21. obletnica odhoda zadnjega vojaka Jugoslovanske armade

Radenci, 26.10.2012  |  govor

Slavnostni nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na osrednji slovesnosti ob 21. obletnici odhoda zadnjega vojaka Jugoslovanske armade z območja Republike Slovenije
Radenci, 26. oktober 2012


Spoštovane veteranke in veterani,
pripadnice in pripadniki Slovenske vojske in Slovenske policije,
spoštovani župani pomurskih občin, organizatorji današnje slovesnosti,
dragi gostje,

25. oktobra 1991, natančno ob 23.45 uri, se je poslednji vojak poražene Jugoslovanske armade vkrcal na malteški trajekt VENUS in na trajekt JA PO-9. S tem dejanjem se je končala še zadnja vojaška prisotnost jugoslovanske vojske na slovenskem ozemlju. Danes se ponovno spominjamo vrhunsko opravljenega dela, odločnosti, hrabrosti in visoke morale tistih pripadnikov slovenske milice in Teritorialne obrambe, ki so neposredno sodelovali v tej varnostni operaciji. Odhod zadnjih pripadnikov jugoslovanske vojske s slovenskega ozemlja je predstavljal močan simbol našega uspeha. Pot do tega končnega uspeha in do naše popolne samostojnosti, je bila dolga in krvava, pa vendar, zgodovinsko gledano, svetla ter prežeta s ponosom, hrabrostjo, junaštvom in predvsem domoljubjem.

Vse to in še veliko več se je dogajalo v minulem 20. stoletju. Svet je doživel prvo svetovno vojno ter njene strahote in posledice, tako človeške kot ozemeljske. General Maister je s svojimi borci v bojih za našo severno mejo vzpostavil ozemeljske podlage, na katerih je bila v naslednjih desetletjih mogoča sklenitev slovenskega nacionalnega ozemlja, s tem pa tudi prostor za ustanovitev samostojne države. Spomnimo se številnih žrtev fašizma in nacizma ter odpora borbene organizacije TIGR. Ne pozabimo, da sta fašizem in kasneje nacizem za slovenski narod pomenila ne le zanikanje človeške svobode, ampak tudi ogrožanje narodovega obstoja. Spomnimo se tudi narodnoosvobodilnega in partizanskega boja slovenskega naroda v drugi svetovni vojni in zaokrožitve našega nacionalnega ozemlja, ki je pol stoletja kasneje postalo ozemlje suverene države Slovenije.


Spoštovani,

v zgodovini vsakega naroda in vsake države so dogodki, ki ne smejo biti pozabljeni. Govoril sem o velikih, zgodovinskih dogodkih 20. stoletja, ki so bili izjemnega pomena za slovenski narod.

V tem stoletju se je dokončno izoblikovala slovenska država. Ob koncu stoletja smo bili ponovno pred usodno odločitvijo in slovenski narod se je na plebiscitu odločil, da želi živeti v samostojni in suvereni državi, v družini evropskih držav in narodov. Vendar je prav, da še enkrat spomnimo tudi na usodnost časa pred samim plebiscitom in da našo končno zmago razumemo tudi kot del procesa, ki se je začel že v osemdesetih letih v širšem, evropskem prostoru, predvsem v državah t.i. Vzhodnega bloka, in ki se je najbolj tragično končal ravno na prostoru naše bivše skupne države, Jugoslavije.

Ob koncu osemdesetih let je v Sloveniji že nastala družbena klima, ki je zahtevala odločne spremembe, zlasti pa spoštovanje človekovih pravic in politično demokracijo. Po aretaciji četverice spomladi 1988, ki je povzročila veliko družbeno vrenje, je bil ustanovljen odbor za varstvo človekovih pravic in nastalo je gibanje, iz katerega je izšla nova, demokratična in pluralistična ureditev. Zgodile so se pomembne ustavne spremembe, ki so uveljavile tudi "trajno, celovito in neodtujljivo pravico slovenskega naroda do samoodločbe". Amandmaji k ustavi Socialistične Republike Slovenije so uzakonili ustanavljanje političnih strank in demokratične volitve, ki so bile aprila 1990. Na plebiscitu 23. decembra 1990 se je 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev izreklo za samostojno in neodvisno državo. Ta demokratični razvoj in to oblikovanje volje do neodvisnosti in svobode pa sta se morala soočiti z agresijo. Decembra 1989 je takratna slovenska milica z odlično vodeno in izvedeno akcijo preprečila agresijo Miloševićevih jurišnikov proti Sloveniji. Poskus odvzema orožja Teritorialni obrambi leta 1990 je bil novo agresivno dejanje proti Republiki Sloveniji. Vendar tudi ta poskus ni preprečil priprav na osamosvojitev in ni vzelo poguma naši Teritorialni obrambi in milici. Kljub temu poskusu je bila ustanovljena Manevrska struktura narodne zaščite, v kateri so bili pretežno pripadniki TO, milice in upravnih organov za Ljudsko obrambo. Jeseni, natančneje oktobra 1990, je bil ustanovljen Republiški štab za TO, ki je bil podrejen takratnemu predsedstvu Republike Slovenije in je prevzel vodenje ter poveljevanje poveljstvom in enotam TO.

