Slavnostni govor na spominski slovesnosti pri Ruski kapelici
Vršič, 31.7.2011 | sporočilo za javnost, govor
Predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk se je udeležil spominske slovesnosti pri Ruski kapelici pod Vršičem. V slavnostnem govoru ob 95. obletnici postavitve kapelice je spregovoril o posledicah prve svetovne vojne in današnjih prizadevanjih Evrope za odprto in pravično družbo. V okviru slovesnosti sta predsednik dr. Danilo Türk in predsednik Državne dume Federalnega zbora Ruske federacije Boris Grizlov položila venca na grobnico ruskih vojakov, vojnih ujetnikov, ki jih je med prvo svetovno vojno pri gradnji ceste čez prelaz Vršič zasul snežni plaz.
Slavnostni govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na spominski slovesnosti pri Ruski kapelici pod Vršičem
Vršič, 31. julij 2011
Spoštovani predsednik Državne dume federalnega zbora Ruske federacije, gospod Boris Grizlov,
predsednik Državnega zbora Republike Slovenije, dr. Pavel Gantar,
vodja delegacije Sveta federacije Federalnega zbora Ruske federacije, gospod Vladimir Kulakov,
škof Ruske pravoslavne cerkve Kiril Stavropoljski in Neviominski,
spoštovani gostje iz Ruske federacije in Republike Slovenije,
spoštovani župan Kranjske Gore Jure Žerjav,
člani Društva Slovenija–Rusija,
dragi prijatelji,
Zbrali smo se ob tej majhni, a lepi Ruski kapelici, da se skupaj spomnimo tragedije, ki se je tu blizu zgodila pred petindevetdesetimi leti. Takrat je na teh pobočjih tragično umrlo okrog 300 ruskih vojnih ujetnikov. Vsem, ki ste pripravili današnjo slovesnost, se zahvaljujem. Zahvaljujem se tudi vsem tistim – krajanom Kranjske Gore in drugim – ki že desetletja skrbite za to kapelico in ohranjate spomin na številne ruske vojake, ki jih je doletela usoda vojnih ujetnikov in ki so trpeli in umirali v teh gorah.
V našem času je cesta čez Vršič, ki jo imenujemo "Ruska cesta", pot, ki povezuje ljudi in jim omogoča, da uživajo v pogledih na te skrivnostne in lepe gore. Vendar ne pozabimo, pred devetimi desetletji je to bila cesta trpljenja in vojne, ki je bila ena največjih katastrof, kar jih je kadarkoli v zgodovini povzročil človek. Soška fronta je bila ena najbolj brezupnih med številnimi frontami prve svetovne vojne. V spopadih na soški fronti je bilo ubitih okrog milijon vojakov. Milijoni takih tragedij so prizadeli milijone evropskih družin in Evropo v celoti, od Atlantika do Urala.
Prva svetovna vojna pa ni bila izjemna katastrofa samo zaradi žrtev in uničenja, ki se je zgodilo med njenim trajanjem. Posledice te vojne so zastrupile zavest evropskih narodov. Ustvarila je razmere, v katerih je sledila nepojmljiva militarizacija družbe. Uveljavil se je kult nasilja in smrti. Vse oblike totalitarizma 20. stoletja imajo na takšen ali drugačen način svoje korenine v I. svetovni vojni. Vse to so bile posledice, ki so opredelile duhovni svet po vojni in pripravile razmere za nadaljnja uničevanja in za II. svetovno vojno, in vse te posledice so zaznamovale Evropo in svet vse do današnjih dni.
Ta spoznanja so v naših mislih ob današnji slovesnosti. Zavedati se moramo, kako dragocen je mednarodni mir, ki ga v Evropi uživamo sedaj, in kako resna morajo biti naša prizadevanja za ohranitev in krepitev miru. Veliko pričakujemo od vseh mednarodnih ustanov – od Organizacije združenih narodov do Evropske unije – ki so nastale prav zato, da preprečijo nove vojne.
Veliko pa moramo storiti tudi sami. V začetku tega leta sem predlagal, da bi na celotnem območju soške fronte, od Alp do Jadranskega morja, od Bovca do Devina vzpostavili evropsko pot miru, ki bi združila vse dosedanje pobude v Sloveniji in v Italiji in dodala še nove vsebine. Tako bomo dobili vseevropski mirovni projekt, v katerem bodo našli spomin in opomin pripadniki prav vseh evropskih narodov – tistih, ki so se nekoč spopadli na soški fronti in v veliki svetovni vojni in ki danes sodelujejo v mirni in uspešni Evropi. Veseli me, da je predsednik Italijanske republike, Giorgio Napolitano, to idejo sprejel in da jo podpirajo številni evropski državniki. Potrudimo se vsi skupaj, da bo tudi spomin na soško fronto vgrajen v mozaik prizadevanj za našo skupno, miroljubno in zrelo evropsko sedanjost in prihodnost.
