Intervju za TV Maribor (V žarišču)
Ljubljana, 6.4.2010 | intervju
Vir: Regionalni RTV center Maribor
Dr. Polona Pivec (voditeljica): Spoštovane gledalke in gledalci, lepo pozdravljeni. Nocoj je naš gost predsednik države dr. Danilo Türk. Gospod Türk, pozdravljeni.
Predsednik republike dr. Danilo Türk: Dober večer.
Dr. Polona Pivec: Drugič ste gost Televizije Maribor v nekoliko daljšem pogovoru, nekako na sredi vašega mandata. Ste se čisto privadili svoji funkciji? Ste kdaj pomislili: "Joj, to pa je težko, rad bi delal kaj drugega." Ali je to to?
Dr. Danilo Türk: Vi ste postavili kar nekaj vprašanj. Funkciji sem se privadil in jo zelo z veseljem opravljam. Moram reči, da je v letu 2009 bilo kar nekaj novih problemov, novih vprašanj, ki so se postavila pred družbo v Sloveniji in da je seveda politični položaj zahtevnejši, kot je bil na začetku. Zato je tudi delo predsednika republike zahtevnejše. In končno, nikoli si nisem želel, da bi delal v tem času kaj drugega. Pač pa sem opazil, da imam neke določene omejitve svobode, kar gre s takimi funkcijami. Skratka, ni popolne svobode v izbiri, kam greš, kam se usmeriš za kakšen izlet in podobno. Skratka, tu je nekaj omejitev, ki jih človek, ki se znajde na funkciji predsednika republike, opazi in čuti.
Dr. Polona Pivec: Pa vam nikoli ni težko, takole, če vas vsak trenutek spremljajo varnostniki?
Dr. Danilo Türk: Ne. Moram reči, da so zelo diskretni in zelo prijazni, tako da to ni problem. Problem je bolj omejitev v smislu gibanja, v smislu izbire krajev, kamor se gre, in podobno, ker to je le programirano. Človek, ki ni tako programiran, ki živi bolj zasebno življenje, je seveda temu primerno svobodnejši.
Dr. Polona Pivec: Tale najin pogovor morava zdaj začeti z obiskom dalajlame v Mariboru. Čisto tako, zdi se, da je v političnem vrhu vendarle bilo nekaj zadrege pred tokratnim obiskom. Leta 2002 je bil Nobelov nagrajenec, vedelo se je, ni se razmišljalo o tem, ali je to uradni državniški obisk, kdo ga bo sprejel. Zdaj so se te stvari vendarle postavile kot vprašanje. Ali to pomeni, da smo res že tako odvisni, bom rekla, tudi od gospodarstva Kitajske, ki vemo, da bi odreagirala najbrž, kot bi odreagirala?
Dr. Danilo Türk: No, predvsem imamo tu poseben profil tega obiska. To je obisk, ki ima izrazito duhovni značaj. Nam so tudi predstavniki dalajlame dali vedeti, da želijo, da se ta duhovni značaj ohrani in da ne bi bilo v njem politike ali da ne bi bilo preveč politike. Mislim, da je to treba spoštovati.
Dr. Polona Pivec: Kaj pa si vi pravzaprav o dalajlami mislite? Kakšna je njegova avtoriteta za vas? Poglejte, z lahkoto je napolnil taborsko dvorano. Pa že kakšna velika hrvaška zvezda, ki kdaj pride, estradna zvezda, je skorajda ne more več. Dalajlami pa to ni bil kak poseben problem. Torej ima vpliv, zanima množice. Kje je ta njegova moč?
Dr. Danilo Türk: Dalajlama je velika medijska zvezda in povsod, kamor pride, pritegne velike množice. Ima tudi v sebi neko eksotično skrivnostnost in seveda tudi neko duhovno moč in to pritegne ljudi, zlasti v Evropi in Severni Ameriki. Tako da ta interes javnosti ni presenetljiv. Seveda pa je potem treba vedeti tudi za vse druge okoliščine, ki spremljajo delo dalajalame, ki niso enostavne, ki postavljajo tudi Evropsko unijo in njene članice v položaj, ko morajo nekako politiko v razmerju do vsebine teh sporočil, ki jih dalajlama daje, vendarle skrbno premisliti. Seveda, kadar gre za čisto etična sporočila, sporočila, ki se nanašajo na nenasilje, na sočustvovanje, na solidarnost v etičnem smislu, to ni problem. So pa tu potem seveda tudi nekatere politične teme, ki so bolj občutljive.
Dr. Polona Pivec: Pritegne pa zelo veliko mladih. Tudi to je zanimivo.
Dr. Danilo Türk: Seveda, saj etična sporočila in, rekel bi, ta mistika, ki spremlja versko-etični svet, ki ima svoje poreklo v Aziji, je vedno zelo zanimiva. Verjamem, da je del te mistike in tega misterija tudi tak, da mlade zelo pritegne.
Dr. Polona Pivec: Pa če zdaj se malo še, nekako, poveževa z dalajlamo in z njegovim vrednostnim sistemom ali pa z etičnimi vrednotami, pa vas takole vprašam, pa seveda s krizo, ki je zdaj v svetu. Velikokrat se pojavlja to vprašanje zdaj, kaj je pravzaprav prej, gospodarska kriza, pa potem kriza etičnih vrednot? Ali je bila najprej kriza etičnih vrednot, ki je spodbudila gospodarsko krizo? Prav različni komentarji so. Kaj vi mislite?
Dr. Danilo Türk: No, najbrž ni dvoma, da je tako imenovani kazino kapitalizem, ta kapitalizem, ki je vladal nekje od osemdesetih let naprej, bil globoko neetičen in da so tu prevladovale neke navidezne, lažne vrednote: pridobivanje dobička, hitra satisfakcija, hitro bogatenje. Vse to je zelo močno vplivalo na ne samo družbeno klimo, ampak tudi na prakso v vseh pogledih. Sigurno je ta etični problem, ki je v kapitalizmu precej temeljnega pomena, v temelju krize, ki je potem našla svoj odraz zlasti na finančnem področju, pa tudi v realni ekonomiji. Ampak,rekel bi, da ima ta kriza več razsežnosti in ena od njih je tudi kriza razumevanja. Vprašanje je, ali svet resnično dobro razume mehanizme, ki ga lahko peljejo naprej, v kakšno boljše stanje. Potem je tukaj kriza institucij. To je zlasti izrazito v takih državah, kot je Slovenija, kjer so institucije prešibke, premalo razvite, premalo avtoritete imajo, da bi lahko razna krizna vprašanja uspešno, dovolj hitro reševale in dovolj hitro pomagale oblikovati vizijo, ki jo potrebujemo za izhod iz krize. Skratka, imamo teh več razsežnosti krize. Etična razsežnost je gotovo med njimi, je gotovo bolj temeljna od ekonomske, je nekako v ozadju ekonomske krize. Ni pa ta kriza rešljiva s sklicevanjem na etične norme. Tu je potrebno še kaj več. Potrebno je dobro razumevanje in potrebne so tudi dovolj močne institucije.
