Intervju za Radio Maribor (Radijska tribuna)

Maribor, 12.1.2009  |  intervju

Vir: Radio Maribor

---

Stane Kocutar (voditelj): Predsednik republike, dr. Danilo Türk, prisrčno pozdravljeni v ponedeljkovi Radijski tribuni Radia Maribor.

Predsednik republike dr. Danilo Türk: Dober dan.

Stane Kocutar : Priložnost, da smo spet skupaj, je dobrodošla. Hkrati pa se je tudi nabralo nekaj tem, v zvezi s katerimi bi radi več spregovorili z vami. Torej, v prihodnjih dneh bodo v parlamentu spet na dnevnem redu vojni zakoni. Zdi se, da ste v soboto v nagovoru ob obletnici padca Pohorskega bataljona na nek način opozorili in to priložnost uporabili za razumsko pripravo na to dogajanje.

Dr. Danilo Türk: Seveda. Moram povedati, da sem že 23. decembra v svojem govoru ob dnevu samostojnosti in enotnosti posebej poudaril, da tudi v teh časih, ko imamo razne druge prioritete, ko smo zaskrbljeni zaradi gospodarskih razmer in ko razmišljamo tudi o drugih rečeh, ne smemo imeti premalo energije, da bi zmogli še to nalogo. Treba je vedeti, da so se ti zakoni pripravljali dolgo, da so tudi lansko leto, v letu 2008, razprave pripeljale to zakonodajno dejavnost tako rekoč do praga uspešnega zaključka in verjamem, da je ta prag letos možno prestopiti in to kmalu. Mislim, da bi to precej pomenilo v smislu krepitve samozavesti, krepitve občutka, da smo v Sloveniji sposobni napredovati po naši spravni poti in tudi na zakonodajni ravni narediti, kar je treba, zato se mi zdi ta priložnost pomembna in to sem včeraj na Osankarici posebej poudaril.

Stane Kocutar : V parlament prihaja predlog, ki so ga pripravili socialni demokrati, ni pa uspel v obdobju prejšnje vlade.

Dr. Danilo Türk: V obdobju prejšnje vlade se je s tem resno poskušalo. Jaz sem s takratnim predsednikom vlade, Janezom Janšo, nekajkrat govoril o tem. Če bi šli pogledat moj lanski govor v Dražgošah, bi videli, da je zelo podoben letošnjemu govoru z Osankarice. Res sem opozoril na to, da je pred državnim zborom pomembna priložnost. No, takrat sem govoril o tem, da bi želel, da je modrost, ki je vodila do priprave osnutkov, še naprej na voljo in da se proces uspešno konča. Letos mislim, da smo še korak bližje, in zato se mi zdi, da je treba to podpreti. Seveda pa moj poziv velja tako koaliciji kot opoziciji, ki imata to priložnost obe skupaj, kajti te zakone je treba sprejeti z najširšo možno podporo.

Stane Kocutar : Vprašanje sprave je seveda prisotno, kaj bi zakoni ali pa zakon v tem primeru nadgradil tisto, kar je pravzaprav med ljudmi na nek način že prisotno?

