Nagovor na konferenci o izobraževanju za medkulturne odnose ter aktivno državljanstvo

Ljubljana, 23.8.2011  |  govor

Pozdravni nagovor predsednika Republike Slovenija dr. Danila Türka na zaključni konferenci projekta "Strokovne podlage, strategije in teoretske tematizacije za izobraževanje za medkulturne odnose ter aktivno državljanstvo", ki ga vodi Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti v sodelovanju s Pedagoškim inštitutom
Ljubljana, 23. avgust 2011


Spoštovane udeleženke in udeleženci,

ravnokar nas je minister za šolstvo in šport dr. Igor Lukšič razveselil s pomembno informacijo o finančnih sredstvih, ki bodo še v prihodnje na voljo za vaš projekt. Sam bi se rad pridružil zadovoljstvu, ki je bilo tukaj izraženo tako očitno. Rad pa bi povedal, da mi to zadovoljstvo tudi opredeljuje okvir, znotraj katerega bom povedal nekaj besed. Veseli me, da raziskovanje multikulturalizma, kulturnih odnosov, povezovanja večkulturnosti in povezovanja kultur z aktivnim državljanstvom pri nas obstaja in da se aktivno razvija.

Ko me je v začetku letošnjega leta višja znanstvena sodelavka Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. Mirjam Milharčič Hladnik informirala o poteku projekta, sem bil zelo zadovoljen, ko sem videl, da tu obstaja kontinuirana dejavnost, ki ima tako raziskovalni kot tudi izrazito praktični značaj. Povezana je z razumevanjem odnosov, ki obstajajo v šolah z razumevanjem dinamike razvoja naše družbe in z vprašanjem, kako pojmujemo državljanstvo danes, kakšno definicijo mu dajemo. To se mi je zdelo izredno koristno in pomembno, kajti državljanstvo ni tema oziroma odnos, ki ga lahko definiramo abstraktno, normativno, enkrat za vselej. Ta odnos nastaja v kompliciranem zgodovinskem procesu in ni vselej enak. Državljanstvo 20 in več let nazaj se je razumelo drugače in je imelo druge izzive, kot jih ima danes.

Danes je 23. avgust. To je dan, ki ga je Evropa razglasila kot dan spomina na žrtve totalitarizma. V evropski zgodovini je bil nekoč pojem državljanske zavesti in aktivnega državljanstva tesno povezan z uporom zoper totalitarizem, s premagovanjem totalitarizma in z ustvarjanjem alternative totalitarizmu. Ta boj je bil zgodovinsko dobljen. Totalitarizem je zgodovinsko premagan – totalitarizem, kot ga je dalo 20. stoletje in kot smo ga spoznali v vsej brutalnosti, v vseh kršitvah človekovih pravic, v vseh oblikah zanikanja človekove identitete, človekove svobode in navsezadnje tudi človekove kulturnosti in sposobnosti za medkulturno komunikacijo.

Državljanstvo danes je soočeno z drugimi izzivi, ki so povezani s pluralizmom, s pluralnostjo, ki je veliko bogatejša, kot si jo moremo predstavljati, kadar govorimo o političnem pluralizmu. Je že tako, kot je nekoč zapisal Albert Camus, da demokracije ni brez strank. Vendar stranke lahko funkcionirajo brez demokracije. Ne samo v totalitarnih časih, ampak tudi v demokratičnih, pluralnih časih se lahko strankarska definicija družbenega pluralizma zelo hitro sprevrže v omejevanje – v to, da pluralnosti, bogastva družbe ne dojemamo dovolj dobro, da ga ne znamo dovolj dobro organizirati in da tega bogastva ne znamo zajeti v kreativnost.

Seveda bi želel, da v vseh razmišljanjih o multikulturnosti prevladajo optimistični pogledi, ideje in pričakovanja. To pripovedujem ne samo kot predsednik republike, ki želi, da bi se pojem aktivnega državljanstva danes razumel v njegovi polnosti, v tesni povezanosti s kulturnostjo in s komunikacijami med kulturami, ampak tudi kot človek, ki je imel v svojem življenju priložnost spoznati različne vrste multikulturnosti v različnih delih sveta, v različnih družbenih razmerah in v razmerah, ki so bile skorajda vedno konfliktne.

