Predsednik na tradicionalnem srečanju in pohodu na Vanečo

Vaneča, 21.10.2012  |  govor

Slavnostni nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na slovesnosti v okviru srečanja in pohoda na Vanečo v počastitev praznika občine Puconci in spomina na padle borce narodnoosvobodilnega boja
Vaneča, 21. oktober 2012


Spoštovane borke in borci narodnoosvobodilnega boja,
veteranke in veterani ter člani domoljubnih organizacij,
pripadniki Slovenske vojske in Slovenske policije,
spoštovani pohodniki,
dragi gostje,
spoštovani udeleženci,

dovolite mi, da najprej čestitam občankam in občanom občine Puconci ob njihovem 15. občinskem prazniku, kakor tudi občankam in občanom Mestne občine Murska Sobota ob minulem spominskem dnevu.

Danes in ob tej priložnosti bi želel posebej izpostaviti simbolni in vsebinski pomen obeh praznikov in spomina na dve zelo različni zgodovinski obdobji, z različnimi opozorili, vendar pa tudi s skupnimi sporočili. To so sporočila tolerantnosti, sožitja, sodelovanja in sobivanja. Dogodka in praznika dveh občin segata v različna zgodovinska obdobja. 13. oktobra 1781 je bil objavljen "tolerančni patent", ki je bil podlaga za enakopravno delovanje vseh cerkvenih skupnosti. Ta tolerančni patent, to serijo predpisov je izdal cesar Jožef II. v okviru svojih reform v času Habsburške monarhije in je vsem priznanim verskim manjšinam omogočil pravico do svobodne izbire veroizpovedi in do bogoslužja.

Od takrat so minila stoletja. Svet je doživel I. svetovno vojno ter vse njene strahote in posledice, tako človeške kot ozemeljske. Svet je doživel in premagal strahote fašizma in nacizma ter II. svetovno vojno, v kateri so okupatorji razdelili Slovenijo. Prekmurje je okupirala takratna Madžarska, ki je bila pod fašistično oblastjo. Prekmurci so doživeli in preživeli nasilje okupacije, doživeli so deportacije in internacije ter žrtve za svobodo. Vselej pa so bili Prekmurci zvesti tistemu starejšemu zgodovinskemu izročilu tolerantnosti in sožitja. To izročilo je ostalo za vselej nepremagano in prav je, da se ga danes spominjamo tako z občinskimi prazniki, na raznih prireditvah kot tudi v vsakdanjem življenju.

Danes namreč lahko rečemo, da sta to zgodovinsko izročilo, to zgodovinsko stremljenje Prekmurcev uresničeno. Življenje v tej regiji ni več življenje na robu. Namesto nekdanje konfliktnosti je za naš čas značilno prijateljsko sobivanje. Prekmurje prav danes, prav v teh časih uživa izjemno prednost v vse bolj povezani Evropi, ko se čedalje bolj kaže, kako središčno geografsko mesto v Evropi zaseda, kako prijazna in prijetna je njegova pokrajina ter kako velik magnet je to za vse ljudi – od Dunaja do Ljubljane, od Zagreba do Budimpešte, za ljudi vseh velikih urbanih centrov, ki jim je Prekmurje postalo blizu in del Evrope, kamor radi prihajamo. Prepričan sem, da ima Prekmurje pred sabo izjemno dobro razvojno perspektivo v teh novih časih, ki so zgrajeni na vrednotah tolerantnosti in sožitja.

Seveda pa je bila pot do današnjega sožitja in tolerantnosti dolga in ni bila lahka. Posebno težko je bilo obdobje med drugo svetovno vojno. Današnja slovesnost nas spominja na dogodek, ko so se iz Brumenove hiše v Murski Soboti umikali partizani – narodni heroj Dane Šumenjak - Miran, Juš Kramar, Alojz Kosi in Bojan Červič – in na tragične dogodke, ki so sledili. Ko so se po preboju iz mesta 17. oktobra 1944 prebijali proti Tišini, so jih v zasedi čakali orožniki in graničarji. Po krajšem boju so se umikali proti obronkom Goričkega ter se prebili do Vaneče. V noči iz 19. na 20. oktober 1944 so prišli do samotne viničarije, kjer so bili prijazno sprejeti ter nato na naslednji lokaciji tudi izdani. V spopadu z madžarsko okupacijsko silo sta Dane Šumenjak in Alojz Kosi izgubila življenji, Bojan Červič pa je bil težko ranjen.

