Predsednik republike o vprašanju enakopravnosti žensk

Ljubljana, 12.5.2010  |  govor

Nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na mednarodni konferenci Enakost žensk in moških v nacionalni zakonodaji
Ljubljana, 12. maj 2010


Spoštovane udeleženke in udeleženci te pomembne mednarodne konference o enakopravnosti žensk v nacionalnih zakonodajah,
spoštovani gospod predsednik državnega zbora,
spoštovane gostiteljice in gostitelji,
dragi prijatelji,

veseli me, da sem danes tu, da ste me povabili, da spregovorim v uvodu te konference nekaj besed in da sem imel priložnost po dolgih letih srečati spet nekaj prijateljic in prijateljev iz Organizacije združenih narodov, kjer je tematika enakopravnosti žensk ena stalnih in pomembnih tem, eno od stalnih in pomembnih vprašanj. Pravzaprav je tako, da je vprašanje enakopravnosti bistvenega pomena za človekove pravice nasploh. Kajti po eni strani človekovih pravic ni, če ni enakopravnosti. Človekove pravice obstajajo samo v pogojih, ko se lahko prepričljivo trdi, da jih vsi ljudje imajo, da so vsem ljudem priznane in da jih tudi v primerljivi meri uživajo.

Po drugi strani pa je tako, da je vsako človeško bitje drugačno od drugega in da popolne enakosti, take resnično industrijske, med ljudmi ne more biti. Vselej obstaja napetost med pravico do enakopravnosti in načelom enakopravnosti in enakih pravic na eni strani in razumno diferenciacijo med človeškimi bitji na drugi. To je eno temeljnih obeležij vsakega pravnega urejanja vprašanja enakopravnosti. Ta napetost bo vselej z nami. In to napetost bo treba vselej obvladovati s pravno normo, s pravnimi postopki in zlasti z razvojnimi instrumenti.

Družbena stvarnost zelo hitro pokaže, da so nekatere skupine ljudi v izrazito neenakopravnem položaju in da njihove pravice niso zagotovljene in da potemtakem ta splošna ugotovitev napetosti med načelom enakopravnosti in razumno diferenciacijo med človeškimi bitji enostavno ni mogoča. Položaj žensk je vprašanje, ki zelo dobro ilustrira ta problem, in to vprašanje je znano že dolgo. Odkar obstajajo Združeni narodi, obstaja tudi ideal, obstaja tudi načelo, po katerem bi se pravno enakopravnost moških in žensk naposled moralo zagotoviti. Osnovna določila o tem najdemo že v Ustanovni listini Organizacije združenih narodov in v Splošni deklaraciji človekovih pravic.

Vendar, vedelo se je, da je pot do uresničitve teh idealov dolga. Zato so Združeni narodi ustanovili Komisijo OZN za status žensk in zato so bile sklicane specializirane konference na to temo. Prva velika konferenca, leta 1975 v Mehiki, in konferenca, ki jo imamo verjetno vsi še najbolj v spominu, velika konferenca o položaju žensk, ki je bila sklicana v Pekingu na Kitajskem leta 1995 in je ostala v spominu in v zgodovini po zelo pomembnem mobilizacijskem načelu: "Pravice žensk so človekove pravice. Women’s rights are human rights". To je bilo zelo jasno in odločno povedano sporočilo, ki je zahtevalo in še danes zahteva resno delo in resno prizadevanje, zato da se zagotovi enakopravnost moških in žensk v tisti meri, ki zagotavlja razvoj in ki zagotavlja kredibilnost človekovih pravic v celoti.

Seveda je tu tudi obsežna zakonodajna dejavnost Organizacije združenih narodov, regionalnih organizacij, nacionalnih, držav in drugih. Omeniti je treba oba pakta o človekovih pravicah, omeniti je treba seveda zlasti Konvencijo OZN o eliminaciji vseh oblik diskriminacije žensk, omeniti je treba nadzorne mehanizme, ki so že vzpostavljeni.