Sam sem imel leta 1982 priliko prvič v življenju obiskati Združene države Amerike in takrat je bila tema mojega obiska etnična Amerika. Ko sem deset let kasneje odšel tja in 13 let živel v New Yorku, ki je laboratorij etničnih odnosov, sem lahko spoznal, kako velika je dinamika in kako nenehno se dogajajo spremembe. Zaradi tega mi je seveda jasno, da odnosi med etnijami, etnični odnosi tudi v razmerah, kakršne poznamo v Evropi in ki jih radi razumemo kot bolj stabilne, bolj vezane na zemljo, vezane na trajnost bivanja, ne morejo biti brez dinamike in ne morejo biti brez konfliktov. Vprašanje je, ali te konflikte razumemo, ali se znamo do njih opredeliti, ali znamo v njih razpoznati kreativno bistvo, optimistično možnost in napredek.

Ko sem pregledoval publikacije, ki so nastale v pripravi vašega projekta, me je razveselilo, da ste posvetili vprašanju aktivnega državljanstva posebno publikacijo, ki obravnava teoretične vidike in našo novejšo prakso na tem področju – zdi se mi, da je to še posebej koristen prispevek. Hkrati sem prebral tudi vašo publikacijo, ki je predstavila celo vrsto individualnih izkušenj, individualnih usod – ta se mi je zdela še posebej zanimiva in prebral sem jo v celoti in v njej našel marsikaj zanimivega.

Ena od teh zanimivosti je bila definicija mešanega zakona. V enem od pričevanj preberemo, da je pravzaprav vsak zakon med moškim in žensko mešani zakon, ker prinese zelo različne prvine v skupnost, in da so – nekoliko ironično rečeno – nemešani zakoni samo zakoni med istospolnimi partnerji. Če vzamemo to odprtost in pripravljenost razumeti vse nianse naše družbene stvarnosti za izhodišče našega razmišljanja o etničnih odnosih, potem moramo seveda zelo hitro priti do spoznanja, da bogastva teh odnosov nikakor ne moremo reducirati na nobeno normativno ali politično definicijo. Moramo jih stalno preučevati in moramo jih stalno razvijati.

Seveda pa smo družba, ki ima določene politične naloge in politične prioritete. Te kot predsednik republike tudi sam spoznavam in jih poskušam definirati v svoji praksi, zato mi dovolite, da s tega vidika omenim nekaj prvin.

Najprej, mislim, da je vprašanje definicije aktivnega državljanstva danes izrazito odprto, je vprašanje, ki bo zahtevalo stalno razpravo in ki bo zahtevalo, da se slišijo nove ideje. O tem, kakšen je pomen etničnega elementa v tem državljanskem konceptu, bo treba razpravljati.

Nadalje, povezanost med tako razumljenim državljanstvom in vprašanjem domoljubja. To je izrazito odprto politično vprašanje. Ne smemo sprejeti teze, da obstaja kontradikcija med enim in drugim, da je domoljubje nujno poenostavitev in čustven odnos, ki onemogoča resno razpravo ali resno družbeno definicijo aktivnega državljanstva. Tak pogled želim zavrniti in želim povabiti vse, ki ste tu, k razpravi o odnosu med aktivnim državljanstvom, razumljenim s stališča večkulturnosti in odnosa med kulturami ter domoljubjem. Za Slovence, za slovenski narod, za našo skupnost, državljanke in državljane Republike Slovenije je to vprašanje izjemno pomembno, kajti ne bi bilo dobro, če bi se teza o domoljubju enostavno prepustila nacionalističnemu in v zgodovino zazrtemu redukcionističnemu pogledu. V razpravi o aktivnem državljanstvu in multikulturnosti kot eni od razsežnosti našega nacionalnega bivanja moramo sodelovati vsi. Aktivno državljanstvo pomaga ustvarjati domovino, ki jo imamo radi, in v kateri se dobro počutimo.

