archived page

Intervju za Dnevnik (Dnevnikov Objektiv)

Ljubljana, 11.10.2008  |  intervju


Nekatere stvari sem izvedel iz medijev

Novinarja: Meta Roglič, Ali Žerdin

Dr. Danilo Türk je tretji slovenski predsednik. V izražanju je natančen. Dosledno spoštuje slovnico in pravni red. Če oceni, da proceduralna pravila ne dopuščajo, da bi izrekel najbolj samoumevno stvar na svetu, je ne bo izrekel. Zase pravi, da je formalist. Spoštovanje pravne forme jemlje za vrlino, v njegovem besednjaku pa ni prostora za spektakularne, a hkrati nepretehtane bravure.



Osebna izkaznica

Dr. Danilo Türk, profesor mednarodnega prava, je od 22. decembra 2007 predsednik republike.

Dobitnik nagrade Arthur J. Goldberg Award, ki so mu jo na Touro Law Collegeu podelili za izjemen prispevek k pravni stroki.

Manšetni gumbi, ki jih je nosil med pogovorom, so okrašeni s tehtnico. Interpretaciji, ali gre za simbol prava, tehtnosti, sodne veje oblasti ali morda za astrološko znamenje, v katerem je rojen, se raje izogiba. Vendar ni rojen v znamenju tehtnice.




Rezultati letošnjih volitev so znani in uradni. Po konstituiranju državnega zbora ste zopet na vrsti vi. Pogovorili se boste z vodji poslanskih skupin. Letošnja situacija je precej jasna. Lahko rečemo, da bo mandat za sestavo vlade dobil Borut Pahor?

Volivke in volivci so jasno izrazili svojo voljo. Vse nadaljnje dejavnosti je treba voditi na način, da bo ta izražena volja uresničena. To velja tako za moja posvetovanja z vodji poslanskih skupin kot tudi za odločitve, ki bodo sprejete v novem državnem zboru. To je tudi primeren trenutek, da skušamo razumeti tehtnost in resnost, s katero je slovensko volilno telo ob volitvah reagiralo. Zanimivo je, da se slovenski volivci vselej izkazujejo kot kritični in skeptični. Ljudje o volitvah resno razmišljajo. Zadovoljen sem s tem rezultatom kot izrazom resnosti. Za primerjavo - če primerjamo naše in avstrijske volitve, ugotavljam, da je bilo v Avstriji precej protestnih glasov, ki so šli v korist ekstremnih strank, kar je razumljivo in legitimno, ni pa posebej odgovorno.

Bi v primeru zmage sedanje vladajoče koalicije menili, da odločitev volilnega telesa ni bila tehtna?

Sploh ne. Vsako odločitev, ki bi izkazovala določeno jasnost, bi moral vzeti kot tehtno in bi jo moral izvrševati. Kot veste, je bilo v času pred volitvami precej razmišljanj, kakšni hipotetični rezultati lahko nastanejo, kako lahko proces iskanja mandatarja in določanja vlade postane bolj zapleten. Kot hipotetično razmišljanje je bilo to legitimno. Imamo pa jasno situacijo. Volja bi seveda lahko bila jasno izražena tudi v drugo smer.

Pred volitvami niste povsem jasno odgovorili na vprašanje, komu podeliti mandat za sestavo vlade - relativnemu zmagovalcu volitev ali tistemu, ki ima boljše možnosti, da sestavi vladajočo koalicijo. Dosedanja praksa je takšna, da predsednik mandat za sestavo vlade podeli relativnemu zmagovalcu. Bi se v vsakem primeru odločili, da mandat za sestavo vlade podelite relativnemu zmagovalcu ali pa so bile možne tudi izjeme? Ste lahko bolj konkretni kot pred volitvami?

Ne. Pred volitvami sem moral upoštevati vse možne izide. Dva, ki ste ju omenili vi, pa tudi popolno izenačenost dveh vodilnih strank. Vnaprej ni bilo mogoče izključiti nobene hipotetične situacije. Moral sem si zagotoviti možnost presoje položaja, kakršen bo izšel iz volitev. Ta položaj bi bil lahko bolj zapleten, kot je današnji. V tem primeru bi moral imeti ustrezno svobodo pri določanju pristopa za naprej.

Torej bodo pogovori z vodji poslanskih skupin samo še potrditev že izražene volje volivcev.

