Predsednik ob 15. obletnici Združenja delodajalcev Slovenije

Ljubljana, 7.6.2010  |  govor

Nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na slavnostni akademiji ob 15. obletnici delovanja Združenja delodajalcev Slovenije
Ljubljana, 7. junij 2010


Spoštovani gospod Borut Meh, predsednik Združenja delodajalcev Slovenije,
spoštovani gospod Miran Goslar, prvi predsednik Združenja delodajalcev Slovenije,
spoštovani visoki gostje,
udeleženke in udeleženci današnje slavnostne akademije,

najprej bi rad čestital ob 15. obletnici organizacije, ki je dober primer prostovoljne stanovske interesne organizacije s pomembnim poslanstvom in z veliko vlogo v našem ekonomskem in splošnem družbenem razvoju. V teh 15 letih je vaša organizacija veliko prispevala k razvoju podjetništva in podjetniške kulture ter vzpostavitvi socialnega dialoga v Sloveniji. To delo nikakor ni končano, prej lahko govorimo o pomembnem začetku. A vsak začetek zahteva premišljene odločitve in vztrajne nadaljnje korake. Bolj ko se bo naša družba razvijala, pomembnejša in odgovornejša bo vaša vloga.

Spoštujem vaše prizadevanje za to, da bi Slovenija bila – ne le po pravni določbi, ampak tudi v resnici – država, v kateri socialni partnerji dosegajo resnično soglasje in se trudijo dogovorjene cilje tudi v resnici doseči. V tem je velika vrednota in veliko vrednosti. Dialog, dialog in še enkrat dialog! To je jedro naših strateških razvojnih potreb ta čas. Dialog je nujno potreben, tako za reševanje kratkoročnih problemov in še zlasti za oblikovanje razvojne strategije, ki je danes še nimamo.

Pomen dialoga poudarjam navzlic razočaranjem iz nedavne preteklosti. Ne smemo dovoliti, da bi nam težave, ki jih doživljamo, vzele sposobnost razumeti pomen socialnega dialoga ali sposobnost zaupati vanj. Danes je socialni dialog bolj potreben kot kdajkoli doslej. Samo z njim bomo lahko opredelili našo razvojno vizijo, dobre strateške usmeritve in praktične rešitve.

Zato mi dovolite, da danes spregovorim o nekaterih problemih, četudi danes praznujemo. Danes namreč nobena obletnica ne more biti le čas za čestitke in praznovanje. V današnjih časih je obletnica spodbuda in priložnost za razmislek o temeljnih vprašanjih. Ali imamo vsi skupaj, torej kot skupnost, izoblikovano predstavo o naši želeni prihodnosti? Ali imamo prepričljiv socialni in ekonomski dnevni red? In če ju nimamo, kaj bomo storili, da ju dovolj hitro izoblikujemo?

Še pred mesecem ali dvema bi ta vprašanja zvenela pričakovano, a ne pretirano dramatično. Danes pa že slišimo alarmne zvonce. Po oceni Inštituta za razvoj menedžmenta iz Lausanne – Spremljanje nacionalne konkurenčnosti – je Slovenija v zadnjem letu padla za 20 mest. To nas mora močno skrbeti. Potrudimo se torej razumeti sporočilo te študije in poskušajmo ugotoviti, kaj je treba storiti. In začnimo z razumevanjem same narave študije. Polovica kriterijev, po katerih nas navedeni inštitut ocenjuje, namreč predstavlja tako imenovane trde statistične kazalce, vsi ostali pa temeljijo na anketnih rezultatih mnenj, in to mnenj vodstvenih delavcev v gospodarstvu. In prav pesimistični odgovori slednjih so velik del razloga za naš letošnji strm padec. Prav o teh moramo razmisliti.

Danes smo slišali dve lepi, a tudi žalostni slovenski ljudski pesmi. Ne bi želel, da se predajamo pesimizmu, za katerega imamo v naši zgodovini veliko kulturnega izročila. Rad bi, da tisto, kar nas skrbi, postane povod za spremembe na bolje. Preveč enostavno bi bilo, če bi zato sporočila te študije razumeli tako, da moramo iskati vzroke za težave samo na enem mestu ali samo v sedanjem recesijskem obdobju. Problemi so širši in globlji.

Kakšen izziv pomeni recesija ali, kot pravimo pri nas, gospodarska kriza? Gospodarska kriza bi morala vzpodbuditi prav vsakogar, ki ima odgovornost odločanja, in ga soočiti s temeljnim vprašanjem: ali je tisto, kar počnem, pravilno in ali upoštevam spremenjene okoliščine? Počnem to na optimalno pravilen način ali to drugi počno učinkoviteje od mene in zaradi tega nisem uspešen? Potrebna je kritična samorefleksija vsakogar od nas – v gospodarstvu in sindikatih, v vladi in politiki nasploh. In prav ta kritična samopresoja našega lastnega ravnanja odpre vprašanje odgovornosti, ne kot parole, ampak kot občutka odgovornosti za prihodnost.