Vendar, treba je povedati, da je vsa ta obsežna zakonodaja še vedno nedokončan projekt. V vsaki družbi, tudi tisti, ki ima najboljše namene, najboljše razvojne ravni in najboljše kulturne osnove, obstajajo oblike diskriminacije žensk. Ponekod drugod pa so te oblike diskriminacije in te ovire še posebno dramatične. Spomnimo se samo takih temeljnih vprašanj, kot so nekatere tradicionalne kulture, ki omejujejo položaj žensk in jim onemogočajo dedovanje, razpolaganje s premoženjem in še mnoge druge normalne funkcije v družbi. Spomnimo se po drugi strani, da se z razvojem in z nastajanjem novih tehnologij spreminjajo tudi vprašanja, ki zadevajo položaj žensk.

Nekaj desetletij nazaj, tudi v času mehiške konference na primer, je bilo vprašanje nočnega dela žensk obravnavano kot izrazito prioritetni problem. Danes se to vprašanje postavlja na drugačen način kot pred tridesetimi leti. In seveda je to vprašanje danes aktualno, vredno, da se o njem razpravlja, ali vredno, da se določijo programi oziroma da se določijo pristopi, ki bodo ustrezno naslovili problem, ki nastaja v tem pogledu.

Veliki so problemi tudi, ko govorimo o pojmovanju vloge žensk v razvoju. Kofi Annan, nekdanji generalni sekretar Organizacije združenih narodov, ki je veliko potoval po svetu in je bil velikokrat soočen z razpravami v družbah, kjer je tradicionalna vloga žensk zelo omejena, je rad dal naslednjo metaforo: "Kot ptica ne more leteti z enim samih krilom, se družba ne more razvijati, če bi se ves razvoj pričakoval samo od moških, samo od približno polovice prebivalstva."

In seveda to, kar je videti oziroma kar se sliši kot nekaj zelo preprostega, je v nekaterih družbah zelo težko uresničiti. Nekatere družbe zahtevajo, da njihova država ob Konvenciji OZN o eliminaciji vseh oblik diskriminacije žensk vloži rezerve, ki dajejo prednost nacionalni zakonodaji pred mednarodno normo. In te rezerve pogostokrat pomenijo kršitev norme same, kršitev načela enakopravnosti, kajti nacionalna norma ne more prevladati nad mednarodno potrjenim in kogentnim načelom enakopravnosti, v tem primeru enakopravnosti moških in žensk.

Poseben problem, ki je vreden pozornosti in za katerega verjamem, da bo deležen posebne razprave v vaših razpravah, so mehanizmi, ki naj pomagajo zagotoviti čim boljše, čim bolj učinkovito zagotavljanje enakopravnosti žensk. Omenil sem že oba pakta o človekovih pravicah na ravni Združenih narodov, Konvencijo OZN o eliminaciji vseh vrst diskriminacije žensk, ki je osrednji instrument pogodbenega značaja v okviru Organizacije združenih narodov. Omenil sem Komisijo OZN za status žensk. Omeniti moram še mandat posebne poročevalke Združenih narodov za nasilje nad ženskami in omeniti je treba, da je ves ta splet mehanizmov na voljo in da daje določen rezultate.

Posebej bi rad ob tej priliki poudaril pomen Resolucije 1325, ki jo je sprejel Varnostni svet Organizacije združenih narodov in v kateri se zahteva posebna pozornost problematiki žensk v oboroženih konfliktih in po njih. Ta problem je izrazito velik. Mednarodna skupnost se je navadila tega, da pomaga ženskam kot najbolj izpostavljenim žrtvam kršitev, ki jih prinašajo vojne. Izkazalo pa se je, da je vloga žensk v tem preprečevanju konfliktov, v procesih ustavljanja konfliktov in vzpostavljanja miru in zlasti v času povojnega zagotavljanja mirnega razvoja izjemno pomembna, veliko pomembnejša, kot se je doslej, v preteklih obdobjih priznavalo.