Rekel bi, da zame in za poslanske skupine velja, da je volja volivcev tisto, kar nas vodi. Vse nadaljnje dejavnosti so izvrševanje te volje. Kako točno bodo izgledali ti ukrepi, danes še ne morem reči, ker proces do te stopnje še ni prišel.

Lahko torej rečemo, da bo mandatar Borut Pahor?

Poglejte. Kot veste, sem tudi pravnik. Verjamem v formo. Zato v tem trenutku tako daleč ne želim iti. Ponovim lahko zgolj to, da je volja volivcev tisto, kar me vodi.

In tudi diplomat ste …

Kar je v tem primeru manj pomembno. Kot pravnik in formalist pa moram biti dosleden.

Govorite o tehtnosti odločitve volilnega telesa. Najbrž bi bili v težji situaciji, ko bi lahko vlogo jezička na tehtnici prevzele stranke, ki veljajo za bolj ekstremne.

Ko govorim o tehtnosti, imam pred očmi tudi možnost, da bi bila volilna udeležba zelo nizka. Lahko bi se zgodilo kaj takega, kar bi znižalo nivo tehtnosti. Imeli pa smo dobro volilno udeležbo. Ta izkazuje legitimnost rezultata.

Z rezultatom volitev ste najbrž zadovoljni tudi zato, ker je opcija, ki je zmagala, vam osebno bližje. Konec koncev, na predsedniških volitvah ste bili kandidat te opcije.

Zadovoljen bi bil z vsakim jasnim in tehtnim rezultatom. In z vsako vlado. Tudi s sedanjo vlado sem delal dobro. Če pa govorimo o dejstvih, je res, da so mojo kandidaturo lani podprle stranke, ki so bile letos uspešne na volitvah za državni zbor. Bilo bi netočno, če bi rekel, da je to zame nekaj neprijetnega.

Pravite, da ste s sedanjo vlado sodelovali dobro. Kako bi ocenili mandat vlade, ki se poslavlja?

Najprej bi pojasnil, da je moje sodelovanje z vlado v velikem delu sovpadalo s časom predsedovanja Evropski uniji. Tisto, kar nas mora navdajati z zadovoljstvom, je, da je Slovenija to predsedovanje uspešno opravila in da se je utrdila kot država, ki odgovorno opravlja svojo mednarodno vlogo in je izkazala tudi koherentnost navznoter. To je neposredna izkušnja, ki jo imam kot predsednik republike. Kar zadeva oceno celotnega mandata, je stvar bolj večplastna. Od vlade se je pričakovalo večje reforme. Od te vlade se je pričakovalo tudi spremembe, od katerih so nekatere bile uresničene, druge pa ne. Vse to je bilo pred volitvami na tehtnici. Mislim, da je volilni rezultat tisti faktor, ki daje odgovor.

Dr. Bučar, prvi predsednik slovenskega parlamenta, je do odhajajoče vlade zelo kritičen. Vse dosedanje oblasti naj bi vladanje razumele kot plen. Sedanja oblast naj bi o "kontinuiteti" govorila z izrazito negativnim predznakom, a ni bil nihče večja "kontinuiteta" kot prav ta vlada.

Analize profesorja Bučarja so zanimive, vedno jih je treba brati zelo resno, ker nam veliko povedo. Vprašanje je, kako tolmačiti doseg, do katerega vlada legitimno posega v strukturo, kadrovska vprašanja, v področja, ki niso striktno politična. Potrebujemo razpravo o tem, kje so meje politike. Veseli me, da je gospod Pahor, čigar stranka je na volitvah dobila največ glasov, izrazito poudarjal, da njegova stranka v primeru, da dobi mandat za sestavo vlade, v kadrovske rešitve ne bo posegala tako močno kot predhodna vlada. To se mi zdi pomemben korak naprej. Mislim, da je tudi to pripomoglo k volilnemu uspehu gospoda Pahorja. V tem je tudi del odgovora na probleme, ki jih načenja profesor Bučar.

Poudarjate načelo samoomejevanja oblasti, ki bi se moralo v slovenski politiki bolj uveljaviti.

