Govor na Vrhu Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi

Astana, 2.12.2010  |  govor

Govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na Vrhu Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi
Astana, 2. december 2010


Hvala lepa.
Gospa predsednica,

v veliko veselje mi je, da lahko nagovorim to pomembno vrhunsko zasedanje in čudovito se počutim, ker sodelujem pri dogodku, ki je bil opisan kot zgodovinski; še zlasti zato, ker je njegova naloga preizkusiti zamisli, določiti prednostne cilje in opredeliti usmeritev organizacije na najvišji politični ravni. Gospa predsednica, Slovenija je v preteklem letu trdno podpirala kazahstansko pobudo, zato bi želeli izkoristiti današnjo priložnost in čestitati Kazahstanu, predvsem pa predsedniku Nazarbajevu, za opravljeno delo in se zahvaliti za gostoljubnost, ki smo je deležni.

Gospa predsednica, mislim, da bi kot udeleženci tega pomembnega zasedanja morali odgovoriti na to vprašanje: Kakšne vrste organizacija je OVSE danes in kaj natančno pričakujemo od nje v prihodnosti? Navsezadnje se je svet v preteklih 35 letih, kolikor je minilo od Helsinkov, dramatično spremenil. Namesto z nekdanjimi ideološkimi delitvami in sovraštvi se zdaj spopadamo s številnimi svetovnimi grožnjami, ki izhajajo iz revščine, gospodarske krize in onesnaževanja okolja, pa tudi z grožnjami, kot so terorizem, različne oblike organiziranega kriminala ali širjenje orožja za množično uničevanje in podobno. Grožnja uporabe vojaške sile, ki je še vedno potrebna, že dolgo ni več edino jamstvo za varnost in povsem jasno je, da so številne spremenljivke, ki zagotavljajo današnjo stabilnost, neločljivo povezane.

Z vidika teh dogajanj je pomembno, da ostanejo vse tri razsežnosti OVSE tesno povezane. Celovit koncept varnosti ima zelo jasno sporočilo: večja pozornost, namenjena tako imenovani "trdi" varnosti, se ujema s tem, kar pogosto nekoliko zavajajoče imenujemo "mehka" varnost. Vloga OVSE/ODIHR pri opazovanju volitev je zato pomembna in naj taka tudi ostane. Zaščiti narodnih manjšin, med drugim izraženi v bolzanskih priporočilih, je treba nameniti vso pozornost.

Sodobna evropska, evroazijska in evroatlantska varnost so močno odvisne druga od druge. Zato je pomembno, da se zavedamo, da ostaja ena od značilnosti, ki opredeljujejo območje OVSE, raznovrstnost političnih kultur. Te kulture se med državami in tudi med regijami razlikujejo. Zato sta pri uresničevanju političnih priporočil in zavez izjemno pomembni vztrajnost in potrpežljivost. Naučiti se moramo biti potrpežljivi in strpni drug do drugega. Izboljšati moramo tudi raven medsebojnega zaupanja.

Pri poglabljanju zaupanja med nami pa je ključno medsebojno spoštovanje. Drug drugemu moramo zaupati, da bomo lahko našli rešitve za posebne krizne razmere in širše varnostne izzive. Posebne krizne razmere, ki jim včasih pravimo "zamrznjeni konflikti", trajajo bistveno predolgo. Reševanje teh sporov je treba pospešiti. In rad bi poudaril: treba je najti rešitev za najstarejšega med njimi, za spor v Gorskem Karabahu, ki je na našem dnevnem redu že dve desetletji. Ne smemo izgubiti upanja in dobre volje. Skupina OVSE iz Minska je s svojimi prizadevanji že oblikovala širši okvir za rešitev. Zdaj je treba udeleženke v sporu spodbuditi, da gradijo zaupanje, začnejo majhne korake, nadaljujejo večje in preidejo na pomembnejše v razumnem času. Pot do rešitve obstaja. Treba pa je stopati po tej poti.

Krepitev zaupanja ni samo ključni dejavnik pri zagotavljanju boljšega sodelovanja med različnimi državami, temveč tudi med različnimi organizacijami. Ena od organizacij je tudi NATO, ki je ravno pred dvema tednoma sklical svoj pomembni vrh v Lizboni, na katerem je sprejel strateški koncept. V njem je zavezništvo jasno navedlo, da je pripravljeno razvijati partnerske odnose z drugimi organizacijami. OVSE bi morala izkoristiti ta napredek, da bi ustvarila sinergijo za uspešno reševanje različnih sporov.

NATO se je tudi odločil, da bo naredil pomemben korak pri krepitvi svojih odnosov z Rusko federacijo. To naj bo tudi navdih za našo organizacijo. V zvezi s tem bi rad spomnil na pomemben prispevek predsednika Ruske federacije k celoviti proučitvi varnostnih vprašanj na območju med Vancouvrom in Vladivostokom lani ob istem času. Njegov predlog pogodbe o evropski varnosti je inovativen in daljnoviden prispevek k prizadevanjem za oblikovanje pravnega okvira za vseevropski varnostni sistem in naj bi zato tudi bistveno prispeval k ohranjanju svetovnega miru in varnosti. Predloga se ne bi smeli lotiti samo z odprtim umom. Lotiti bi se ga morali ustvarjalno in z vizijo o mnogo bolj povezanem in varnem svetu.

V tem smislu se vprašajmo, kaj pričakujemo od tega vrha, od vrha v Astani. Njegovo glavno poslanstvo je na novo spodbuditi razvoj in preoblikovanje organizacije. Potrebujemo nove, velikopotezne zamisli in načrte o tem, kaj je treba narediti na območju OVSE. Dosežek tega vrha mora izražati to dobro spremembo razpoloženja. Zato bi res pozval vse sodelujoče države in pogajalce, da si, medtem ko razpravljamo, prizadevajo doseči soglasje o dokumentu vrha, usmerjenem v prihodnost, zlasti pa o izpopolnjenem akcijskem načrtu, ki bo naši organizaciji omogočil, da se bo učinkovito spoprijela s sedanjimi varnostnimi izzivi.

Preden končam, bi rad izkoristil to priložnost in ponovno pohvalil naše kazahstanske gostitelje v vlogi letošnje predsedujoče države OVSE. Dokazali so, da zelo dobro razumejo, da predsedstvo ni odgovorno samo za napredek pri doseganju svojih prednostnih ciljev, temveč tudi za zagotovitev nadaljevanja in spremljanja dela organizacije kot celote. Tako so lahko združili štiri t-je "zaupanje (trust), tradicija (tradition), preglednost (transparency) in strpnost (tolerance)" s tremi r-ji "oživiti (revitalise), preoblikovati (reform) in uravnotežiti (rebalance)", kar je Slovenija kot predsedujoča leta 2005 med drugim močno podprla.

Na koncu bi rad povedal, da je Helsinška sklepna listina, podpisana leta 1975, živ dokument. Čeprav je bila oblikovana v okolju, ki je bilo osredotočeno na državo, je uvedla v naše razumevanje varnosti tudi človeško razsežnost. Načela, ki jih zagovarja, torej nikakor niso del kakšnega končanega preteklega obdobja. To so temelji, na katerih stojimo danes, zato so trdni in to pomeni, da jih lahko še okrepimo, ko bo treba, in izpopolnimo, če in kadar bo potrebno; treba pa jih je oplemenititi, da bodo še lažje prenesli težo nove politične in varnostne stvarnosti območja OVSE.

Torej, gospa predsednica,
prizadevajmo si skupaj za prenovljeno OVSE in za to, da bo ta vrh uspešen. Hvala.