Dr. Danilo Türk: Rekel bi tako, če obstajajo občutki, da se določenih krivic ni priznalo, da se določenih travm, ki so jih ljudje doživeli, ni priznalo in da se da določene od teh travm tudi nekoliko olajšati, da se da kaj popraviti, da se da s kakšnimi odškodninami kaj rešiti, potem je prav, da zakonodajalec to stori, seveda pa je sprava veliko večja zadeva, ne da se vsega reševati z zakoni. Danes, ko se pogovarjamo, bi rad izpostavil, da so bile v drugi svetovni vojni seveda storjene hude reči, ampak tudi po koncu druge svetovne vojne so bile storjene hude reči, in tudi o tem se moramo pogovarjati. Tako da verjamem, da se bo spravni dialog nadaljeval, tudi ko se ta pomembna zakonodajna faza konča, se bomo pogovarjali še naprej. Sam sem pred časom, v začetku decembra, sprožil pobudo pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, da pogleda tisto težko, bolj represivno obdobje naše zgodovine po koncu druge svetovne vojne, v času, ko je tu revolucionarna oblast nastopala z represivnimi ukrepi. Mnogi ljudje so trpeli, mnogi ljudje so izgubili svobodo, mnogi ljudje so bili krivično zaprti. Tisto obdobje je deležno pozornosti, tu poprave krivic potekajo, vprašanje je, ali potekajo dovolj hitro, dovolj kompletno in ali je potrebno določene resnice še povedati. No, jaz sem izrazil željo, da bi Slovenska akademija znanosti in umetnosti pri tem pomagala, da bi ugotovila določene resnice, da bi vodila določen del te razprave, in verjamem, da nas ta del spravnega procesa še čaka. Ta del verjetno ne zahteva kakšnih posebnih novih, dodatnih zakonodajnih posegov, kajti navsezadnje je bil pred več kot desetimi leti sprejet zakon o popravi krivic iz tistega obdobja, ampak vsega se tudi po pravni poti ne da obravnavati in zato želim in se trudim, tudi delam na tem, da bi v tem dialogu, v tej razpravi ustvarili potrebno katarzo, ki jo moramo še dokončati.

Stane Kocutar : No, periodično pravzaprav v naš prostor vstopi pobuda še za eno tripartitno spravo, na relaciji Italija-Slovenija-Hrvaška. V minulem tednu ste nekako povedali, da razlogov za takšno dejanje ni, in hkrati na nek način zelo jasno povedali, da v Italiji čutijo ali pa je čutiti nek etnični primanjkljaj na to temo in da je to zato, ker za takšno dejanje ni potrebe v sedanjem času.

Dr. Danilo Türk: Ja, poudaril sem, da če gledamo zadevo v političnem okviru, potrebe pravzaprav ni. Slovenija in Italija sta etnično spravljeni državi, mi nimamo nobenih velikih zamer drug do drugega. Tudi na čisto človeški ravni je sprava tu. Mislim, da ne med Slovenci ne med Italijani ni kakšnih zelo velikih zamer. Če pogledamo odnose med Slovenijo in Hrvaško, vidimo, da na politični ravni ni take dediščine iz preteklosti, ki bi zahtevala angažiranje državnih predstavnikov, zlasti ne šefov držav. Imamo seveda kakšno dediščino iz preteklosti, o kateri se lahko pogovarjamo, med zgodovinarji, med ljudmi, ampak te stvari niso take, da bi zahtevale kakšna posebna simbolična dejanja šefov držav. Potemtakem, če gledamo zadevo na ravni politike, na ravni tega, kar se dnevno dogaja, ni resnično močne potrebe po spravnih dejanjih. Če pa na zadevo gledamo etično, s stališča tega, kaj je še treba narediti za to, da se bomo bolje in bolj kompletno soočili s svojo preteklostjo, ki je težka preteklost in ki je prinesla marsikaj hudega. Seveda, če tako gledamo, pa ne moremo mimo dejstva, da je pravzaprav fašizem, ki je bil prva totalitarna ideologija v tem našem prostoru, povzročil huda zla, povzročil je veliko zla Slovencem na Primorskem in potem med drugo svetovno vojno nadaljeval s svojim učinkom. Tako da so bili nad Slovenci, zlasti nad civilnim prebivalstvom, storjeni hudi zločini, ki še niso doživeli svoje dokončne obravnave, in jaz sem podprl prizadevanja italijanskih juristov, italijanski mislecev, ki se soočajo s tem vprašanjem, in si zaželel, da bi tudi ta razprava v Italiji napredovala, ker mislim, da je tam določen problem. No, zato sem hotel te teme obravnavati kar se da kompletno in če se hoče tako kompletno pogledati na stvari, je treba ločiti politično-diplomatski nivo na eni strani, kjer so stvari razmeroma dobro postavljene, in potem tisti etični nivo, kjer pa naše soočanje z zgodovino ni nikoli dokončano. Prej sva govorila o naši lastni nalogi, da se soočimo z vsemi vidiki naše povojne zgodovine, in mislim, da je prav, da to počnejo vsi. 20. stoletje nam je zapustilo težko dediščino in vsak na svojem območju, vsak v svoji državi lahko še kaj naredimo.