Seveda. Samoomejevanje oblasti je velika vrednota. Tehnik samoomejevanja je kar precej. O eni smo že govorili – o disciplini vlade pri poseganju v kadrovske odločitve. Drugo je ravnanje na področju razpolaganja z državnim premoženjem, kjer je samoomejevanje prav tako aktualno vprašanje. Tretja temeljna značilnost je vprašanje odnosa do človekovih pravic. Gre za vprašanje, kako resno vlada jemlje probleme človekovih pravic. Na prvi pogled so morda ti problemi videti majhni. Zdi se, da zadevajo samo kakšno obrobno skupino. Občutljivost za človekove pravice je lahko dober test samoomejevanja politične oblasti.

O človekovih pravicah ste spregovorili tudi, ko ste sprejeli poročilo varuhinje človekovih pravic. Izrazili ste pričakovanje, da bo ob nastajanju nove koalicijske pogodbe človekovim pravicam namenjena ustrezna pozornost. Ali ocenjujete, da imamo v Sloveniji s spoštovanjem človekovih pravic resne težave?

Človekove pravice niso delovno področje, pač pa filozofija. To mora prežemati in prevevati način vladanja. V tem smislu sem govoril, da bi bila koalicijska pogodba prežeta s skrbjo za človekove pravice. Tu gre za zelo konkretne reči, kjer ni treba vselej operirati s samim pojmom "človekove pravice". Če smo občutljivi za nove oblike revščine, smo izkazali prežetost s skrbjo za človekove pravice. Če smo nekaj pripravljeni narediti za izboljšanje razmer v naših zaporih, kjer je situacija slaba, smo nekaj naredili tudi za človekove pravice. Če smo končno pripravljeni problem izbrisanih postaviti na dnevni red bolj resno kot do zdaj, smo na tak način pokazali privrženost človekovim pravicam. Z zelo konkretnimi ukrepi in konkretno politiko se da izkazovati privrženost človekovim pravicam kot filozofiji vladanja.

Pričakujete, da bo nova vlada sposobna rešiti že vrsto let trajajoč problem izbrisanih?

Upam, da bo. Ta problem izgublja eksplozivnost, ki jo je nekoč imel. Ljudje čedalje bolj spoznavajo resnične dimenzije problema. Del problema se je reševal po individualnih poteh. Ne bi bilo prav, če bi se tega problema pretirano bali. Odkrito ga je treba postaviti na dnevni red, se o njem pogovoriti in ugotoviti, kako se da uresničiti odločbe ustavnega sodišča.

Pravite, da problem izbrisanih izgublja eksplozivnost. Morda izgublja emocionalno dimenzijo eksplozivnosti, po drugi strani pa problem izbrisanih postaja eksploziven na drug način – gre za vprašanje spoštovanja pravne države, vladavine prava, spoštovanje odločitev ustavnega sodišča.

Eksplozivnost pojmujem kot nekaj, kaj je tesno povezano z emocijami. To je prva definicija, ki ste jo omenili. Druga definicija pa ne ustreza izrazu "eksplozivnost ". Gre prej za "problematičnost". Pomanjkanje avtoritete institucij je problematično. O teh vprašanjih sem javno večkrat govoril. Konec aprila sem o tem govoril v parlamentu. Tudi junija sem v govoru ob dnevu državnosti govoril o tem problemu. Želel sem, da bi se pristop k reševanju problemov okrepil, da bi graditev pravne države razumeli bolj prioritetno. Omenili ste izpolnjevanje sodb ustavnega sodišča. Tudi o tem sem izrecno govoril ob več priložnostih. Strinjam se z vami, da gre za resen problem, in pričakujem, da bo dobil ustrezno prioritetno mesto.

Vztrajam pri oznaki, da gre za eksploziven problem. Če so razmerja med različnimi vejami oblasti skrhana, če izvršna in zakonodajna veja oblasti ne spoštujeta odločitev tretje veje oblasti, to spodjeda konstrukcijo demokratične države. Spodjedanje konstrukcije pa ima enak učinek kot eksplozija.

S to analizo se strinjam. Ta problem moramo razumeti kot problem našega razvoja. Naša družba je v razvojni fazi, ko je kvaliteta pravne države, torej pravnega okvira, ki jamči za naš materialni in duhovni razvoj, kritičnega pomena za uspešno napredovanje. Ta zavest je pri nas prešibka. Včasih se trdi, da je pravna država zgolj neka formalnost, ki je nepovezana z razvojnimi potrebami. Mislim, da smo v položaju, ko se bomo morali o tem bolj temeljito pogovoriti in razumeti, zakaj je kvalitetna pravna država tudi v funkcionalnem smislu nujnost, če želimo napredovati.

