Intervju za Lipov list

Ljubljana, 12.9.2008  |  intervju

Sem za lipov list

Novinarka: Renata Picej


Všeč sta mi bila lipov list v logotipu Slovenije in slogan Slovenija, moja dežela. Podprl bi tudi idejo, da se ju zaščiti s posebnim državnim aktom. Zelo mi je žal, da lipov list nima enake funkcije tudi zdaj. Turistična promocija države je občutljivo vprašanje, ki terja veliko časa in vztrajnosti, zato ne bi smeli pogosto menjavati vizualnih podob promocije.

Kaj menite o stavkih, ki se začenjajo: "Kljub temu, da je Slovenija tako majhna država …"

Velikost države se meri po kakovosti življenja v njej in njenem početju na mednarodnem področju in ne po kvadratnih kilometrih. Poleg tega Slovenija tudi ni tako majhna. Če pogledate članstvo v Združenih narodih (ZN), boste videli, da jih je mnogo veliko manjših od naše države. Ko so me v ZN spraševali, kako velika je Slovenija, sem rekel, da tolikšna kot Izrael. In Izraela nihče ne šteje za majhno državo. Poudarjam, da je pomemben odnos do države, ne fizična velikost. To je tisto, kar odloča.

Kaj švigne človeku, ki postane predsednik države, najprej skozi misli ob dejstvu, da je izvoljen na tako prestižno pozicijo?

Najprej sem pomislil na veliko večino, ki sem jo dobil na volitvah (68 odstotkov) in se vprašal, kaj to s stališča odgovornosti pomeni zame. Moja prva misel je bila povezana z vprašanjem, ali dobro razumem pričakovanja ljudi, povezana s tem. Moje prve misli so šle v smer mojega nadaljnjega dela.

Kako so vas na življenjsko pot pospremili vaši starši? Kakšne navade in vrednote so izpostavljali in gradili človekovo samozavest?

Starši so pripadali generaciji, ki je zaradi druge svetovne vojne izgubila del izobraževalnega obdobja in je zato zelo cenila pomen izobrazbe. Veliko so dali na knjige, šolske uspehe in vzpodbujanje otrok v šoli. Verjeli so, da iz tega izhaja vse drugo. Otroci za abstraktne ideje vrednot niso zelo odprti, zato se jih vzgaja s številnimi konkretnimi primeri. Z branjem knjig, na primer, ali pa s sproščenim komentiranjem zelo velikih mednarodnih dogodkov. Nam se je zdelo, da se takratna Jugoslavija in Tito enakovredno vključujeta v vse mednarodne stvari, kar se je v naši družini tudi sprejemalo. In tukaj bi poudaril, da se iz majhnih stvari, ki jih opažaš, poraja samozavest. Potem smo primerjali verodostojnost poročil, ki jih je prinašal ORF (avstrijska televizija), ki smo jo v Mariboru lahko gledali, s poročili na slovenski televiziji in primerjali kakovost politik na obeh straneh. Kritičnost do tiste birokratske politike, ki je v času socializma obstajala pri nas, a hkrati spoštovanje tistega, kar je bila Jugoslavija sposobna narediti na mednarodni ravni ali pa ne. To so stvari, iz katerih izide občutek samozavesti, ki je zelo konkreten. Na osebnem nivoju pa je treba otrokom razložiti, da so enakopravni, enakovredni, da ne sprejemajo podcenjevanja.

Vaše zanimanje za mednarodne odnose, manjšinska in izseljeniška vprašanja, pa zaščita in promocija človekovih pravic govore o vašem zanimanju za komunikacijo, zaščito pravic, varstvo nemočnih, enakopravnost … Kaj je platforma vašega poslanstva?

Varstvo nemočnih je vedno zelo pomemben del vsakršnih odnosov. Tudi kakovost neke družbe se ocenjuje po tem, kako skrbi za invalide in druge ljudi, ki potrebujejo pomoč. Nisem privrženec čistega individualizma, naj vsak poskrbi zase! Vzgojen sem bil v duhu, da se zame spodobi, da poskrbim zase, ker sem bil za to sposoben. So pa ljudje, ki tega ne zmorejo zaradi telesnih hib ali družbenih okoliščin. Meni so starši povedali, kako privilegirani smo, ker nimamo določenih težav: oddaljenosti do šole, pomanjkanja, ki te prikrajšajo za možnost razvijanja svojih sposobnosti, in drugo. In jasno, če se razume, da nekateri ljudje ne živijo v ustreznih okoliščinah, zaradi telesnih pomanjkljivosti, slabega zdravja, revščine ali drugih okoliščin, je jasno, da je kakovost družbe odvisna od tega, kako se do takih ljudi obnašamo, kakšen položaj jim omogočamo v družbi. Zato zdaj kot predsednik republike namenjam veliko pozornosti prostovoljstvu in vsem tistim oblikam pomoči, ki jih ljudje iz svojega lastnega vzgiba dajo tistim, ki so za nekaj prikrajšani.