Stane Kocutar : Zdi se, da je to konkretno vprašanje, ki povezuje Slovenijo, Italijo in Hrvaško, stopilo v ospredje pravzaprav kot vzporednica dejstva, ki je nastalo tik pred novim letom, torej slovenske blokade približevanja Hrvaške Evropski uniji. Kako pravzaprav razumeti tudi to vprašanje in predvsem delovati tako, da nam kdaj ne bo treba kakšnih spravnih dejanj vršiti s sosedi na Hrvaškem?

Dr. Danilo Türk: Predvsem bi poudaril, da tu ni nobene vzročno-posledične zveze. Razlog, da sem stopil pred javnost v tem trenutku, je posledica dejstva, da je v svojem nedavnem intervjuju za tržaški Il Piccolo hrvaški predsednik Mešić na vprašanje italijanskih novinarjev ponovil možnost takega tristranskega spravnega dejanja. Sam sem potem dobil vprašanje ljubljanskega Dela in sem odgovoril nanj in pojasnil svoj pogled. Dejstvo, da se je ta stvar zgodila sedaj, ni v nobeni vzročno-posledični zvezi z našimi razpravami o hrvaški kandidaturi za članstvo v Evropski uniji, je pa v vzorčno-posledični zvezi z intervjujem predsednika Mešića v Il Piccolu, kjer kot predsednik Republike Slovenije pravzaprav tudi ne morem molčati, moram pojasniti naš pogled na stvari. No, kar zadeva hrvaško kandidaturo in naš pogled na to, sem tudi pojasnil, kako gledam na to zadevo. Pojasnil sem, da je to priložnost, ko smo vsi doživeli nek majhen šok, bil je nek pritisk, da Hrvaška pospeši pot v Evropsko unijo. Po drugi strani se je ob tej priliki spregledalo oziroma se je poskušalo spregledati dejstvo, da v raznih dokumentih, ki jih je Hrvaška predložila, prihaja do prejudiciranja nekega vprašanja, ki še ni rešeno, se pravi mejnega vprašanja. Če gledamo na to stvar s stališča procesov v okviru Evropske unije, potem je prav, da ta trenutek določenega šoka, vsi uporabimo za to, da temeljito razmislimo, kako naprej. Sam sem že v svojem govoru 23. decembra, ob dnevu samostojnosti in enotnosti, poudaril, da moramo svoje razmišljanje organizirati okrog treh načel, načela dobre vere, drug z drugim moramo ravnati dobroverno, nobenih enostranskih pritiskov, nobenih trikov. Mene žalosti, kadar slišim, da naj bi se zoper Slovenijo organiziral nek vseevropski pritisk. Pritisk ne pomaga, pritisk ne bo nič zalegel. Slovenija ima svoja stališča in se zna vsakemu pritisku upreti. Nato sem predlagal načelo vzajemnega spoštovanja. Slovenija in Hrvaška se morata bolj spoštovati kot državi. Sta dve suvereni državi, ki ravnata druga do druge po mednarodnih standardih, standardih spoštovanja, če hočemo kakšen problem rešiti. Ni mi všeč, kadar recimo moji prijatelji, hrvaški juristi, govorijo o tem, kako se jim zdijo nekatera slovenska stališča smešna. To je žaljivo. Stališča, ki jih ima Slovenija, so oblikovana na podlagi slovenskih interesov in to je treba spoštovati, gre za medsebojno spoštovanje. In končno, vzajemni interesi. Mi moramo razumeti, da imamo eni in drugi kakšne koristi od sodelovanja. Mi od sodelovanja s Hrvaško, Hrvaška od sodelovanja s Slovenijo. Rad bi, da se ta ideja vzajemnega interesa, vzajemnih koristi bolje razume. To so časi, ko lahko kaj več naredimo za te vzajemne, skupne interese. In če bi se lahko zedinili, da so ti trije principi tisto, okrog česar moramo organizirati naš dialog in iskati praktične, pametne, smotrne rešitve, potem se mi zdi, da lahko napredujemo. Če pa bi se poskušalo s pritiski, s slabo voljo in podobnimi načini, ne verjamem, da bomo napredovali.llowfullscreen','true');
so.addParam('flashvars','&file=https://mm.up-rs.si/