Dr. Polona Pivec: Pa greva zdaj k Mariboru, pa morda s tem ožji problematiki, pa se morda kasneje nekoliko vrneva k temu.
Dr. Danilo Türk: Dobro.
Dr. Polona Pivec: Omenili ste že krizo institucij v Sloveniji, pa bova še kako na to temo rekla. Z Mariborom je pa tako. Recimo, leta šest, mislim, da je bilo oziroma ne, še prej, je bila postavljena ta razvojna resolucija o nacionalnih razvojnih projektih. V njej je bilo kar precej projektov, vlada jih je zdaj, zdajšnja vlada jih je nekoliko odmaknila. Gre za Črpalno elektrarno Kozjak, gre za projekt Oreh, ki naj bi prinesel v Podravje 3.200 delovnih mest, in tako naprej. Gre za Evropsko prestolnico kulture, gre za univerzijado, seveda. In zdaj, če se pomudiva najprej pri Evropski prestolnici kulture. Kar nekaj je bilo, gotovo vse to spremljate, berete, vsaj veste, za kaj gre, kajne, pingponga, bi rekla, med Ljubljano in Mariborom in očitkov, kdo je pravzaprav bolj kriv, da ta projekt ne teče, kot teče, kako ga vidite vi, ste se kaj pozanimali? Je, v pravi smeri teče?
Dr. Danilo Türk: Najprej, Maribor kot Evropska prestolnica kulture je slovenski projekt. To je projekt, ki je v interesu Slovenije kot celote. Prav je, da se Maribor čimbolj afirmira v tem okviru. Mislim, da je tudi na menedžerski ravni že kar nekaj narejenega za to, da bi ta projekt uspel. Rad bi, da bi v času, ki preostane, predvsem dobro razmislili, kaj je tista vsebinska kulturna ponudba, ki jo bo Slovenija dala, ki jo bo projicirala v tem programu, ki se bo dogajal pretežno v Mariboru. Rad bi videl, da bi bila tukaj tudi izvirna slovenska dela. Zelo lepo bi bilo, če bi tak dogodek, kot je recimo otvoritev, bil spremljan s kakšnim dobrim slovenskim filmom, ali s kakšnim novim slovenskim glasbenim delom, ali čim podobnim. Skratka, verjamem, da bi morali v Sloveniji predvsem razmisliti, kaj nam ta priložnost pomeni, zato da se bomo evropsko afirmirali kot nacija, kot celotna nacija. Maribor tu ni ločen od Slovenije. Maribor je nekako v nekakšnem avantgardnem položaju in s tega stališča bi si želel več, rekel bi, tega kulturnega, umetniškega vodenja, usmeritve. Zdaj upam, da bo gospod Pandur vzel stvari v roke in da bodo tukaj nastale dobre nove ideje.
Dr. Polona Pivec: Zanimivo, omenili ste film. Ob tem sem seveda pomislila na vlogo javne radiotelevizije.
Dr. Danilo Türk: Ja.
Dr. Polona Pivec: Smiselno bi bilo, da bi tak film prenašala, seveda, recimo, evropska mreža radiotelevizij.
Dr. Danilo Türk: Gotovo.
Dr. Polona Pivec: Da bi se potrudili v to smer. Bomo vzeli to kot idejo. Je pa dobrodošla, ker dobro je, da film predstaviš evropski javnosti, mi smo že slovenske filme videli.
Dr. Danilo Türk: Seveda. Poglejte, Slovenija ima z Evropsko unijo, torej, evropsko broadcasting union (European Broadcasting Union) ima dobre odnose in sigurno bi se dalo napraviti tu kakšen dober aranžma, ki bi predstavil neko ustvarjalnost, ki se lahko televizijsko predstavi. Lahko je to film, lahko je to serija dokumentarnih filmov, lahko je nekaj tretjega. Sam ne vem čisto dobro, kaj bi bilo v tem trenutku najbolj zanimivo. Ampak se strinjam z vami, tukaj bi nastala priložnost, da Slovenija svojo nacionalno, kulturno ustvarjalnost predstavi širšemu evropskemu prostoru.
Dr. Polona Pivec: Je pa zanimivo, ko ste omenili Tomaža Pandurja. Tomaž Pandur je vendarle ime, ki je, človek, ki je odšel v svet, je zunaj doživel uspeh in je del tega projekta. Vendar, zaenkrat moram reči, da še ne vemo, kakšen delež bo odpadel na njega. Je predsednik programskega sveta, predviden predsednik programskega sveta, imamo pa, seveda, programskega direktorja tudi. In zanimivo, na eni od okroglih miz je rekel nekako tako, da vidi novo točko duhovne orientacije v južnoslovanskem umetniškem impulzu. Kaj se mu je zdelo pomembno? Da bi, pravzaprav, slovensko umetniško reprezentanco, tako je rekel, oplemenitil z deli, očitno razmišlja o bivšem jugoslovanskem prostoru in o prenosu vsega, nekega miksa, bi rekla, vsega, kar se je dogajalo na tem prostoru in se še dogaja, seveda, da bi tudi to ponesla Slovenija v Evropo. Zanimiv razmislek? Torej, da tudi umetnost južnoslovanskih narodov, ostalih ali pa bivših jugoslovanskih republik ponesemo v Evropo. Kaj se vam zdi takšna ideja zanimiva?