Je to posledica sreče, da nimate težav …

Ja, lažje je potem na težave gledati objektivno, kajti včasih, npr., težave manjšin, postanejo akutni politični problem in takrat ima mnogo ljudi veliko povedati o tem. Težje je, kadar ne gre za akutne politične probleme. Zadnjih 40 let sem spremljal probleme koroških Slovencev. Bila so obdobja, ko so bili problemi akutni in se je mobilizirala kompletna javnost. Vendar je kritičnega pomena, da vzdržimo politični angažma takrat, ko akutnih problemov ni. Jaz se tudi danes zavzemam za topografske napise in uresničevanje 7. čl. avstrijske državne pogodbe, kar sem ob svojem prvem obisku na Dunaju tudi povedal. To lahko naredim v normalnih okoliščinah, ko ni zaostritve, ki bi izsiljevala moje izjasnjevanje.

Se je vaša percepcija, dojemanje sveta, politike in življenja spremenila, ko ste odšli čez Atlantik?

Spremenila se je v toliko, kolikor se je spreminjal svet. In takrat, od konca hladne vojne naprej, se je zelo spreminjal. Tisti čas sem v večini preživel v New Yorku in krajih, kjer so veliko razpravljali o tem: v ZN, v Varnostnem svetu, še posebno pa v ameriškem akademskem svetu. Živel sem s temi spremembami in moje dojemanje sveta se je spreminjalo in postajalo drugačno. Videl sem propad ideje neuvrščenosti v ZN, ki še životari, vendar je izgubila vso svojo nekdanjo politično moč. Videl sem problem zaostrovanja problema med razvitimi in nerazvitimi v svetu in nove načine, s katerimi se skuša poiskati rešitve, pa velik porast zanimanja za humanitarnosti … Videl sem težave, v katerih so se znašli ZN; velika pričakovanja, da bodo ZN reševali stvari tako rekoč čudežno, in hkrati potem obdobja razočaranja, ko se je izkazalo, da so ZN še vedno odvisni od volje petih stalnih članic Varnostnega sveta in drugih najmočnejših držav.

Kakšen je bil pogled iz New Yorka na Slovenijo?

V ZN sem se boril za Slovenijo, ki je bila sprva obravnavana kot nezaželena država. Niso si želeli, da bi se Slovenija pojavila na mednarodni sceni, saj so jo sprva dojemali kot soodgovorno za razpad Jugoslavije. Veliko je bilo treba narediti, da se je ta zgrešena percepcija, zgrešeno pojmovanje popravilo. Zato je med drugim tudi potrebna diplomacija, ki znova in znova pojasnjuje sto in stotim ljudem, kakšna je prava zgodba. Ljudje ne vedo, tudi zelo odgovorni ljudje zelo malo vedo. Drugič je bilo treba z dejanji dokazati, da nas ne zanima zgolj samo naš neposredni interes, temveč tudi skupna vprašanja sveta. Veliko sem se sestajal z afriškimi ambasadorji in se ukvarjal z vprašanji Afrike in skušal v Varnostnem svetu dokazati, da imamo tudi glede tega dovolj informacij in dobrih predlogov, da smo lahko relevantni sogovornik. To je pomagalo pri graditvi predstave o Sloveniji kot odgovorni državi v mednarodni skupnosti. Na diplomatski ravni je mogoče veliko narediti in moje delo je bilo povezano z afirmacijo Slovenije in mislim, da je tu napredek storjen.

In pogled skozi očala turizma?

Turistični pogled je bil nekoliko drugačen. V New Yorku je povpraševanje po vsem in tudi po turističnih storitvah v Sloveniji. Američani radi potujejo in imajo svoje načine potovanja, ki Slovenije niso vključevali. Zato sem o tem, kakšna ponudba bi bila zanimiva zanje, govoril tudi z našo turistično predstavnico v ZDA. Dve stvari sta takoj vidni. Prvič je v Ameriki veliko ljudi, ki radi hodijo v hribe in Slovenija je za pohodništvo idealna dežela in odlično markirana. Drugič je tam velika skupina ljudi, ki so že marsikje bili in bi radi spoznali srednjo Evropo. Zanje bi bili primerni turistični paketi, ki bi vključevali Slovenijo. Takrat se mi je zdela dobra kombinacija s severovzhodno Italijo in južno Avstrijo.