Stane Kocutar : Imate kaj signalov, da je dinamika odnosov, seveda po tistem prednovoletnem dogodku, napredovala in da nizke zunanje temperature ne vplivajo na relacijo med Slovenijo in Hrvaško?

Dr. Danilo Türk: Zaenkrat takih signalov ni, ampak to se meni ne zdi nič tragičnega, ker menim, da si moramo v takih časih vzeti nekaj časa za premislek. To lahko traja mesec, dva, tri mesece, lahko tudi več, ampak moj poziv bi bil zato, da pogledamo, kje smo, in trezno razmislimo o stvareh, trezno razmislimo o načelih, za katera želimo, da vodijo naše sodelovanje v prihodnjih mesecih, v smeri iskanja skupno sprejemljivih rešitev. Če bomo to storili, bo napredek možen. Če se bomo vkopavali v neka, bi rekel, že prej določena stališča, neka pričakovanja, da se da katerikoli problem rešiti s povečanim pritiskom, potem pa ne bomo napredovali in prav je, da to tehtanje opravimo, tako v Zagrebu kot v Ljubljani in drugje in da se potem pogovarjamo na podlagi smotrnih, dobrih vzajemno premišljenih načel.

Stane Kocutar : No, druga tema, na zunanjem ministrstvu je pripravljen spisek 50 kandidatov za 17 praznih mest na naših veleposlaništvih in predstavništvih v tujini. Ob zadnjem tovrstnem dogodku ste opozorili na pomanjkljivo komunikacijo in seveda pred tem zavrnili nekatere predloge. Je s komunikacijo sedaj kaj bolje?

Dr. Danilo Türk: Sedaj je komunikacija vsekakor boljša. Z zunanjim ministrom Žbogarjem se občasno srečujeva, se posvetujeva. Seveda v tem času doslej postopek znotraj zunanjega ministrstva še ni prišel do točke, ko bi bil zunanji minister pripravljen, da mi pokaže kakšne spiske možnih kandidatov. Jaz tudi ne hitim s tem, tudi mislim, da ne bi bilo prav, da bi ta proces sam pospeševal.

Stane Kocutar : Se vam ne zdi tragično, da so nekatera mesta že dalj časa izpraznjena?

Dr. Danilo Türk: Ne, mislim, da je bolje imeti dobrega odpravnika poslov kot slabega veleposlanika in nobeno od teh mest ni izpraznjeno tako dolgo, da bi zaradi tega nastala kakšna resna škoda. Mislim, da je prav, da si izberemo dobre ljudi in da če to zahteva nekaj več časa, tudi ta čas uporabimo. Navsezadnje, ljudje, ki jih bomo izbrali, bodo na tem mestu štiri leta, mogoče še nekaj dlje, če bodo kakšne posebne okoliščine to zahtevale, in mislim, da imamo zdaj dobro priložnost, da razvijemo standarde, ki bodo dovolj visoki, standarde, ki ne bodo omogočali, da uspešno kandidirajo ljudje, ki imajo recimo premalo izkušenj, ki so lahko čisto dobri diplomati, ampak nimajo dovolj izkušenj za določeno diplomatsko mesto. Mi smo zdaj že skoraj 20 let suverena država, imamo razmeroma veliko diplomatsko službo, imamo veliko dobrih ljudi. Zavzemam se za to, da naredimo naše postopke izbora za veleposlanike takšne, da bomo resnično dobili dobre rešitve. In če ne bodo dobre, da si vzamemo čas, da dobre rešitve poiščemo.