Če danes pogledamo eno samo od teh situacij, situacijo v Afganistanu, bo jasno, da je prav od uspešnosti v zagotavljanju ustreznega razvojnega položaja žensk, ne bom rekel enakopravnosti, ker je to vendarle preveč oddaljen ideal, ampak ustrezne razvojne vloge, ki bi ustrezala današnjemu trenutku, od tega je v največji meri odvisno, kako bo Afganistan kot država stabiliziran. Torej, tudi Varnostni svet Organizacije združenih narodov in razni drugi mednarodni forumi, ki delujejo na področju mednarodnega miru in varnosti, imajo velike naloge na tem področju, na področju zagotavljanja enakopravnosti žensk.

Vprašanje, ki se postavlja, je, ali je ta splet mehanizmov, ki jih mednarodna skupnost že ima, zadosten ali je potrebno storiti še kaj. Vem, da boste na tej konferenci razpravljali o novih mehanizmih. Prav je, da se o tem razpravlja. Prav je, da se pogleda sedanje in da se ugotovi, kaj bi lahko še pomagalo. Prav je, da se ta razprava povezuje z razpravo o dosedanjih rezultatih in o pričakovanjih v zvezi s Svetom za človekove pravice, ki so ga Združeni narodi ustanovili leta 2005. Ta organ Organizacije združenih narodov je razmeroma nov, je najmlajši med organi, ki delujejo na področju človekovih pravic, je pa hkrati najambicioznejši. In zelo pomembno bi bilo določiti pravo mesto in pravi način obravnavanja problematike enakopravnosti žensk v okviru Sveta za človekove pravice.

Slovenija letos končuje svoj triletni mandat v tem svetu. Je torej med državami, ki so bile med prvimi, ki so pridobile izkušnje v delu tega pomembnega organa. Verjamem, da bo danes priložnost slišati o teh izkušnjah kaj več in tudi na podlagi tega in drugih razprav oceniti, kako naprej in kako razvijati mehanizme v smislu večje učinkovitosti, boljših rezultatov.

Ob koncu bi rad rekel še nekaj. Odkar so človekove pravice predmet mednarodnega urejanja in mednarodne akcije, velja za njihov uspeh neko temeljno vodilo. To vodilo je, da vsa aktivnost za človekove pravice zahteva veliko dozo optimizma in aktivizma. Človekove pravice so program, ki se ga ne da uresničiti brez tega, da vanj verjamemo in da smo optimisti. To ni vedno lahko, kajti optimizem se v vsakdanjiku, zlasti v politični vsakdanjosti, zelo hitro kritizira in včasih izpostavlja posmehu.

Verjetno pa je prav, da se ob takih trenutkih še posebej spomnimo, da leta 1948 ne bi bilo Splošne deklaracije človekovih pravic, če ne bi bilo tega optimizma in tega aktivističnega pristopa, in da vse kasnejše uspehe lahko pripišemo prav temu istemu duhu aktivizma in optimizma, ki je nastal takrat, ob koncu II. svetovne vojne, ki se je ohranil in razvijal in dosegal nove in nove rezultate. Prav zaradi tega aktivizma in tega optimizma lahko danes, več kot pol stoletja po sprejetju Splošne deklaracije človekovih pravic, govorimo o tem, da je svet vendarle boljši. Svet seveda ni niti približno takšen, kot bi si aktivisti in optimisti želeli, nobenega dvoma pa ni, da je veliko boljši, kot je bil takrat, ko se je ta veliki mednarodni proces začel.