Pravite, da ste s sedanjo vlado sodelovali solidno. Kako ste sodelovali? Ste se sestajali s predsednikom vlade? Sta obravnavala področja, kjer so vaše pristojnosti večje – denimo obrambno in zunanjo politiko? Občutek imamo, da z ministrstvom za zunanje zadeve niste sodelovali tako odlično.

S predsednikom vlade sva se sestajala redno, enkrat tedensko. Pogovorila sva se o stvareh, ki so bile aktualne. Tudi medsebojno obveščanje je teklo kar dobro. Na področjih, ki jih omenjate – obramba, zunanja politika -, sva delovala skladno. Večkrat sem poudaril princip enotne slovenske zunanje politike. Predsednika vlade sem seznanjal s svojimi načrti, denimo za nastop pred državnim zborom. Sam sem bil seznanjen z dejavnostmi, ki so bile na dnevnem redu vlade.

Kaj pa vaša pobuda za reorganizacijo Združenih narodov? Ste ga o tej pobudi obvestili?

Poleti, ko sem se pripravljal za nastop v splošni razpravi na generalni skupščini Združenih narodov, sem dobil gradivo ministrstva za zunanje zadeve. Tudi sicer sem zadovoljen z izmenjavo informacij, ki je potekala med mojim uradom in ministrstvom za zunanje zadeve na delovni ravni. Strokovno gradivo, ki sem ga dobival ob različnih obiskih in ob pripravi mojih potovanj, je bilo dobro narejeno in koristno. Seveda pa je splošna razprava na generalni skupščini Združenih narodov priložnost, ki jo šefi držav, ki pridejo na zasedanje, izkoristijo, da povedo kakšno svojo misel. To se v Združenih narodih ceni. To je kvaliteta, ki jo je treba dodati. To kvaliteto sem dodal. Izhajal sem iz naše zunanjepolitične usmeritve, nekatere ideje sem konkretiziral. Tako je nastal moj govor. Osrednja misel govora je vprašanje, na kakšen način lahko Združenih narodi pomagajo k svetovni transformaciji. Poudaril sem, da so Združeni narodi dosegli nekatere uspehe. Človekove pravice so izrazit primer. Svet je danes boljši, kot je bil ob nastanku Združenih narodov. Združeni narodi imajo potrebo, da ugotovijo osrednjo strateško smer razvojnih prizadevanj. V tem kontekstu sem izpostavil globalno segrevanje in naloge, ki nas čakajo. Tu je še področje miru in varnosti, kjer je potrebna transformacija na področju struktur, s katerimi se zagotavljata mednarodni mir in varnost. Podal sem idejo reforme varnostnega sveta.

Bili ste zelo detajlni. V varnostnem svetu, denimo, naj bi sedelo šest novih stalnih članic.

Mislim, da je čas, da nastopimo z detajli. Pred govorom sem imel zanimiv sestanek s predsednikom generalne skupščine Združenih narodov d'Escotom. Videl sem, da ga zanimajo konkretne ideje, ki bi mu pomagale, ko bo vodil proces posvetovanj glede reforme Združenih narodov. Potrebuje sugestije predsednikov držav. Določena količina konkretnosti je zato primerna.

Je to, da se nastopa s konkretnimi predlogi, privilegij majhnih držav?

Manjše države imajo določene prednosti, ki jih je treba izkoristiti. Ne pripisuje se jim posebnih računic in interesov. Razprava o reformi varnostnega sveta OZN sicer teče že od leta 1992. Mnoge ideje so že bile predstavljene. Moj pristop je v tem, da sem ideje skušal zbrati, sintetizirati, jih ponuditi kot eno od alternativ. Z Združenimi narodi imam kar nekaj izkušenj, tam me tudi poznajo. To mi daje možnost, da sem lahko bolj konkreten.

Rekli ste, da tudi z MZZ niste slabo sodelovali. A očitno sodelovanje z zunanjim ministrstvom pri predlogih za odpoklic in imenovanje veleposlanikov ni bilo uspešno, saj še vedno niste dobili vseh zahtevanih podatkov.

Imate prav. Ta izkušnja je izraz neke anomalije. Tu dejansko nismo bili dobro obveščeni. Nekatere stvari sem izvedel celo iz medijev.