Seveda, študija lausannskega inštituta opozarja na nekatere znane probleme kriznega upravljanja in pravnega sistema pri nas: naraščajoči javnofinančni deficit, nefleksibilnost trga dela, razširjenost sive ekonomije, neučinkovita birokracija. S temi ugotovitvami lausannske študije se strinjam. Tudi sam sem kot predsednik republike imel izkušnje, ko so se na primer nekatere dejavnosti Ministrstva za gospodarstvo izkazale za veliko premalo motivirane, občutek za pripravo mednarodnih pogodb, ki so temeljnega pomena in odpirajo poti na nove trge, pa premalo razvit. Vse take pomanjkljivosti naše birokracije so ozko grlo naših ekonomskih prizadevanj in treba jih bo odločneje odpravljati.

Še bolj pa me v lausannski študiji skrbi tisti del, ki govori o pomanjkljivi poslovni učinkovitosti pri nas. Tu je Slovenija v letu 2009 padla s solidnega 39. na zaskrbljujoče 57. mesto. Ugotovljeno je bilo zmanjšanje profitov in skupne produktivnosti. Med najbolj šibkimi točkami poslovne učinkovitosti - in zapomnimo si dobro: te niso nove, se pa trdovratno ohranjajo - študija našteva neučinkovitost nadzornih svetov, zaprtost nacionalne kulture za tuje ideje, nizko raven tujih investicij, nizko odzivnost na poslovne priložnosti in nesposobnost za pridobivanje in angažiranje talentiranih kadrov. Vse to so hibe, ki prispevajo k srednjeročni stagnaciji in poslabšanju. In o vseh teh hibah moramo razpravljati z občutkom za njihovo prioritetnost. Teh razprav nimamo dovolj in združenje delodajalcev je po mojem mnenju eden ključnih forumov za to, da bomo take razprave in pravilno orientiranje za prihodnje imeli.

Vendar, smo se pripravljeni odkrito in brez pomislekov soočiti s temi problemi? Prepričan sem, da nihče med nami ne misli, da je tovrstne probleme možno reševati s prelaganjem na prihodnost ali na koga drugega. To so naši ključni problemi. To so ključni problemi današnjega stanja slovenskega gospodarstva in slovenske nacije.

Seveda njihovo reševanje in resno obravnavanje nista enostavna. Svoj delež ovir za odkrito in k rešitvam usmerjeno razpravo prispeva tudi politika. V naši družbi se često ustvarja vtis, da je politika postala poglavitni del našega celotnega sistema, tudi v gospodarstvu, in da je - kako nevarno! - prav politika zgled reševanja problemov. Prav politika pa je premalo kvalificirana za gospodarsko odločanje in zaradi tega daje slab zgled. Politiko in njene omejitve je treba razumeti, da ne bomo pričakovali preveč. Še bolj pomembno pa je razumeti to, da je končna rešitev za gospodarstvo v sposobnostih gospodarstva samega. Politika ne sme biti priročen alibi za poslovne ljudi. Seveda sta politika in država lahko vzrok za nekatere, morebiti celo za mnoge težave gospodarstva. Seveda moramo to kritično presojati, kritično ugotavljati, ali je država storila vse za vzpodbudno poslovno okolje ali ne, ali je javni sektor stroškovno in poslovno učinkovit, ali država zagotavlja dovolj učinkovito diplomatsko in upravno podporo gospodarstvu v njegovem boju za večjo konkurenčnost in nove trge. Toda ključne spodbude in rešitve lahko pričakujemo samo kot izraz gospodarstva samega, izraz gospodarskih izkušenj in gospodarske iniciativnosti.

Samo tedaj, ko bo iz gospodarstva prišlo dovolj resnih in močnih pobud, bomo lahko uspešno gradili strategijo izhoda iz krize in strategijo dolgoročnega razvoja.

Slovenija, kot sem že dejal, v tem trenutku nima resne in učinkovite gospodarske strategije, navzlic raznim dokumentom, ki so nastali v preteklosti, pa tudi nedavno. Manjka nam pobud iz gospodarstva, ki bi izkazovale kulturo odprtosti za spremembe in tržno kreativnost, kar bi jim dajalo veliko moč in prepričljivost. Dokler pa bo tudi gospodarstvo izkazovalo značilni slovenski oportunizem, slabe poslovne modele in korporativno upravljanje, ki je pod ravnijo potrebnega, bo izjemno težko oblikovati smiselno in uspešno, resnično strategijo za prihodnost. Ostali bomo pri abstraktnih dokumentih, pri "papirnatih tigrih" in iluzijah strategije. V takih razmerah ne bomo mogli pričakovati resnega napredka. Bolj verjetno je, da nas bo zajela stagnacija, morebiti resno nazadovanje. Zamudili smo že dragocene mesece, ki bi jih bili morali izkoristiti bolje za iskanje novega. Ne zamudimo jih še več.