In ne smemo podcenjevati številnih rezultatov, ki so bili v tem okviru doseženi, ne da bi se prav vsi prav izrecno povezovali s človekovimi pravicami, z načelom nediskriminacije, z enakopravnostjo ali s prizadevanjem za enakopravnost žensk. Spomnimo se samo za trenutek velikega prispevka, ki sta ga dala Muhammad Yunus in organizacija Grameen Bank v Bangladešu s svojim projektom bančništva za najrevnejše ljudi. Izkazalo se je, da se lahko učinkovito pomaga z zelo majhnimi finančnimi sredstvi, če se ta sredstva dajo na voljo ženskam, zato da te zagotovijo temeljne potrebe svojih družin in svoje majhne ekonomije v svojem lokalnem okolju. Ugotovilo se je, da se na ta način doseže prepričljivo in ekonomsko vzdržno ekonomijo, da se sredstva vračajo, da najrevnejše ženske najbolj vestno vračajo ta minimalna posojila, ganljivo majhna posojila.

To je veličasten uspeh in ta uspeh traja že več kot tri desetletja in je v veliki meri transformiral dele najmanj razvitega sveta. Kjerkoli potujem, imam priložnost videti, da se ta ista filozofija s potrebnimi modifikacijami, odvisno od lokalnih razmer, uveljavlja tudi drugod po svetu. Tudi naša, slovenska Mednarodna fundacija za razminiranje in pomoč žrtvam min (ITF) je vključila v nekatere svoje projekte mikrokredit kot sredstvo, ki pomaga ženskam v okoljih, ki so bila prizadeta z vojno in ki so danes pred velikimi razvojnimi izzivi.

Skratka, rezultati obstajajo in včasih je potreben določen napor, da se jih posebej spomnimo in da razmislimo o tem, kako jih vključiti v nek širši projekt, v nek širši pravno-konceptualni okvir in v širše razvojno prizadevanje. To je nujno, ta aktualnost je tudi nujnost, kajti imamo tudi dele sveta, kjer je bil razvoj pravzaprav negativen, ker je prišlo do poslabšanja položaja žensk, kot je recimo izrazito v Srednji Aziji, pa tudi na določenih delih Balkana. Skratka, imamo razloge za to, da se posebej aktivistično lotimo prav teh vprašanj.

In končno, ne smemo pozabiti tudi na najbolj razvite dele sveta. V Združenih narodih se največkrat največja pozornost popolnoma upravičeno posveča manj razvitim delom sveta. Vendar vprašanje enakopravnosti žensk je univerzalno vprašanje, zadeva tudi najbolj razvite dele sveta.

Te dni smo lahko v mednarodnem tisku prebrali nek zanimiv članek, ki ga je napisala Christine Lagarde, finančna ministrica Francije, ene najbolj razvitih držav. Gre torej za pisanje izpod peresa ene najuspešnejših žensk v eni najbolj razvitih držav. Bilo je zelo zanimivo prebrati, kako opisuje svojo uspešno življenjsko pot kot nenehno prizadevanje za enakopravnost in kako zaključi z ugotovitvijo, da bo o enakopravnosti v tem, najbolj razvitem okolju mogoče govoriti šele takrat, ko ženskam ne bo treba biti veliko boljše od moških, da bi dosegle enakopravnost. Tu imamo poseben, zanimiv primer diferenciacije, za katero ne bi mogli reči, da je razumna, je pa vsekakor realna. Prizadevanje za enakopravnost je aktualno, ne glede na to, da govorimo o družbi z izjemno visoko ravnijo blagostanja, blaginje in tudi možnosti za ženske.

Gre torej za prizadevanje, ki ne more imeti resničnega konca. Gre za prizadevanje, ki bo z nami še dolgo, in prav zaradi tega je prav, da imamo konference, kakršna je današnja, da se na njih razpravlja o vseh vidikih zagotavljanja enakopravnosti in da se to počne tako z občutkom za razumevanje pravnih razsežnosti tega problema kot tudi razvojne nujnosti, ki jo ta problem s sabo nosi.

Želim, da bi bila ta konferenca uspešna. Želim vam veliko uspeha pri vašem delu in zanimalo me bo, kakšni bodo vaši rezultati, kajti v Združenih narodih in v državah članicah bosta vaša tematika in naša tematika še dolgo med osrednjimi.

Hvala lepa.