Nadalje, obravnavati moramo razmerje med multikulturnostjo, družbeno integriranostjo in socialno mobilnostjo. To se mi zdijo vprašanja, ki so izjemno pomembna za našo državo, pa tudi za Evropo v celoti. Velikokrat se multikulturnost razume kot nekaj, kar definirajo že znane etnične kategorije, in kar ne omogoča napredka človeka k višjim socialnim statusom. Mislim, da so uspešnejše tiste družbe, ki znajo dobro povezovati po eni strani spoštovanje multikulturnosti in po drugi strani nujnost vsakega človeka, da si zagotovi kakovostno izobraževanje in dejansko možnost družbenega napredovanja. To je izjemno zahtevna naloga, ki v mnogih državah ni sprejeta kot nujna ali kot prioritetna in ki je zaradi tega v mnogih okoljih izhodišče za številne družbene konflikte.

Seveda na tej točki v Sloveniji vsekakor ne smemo zastati. Tudi na tem področju se moramo veliko bolj spraševati o tem, kakšna družba smo in kakšna družba želimo biti. Ne smemo pa biti pesimistični, kajti v Sloveniji imamo nekatere dobre rezultate. Slovenija bi lahko bila z ustreznim naporom eden boljših primerov celotne Evrope. Imamo pozitivne izkušnje, imamo tudi nekatere – če lahko tako ekonomsko rečem – komparativne prednosti. Prednost je v tem, da je naša večkulturnost povezana s komunikacijami med skupnostmi, ki so si kulturno blizu, kjer je kulturna distanca manjša kot v mnogih drugih evropskih primerih. To nam olajšuje razmere in tudi v publikacijah, ki ste jih že pripravili, se ta prednost zelo izrazito vidi. Po drugi strani seveda ne smemo zanemariti tistega znamenitega Freudovega spoznanja, da je velik del družbenih problemov posledica "narcisizma majhnih razlik". Tudi ta problem imamo, tudi ta problem je resen in tudi s tem problemom se moramo še naprej ukvarjati.

Čisto na koncu pa bi rekel še tole – v Sloveniji imamo zelo dobre razloge, da teme, ki so predmet tega posvetovanja, obravnavamo resno in prioritetno. Sam želim k temu prispevati. Če me boste še kdaj povabili na kakšen pogovor o teh temah, bom z veseljem prišel. Veseli me, da Slovenska akademija znanosti in umetnosti kot naša najvišja intelektualna avtoriteta aktivno prispeva k temu procesu.

Sam pa bi rad povedal, da bomo v začetku septembra na Strateškem forumu Bled, ki je konferenca, ki jo organiziramo vsako leto v začetku politične sezone na mednarodni ravni, organizirali posebno okroglo mizo na temo multikulturnosti, skupaj s Svetom Evrope, ki je v prvi polovici letošnjega leta izdelal posebno poročilo eminentnih osebnosti z naslovom "Živeti skupaj". To je poročilo, ki se ukvarja s tematiko multikulturnosti na območju Sveta Evrope kot celote. Sam bom imel priložnost predsedovati okrogli mizi na to temo. Prišel bo tudi generalni sekretar Sveta Evrope in nekaj članov tega panela, eminentnih osebnosti in nekaj drugih zanimivih osebnosti iz raznih delov sveta. Upam, da bo Slovenija lahko na ta način dala prispevek k razpravi o teh temah tudi na mednarodni ravni.

Naj še enkrat poudarim – imamo dobra izhodišča za aktivno razpravo o teh temah in to razpravo potrebujemo sami. Potrebujemo jo zaradi nas, zaradi kakovosti družbe, ki jo želimo ustvariti, potrebujemo pa jo tudi zaradi naše integriranosti v mednarodno skupnost. Slovenija je del Evrope in del sveta. Njene izkušnje so za Evropo in svet relevantne. Imamo možnosti, da del teh izkušenj svetu predstavimo, in imamo možnost, da se iz teh komunikacij tudi česa naučimo. Da bi bili vsega tega sposobni, pa je odločilnega pomena prav to, kar delate vi. S pripravo resnih, študioznih, premišljenih razprav, z dobrim razumevanjem celotne kompleksnosti naše stvarnosti in s trajnim angažmajem. In ker verjamem, da bo ta angažma še naprej trajal, vam zagotavljam, da bom vselej z vami in da bom z veseljem prišel še na kakšno razpravo. Tej sedanji pa želim veliko uspeha. Hvala lepa.