Sčasoma se je Slovenija osamosvojila v zavesti Američanov. Če prebirate New York Times, vidite, da se tam večkrat pojavljajo zelo dobre reportaže o Sloveniji. O Lipici, o vinarstvu in drugih stvareh, ki človeka pozitivno presenetijo, ker se najdejo pisci, ki Slovenijo predstavijo ne samo na simpatičen, ampak tudi inteligenten način.

Ste po trinajstih letih odstopili s položaja pomočnika generalnega sekretarja Kofija Anana in se vrnili v Slovenijo zaradi lastnega temperamenta ali dejstva, da ste opravili poslanstvo?

Šlo je za kombinacijo dejavnikov. Eden je bil, da sem želel vnovič predavati na univerzi in pisati knjige, saj sem imel občutek profesionalnega dolga do stroke, mednarodnega prava. Poleg tega je biti zelo lepo profesor na univerzi. V razmerah, ki so takrat vladale v ZN, pa sem ocenil, da ne morem prispevati več pravih stvari in da je prišel čas, da se poslovim. Poleg tega tudi nikoli nisem verjel, da bom v ZN vse do upokojitve. Nikoli nisem imel vizije, da bi ostal na tistem prestižnem mestu, se prestižno upokojil in potem vrnil v Slovenijo in tukaj užival.

Kaj se zgodi, ko pride človek po toliko letih iz Amerike in velikega mednarodnega odra v Slovenijo?

V Sloveniji je veliko boljša kakovost življenja kot v Ameriki. Če človek živi na obeh koncih, to dobro ve. Pri nas se resnično bolje živi. Tukaj imamo sicer manj denarja, ampak ga tudi manj potrebujemo. Sam sem šel na šestkrat nižjo plačo na univerzi, kot sem jo imel v New Yorku, pa se mi ni zdelo, da bom zaradi tega bistveno slabše živel. Živel sem malo bolj skromno, ampak življenje v Sloveniji je zelo prijetno, ker je zelo prijetna dežela. Lepa je kot pokrajina, razdalje so kratke, je zelo raznovrstna, ima prijetno podnebje, tu je prijeten tempo življenja … Če imate tukaj pametno delo, se lahko zelo dobro počutite. V New Yorku je življenje težje, intenzivnejše in bolj zgoščeno. Od Slovenije se tudi nisem nikoli odtujil. Da sem doma, je bilo jasno v nekaj urah. Potem se je vse zvrstilo, kot bi se vrnili z nekega službenega potovanja.

Skandinavci pred svoje hiše postavljajo drogove z zastavami, Holandci otrokom v prvem razredu razložijo državne simbole in izpostavljajo tulipan kot pomemben del nacionalne identitete, Kitajci govorijo, da so center sveta … Kaj narekuje slovenska samozavest? Nočemo se promovirati z Avseniki, trdimo, da nismo Balkan … Podiramo kozolce ali jih prekrivamo s plastiko, zaradi evropskih direktiv bomo kmalu ob čebelarski renome … Kje so simboli države? Kaj se dogaja po vašem mnenju?

Ljudje imajo radi Slovenijo, samo nimamo tradicije spoštovati lastne državne simbole, ker jih tudi v naši zgodovini nismo imeli, saj smo pripadali Avstro-Ogrski, pa Jugoslaviji. Za nas je to nova izkušnja in ljudje smo do tega zelo površni in "komot". Včasih nastaja zmešnjava in se liberalnost, ki bi jo radi dosegli, prikazuje kot nemaren odnos do državnih simbolov. Kot da bi liberalnost zahtevala, da smo nemarni do njih, da se ne spodobi, da ni treba obešati zastav, da ni treba izkazovati časti. Mislim, da moramo tu še veliko postoriti.

Kako lahko Slovenci izoblikujemo samospoštovanje?

V tej dimenziji moramo Slovenci samospoštovanje šele razviti. Če pa pogledamo na področje naše kulturne ustvarjalnosti, vidimo, da sta tu prisotni konstantna in sistematična skrb ter da naši ljudje spoštujejo kulturo. Dolgo je bila kultura edina slovenska identiteta, saj lastne politične identitete nismo imeli zaradi vpetosti v drug širši državni sistem. Zdaj imamo lastno suvereno državo in bi morali bolj razvijati kulturo spoštovanja te države.

Bi se zavzeli za domovinsko vzgojo v šolah?