To sta značilnosti dveh preteklih zgodovinskih obdobij; v prvem so se začele uveljavljati toleranca in pravice verskih manjšin in v drugem potujčevanje, rasno in jezikovno razlikovanje, nasilje in poboji. Vse to predvsem zato, ker so ljudje na tem prostoru in na svoji zemlji želeli razmišljati svobodno in so hoteli biti "svoji na svojem". In temu zločinskemu početju, uperjenemu zoper človeka in človečnost, se je bilo treba upreti in treba je bilo zmagati! Prav je da danes spoštujemo ta boj in to zmago, kajti vedeti moramo, da je bila to nujna pot do tolerantnosti in sožitja.

Ne glede na posebnosti madžarske okupacije ste se tudi Prekmurci uprli in se pridružili vsem tistim, ki so se širom Evrope in sveta bojevali proti fašizmu in nacizmu, dvema oblikama najtežjega zla 20. stoletja. Bili ste del narodnoosvobodilnega boja in partizanskega odpora, ki je segal tudi v pokrajino ob Muri, in na ta način tudi del zmagovite antifašistične koalicije. S svojimi enotami ste sodelovali v zaključnih vojaških operacijah za dokončno osvoboditev domovine.

Poglejmo veličino in pomen tega upora v širšem, svetovnem merilu. II. svetovna vojna ni bila navadna vojna in vojaška okupacija naših krajev ni bila navadna okupacija. Šlo je za veliko več. V globalnem merilu je šlo za moralno usodo in razvojno smer celotnega sveta, na naših tleh pa za preživetje naroda, ki mu je okupator namenil uničenje. O tistih časih in tisti vojaški okupaciji ni mogoče resno govoriti, ne da bi prej ugotovili ti dve osnovni dejstvi, ki sta opredelili vse, kar se je zgodilo med drugo svetovno vojno. Šlo je za preživetje naroda in za usodo sveta.

Samo tako je mogoče razumeti naravo in potek vojaške okupacije ter značilnosti okupatorskega nasilja, zlasti nasilja nad civilnim prebivalstvom. Zapiranje, mučenje in pobijanje civilnega prebivalstva, nasilna mobilizacija v okupatorsko vojsko, vse to so bile hude kršitve mednarodnega prava, ki so se dogajale v obsegu, kakršnega nobena prejšnja okupacija ni poznala.Tako nemški kot italijanski okupator sta se v svetovno zgodovino zapisala s tem zločinskim početjem. Enako, čeprav v manjšem obsegu, je to počela tudi medvojna madžarska okupatorska oblast z izseljevanjem Prekmurcev v taborišče Šarvar na Madžarskem.

Čas po II. svetovni vojni pa je prinesel nove tragične dogodke in velike zločine, kot so bili množični pregoni in poboji poražencev. Storjene so bile nove kršitve človekovih pravic. Ta val nasilja je zajel celotno srednjo in vzhodno Evropo in tudi Slovenije ni obšel. Še danes se odkrivajo grobišča pobitih v tistem času in vsi ti si zaslužijo dostojen pokop in pietetno obravnavo.

20. stoletje je bilo za slovenski narod težko, usodno in, kar je najpomembnejše, tudi uspešno stoletje. V tem stoletju se je dokončno izoblikovala slovenska država. Ob koncu 20. stoletja smo bili vnovič pred usodno odločitvijo in slovenski narod se je na plebiscitu odločil, da želi živeti v samostojni in suvereni državi, v družini enakopravnih evropskih narodov in držav. To odločitev, sprejeto na plebiscitu, je bilo treba leta 1991 potrebno braniti z orožjem in za to odločitev so padle tudi žrtve. Vendar je Teritorialna obramba skupaj z milico in ob podpori celotne Slovenije to nalogo opravila častno in tudi v vseh pogledih – političnih in vojaških – uspešno. Zato lahko s ponosom trdimo, da sta bili tako Teritorialna obramba kot tudi tedanja milica takrat zaupanja vredne obrambne sile slovenskega naroda. Zato se bomo naslednji teden s ponosom in samozavestjo v Radencih spomnili dneva, ko je slovenska država dokončno postala suverena in brez prisotnosti kakršnekoli tuje vojaške sile na svojem ozemlju.