Pred volitvami niste želeli podpisati razrešitev starih in imenovanj novih veleposlanikov, saj naj to ne bi sodilo v pregreti predvolilni čas. Zdaj napovedujete, da boste imenovanja veleposlanikov, ki jih je predlagala sedanja vlada, kmalu podpisali. Toda ali ne bi bilo vseeno, ali bi te predloge podpisali 1. septembra ali pa jih boste 1. decembra, saj gre za iste predloge, oziroma ali niste prav s prelaganjem podpisa pristali na politizacijo imenovanj?

Ne. Proceduralno gledano še danes nimam formalno brezhibnega predloga za odpoklic sedanjih veleposlanikov. Dobiti moram obrazložen predlog vlade, ki ga še vedno nimam. Dobil sem različno gradivo, ki pa nima značaja tistega predloga, ki ga potrebujem. Red mora biti.

Je bil torej vse doslej na tem področju pravni nered?

Postopek ni bil pravilno voden in zaradi tega še danes nimam pravno korektnega predloga. Tudi če ne bi bilo volitev in nobenih drugih okoliščin, zaradi katerih je ta zalogaj kompliciran, danes ne bi mogel postavljati veleposlanikov, ker moram najprej odpoklicati veleposlanike, ki se jim je iztekel mandat ali so za njihov odpoklic drugi razlogi.

Menite, da je pri imenovanju veleposlanikov predsednik države dolžan podpisati imena, ki jih predlaga vlada, ali ima možnost, da katerega od kandidatov zavrne? Iz pravnega mnenja, ki so ga pripravili nekateri strokovnjaki Pravne fakultete, namreč izhaja, da lahko zavrnete kandidata, če ta ne izpolnjuje formalnih pogojev, ne pa tudi, če kandidata ocenite kot neprimernega.

Najprej naj ponovim, da še nisem v fazi imenovanj veleposlanikov, saj postopek ni tako voden, da bi mi to dovoljeval. Po drugi strani pa moram poudariti, da bi bilo prav, da bi naši eksperti za ustavno pravo nekoliko pogledali akte o imenovanju in poverilna pisma, ki jih izdaja predsednik republike. Tako bi lahko razumeli presoje, ki so za imenovanje veleposlanikov potrebne, razumeli bi naravo teh aktov in tudi stopnjo zaupanja, ki se mora v postopku vzpostaviti. Na osnovi tega je mogoče presoditi, v katerih razmerah je prav, da predsednik kakšen predlog sprejme, kakšnega pa ne.

Torej menite, da lahko tudi v primeru, če kandidat pogoje formalno izpolnjuje, vendar vi ocenite, da ni primeren za to mesto, predlog zavrnete?

Tovrstna vprašanja se morajo razjasniti v predhodnih posvetovanjih, torej preden se formalni postopek sploh začne, in eden od problemov je, da takšnih temeljitih, resnih, celovitih posvetovanj sploh ni bilo. Rešitev za to vprašanje je torej izključno v resnih, tehtnih, predhodnih posvetovanjih. Če ta procesna faza ni ustrezno opravljena, je pričakovati, da se lahko kasneje pojavijo problemi.

Lahko podpišete imenovanje veleposlanika, ki je z nekega veleposlaniškega mesta imenovan na drugo, vendar pa pred tem ni bil dve leti v notranji službi?

Tu gre za vprašanje, ki zahteva precizno obravnavo zakona o zunanjih zadevah. Sam sem dal narediti to razlago, stvari smo temeljito preučili in prišli do zaključka, da so tovrstna premeščanja pravno problematična.

Torej nekaj kandidatov (Borut Trekman, Andrej Benedejčič, Primož Šeligo) zaradi tega razloga morda ne bo dobilo vašega podpisa?

Spet smo pri vprašanju, s katerim smo začeli. Ne želim prehitevati z razlago, kaj bom in česa ne bom storil.

Menite, da so rešitve, ki so jih na področju imenovanja veleposlanikov prinesle spremembe zakona o zunanjih zadevah, dobre? Vemo namreč, da so po novem veleposlaniki lahko zgolj zaposleni na zunanjem ministrstvu, kar pomeni, da na primer za to mesto ne bi mogel kandidirati niti sedanji evropski komisar Janez Potočnik.