Dr. Danilo Türk: Moram reči, da te ideje ne poznam, prvič slišim za to zamisel, tako da bi težko komentiral njeno moč, moč tega sporočila, ki bi lahko na ta način nastalo. Verjetno ima gospod Pandur kakšne konkretne zamisli glede tega. Ampak vrnil bi se na svoje izhodišče. Mislim, da je treba predvsem gledati na kulturo kot nekaj, kar slovenski narod konstituira. Slovenski narod je konstituiran s kulturo, ima v tem smislu nek profil, ki je za Evropo zanimiv, mogoče za nekatere evropske narode tudi značilen. Sam bi si predvsem želel to, da bi Maribor kot Evropska prestolnica kulture izžareval to značilnost slovenskega naroda, Slovenije. Zdaj, to se prav gotovo da povezati z marsičim južnoslovanskim, da se povezati z marsičim evropskim in verjetno se da narediti tudi kaj provokativnega. Mislim, da v slovenski kulturi nam nekoliko manjka nekih takih, bolj provokativnih sporočil, ki bi ustvarila zanimanje. Tega smo imeli v zadnjem času, se mi zdi, nekoliko manj in bila bi dobra prilika, da se v Mariboru nekaj takega zgodi.
Dr. Polona Pivec: Ali bi lahko bilo provokativno umetniško sporočilo tudi, recimo, kakšna stavba? Mi vemo, da, recimo, mesta, ki so postala znana, so velikokrat, nekatera so seveda znana po svoji tradiciji, zgodovini, pa Pariz ne potrebuje Eifflovega stolpa, pa vendarle marsikdo teče gledat prav Eifflov stolp. Ampak so pa tudi mesta, ki so se pokazala, zdaj bom pomislila na Guggenheimov muzej ali pa še kaj takega. Ali bi bilo smiselno v Mariboru razmišljati tudi o kaki taki stvari, ki bi ostala, ne samo v umetniškem dosežku, kakšni gledališki predstavi, ampak o, ne vem, impozantni stavbi, nečem drugačnem? Mesta, menim, da pravzaprav dobijo svojo prepoznavnost po naravnih znamenitostih, lahko pa po tudi kaki taki moderni eksotiki. Bi to bilo smiselno?
Dr. Danilo Türk: Torej, ne vem, če je še čas za to. Kaj takega zahteva precej časa, tudi ne vem, ali obstajajo že dovolj izdelane ideje. Vem, da obstaja ideja, da bi se v Mariboru napravil en nov, moderen kulturni center, ki bi omogočil nove načine povezovanja kulturnih ustvarjalnosti raznih vrst, tudi z novimi tehnologijami. Za to idejo sem slišal, ne vem pa, če ta ideja, recimo, ustreza tem zamislim, o katerih vi govorite, o neki stavbi, o neki arhitekturi, ki bi dala takšno podobo. Zdi se mi, da je ta ideja nekoliko drzna glede na čas, ki ostaja na voljo, tako da si ne predstavljam, kako bi jo lahko uresničili. Ko sem bil mlad, smo si Maribor zapomnili po mostovih, po Rotovžu, po, recimo, poskusu, da bi naredili modernejši center tam okrog Uniona in v tistem delu. Seveda, vse to so bile zamisli, ki so nekaj povedale ljudem v Mariboru in v Sloveniji. Zdaj, za nek širši, evropski učinek, bi pa morali imeti seveda nekaj popolnoma novega, nekaj, kar še nismo videli. Za kaj takega, se mi zdi, da je potrebno nekaj časa.
Dr. Polona Pivec: Čeprav, kjer je volja, je tudi pot, lahko bi šlo. Ampak ne razmišljam ravno o tem, razmislek gre še vedno o Mariboru. Moram reči, da na zadnji okrogli mizi je tekel znova v smeri, ali bomo imeli ogromno prireditev, da se bo ogromno ljudi lahko pokazalo, bi rekla, v tem projektu Evropske prestolnice kulture. Ali bomo imeli pa kaj eksotičnega, drugačnega, veličastnega, nekaj, po čemer si nas bo zapomnila Evropa. Pa se bojim, da že tudi sam program gre v smer več kot 5.000 dogodkov, to pomeni že, na nek način, vendarle pristajanje na tisto, da bo vsega po malem. In to bo vsega po malem, ker na koncu koncev 10,7 milijona evrov pa tudi ni za več kot vsega po malem, gospod predsednik, ne?
Dr. Danilo Türk: Dobro. Glejte, tu ste me, rekel bi, pripeljali do točke, ko resnično moram priznati, da bi to zahtevalo drugačno proučitev. Ne poznam tega programa. Ne vem, kaj se bo vse pojavljalo. Rad pa bi, da bi naša današnja kulturna ustvarjalnost dobila dobro mesto v teh programih, da bi se videlo, v čem je kulturna potenca v Sloveniji ta čas, na vseh umetniških področjih, na glavnih umetniških področjih. Zato sem tudi začel s tem, da bi pravzaprav bilo dobro imeti tudi kakšno novo izvirno glasbeno delo, recimo nekaj, kar bi se naročilo, preprosto, za ta primer, da se naredi natečaj. Kakšen glasbenik na tem natečaju dobi nagrado za kakšno opero, muzikal, kantato, ne vem, neko tako večje glasbeno delo, ki bi pokazalo, kje smo danes z glasbeno ustvarjalnostjo. Verjetno bi se na različnih področjih dalo najti vrhunsko ustvarjalnost, tudi tako, ki bi bila za Evropo zanimiva.
Dr. Polona Pivec: Mogoče sem vas malo izzivala, pa vendarle, ali se vam ne zdi, da bi veliko večkrat morali povedati svoje mnenje o kaki stvari? Saj, če sva to naredila na primeru Evropske prestolnice kulture, se mi zdi, da je predsednikova vloga tudi v tem, da razmišlja – ja, kaj pa naj naredimo, če smo že postali Evropska prestolnica kulture, če je že Slovenija to dobila. Zato morda. To je tako pripomba. Kaj pa mislite o univerzijadi?
Dr. Danilo Türk: Torej, univerzijada je bolj, rekel bi, skromen projekt. Univerzijada je športni dogodek, ki je krajši, ki ima manjšo odmevnost, manjšo raznovrstnost in je predvsem dobra priložnost, da se pogleda na športno infrastrukturo in na to, kaj pravzaprav en tak projekt da Mariboru in severovzhodni Sloveniji za daljše obdobje. Sam ga vidim v precej drugačni luči kot prestolnico kulture. Tako, da mislim, da se bo moralo tu najti prave rešitve.