Spomladi 1991 so razmere dozorele za sprejem končnih odločitev in odločilnih akcij. Žal ni šlo brez nasilja in tudi žrtev. V Mariboru je pod kolesi vojaškega oklepnika JA padla prva žrtev. Proces osamosvajanja pa se je nadaljeval. 25. junija 1991 je Skupščina Republike Slovenije sprejela listino o samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji. S tem je bila uvedena državna samostojnost Republike Slovenije in naša trobojnica, zastava nove slovenske države, je ponosno zaplapolala. Že v zgodnjih urah naslednjega dne pa smo bili v vojni, ki nam je bila vsiljena, vendar smo bili nanjo pripravljeni. Pravica do samoobrambe pred oboroženo agresijo je temeljna, neodtujljiva pravica naroda. Njena uresničitev pa zahteva polno obrambno usposobljenost.

Danes se s ponosom spominjamo tega, da je bila naša osamosvojitvena vojna uspešna. Kot v vsaki vojni, so bile tudi v tej žrtve, ki jih obžalujemo, vendar se jih spominjamo s spoštovanjem in globoko hvaležnostjo. Za našo samostojno državo so dali največ, kar so imeli, – svoja življenja.

Hvala jim!

Poudariti pa je treba tudi to, da je Teritorialna obramba, skupaj z milico in ob podpori celotne Slovenije, to nalogo opravila častno in tudi v vseh pogledih – političnih in vojaških – uspešno. Zato lahko s ponosom trdim, da sta bili tako Teritorialna obramba kot milica takrat popolnega zaupanja vredne obrambne sile slovenskega naroda. Zato se danes s ponosom in samozavestjo spominjamo dneva, ko je slovenska država dokončno postala suverena in brez prisotnosti tuje vojaške sile na svojem ozemlju.

In ta trenutek začetka popolne suverenosti naše države in domovine praznujemo danes in se ob tem spominjamo brezhibno izvedene varnostne operacije. Ob tej priložnosti se vsem, ki ste v njej sodelovali, iskreno zahvaljujem!

In zakaj sem našteval nekatere dogodke iz let 1989, 1990 in 1991? Predvsem zato, da poudarim, da bi bila naša osamosvojitev bistveno težja in bistveno bolj tragična, če ne bi bilo vseh naštetih dogodkov. Ustvarjeni sta bili pravna podlaga in operativna sposobnost za vsa kasnejša dejanja, vse do organiziranja obrambnih sil, izvedbe oboroženega odpora ter našega mednarodnega priznanja. Izvedene so bile vse možne priprave in zagotovljena je bila politična enotnost.

Od takrat je minilo več kot dvajset let. Tako kot ostali pomembni dogodki v naši zgodovini, o katerih sem govoril, tudi dogodki v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja postajajo vse bolj oddaljen spomin. Razmere, v katerih smo se znašli, vse bolj in vsak dan bolj izrazito zahtevajo odgovore na številna vprašanja.

Ali je res kriva samo svetovna gospodarska kriza? Zakaj se nismo nanjo bolje in pravočasneje pripravili? Zakaj morajo to krizo občutiti najbolj ranljive skupine?

Veterani obeh vojn lahko to vprašanje še bolj upravičeno postavljate! Vi ste bili tisti, ki se niste spraševali, ali boste vzeli orožje v roke in se postavili v bran svojemu narodu! Verjamem, da bi danes, ne glede na vse, storili enako! Zato razumem vaše razočaranje ob načinu odvzema tistega, kar je vam pomenilo priznanje in zahvalo za vašo odločitev, za vaše odrekanje in za vašo pripravljenost žrtvovati se za domovino!

Zato tudi danes ponavljam: vlada in državni zbor nista storila prav, ko sta z Zakonom o uravnoteženju javnih financ ustvarila nevarnost diskriminacije. Storjena je bila krivica in krivice je treba popravljati. Sprejmemo lahko dejstva, da se ljudje tudi motijo in da pride do krivične odločitve. Toda krivične odločitve je treba popraviti čimprej. Ta naloga ostaja za naprej in vsi državljani in državljanke Republike Slovenije bomo opazovali državni zbor v prihodnjih dneh ter ga ocenjevali po tem, kako dobro in kako hitro bo odpravil krivico, ki jo je povzročil.

Danes se državljanke in državljani upravičeno in zaskrbljeno sprašujejo, kaj pomeni takšna zakonodajna praksa. Zakoni se sprejemajo kot po tekočem traku in skrajšanih postopkih. Njihova kakovost je velikokrat vprašljiva. Ta praksa je že načela zaupanje v vlado in državni zbor. Vse pogosteje se slišijo opozorila, da je takšna praksa v neskladju z ustavo. Vlada, stranke in državni zbor naj slišijo ta opozorila in svojo prakso spremenijo.


Spoštovane veteranke in veterani,

tudi vi ste tisti, ki povezujete domoljube, ki ohranjate, negujete in zagovarjate zgodovinske vrednote in tradicije, ki so jih izbojevale starejše in prejšnje generacije. Vsi se po svojih močeh trudite ter si skladno s cilji in nameni delovanja prizadevate za ohranitev vrednot v narodovem spominu, za krepitev domoljubja in zavesti o pripadanju narodu in domovini.

Hvala vam in srečno, Slovenija!