To ni najboljša rešitev. Mislim, da bi ta določba zahtevala ponovni razmislek in bolj kompletno definicijo pogojev, ki naj jih kandidati za veleposlanike izpolnjujejo. Ni dobro, če se ti pogoji reducirajo na nekatere kriterije, kot je število prebitih let na zunanjem ministrstvu. Taka redukcija v pravu načeloma ni dobra, in v tem primeru izrazito ni dobra. To zakonsko določbo bi bilo treba ponovno pregledati in narediti bolj kompleten in bolj premišljen spisek kriterijev. V nasprotnem primeru bodo namreč nedvomno težave, saj imamo tudi potrebe po specialistih, po ljudeh, ki imajo izrazito dobre pogoje za uspešno delo na nekem določenem področju, pa morda ne izpolnjujejo formalnih pogojev. Bil bi torej za to, da se ta določba ponovno pogleda in najdejo boljše rešitve.

Na razpis za veleposlanika na Dunaju naj bi se javil zunanji minister Dimitrij Rupel. Boste imeli kaj pomislekov, če boste dobili v podpis predlog za njegovo imenovanje?

O tem predlogu, ki ga omenjate, ne vem nič, razen tistega, kar sem prebral v časopisu, in razumeli boste, da stvari vnaprej ne komentiram.

Torej vas zunanji minister Dimitrij Rupel v neformalnih pogovorih o tem ni nič povprašal oziroma obvestil?

O tem ni bilo nobenega predhodnega posvetovanja.

Lahko pa izrečete priznanje tisku, da tam izveste stvari, ki bi jih morali izvedeti po uradni poti.

To je zanimiva misel. Sam sem zadovoljen z našimi mediji, saj menim, da je to obveščanje javnosti za vse nas zelo koristno. Kot državljan moram biti s tem zadovoljen in tudi hvaležen za stvari, ki jih izvem iz medijev.

Kot državljan ste torej zadovoljni, kot državnik pa nekoliko v dvomih, kaj se dogaja.

Kot predsednik republike si prav gotovo želim, da bi bile tudi uradne informacije bolj kompletne, kot so. Toda sedaj smo pri tem, da ocenjujem vrednost tiska za moje delo, in to vrednost cenim.

Različno razumevanje vloge predsednika pri imenovanju veleposlanikov in tudi pri nekaterih drugih nalogah kaže, da očitno stvari v ustavi in zakonih niso celovito urejene. Mislite, da bi morali pristojnosti predsednika bolje urediti? Bi bilo treba pristojnosti predsednika povečati? Pred volitvami ste menili, da to ni potrebno.

Moj pogled se ni spremenil. Že pred volitvami sem dejal, da so volitve le prvo dejanje, potem pa je treba vlogo šefa države razvijati v praksi, in to je tisto, kar se od mene pričakuje in kar počnem. Pri tem imam dobro podporo v javnosti, tako da imam občutek, da to praktično dejavnost izpolnjujem v skladu s pričakovanji ljudi, ki so me izvolili na ta položaj. Jasno je, da se vsega, kar predsednik počne, ne da natančno vnaprej predpisati, ampak je treba predsedniku zaupati, da bo s svojimi razlagami in s praktičnim delovanjem pokazal, kako vidi funkcijo predsednika, kako jo želi razvijati in kako želi skozi ta razvoj prispevati tudi k razvoju države kot celote.

Vidite potrebo po razvoju funkcije predsednika države tudi pri nalogah, povezanih s funkcijo vrhovnega poveljnika obrambnih sil?

Izkušnje, ki sem jih pridobil z našim obrambnim sistemom, so gledano v celoti dobre. Komunikacijo med predsednikom in raznimi segmenti obrambnega sistema bi se sicer dalo še izboljšati, zlasti na področju kriznega upravljanja potrebujemo nekatere nove rešitve. Potrebujemo bolj razvit sistem, ki bi bolj natančno določal vlogo različnih akterjev v tem sistemu in bi predvidel tudi kakšno vajo, kako bi na primer v kriznih razmerah izgledala uporaba celotnega obrambnega sistema. Tu se da stvari izboljšati. Se pa izkušnje nabirajo sčasoma in moja prva izkušnja s poročilom o obrambnih silah je bila pozitivna, iz tega pa sem lahko tudi pridobil nekatere ideje, kako bi lahko ta sistem komunikacije v prihodnje izgledal. In o tem se mislim v prihodnje z vodstvom Slovenske vojske in z novim obrambnim ministrom še pogovarjati.

Z novim obrambnim ministrom? Torej ne predvidevate, da bi lahko dobili novega starega obrambnega ministra?