Dr. Polona Pivec: Projekt regionalizacije se zdaj zdi, kot da je malo zamrl, čeprav jaz verjamem, da zdaj novi minister vendarle dela tudi na tem projektu. Ampak, kako ga vi vidite, ali ga bomo sploh kdaj pripeljali do konca? Občin imamo vedno več, zdaj imamo še dve več. Pri številki 160 so strokovnjaki začeli govoriti, da potrebujemo tudi drugačno organizacijsko obliko, pri 180 je bilo to. Zdaj jih imamo, mislim, da že 212.
Dr. Danilo Türk: Ja.
Dr. Polona Pivec: Skratka, to novo organizacijsko obliko bi nekako potrebovali, pa se ne moremo dogovoriti, kako. Ali ne bi bilo smiselno osredotočati tega razmišljanja na centre? Čisto tako, se pravi, če imamo Ljubljano, imamo tudi Maribor in določimo preprosto mesta, ki bi bila središča regij. Se bi dalo tako razmišljati pa priti do konca?
Dr. Danilo Türk: Torej, to sta dve vprašanji. Razmišljati se bi prav gotovo dalo. Vprašanje je, če so interesi, ki obvladujejo to razpravo, dovolj blizu, da bi se dali uskladiti na takšni viziji. Zaenkrat se mi zdi, da bo to šlo težko, ker ne vidim tistih silnic, ki bi lahko združile koncept regionalizma v tako jasno vizijo, o kakršni vi govorite. Sam bi bil za manjše število regij, ker se mi zdi, da je Slovenija v celoti razmeroma majhna in da ne potrebuje prav velikega števila regionalnih centrov niti regij. Seveda, če vemo, da vsaka regija mora opravljati v bistvu dve funkciji, mora ustrezati posebnostim regije in mora imeti potem neko funkcijo v nacionalnem okviru, v okviru celote, se tu postavlja izrazito močno vprašanje pristojnosti in nalog, razvojnih funkcij v primerjavi s tistimi, ki pripadajo državi kot celoti, in s tistimi, ki pripadajo občinam. Moram reči, da se mi zdi, da se je na tem področju, pri oblikovanju funkcije, programske in razvojne funkcije ter pristojnosti, naredilo razmeroma malo. Da se ni izkristalizirala predstava o tem, kaj bi regije morale početi, da bi eno dobro regionalno razvojno funkcijo odigravale. Ker je tako, vidim, da so tu interesi tako različni, da bo sporazum o smiselni regionalizaciji zelo zahtevna naloga. Ne vidim, kako bi jo lahko uresničili v kratkem času. Ne bi bil pa za to, da bi poskušali z neko fasado, z nekim navideznim reorganiziranjem karkoli doseči. Če pogledamo samo to, da je ustvarjanje novih občin zasnovano na realnih interesih, ki v tem času prihajajo v ospredje in dobijo tudi potrditev v državnem zboru, potem lahko z razmeroma majhno količino razmišljanja pridemo do zaključka, da je pravzaprav v nasprotno smer, v smer regionalne koncentracije, priti precej težje.
Dr. Polona Pivec: Zakaj sem tako razmišljala prej, kot sem? Zavoljo Maribora in Ptuja, recimo.
Dr. Danilo Türk: Da.
Dr. Polona Pivec: Če sva čisto v našem okolju.
Dr. Danilo Türk: Da.
Dr. Polona Pivec: Maribor ima vendarle, bi rekla, nivo nekega mesta dosega s svojimi institucijami, regionalno središče, gotovo, da, ima univerzo. Je na koncu koncev zdaj tudi sedež nadškofije in tako naprej. Zdaj, 25 kilometrov oddaljeni Ptuj si na vso moč prizadeva postati središče regije. Zdi se mi, da bomo morali povedati tudi županom, ki se za to tako zelo zavzemajo, in moj občutek je, da se pravzaprav ves čas lomijo kopja kar na močnih županih, če pogledamo naša dva, ki zahtevajo vsak svoje in vsak po svoje dokazuje, da je regija zelo pomembna, da ima toliko zgodovinskih in umetniških, drugačnih danosti, da mora biti svoja regija. Recimo, kaj o teh dveh regijah vi mislite?
Dr. Danilo Türk: Glejte.
Dr. Polona Pivec: Bi bili, če bi bili kdaj v Mariboru, a veste, od začetka bi jaz skoraj bila Podravka, sem rekla ja, in Podravci bi bili, torej, ker bi bilo Zgornje in Spodnje Podravje v enem od predlogov, to je že čas nazaj, ne.
Dr. Danilo Türk: Ja.
Dr. Polona Pivec: Zdaj smo že Štajerci znova.
Dr. Danilo Türk: Ja. Glejte, sam sem za štajersko identiteto, če mene vprašate, ker se čutim pripadnika te štajerske identitete, kljub temu, da sem velik del življenja prebil zunaj Štajerske. To je na tej, bi rekel, najbolj splošni ravni človeške identitete. Hkrati pa, ker sem obiskoval Ptuj in Maribor kot predsednik republike in že prej, dobro razumem ponos, ki obstaja v obeh krajih. Ponos, ki presega tisto, kar bi rekli, je politična površina in individualna prednostna naloga ali pa prednostni interes tega ali onega župana. Mislim, da so te stvari vezane na nek ponos, ki ga čutijo prebivalci nekega mesta, ki ga čutijo glede na uspehe, ki jih imajo, glede na težave, ki so jih premagali. Verjamem, da je treba te zadeve usklajevati z veliko občutljivostjo. Ne bi želel, da se razprava med Mariborom in Ptujem razvija v kakršnokoli prestižno razsežnost. Verjetno bi bilo najbolje videti, ali lahko najdemo nek koncept regionalizma, ki pomaga obema, ki daje prostor za ta ponos, ki ga vsako od teh zgodovinsko ustvarjenih mest ima. Ptuj je seveda veliko manjši, ampak njegov ponos ni veliko manjši. Zaradi tega je tu ...
Dr. Polona Pivec: S starostjo, zgodovino.