Danes smo dolžni poznati, razumeti in spoštovati celotno našo zgodovino. Od sprejema "tolerančnega patenta" pred dvema stoletjema in I. svetovne vojne, v kateri so umirali tudi mladi prekmurski fantje, do bojev za severno mejo in generala Maistra, do Tigrovcev, do borcev narodnoosvobodilnega boja in, naposled, do borcev za osamosvojitev Slovenije leta 1991. Vse te postaje v naši zgodovini moramo razumeti, spoštovati in videti v njihovi povezanosti. Prav ničesar takega ne smemo storiti, kar bi kakorkoli omajalo trdnost našega spomina in našega spoštovanja. Nobeno dejanje – nobeno, naj bo še tako prebrisano dejanje – ne more zmanjšati pomena vseh teh prispevkov naši svobodi in naši državnosti.

Spoštovane, spoštovani,

v občini Puconci, kjer smo danes na tej slovesnosti, nisem prvič in tudi ne zadnjič. Tu sem bil, ko smo odpirali Spominski dom Štefana Küzmiča. Tu sem bil, ko je občino prizadelo neurje s točo. Ogledal sem si uspešno podjetje za ravnanje z odpadki CEROP in obiskal osnovno šolo. Sem sem zahajal že takrat, ko še nisem bil predsednik Republike Slovenije. Puconci so in bodo ostali uspešna občina, ki ne bo znana samo po svojem uspehu, ampak tudi po tem, da tu že stoletja živijo v sožitju prebivalci evangeličanske, katoliške in binkoštne veroizpovedi. Vse to ljudi zbližuje in ne razdvaja. To je velika vrednota, ki smo jo vsi dolžni negovati in ohranjati za prihodnje stoletje. Zato tudi razna nesoglasja, do katerih včasih pride med političnimi dejavniki ali med veteranskimi in domoljubnimi organizacijami, ne smejo iti predaleč. Strpnost, sodelovanje in predvsem dialog naj bo to, kar nas bo pripeljalo do skupne rešitve, ki bo omogočila, da se bomo prihodnje leto ponovno srečali tu, na Vaneči, ki je desetletja simbol spomina na zgodovino tega kraja in vseh, ki živite tu, na teh lepih in prijaznih obronkih Goričkega.

Kakovost dialoga, to je tisto, kar v naši družbi tačas najbolj potrebujemo. In kadar nam bo zmanjkovalo energije za to, se spomnimo, da so ideje tolerantnosti in dialoga stare, preizkušene in takšne, da naposled dajo rezultate. Danes naj bo v naših mislih tudi sporočilo Primoža Trubarja, njegove globoke etičnosti, pomembne tudi v današnjem času, ki je v marsičem etično izpraznjen čas. Izročilo protestantske etike, o kateri bomo ob prihajajočem prazniku imeli priložnost razmišljati in govoriti več, je vselej dobro izhodišče za razmišljanje. Za razmišljanje o tem, kaj moramo v naši družbi storiti bolje in kaj mora storiti vsak posameznik za dobro vseh, za naše skupno dobro.

Spoštovane udeleženke in udeleženci današnje slovesnosti, spoštovani organizatorji in spoštovani pohodniki!

Zahvaljujem se vam za povabilo in za priložnost, da sem danes lahko z vami in da se skupaj spominjamo naše preteklosti in ljudi, ki so v to preteklost položili na oltar domovine najvrednejše, kar so imeli – svoja življenja. Zato jim recimo še enkrat: iskrena hvala. In hvala tudi vam, ki ste danes tu na Vaneči. Danes vam lahko obljubim: prihodnje leto se spet vidimo.

Hvala lepa!