Stane Kocutar : Poglejte, v preteklem tovrstnem dogodku se je resnično zdelo, da je šlo za manever, za poskus, ki bi pokazal, da je pa morebiti institut predsednika republike ob tem samo simboličnega značaja.

Dr. Danilo Türk: V naši politični praksi in tudi publicistični, novinarski obravnavi imamo precej površnosti. Včasih se govori o predsedniku republike kot o protokolarni funkciji. Če pogledamo v ustavo, vidimo, da ni tako. Predsednik republike, na primer mora predlagati kandidate za ustavne sodnike in mora najti kandidate, ki so odlični juristi, ki so strokovno in etično tako oblikovani, po svoji strokovnosti, po svoji pokončnosti, da lahko opravljajo to zelo pomembno, zelo zahtevno funkcijo, hkrati pa morajo biti taki, da jih lahko sprejme tudi parlament. Predsednik svojih kandidatov ne more vsiliti parlamentu, to je ustavno sporočilo. No, po drugi strani, ko gre za veleposlanike, je tako, da je vlada v položaju, ko predlaga kandidate za veleposlanike in mora najti take, ki bodo resnično sposobni najbolj vrhunsko zastopati Slovenijo in ki jim bomo vsi lahko zaupali. To je sporočilo ustave. In če predsednik ugotovi, da vsi kandidati, ki so predloženi, ne ustrezajo tem kriterijem, seveda ni dolžan takih kandidatov sprejeti. V lanskem letu sem naenkrat dobil 13 predlogov, kar je zelo veliko, kajti to je približno tretjina vseh naših veleposlanikov, kar jih imamo v tujini. Za šest sem ugotovil, da izpolnjujejo te pogoje, za sedem pa, da iz različnih razlogov ne izpolnjujejo vseh pogojev, in sem seveda svojo odgovornost, ki jo imam kot predsednik republike, tudi tako kot ustava zahteva, opravil. Ponavljam, predsedniška funkcija ni protokolarna, ni prazna funkcija, predsednik ima nekatere resne odgovornosti in seveda jaz te odgovornosti resno jemljem, zato sem bil izvoljen, to sem tudi obljubil ljudem na Slovenskem, volivkam, volivcem, in bi bilo precej neresno, če tega zdaj ne bi upošteval.

Stane Kocutar : Dotaknili ste se ustavnega sodišča. Vaša vizija, tudi želje na tem področju ali pa v zvezi z ustavnim sodiščem, so jasne, ste jih kar nekajkrat tudi izpostavili.

Dr. Danilo Türk: Tako je. No, in v lanskem letu sem poudaril, da je treba ustavno sodišče razbremeniti določenih rutinskih opravil in reševanja manjših sporov, stvari, ki ne zadevajo ustavnega reda v bistvu, in mu dati priložnost, da se resnično temeljito posveti velikim vprašanjem uresničevanja naše ustavne ureditve. Ta opozorila sem dal tudi v državnem zboru, ko sem konec aprila lansko leto v državnem zboru razložil svoj pogled. Veseli me, da je ta moj pristop veliko ljudi v Sloveniji razumelo, da je doživel široko podporo, ne samo strokovno, ampak tudi politično. Zdaj je vlada dala te spremembe v svoj zakonodajni program. Kot predsednik republike sem svojo nalogo nekako v glavnem opravil. Ne verjamem, da se bom moral v letu 2009 zelo izrazito posvečati ustavnemu sodišču, ker so zdaj stvari dovolj široko sprejete, tudi predlogi nastajajo, in verjamem, da bo vlada te predloge dala v razpravo ustavni komisiji in da se bo dalo najti dobre rešitve. Sam pa se bom seveda posvečal nadaljnjim nalogam in na ta način poskušal prispevati k razumevanju, da je predsedniška funkcija tudi ustvarjalna. Da predsednik mora videti probleme v naši družbi in poskušati najti nek svoj zorni kot, s katerega lahko predlaga verodostojne spremembe, take, ki jih bodo ljudje sprejeli, ki jih sprejme javnost, ki jih sprejme naš politični svet in ki jih na koncu lahko resno obravnava tudi zakonodajalec.