Dr. Danilo Türk: … seveda treba z veliko politično občutljivostjo usklajevati te interese. Kot Štajerec bi si želel, da bi seveda to bila Štajerska, nekako regija, veste, z enim svojim razvojnim pogledom, z neko svojo razvojno energijo, da bi se hitreje razvijala, hitreje reševala svoja vprašanja in tudi prišla do novih tehnologij, do novih načinov uporabe svoje izjemne geografske lege v Evropi. Skratka, da bi se to dogajalo. Ampak za kaj takega potrebujemo nekaj več političnega usklajevanja, kot smo ga pripravljeni investirati v tem času.
Dr. Polona Pivec: Ja, ta regija bi potrebovala razvoj. Pogledala sem, kakšno je pravzaprav stanje brezposelnosti zdaj v tej naši regiji. Stopnja registrirane brezposelnosti je konec leta 2009 v Sloveniji 10,1, v Mariboru 12,5 odstotka, še vedno višje.
Dr. Danilo Türk: Seveda.
Dr. Polona Pivec: Čeprav se je zdelo zdaj, ko je nekaj večjih podjetij propadalo drugod po Sloveniji, da je Maribor svoj davek že plačal v devetdesetih letih s propadom Tama, Metalne, teh velikih podjetij. Pa vendarle je ta stopnja registrirane brezposelnosti še vedno zelo visoka.
Dr. Danilo Türk: Seveda.
Dr. Polona Pivec: Poglejte, na drugi strani pa je bil ta projekt Oreh zasnovan, bom rekla, na gospodarskem potencialu tega območja. Iskal je ravno to logistično povezavo, ki ste jo omenili, močno pozicijo tega dela Slovenije v teh mednarodnih povezavah. Zdaj, zakaj je natančno prišlo do tega, da ta projekt ne živi več? Ste videli, vidite to kot, bi rekla, samo posledico tega, da pač v Sloveniji ni dovolj denarja za vse projekte v tem hipu pognati naprej? Da gre za gospodarsko krizo? Ali?
Dr. Danilo Türk: Torej, gre za več. Mislim, seveda je vprašanje, koliko sredstev smo sposobni investirati v, rekel bi, strateško pomembne projekte. To je problem, ki ga ima vsa Slovenija. Ampak tu vidim vsaj še dva dodatna problema. Prvi problem je siceršnje splošno zaostajanje Slovenije, ko gre za valorizacijo, ko gre za uporabo njene geografske lege in njene logistične funkcije. Mi tu precej zaostajamo. Recimo, zlasti izrazito je to zaostajanje pri železnicah. Izrazito je to zaostajanje tudi pri uporabi možnosti, ki jo ima, recimo, mariborsko letališče, kjer vidimo, da so tudi lastninski spori paralizirali razpravo o razvoju. Zdaj, ne bi želel, da se to razume kot nek tipično mariborski problem, to mislim, da je vseslovenski problem. Mi imamo tovrstne paralize in tovrstne zaostanke povsod po Sloveniji in svoje geografske lege ne znamo dovolj dobro uveljaviti. To je zdaj eden od teh dodatnih problemov. Drugi pa je ta, da pravzaprav nismo dobro znali definirati vsebinskih prioritet razvojnih centrov. Če pogledamo, kaj počne sedanja vlada, bomo videli, da se precej usmerja k centrom odličnosti, ki bi jih moralo biti, mislim, da, osem v Sloveniji in ki bi povezali te najbolj prodorne raziskovalne in razvojne potenciale v neko novo razvojno funkcijo. Resnično rad bi doživel to, da bi v zelo kratkem obdobju ti centri odličnosti zaživeli in dali pravo vsebino. Zdi se mi, da je imel projekt Oreh eno od pomanjkljivosti, da ravno na področju, na vpogledu te svoje vsebine ni bil dovolj razvit. Rad bi, da bi v teh današnjih razmerah tu naredili nekaj, nek premik, da bi tu napravili nekaj, kar bo koristno za Maribor. Ne vem pa, če bo to doseženo. Veste, ta problem je velik in je samostojen.
Dr. Polona Pivec: Ja, malo širše dogajanje še. Omenili ste vlado in njene projekte. Kako ste pravzaprav zadovoljni s funkcioniranjem vlade? Operativnega dela?
Dr. Danilo Türk: No, večkrat sem že povedal, da pričakujem, da bo ta vlada bolj energična, bolj prodorna, hitreje ravnala v raznih pomembnih vprašanjih. Kar pa ne pomeni, da je treba, rekel bi, koncentrirati vse ocene na pričakovanja, kaj naj bo bolje. Take ocene vedno vsebujejo neko kritično vsebino, to je, en del tega je prav gotovo kritika. Če pogledamo nekatera področja, kot je recimo socialno področje, bomo videli, da je ta vlada že do sedaj naredila veliko, da se je v lanski krizi, v letu 2009, ko je bila kriza v svojem najbolj akutnem stadiju, izkazala z dokaj dobrim programom za zavarovanje delovnih mest. Stvari bi lahko bile precej slabše, če ne bi vlada ukrepala tako, kot je, in to ji je treba priznati. Tudi predlogi, ki so prišli v letošnjem letu, gredo v pravo smer in so nekoliko bolj ambiciozen zakonodajni program, ki vsebuje seveda tudi pokojninsko reformo, tudi vprašanje koncentracije informacij o socialnih transferjih in podobno. Skratka, omogoča neko bolj usmerjeno, bolj srednjeročno in dolgoročno organiziranje družbe na področju skrbi za človeka. Mislim, da je to dobro, da je vlada šla po tej poti, in upam, da bodo ti projekti uspešno dokončani oziroma da bodo uspešno sprejeti, saj potem, jasno, da realizacija bo zahtevala še veliko časa. Ta primer dajem zato, ker bi rad povedal, da ima vlada nekatere dobre rezultate, tudi sporazum s Hrvaško je po mojem mnenju, ta podpisani sporazum, ki bo predmet posebnega referenduma kasneje, dober rezultat. Ima nekaj dobrih rezultatov, doseženih v razmeroma kratkem času, in pa seveda velika pričakovanja, ki jih prinaša čas. Ker so pričakovanja velika, je tudi potreba, da bi ta vlada bila čimbolj energična, temu primerno velika.