Besedico "novi" je treba razumeti kot minister ali ministrica nove vlade.

Pa mislite, da bi bilo glede na afero Patria dobro, da bi Karl Erjavec še naprej vodil obrambni resor?

To presojo bi najraje prepustil novemu mandatarju.

Je Slovenija v zadevi Patria pravilno reagirala? Smo s protestnimi notami zaščitili njen ugled ali smo temu ugledu še škodovali?

Protestne note so bile nepotrebne in nekoristne. Nikoli jih nisem podpiral in opozoril sem, da ta praksa ne bo prinesla nič dobrega. Ta moja napoved se je kasneje tudi potrdila.

Ste se o tem tudi neformalno pogovarjali?

Seveda sem imel tudi nekaj neformalnih pogovorov. Predvsem pa je pomembno razumeti, da se tovrstne zadeve v Evropi ne obravnavajo s korespondenco na ravni protestnih not, temveč bolj neformalno. Diplomatska formalna komunikacija je namenjena drugim rečem. Prevelika občutljivost za stvari, ki se pišejo v medijih, ponavadi ni dobra. Italijanski predsednik vlade Berlusconi je ravnokar izgubil nekatere pravde v zvezi s pisanjem na njegov račun v britanskem tisku. Nekaj tovrstnih izkušenj torej v Evropi imamo in iz njih se da razbrati, kaj pa je primerno, kaj pa je treba prepustiti široki domeni svobode medijev.

Lahko torej tu vlečemo paralelo s tožbo našega premiera proti finskemu novinarju?

Nobenih paralel ne želim vleči, želim le opozoriti na načelo. Svoboda tiska se danes v Evropi obravnava v precej ekstenzivni razlagi in mislim, da je dobro, če se sleherna vlada tega zaveda in pri odločanju o konkretnih korakih to upošteva.

Je ekstenzivna razlaga svobode tiska dobra ali slaba?

Mislim, da je v tem več dobrega kot slabega. Široka razlaga svobode medijev in izražanja seveda prinaša s sabo nevarnost zlorab, nevarnost neodgovorne uporabe svobode izražanja. A če se da na tehtnico ta nevarnost in prednost široke, ekstenzivne razlage, mislim, da prednost široke razlage jasno pretehta.

Na neki okrogli mizi ste dejali, da vi, če bi se le dalo, možnosti tožbe proti medijem ne bi uporabili in da je treba funkcijo predsednika ohranjati in utrjevati na druge načine.

To še danes verjamem. Tožbe in pravna sredstva so skrajna sredstva, za katere tudi nasploh menim, da jih je treba uporabljati le v primeru, če drugače ne gre. Tudi spori med ljudmi se lahko rešujejo na različne načine in ni treba takoj pomisliti na sodišče. Nisem torej za pretiravanje s sodnimi postopki.

Mislite, da so pri dviganju pomena predsedniške funkcije pomembne tudi protokolarne dejavnosti? Imam namreč občutek, da dajete protokolu večji pomen, kot so ga dajali vaši predhodniki, kot zadnji takšen primer bi na primer omenila sprejem poslancev iztekajočega se mandata.

Prav gotovo namenjam ritualom in ceremonialnemu vidiku predsedniške funkcije resno pozornost. Tu ne gre za poskus povečanja pomena funkcije ali za širjenje njenega dometa. Gre za dve drugi stvari. Prvič za izraz spoznanja, da se država definira s svojimi rituali. Pri nas nimamo razvitih ritualov, ki nas konstituirajo kot državno skupnost. Država je skupnost ljudi, in ta se razvija skozi rituale. Tudi velika družina se razvija skozi redna družinska srečanja. V Sloveniji je bilo doslej premalo storjenega, da bi ta vidik naše skupnosti v celoti razvili. Drugi vidik pa je pomen različnih dogodkov, ki jih želim s takšno formalnostjo in z nekaterimi ceremonijami poudariti. Volitve se mi zdijo izrazit primer takšnega pomembnega dogodka naše demokracije, ki sem jim želel dati poudarek tudi s tem, da sem jih razpisal na bolj svečan način, pa s sprejemom poročila volilne komisije na bolj svečan način. Ocenil sem tudi, da se je treba poslancem, ki končujejo mandat, formalno zahvaliti. Sploh mislim, da se v Sloveniji ljudem ne znamo dovolj zahvaliti.