Stane Kocutar : Tretje, zadnje vprašanje, pravzaprav, vprašanje recesije. Ta je zadela tudi Urad predsednika Republike Slovenije. Menda boste manj potovali, napovedujete, da boste del svoje plače namenili varni hiši, pa vendarle, spominjamo se tudi, da ste bili zelo na udaru v zvezi s potjo v Sarajevo. Kako naprej in ali takšno varčevanje v smislu manj potovanj, manj mednarodnih stikov ne pomeni krnjenja nekaterih odnosov?

Dr. Danilo Türk: No, ko govorim manj, mislim na manj v primerjavi z letom 2008, ko sem imel dolžnost opraviti določena potovanja iz več razlogov. Prvič, kot novi predsednik države sem moral obiskati sosednje in nekatere druge partnerske države Slovenije. Teh obveznosti sedaj nimam, bom pa sprejemal več predsednikov, ki sem jih lani obiskoval, ti bodo prišli v Slovenijo. Se pravi, potreba bo tu manjša. Letos tudi ne predsedujemo Evropski uniji, zato mi ne bo treba opraviti določenih potovanj, ki so bila lani povezana s tem in končno, v lanskem letu sem opravil tudi potovanja, ki so pomenila odpravo določenega zaostanka, ker v prejšnjih letih nismo opravili vseh potovanj. Recimo, ko sem bil na Češkem pri predsedniku Klausu decembra lani, bi spomnil, da je predsednik Klaus na tiskovni konferenci, po najinih pogovorih začel z ugotovitvijo, da je zelo zadovoljen, da je naposled, po petih letih, slovenski predsednik prišel na obisk v Prago. Opozarjam, petletni premor je za vrhunske politične pogovore med Slovenijo in Češko republiko veliko predolg. Češka republika je naš tradicionalni, naš zgodovinski partner. Mi moramo imeti veliko bolj tesne odnose in tudi predsedniške konzultacije spadajo v ta okvir. Tako da sem te stvari lani opravil, zdaj je teh potreb nekaj manj. Potovanjem se seveda ne bom kratko malo odpovedal, ker so ta potovanja del mojih obveznosti, del moje funkcije in bom seveda tudi letos potoval, ampak teh potreb bo manj. No, rad bi še pojasnil, da sem s svojimi predlogi, ki smo jih naredili prejšnji teden, predlagal celovit paket. Ko smo analizirali porabo predsedniškega urada za leto 2009, smo ugotovili, da lahko to porabo na vseh točkah nekoliko zmanjšamo, ne samo pri potovanjih, tudi pri materialnih stroških, tudi pri investicijah, ker smo se za čas krize odrekli investicijam, z izjemo investicije v dvigalo za invalide, ki ga še v predsedniškem uradu še vedno nimamo, pa bi bilo prav, da ga imamo. Računamo, da bi lahko s temi varčevalnimi ukrepi prihranili od 10 do 15 odstotkov proračuna, ki ga ima urad predvidenega na podlagi proračunskega cikla, ki je dveleten, in kjer je bila že v času mojega predhodnika določena poraba za ti dve leti, 2008 in 2009. Naredili smo, kot rečeno, nek celovit predlog in to v času, ko gospodarska rast v Sloveniji ne napreduje, ko nekoliko pada in ko bo zaradi tega potreben tudi rebalans. Zavzel bi se za to, da bi vsi proračunski porabniki, vsi uradi, vsa ministrstva, vse službe, pogledale svojo porabo in videle, katere prilagoditve so možne, nujne, če bi se sprejel recimo 10 % standard kot nek približek, h kateremu lahko vsi težijo, saj bi potem vsi skupaj lahko prihranili kar znatna sredstva in jih usmerjali v tiste prednostne naloge, ki jih imamo sedaj. Te pa so: v prvi vrsti socialna pomoč - imeli bomo ljudi, ki so prizadeti zaradi sedanjega upadanja rasti - in kasneje mogoče tudi investiranja v kakšne specializirane, raziskovalno-razvojne stvari, ki nas peljejo naprej. No, in tu računam, da bo vlada napravila dober paket ukrepov, tudi rebalans proračuna, in da bomo našo proračunsko porabo primerno obvladovali, jo primerno oblikovali, da ne bo bremenila gospodarstva bolj, kot je treba.