Dr. Polona Pivec: O naknadnem zakonodajnem referendumu ste pravzaprav svoje mnenje že povedali, ne?
Dr. Danilo Türk: Da.
Dr. Polona Pivec: Pa vendarle, ali ne bi bilo bolje, da bi te tako odločilne odločitve za Slovence sprejel parlament in tega bremena ne bi prenašal na državljane? Zakaj? Jaz osebno se bojim, da bo zadeva znova spolitizirana. Vprašanje je, ali se bodo pred tem prvaki strank dogovorili, gospod predsednik. Če ne, bo vsak vlekel voz na svojo stran, nagovarjal svoje volivce. In kaj lahko pričakujemo potem od takega naknadnega zakonodajnega referenduma? Kakšen rezultat?
Dr. Danilo Türk: Torej, sam prav gotovo spadam med tiste, ki smo ves čas govorili, da mora biti zadnje dejanje v tem procesu ratifikacija sporazuma v državnem zboru, da je državni zbor tisti, ki ima glavno odgovornost in zadnjo besedo. Zdaj, seveda, sprejet je bil drugačen kompromis vseh parlamentarnih strank, to moram poudariti. Seveda, če je tako, potem je treba ta kompromis sprejeti. Mislim, da je ta kompromis politično sprejemljiv, čeprav ustavno ni idealen. Sam sem ga kot politično sprejemljivega tudi sprejel. Seveda, zdaj bo treba delati na tem, da se vsi procesi političnega pogovarjanja naredijo čim bolj odgovorno. Treba je vedeti, da tukaj ne gre za vprašanje, ki bi prvenstveno zahtevalo strankarsko oblikovanje mnenj, ampak da gre za nacionalno vprašanje, da bi neko resnejše dogovarjanje bilo potrebno. Zanašam na to, da bo ta razprava boljša v prihodnjih mesecih, kot je bila v preteklih. Da bo manj teh razhajanj in iskanja, nabiranja političnih točk, kot smo to lahko videli v preteklih mesecih. Verjamem pa, da veliko pove tudi razpoloženje med ljudmi, kajti med ljudmi, se mi zdi, da je zelo široko sprejeta ocena oziroma spoznanje, da je prav, da s Hrvaško rešimo mejno vprašanje, da imamo tu instrument, da imamo okvir, znotraj katerega se da to vprašanje dobro in pravično rešiti in da je prišel čas, da ta korak naredimo. To, se mi zdi, da je zelo močno zastopano pri zelo širokem številu ljudi in da bo to tudi dalo misliti ljudem, ki vodijo politične stranke, in da bodo to upoštevali.
Dr. Polona Pivec: Torej, upate, da slovenski narod ne bo več reagiral čustveno po vseh teh letih? Ker vse te reakcije v preteklosti so bile zelo čustvene, ne?
Dr. Danilo Türk: Ja.
Dr. Polona Pivec: Na tem smo gradili, na tem je pravzaprav gradila tudi politika, ena in druga, na nek način. Zdaj se zdi, da se tudi na Hrvaškem, vsaj kolikor sem, recimo, spremljala njihove medije, pojavlja razmišljanje: pa dajmo že končati enkrat to zadevo. To je pozitivno razmišljanje po eni strani, po drugi strani pa seveda je lahko tudi, tako kot sem prej rekla, težava, ne?
Dr. Danilo Türk: Torej, glejte, ta tematika vselej nosi s sabo nekaj čustvenega naboja, to se ne bo dalo odpraviti in tudi ni treba. Ampak zakaj ne bi čustva bila posvečena tudi temu, da vzpostavimo pravične in prijateljske odnose, ki jih imamo sicer, saj med ljudmi v Sloveniji in na Hrvaškem ni kakšnih globokih sporov. Ljudje se dobro razumejo med sabo, kadar se obiskujejo, in tega obiskovanja je izredno veliko, teh zvez vseh vrst je zelo veliko, poslovnih, turističnih, vsakršnih drugih. Mislim, da če govorimo o čustvih, lahko govorimo tudi o nekem čustvu prijateljstva, ki ga imamo. Mi nismo zgodovinski nasprotniki na noben način. No, skratka, rekel bi tako, čustva so tu. Ne bi bilo dobro, da se to jemlje izključno čustveno, ampak dajmo tudi ta čustveni element razviti v neko perspektivno, v prihodnost zazrto čustveno vsebino.
Dr. Polona Pivec: Koliko se vi nameravate vključevati v debate, ki bo, recimo, javna debata pred naknadnim zakonodajnim referendumom, ki nas lahko pravzaprav postavi tudi v čudno luč pred Evropo, a ne?
Dr. Danilo Türk: Torej, vključeval se bom, kolikor bo treba in nič manj, prav, kolikor bo treba. Tu bomo morali od, rekel bi, tedna do tedna, ocenjevati, kje in na kakšen način je moje vključevanje potrebno in primerno. Opozoril pa bi, da je že dejstvo, da bo sporazum najprej predložen v ratifikacijo in šele potem predložen referendumu, da bo to povzročilo nekaj zanimanja v Evropi. Kajti ponavadi je tako, da se ratifikacija opravi potem, ko je vsa razprava že končana. Tu bo potrebno tudi nekaj pojasnjevanja. Tu bo morala slovenska diplomacija razložiti, zakaj je tako zaporedje pri nas politično neizbežno. Ta naloga, verjamem, da se bo dala opraviti. Bomo pa morali seveda tudi pri vodenju razprave vedeti, da ves čas tudi Evropa to opazuje. To seveda ni odločilno. Mi se bomo odločali po naših presojah, ampak smo del Evropske unije, en del Evrope in seveda nas bodo tudi drugi opazovali.
Dr. Polona Pivec: Opazovali pri tem, ja. Kot del Evrope smo se seveda zelo obnašali tudi pri nedavni konferenci na Brdu. Zelo različne ocene so bile uspeha slovenske diplomacije ob tem. Naš znani komentator, kolega Edvard Žitnik, je napisal bridko lekcijo o skupni evropski zunanji politiki, je dobila naša vlada. Zakaj je to ocenil tako? Ker ni bilo Van Rompuya, ker ni bilo Tadića, vsi vemo, zakaj, in ker je to ocenil nekako tako, kot da je seveda Evropa s tem pritrdila srbskim stališčem. Slovenija pa je odigrala tu, zdi se, vsaj tako je bilo predstavljeno v javnosti, vlogo nekoga, ki je nekaj poskusil, pa Evropi ni bilo povšeči, da to počne brez nje. Ali sem napačno razumela?