Od iniciativnosti in kreativnosti gospodarstva je odvisna tudi kakovost socialnega dialoga. Dokler bo ta omejen na distribucijo že tako skromnega dohodka, ne bo mogel biti resnično uspešen. Dokler bomo imeli današnji redistribucijski dialog, bomo ujeti v vzorce pritiskov in protipritiskov, izsiljevanj, oportunizma in stagnacije. Danes potrebujemo drugačen socialni dialog, drugačen ekonomski dialog, takšen, ki nam bo povedal, kaj bomo v prihodnje imeli, kako bomo povečali družbeni proizvod. To pa zahteva iniciative za spremembe - iniciative od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol. Prosim vas, da tudi moj današnji nagovor jemljete kot takšno iniciativo in poziv k nadaljnjim iniciativam.

Vprašanje vizije družbenega razvoja je med vsemi današnjimi vprašanji najusodnejše. Te vizije ne more biti brez uveljavljanja podjetništva in vseh vrst inovacij - tehnoloških, poslovnih, socialnih in tudi političnih. In ne pozabimo, gre za ljudi in za bodočnost te družbe. Prav zato se velik del vprašanj iz tega okvira, iz okvira naše gospodarske prihodnosti, nanaša na položaj dela in naših pričakovanj v zvezi z zaposlitvijo in delom. Kako je v naši družbi obravnavano in cenjeno delo, resnično delo, tudi delo menedžerjev in odgovornih lastnikov, delodajalcev? Ali ga res cenimo? Kako do novih delovnih mest in zlasti kako bomo ta zagotovili mladim? Se dovolj zavedamo, da bomo morali opustiti nekatere stare navade - neuporabne "železne srajce" - in se hrabro soočiti z novimi zahtevami?

Vse to so vprašanja današnjega časa in današnjega socialnega dialoga, ki ga potrebujemo. Socialni dialog se ne sme omejevati le na probleme trenutka in še zlasti ne zgolj na probleme te ali one skupine, udeležene v dialogu. Pomagati mora ustvarjati vizijo družbe, kakršno hočemo za prihodnost in kakršno bi radi zapustili otrokom. In prav tu bi bil dialog najbolj potreben. To ni presenetljivo. Odločitve o prihodnosti namreč niso neke samostojne, od današnjih problemov ločene in abstraktne odločitve. So konkretne in so del našega dnevnega odločanja. Danes se odločamo - morebiti tudi nevede in morebiti brez vizije - o tem, kako bodo živele prihodnje generacije.

Uporabimo torej sleherno priložnost, tudi današnjo obletnico, za resen razmislek, kako naprej. Bodimo tudi zadovoljni. Bodimo zadovoljni, kadar nam uspe kakšno resno vprašanje, kot je na primer ta čas reševanje mejnega spora s Hrvaško, postaviti na prave tirnice reševanja. Imejmo torej samozavest. Marsikatero težavo smo v preteklosti že premagali in tudi današnje bomo. Torej bodimo domiselni. Sedaj je čas za sveže ideje in hrabre iniciative.

Podjetnost in podjetništvo sta veliki vrednoti v družbenem razvoju. Žal nam naša dolga zgodovina ni zapustila močnih podjetniških tradicij. Podjetniško kulturo moramo ustvarjati sami, v tej generaciji in na podlagi dobrih praktičnih izkušenj iz nedavne preteklosti. In predvsem, kar bi želel posebej močno poudariti, graditi moramo medsebojno zaupanje. Nekoč smo ga v poslovnem svetu imeli več, kot ga imamo danes. Potrudimo se za njegov ponovni vzpon. Medsebojno zaupanje je pomembna prvina poslovne samozavesti in uspešnosti, s tem pa tudi ekonomskega in družbenega razvoja. In kar velja za poslovno zaupanje, velja za zaupanje v družbi nasploh. Potrudimo se, napravimo našo družbo takšno, da bomo zaupali drug drugemu bolj, kajti to bomo nujno potrebovali za dober dialog in za resnično vsebino strategije za naprej.

Na te misli navaja današnja obletnica. Današnja obletnica nam ponuja priložnost za razmislek in za zavezo. Predlagam, da izkoristimo to priložnost. Zato želim Združenju delodajalcev Slovenije še veliko uspešnih obletnic, še veliko dobrih misli, idej in energije pri njihovem uresničevanju, veliko dobrih rezultatov, in s tem, ko to želim Združenju delodajalcev Slovenije, želim vsem nam kar najboljšo razvojno pot naprej.

Hvala lepa.