Stane Kocutar : Če skleneva, omenili ste pomen ohranjanja delovnih mest, tudi v novoletni poslanici, veliko je seveda odvisno od nas samih, od naše organiziranosti, pripravljenosti, veliko pa seveda tudi od dogodkov drugod, recimo številni poslovni partnerji nemške avtomobilske industrije so zelo odvisni od ukrepov v Berlinu. Zdi se, da Evropa ta trenutek stoji pred praktično preizkušnjo svoje povezanosti.

Dr. Danilo Türk: Seveda, in trend ni ugoden, če gledamo, kako se razvijajo razprave v najpomembnejših evropskih ekonomijah, največjih državah. Vidimo, da je tu na delu trend zanašanja na lastno ekonomijo, nacionalno ekonomijo, manj zanašanja na Evropsko unijo kot celoto. Tukaj opažamo določeno spremembo v razmišljanju. Nemčija gleda predvsem na to, kako bo zavarovala svojo nacionalno ekonomijo, in je zelo, rekel bi, rezervirana, ko gre za vprašanje, koliko investirati v skupne evropske ukrepe. Nemčija že sicer nosi neproporcialno visoko breme evropskega združevanja. Na tej točki, kot kaže, daje ta hip prednost ohranitvi lastnih ekonomskih potencialov. Mi moramo seveda vse to videti. Tista naša podjetja, ki so vezana na izvoz v Nemčijo s tako specializiranimi proizvodi, da alternativ praktično ni, bodo imela določen problem. Seveda bo podobne ukrepe in zmanjšanje naročil verjetno opaziti tudi v drugih ekonomijah Evropske unije in mi bomo seveda morali videti, s kakšnimi ukrepi pomagati našim podjetjem, da prebrodijo to obdobje zmanjšanih naročil. No, neki ukrepi so že sprejeti, pomoč tistim podjetjem, ki skrajšujejo delovni čas zaradi manjših naročil. Bodo pa potrebni še dodatni ukrepi, kot se bodo stvari razvijale, in seveda bomo ves čas morali razumeti, da je v tem procesu prvi nacionalni interes Slovenije pravzaprav interes slovenske ekonomije. Kjer bomo le lahko ohranili delovna mesta z različnimi ukrepi, dajmo to storiti. Se pa seveda lahko zgodi in se dogaja, da povsod to ne bo mogoče. Tam je treba pomagati s socialnimi ukrepi, s finančno pomočjo delavcem, ki izgubljajo delovna mesta, potem kasneje s prekvalifikacijami, s preusmerjanjem, kjerkoli in kakorkoli bo to le možno. Kot vidite, vse to so stvari, ki so odvisne v prvi vrsti od nas, od Slovenije. Tu se ne smemo preveč zanašati na možnosti, ki jih bo dajala Evropska unija. Nekaj možnosti bo, nekaj financiranja iz Evropske unije seveda bo, ampak bilo bi neodgovorno, če bi se preveč zanašali na to. Zato govorim ves čas o tem, da je to trenutek, ko moramo dobro razumeti naše nacionalne potrebe in ravnati v skladu z njimi.

Stane Kocutar : Predsednik republike, dr. Danilo Türk, hvala za obisk v našem studiu in za sodelovanje v ponedeljkovi Radijski tribuni Radia Maribor. Še kdaj.

Dr. Danilo Türk: Hvala lepa. Vselej.