Dr. Danilo Türk: No, glejte, predvsem je skupna evropska zunanja in varnostna politika nekaj takega kot kakšno veliko gradbišče. Tu je polno nedokončanih projektov, polno strojev, ki niso vključeni, polno je nekih zidov, ki jih je treba še dokončati, in tako dalje. Skratka, ne pričakujmo od evropske zunanje politike dokončnih in jasnih odgovorov pri kateremkoli resnejšem vprašanju. No, in Balkan je eden od problemov, s katerim Evropska unija nima prav velike sreče. Večkrat se je z njim ukvarjala, nikoli ni bila prav izrazito uspešna. Balkan je tudi področje, kjer ne manjka multilateralnih iniciativ. V tem času, ko je Slovenija dala skupaj s Hrvaško svoj predlog za konferenco, so potekale že druge iniciative in tu je bilo potrebno nekaj usklajevanja, tu je bilo tudi nekaj nezaupanja in seveda tudi to je treba realistično upoštevati. Zdi pa se mi, da se v Sloveniji ne smemo kakorkoli predajati malodušju. To so izkušnje, ne verjamem pa, da so pretirano bridke. Vsakdo, ki pozna Evropsko unijo, bo vedel, da stopnja bridkosti pri teh izkušnjah ne more biti ravno pretirano velika. Meni se zdi, da, torej, ne samo, da se mi zdi, ocenjujem, da bi v Sloveniji morali zdaj napraviti en premislek in predvsem videti, kje so naše prioritete. Po mojem mnenju so naše prioritete na bilateralni ravni. Mi imamo z vsemi državami bivše Jugoslavije in z Albanijo dobre odnose, lahko jih razvijamo še naprej. Imamo tudi vprašanja, ki jih moramo še rešiti. Samo pomislimo, recimo, na položaj delavcev iz Bosne in Hercegovine, ki delajo v naših gradbenih podjetjih, in popolnoma nemogoče razmere, nečloveške razmere, v katerih so se nekateri od teh delavcev znašli. To ni samo socialno vprašanje, to ni samo človeško vprašanje, ki se tiče podjetij, za katera ti delavci delajo. To je tudi vprašanje naše države in tudi vprašanje odnosov med našo državo in tisto, od koder ti delavci prihajajo. Mi moramo ta bilateralna vprašanja reševati, ne smemo jih odlagati. Ko je prišel predsednik Tadić na uradni obisk v Slovenijo, lani septembra, in bil sem njegov gostitelj, sem se posebej potrudil za to, da smo takrat dokončali pogajanja o socialnem sporazumu med Slovenijo in Srbijo. Ta sporazum še ni uveljavljen in danes bi želel javno ponoviti potrebo, da se dokončajo postopki ratifikacije. Kajti na ta način pomagamo ljudem, pomagamo ljudem, da bodo lažje dobivali pokojnine, da bodo lažje reševali socialna vprašanja in bo to vsekakor bistven prispevek k našim, ne samo dvostranskim odnosom, ampak tudi našemu položaju v razmerju do Balkana. Tu, mislim, so naše prioritete ta čas. Pri multilateralnih iniciativah moramo biti nekoliko bolj previdni in morda tudi rahlo cinični, veste. Multilateralnih iniciativ bo še in bodo prihajale iz različnih delov Evropske unije. Prav je, da imamo tudi mi kakšno vlogo pri tem. Ne bi bilo pa dobro, če bi od njih pričakovali preveč. Tu moramo stopnjo naših pričakovanj uskladiti s stvarnostjo.
Dr. Polona Pivec: Kako pa lahko pomagamo naši manjšini v Avstriji? Kaj lahko zanjo naredimo? Zadnji dogodki, pravzaprav, pa vse številke, ki smo jih slišali zdaj, na koncu, kažejo, da ta zgodovinski branik slovenstva, kakor smo ga velikokrat imenovali, peša zaradi mnogih notranjih trenj? No, včasih, seveda, zdi se, da tudi zaradi premale naklonjenosti matice.
Dr. Danilo Türk: Prav gotovo se Slovenija ne more pohvaliti s kakšno veliko in učinkovito pomočjo pri reševanju problemov. Mislim, da je treba najprej povedati, kaj je osrednji problem Slovencev v Avstriji. Ta osrednji problem je znan in je že dolgo tu. Ta problem je asimilacija. Slovenci v Avstriji se asimilirajo hitreje, kot delujejo katerikoli mehanizmi, ki so narejeni za to, da bi se ohranila identiteta in razvoj slovenske narodne skupnosti v Avstriji. Seveda, ohranitev identitete in razvoja je alternativa asimilaciji. Mi smo imeli skozi dolga leta, tudi že v času nekdanje Jugoslavije in ves čas, kar je Slovenija neodvisna država, nekakšno nejasnost glede tega. Nismo dovolj jasno precizirali glavnega problema in potem seveda tudi konkretnih nalog, ki so potrebne za to, da bi se ta problem uspešno naslovilo. Zato sem med tistimi, ki se zavzemamo, da Slovenija tu napravi en korak naprej, da končno notificira svoje nasledstvo kot država naslednica pogodbene stranke Avstrijske državne pogodbe, kar je nekdanja Jugoslavija bila, in da potem iz tega izhodišča skupaj z Avstrijo napravi kaj več. Seveda je pa za to potrebna tudi boljša in bolj usklajena aktivnost samih koroških Slovencev. Tukaj smo opazili razhajanja in nazadovanja, ki niso dobra. Seveda je prvenstvena odgovornost in tudi pristojnost, če želite, za te organizacijske spremembe stvar koroških Slovencev samih. Tukaj jim ne more nihče diktirati, kako naj se organizirajo. Ampak če se bomo sporazumeli o tem, da je asimilacija preveč napredovala in da moramo najti vsi skupaj neke boljše rešitve, potem bomo lahko tudi pomagali pri odgovoru na vprašanje, kako naj se manjšina organizira in kaj naj stori Avstrija kot država, kjer manjšina živi, pa tudi Slovenija kot država matičnega naroda. Tu smo imeli preslabe rezultate doslej.