Storiti pa moramo še veliko več. Dosledno moramo zavračati vse pojave političnega nasilja in vse tiste politične in verske motive, ki rojevajo nasilje. Premagati moramo vse današnje pojave rasizma, ksenofobije in sovraštva do drugega, drugačnega. Zavrniti moramo vse vrste ekstremizma – ideološkega in verskega. Zavrniti moramo vse vrste obujanja demonov preteklosti.
Pred tednom dni nas je osupnil prizor množičnega umora nedolžnih ljudi v Oslu na Norveškem. Zgroženi ob tej nepopisni tragediji smo se dolžni zamisliti nad tem, kam gre današnja Evropa. Vse instrumente demokracije in vse intelektualne in družbene potenciale moramo angažirati za ohranitev in krepitev naše svobode, človekovih pravic in miru. Za odprto in pravično družbo se moramo vsak dan znova boriti – s politično premišljenostjo in modrostjo, z vztrajnim prizadevanjem za človekove pravice in za spoštovanje načela nediskriminacije. Da pa bi uspeli, potrebujemo boljšo kakovost demokracije in bolj odločno politično vodenje, kot ga imamo v Evropi sedaj.
Te politične naloge so zgodovinski preizkus zrelosti Evrope. Pojavljajo se v vseh državah. Prav v vsaki državi, tudi v Sloveniji, moramo najti dobre odgovore. V okviru Evropske unije pa moramo bolj kot doslej utrditi spoznanje, da je ta velika evropska družina tudi skupnost vrednot demokracije, etnične in kulturne enakopravnosti in solidarnosti, in da je sposobna zavračati rasizem – ta, stari evropski greh – v vseh njegovih sodobnih pojavnih oblikah. Zlasti pa Evropa ne sme dopuščati, da bi se rasizem in nestrpnost do tujcev prikradla v besede in ravnanja evropskih politikov.
Evropa danes potrebuje tudi resnična partnerstva – z Združenimi državami Amerike, s svojimi sosedi in še posebej z Rusko federacijo. Prav partnerstvo Evropske unije in Nata ter njunih držav članic z Rusko federacijo ponuja ta čas zgodovinsko pomembne priložnosti. Izkoristimo jih, kajti zgodovina nam ne bo odpustila, če jih zapravimo. Sledimo duhu lanskega, lizbonskega Vrha Nato–Rusija in razvijmo nove kakovosti sodelovanja za utrditev naše skupne varnosti. Razvijmo gospodarske odnose v smeri hitre modernizacije. Pomagajmo, da bo Ruska federacija kmalu postala članica Svetovne trgovinske organizacije. In predvsem, z vizno liberalizacijo omogočimo svobodo gibanja ljudi in vsestranski pretok idej in znanja. V takem partnerstvu bomo vsi skupaj varnejši, ekonomsko močnejši in boljši v naši politični in splošni kulturi.
Republika Slovenija in Ruska federacija sta že razvili visoko raven medsebojnega spoštovanja, zaupanja in odličnega sodelovanja na vseh področjih. Družijo nas stoletja medsebojne naklonjenosti, kulturne bližine in skupnih izkušenj – tudi težkih, tudi tistih, ki so spoznale vojno in totalitarno oblast. Toda danes so težki časi za nami, za dobro prihodnost pa se moramo truditi skupaj. Skupaj imamo veliko večje možnosti, da uspemo. Tudi ta vsakoletna srečanja ob Ruski kapelici pod Vršičem so izraz naše privrženosti takemu naporu.
Spoštovani gostje,
drage državljanke in državljani Slovenije,
veliki ruski pisatelj Lev Nikolajevič Tolstoj je v svojem dnevniku leta 1905 zapisal, da je "resnični napredek družbe v čedalje trdnejši povezanosti ljudi". To je pomembna in vizionarska misel. Tudi danes je napredek sleherne družbe, morebiti danes še bolj očitno kot kdajkoli prej, odvisen prav od povezanosti ljudi. Ne dovolimo, da doseženo kohezijo razrahlja nasilje ali pa politični oz. verski ekstremizem in zanikanje človekovih pravic. Bodimo solidarni v našem skupnem naporu. Bodimo še bolj povezani.
Tudi na mednarodni ravni je naš skupni napredek, bolj kot kdajkoli, odvisen od povezanosti ljudi, od svobodnega pretoka njihovih idej in od partnerstev naših držav, partnerstev, ki nam bodo zagotovila trden mir in nove ravni blaginje.
Ta duh povezanosti gojimo tudi z vsakoletnim srečanjem pri Ruski kapelici pod Vršičem. Naj bo sporočilo teh srečanj vsako leto močnejše. Naj živi prijateljstvo med Slovenijo in Rusijo!