Seveda! Mislim, da moramo v šolah več narediti za to. Poiskati moramo tehnike, ki bi domovinsko vzgojo naredile zanimivo za zdajšnjo generacijo. Naši mladi ljudje se bodo srečevali z mladimi iz vsega sveta in prav je, da imajo samozavest, ki jim jo da domovinska vzgoja. Da mi nismo slabši! Da smo dobri in boljši ter da vemo, kdo smo, od kod in zakaj.

Kje vidite primerjalno prednost slovenskega turizma?

V kultiviranosti njene pokrajine in njene ponudbe. Seveda stanje ni idealno, a marsikaj je narejenega. Sprehod po slovenskih krajih prinaša zanimive kulturne prireditve, čudovito obnovljena stara mestna jedra in lepo naravo. Vsega tega ne znamo dovolj dobro predstaviti, zato mi promocijski film, ki se je nedavno vrtel na CNN, ni bil prav nič všeč. Slovenija ni plezališče ali zgolj športno orientirana država, kar bi človek zlahka pomislil ob gledanju filma, temveč mehka, elegantna in kultivirana dežela. Tu vidim glavno strateško smer.

Kako bi tujcu v enem stavku predstavili Slovenijo?

Pokazal bi mu videospot Slovenija – moja dežela. To je lep način prikaza lepe dežele in ljudi, ki pridno delajo, da bi bilo naše okolje čim bolj urejeno, lepo in elegantno. Vse to je bilo na kratko in na učinkovit način predstavljeno. Mislim, da je bil to doslej najuspešnejši način promocije Slovenije. Tudi simbol lipovega lista je bil odličen. Meni je zelo žal, da nima enake funkcije danes, ker je za takšne stvari potrebno veliko časa, veliko vztrajnosti, zato ne bi smeli pogosto menjavati vizualnih podob naše turistične promocije.

Slovenski turizem se spopada s hudim problemom nezainteresiranosti v nekaterih poklicih, kot sta natakar in kuhar ter drugi. Kaj lahko stori predsednik države za višjo motivacijo mladih za te poklice?

Če pogledamo vrhunski turizem, ki so ga razvili v Švici, vidimo, da so iz vseh teh poklicev naredili zelo dostojanstvene, resne in priznane poklice. In to je nujno treba storiti tudi pri nas, če želimo imeti kakovosten turizem. Jaz bi svetoval, da se naši mladi ljudje šolajo tam, kjer se je tega mogoče naučiti. Vem, da to ni poceni, saj je vložek v takšno izobrazbo velik, a bil bi zato, da ta turistični menedžment imamo in poiščemo primeren način za njegovo izvedbo.

Ekologija ni le sodobna beseda, ki se poda v politični in diplomatski jezik, ampak kruta realnost. Kako se lahko kot predsednik države vključite v percepcijo, promocijo in reševanje tega problema?

Na razne načine. V vseh svojih govorih posebej izpostavljam ekološke teme. Opredeljujem se tudi do raznih vprašanj, ki so s tem povezana. Vedno se vključujem v aktivnosti Slovenije, ki je na tem področju tudi veliko storila v času predsedovanja EU. Če pa bi hotel biti bolj praktičen, bi ljudem svetoval, naj vsak pri sebi razmisli, na kakšne načine lahko spremeni svoj način življenja, da bo ekološko prijaznejši, ne da bi bil zato manj udoben.

Če bi obstajal institut Boter naravnega spomenika v Sloveniji, za kaj bi se odločili? Nad katero posebnostjo Slovenije bi bdeli?

Izbral bi vintgar Radovne. Zame je čudovit in neverjeten pojav, ki me vedno znova impresionira.

Katero slovensko pesem bi prevedli prijatelju, tujcu?

Imel sem celo priložnost, da sem v ZN predlagal v svetovno antologijo poezije dve slovenski pesmi dveh velikih slovenskih pesnikov in sem izbral eno od njiju, ki mi je zelo všeč. To je Kosovelova skica Po koncertu. Kratka pesem, ki opiše razpoloženje, ki ostane po klavirskem koncertu in je absolutno na svetovni ravni vrhunske poezije in zdi se mi, da dobro predstavlja Slovenijo.

Katero slovensko legendo bi povedali tujcu?

Zagotovo o Črtomiru in Bogomili.

Vas moti, ko vas ljudje nagovarjajo z nepravim priimkom, Turk namesto Türk?

Sem zelo toleranten do napak. Rad pa bi, da bi se ljudje naučili pravilno izgovarjati moj priimek.