Ste s tem, ko vam je predsednik volilne komisije rezultate predal oblečen v sodniško togo, želeli poudariti pomen sodne veje oblasti pri izvedbi volitev?

Tako je. Včasih se spregleduje dejstvo, da ima sodna veja oblasti tudi v volilnem procesu pomembno vlogo, kajti predsednik volilne komisije je sodnik vrhovnega sodišča in mora skrbno paziti na pravilnost postopkov, ki potekajo. Kakšnih velikih nepravilnosti pri letošnjih volitvah nismo imeli in to je v veliki meri tudi posledica resnosti, s katero k vprašanju volitev pristopata volilna komisija in pravosodna veja oblasti.

Pravzaprav ste sodno vejo oblasti doslej podprli že z več gestami. Zakaj čutite potrebo po tovrstni podpori?

Zato, ker ocenjujem, da je pri nas treba okrepiti avtoriteto sodne veje oblasti. To ni le pravna, temveč tudi čisto politična potreba, saj se bo naša skupnost dobro razvijala, če bomo imeli dobro razvito pravno državo. Te pa ne more biti brez ustrezne avtoritete sodne veje oblasti. Sam v okviru uresničevanja svoje funkcije torej izkazujem spoštovanje do sodne veje oblasti.

Profesor Bučar je v več javnih nastopih izrekel oceno, da je funkcija sodnika v Sloveniji zožena na funkcijo državnega uradnika. Se strinjate s tem?

Slovenija pripada tistemu delu evropske pravne tradicije, ki je sodnike tradicionalno obravnavala bolj v uradniškem smislu. Anglo-ameriški sistem daje sodnikom že v sami osnovni definiciji sodniške funkcije nekoliko večjo samostojnost. Pri nas imamo torej tradicijo, ki ni takšna, je pa nujno, da imajo sodniki in sodnice večjo avtoriteto. Zato se mi zdi dobro, da slišimo kritična mnenja, in mnenje, ki ga je izrekel profesor Bučar, pomaga pri tem prizadevanju za čim večjo avtoriteto.

V dobrem mesecu dni naj bi vodenje vlade predvidoma prevzela nova ekipa. Kaj pričakujete, da bo ta nova garnitura pomembnega naredila? Kaj naj bi v primerjavi s sedanjo prakso bistvenega spremenila? Omenili ste že drugačen način kadrovanja.

To sporočilo o drugačnem kadrovanju, ki ga slišimo iz vrst strank, ki naj bi vstopile v koalicijo, je pomemben del spremembe, ko jo tudi naša javnost pričakuje. Pričakujem tudi dobro odzivanje na sedanje mednarodne razmere, ki niso enostavne in jih obremenjuje sedanja finančna kriza. Ta bo zahtevala dovolj hitro in premišljeno delovanje slovenske vlade. Prav tako pričakujem, da bo vlada pokazala socialni čut, čut za usodo ljudi. Pričakujem tudi podporo ustvarjalnosti in podjetnosti. Odprlo se bo tudi vprašanje, kakšne reforme so potrebne. Pri reformah pričakujem neko hrabrost, ne bi pa želel posegati v vsebino, saj je to že stvar vlade same.

Omenili ste finančno krizo. Vas ta skrbi?

Gre za krizo širokih razsežnosti in za nekaj, s čimer moramo zelo resno računati. Hkrati s tem, ko računam s to resnostjo, pričakujem tudi uspešnost in strokovno podkovanost naših ukrepov. Ti morajo ščititi slovensko gospodarstvo in državo, biti morajo pretehtani in zlasti pravočasni. To pričakujem od sedanje in nove vlade. Menim, da je Slovenija v položaju, ko lahko minimizira te učinke in si zagotovi dobro izhodiščno pozicijo za naprej.
Problem vidim na dveh ravneh. Na globalni ravni je kriza finančnega sistema poglobila potrebo po celoviti reformi. Končuje se obdobje neoliberalizma, ki se je začelo z reaganomiko in thatcherizmom. To obdobje je dalo določene rezultate, naposled pa so v njem nastali ekscesi, ki rušijo svetovno finančno ureditev. Potrebne bodo nove rešitve, boljša regulacija finančne politike, vključno s posojilno politiko. Pri tem Slovenija seveda ne bo imela odločilne besede, ne bo pa brez glasu.
© 2008 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani  načrt strani