Dr. Polona Pivec: Avstrijska državna pogodba, ki ste jo omenili, je nastala zaradi manjšin, nastala je tudi zaradi Slovencev. Kako lahko avstrijska država gleda na to pogodbo, kot na pogodbo, ki jo je podpisala bivša Jugoslavija, in zdaj Slovenija ni naravna naslednica te pogodbe? Ste kdaj, recimo, na najvišjem vrhu komu pojasnjevali, bom rekla, ta odnos oziroma to vlogo Avstrijske državne pogodbe? Na to, mislim, da smo Slovenci kar občutljivi.
Dr. Danilo Türk: Seveda smo.
Dr. Polona Pivec: In smo upravičeno občutljivi. Vemo, da smo živeli nekoč v neki skupni državi. Vemo, da smo del Slovencev tja pustili, ne samo mi, tudi drugi narodi. Vemo, zakaj je pravzaprav 7. člen nastal in da je na sedmem členu Avstrijska državna pogodba utemeljena, torej je utemeljena na manjšinah.
Dr. Danilo Türk: Torej, ni problem pojasnjevanje. Sam sem ta pojasnjevanja opravljal, kjerkoli sem imel priložnost. Ni problem doseči nekega načelnega strinjanja, ampak Slovenija je opustila neko pomembno odgovornost. Slovenija ni formalno uredila svojega položaja kot država naslednica. Veste, če vi nekaj podedujete, če podedujete neko pravno razmerje, morate to priglasiti. To ni stvar, kot pravite, naravnega značaja. Naravno je, da imate ta zahtevek, ampak potem ga morate tudi formalno priglasiti. Če tega …
Dr. Polona Pivec: Mi tega pa nismo priglasili.
Dr. Danilo Türk: Mi bi morali pisati Rusiji kot državi, ki je depozitarka Avstrijske državne pogodbe, da smo naslednica.
Dr. Polona Pivec: Pa tega nismo naredili.
Dr. Danilo Türk: To ni bilo storjeno, odkar je Slovenija …
Dr. Polona Pivec: Zdaj je pa prepozno?
Dr. Danilo Türk: Nič ni prepozno, to se lahko stori sedaj, in zavzemam se za to, da bi to Slovenija storila, ker to je tisto konkretno in nujno potrebno dejanje. Avstrijska državna pogodba je pravni akt, vi morate pri pravnih aktih ravnati po pravni poti. Morate narediti, kar se pravno pričakuje. Če tega ne storite, nastane vtis, da vam ta cilj ni tako zelo pomemben. Zaradi tega se mi zdi, da je čas, da Slovenija to naredi, sedaj ravno tako dober, kot je bil prej, in da bi bilo prav, da Slovenija demonstrira svojo voljo tudi s tem, da izvrši notifikacijo pri Rusiji, kot državi, ki je depozitar Avstrijske državne pogodbe. To bi bil ta korak, ki bi pomagal, da se potem jasneje artikulira politika za prihodnja leta. Treba pa je vedeti, obveznosti, ki izhajajo iz Avstrijske državne pogodbe, Avstrija priznava in tudi ustavno sodišče je konkretiziralo te obveznosti, ko gre za nekatera pomembna vprašanja, zlasti za topografske napise. Dejstvo, da se te odločbe Avstrijskega ustavnega sodišča v Avstriji ne uresničujejo, je seveda problem za Avstrijo, za njen pravni sistem, pa, seveda, zlasti za manjšino in tudi za Slovenijo. In spet smo pri nekih bolj formalnih vidikih, kajti spet, odločba ustavnega sodišča zahteva uradne akte in tu, mislim, bi Slovenija morala biti vztrajna, pa tudi formalno korektna.
Dr. Polona Pivec: Gospod predsednik, ste že preštudirali pokojninsko reformo? Vam je všeč?
Dr. Danilo Türk: Ne še v celoti, vendar …
Dr. Polona Pivec: Mislite, da se mora še kaj spremeniti?
Dr. Danilo Türk: Glejte, mislim, da smo bližje sporazumu, kot je videti na prvi pogled. Ker mislim, da v dveh glavnih vprašanjih obstaja neko temeljno razumevanje. Prvič, obstaja razumevanje, da je treba ljudem, ki so začeli delati mladi in ki imajo fizično naporna, izčrpljujoča dela, omogočiti, da se upokojijo dovolj zgodaj. To mislim, da ni sporno. Ravno tako ni sporno to, da kot družba, ki se v celoti stara, mora premikati upokojitveno starost navzgor. To so naredile vse evropske družbe in tu mi ne bomo mogli biti izjema. Sedaj gre za to, da ugotovimo, s kakšnimi sredstvi, zlasti vidim pri tem prednost bonusov v korist delavcev, lahko spodbujamo višanje starosti za upokojitev. Sam sem za to, da ta mehanizem bonusov temeljito pogledamo, in bomo videli, da se bo dalo za marsikoga najti rešitev v tem okviru. Treba je tudi vedeti, da učinki te pokojninske reforme, ne bodo nastali čez noč, ampak bo treba pogledati, v katerih letih upokojevanja bo prizadeta kakšna skupina ljudi. Preseneča me, da se v teh razpravah razmeroma malo operira s številkami. Slovenija ni velika nacija in tukaj bi se dalo bolj natančno izračunati, koliko ljudi utegne biti v katerem od teh položajev. Predlagal bi, da se v nadaljevanju te razprave o pokojninski reformi to naredi, ker bomo videli, da so problemi bolj rešljivi, kot nam zgleda na prvi pogled.
Dr. Polona Pivec: Mimogrede, če zdaj stopaš v ta sistem, a ne, ob tem, da bi zadeva ostala takšna kot je, se presneto vprašaš, ali bi pri enaindvajsetih letih stopil v sistem, ali ne raje delal na črno in stopil v sistem pri devetindvajsetih, ker boš še vedno prišel do pokojnine. Če bi to, seveda, ostalo naslednja leta. Kar je pa, seveda, zelo špekulativno. Pa pustiva to, gospod predsednik, ker se najin čas izteka. Mene zelo zanima, kaj si vi mislite o Zakonu o RTV. Kakšno RTV pričakujete, kakšna se vam zdi, da je zdaj, ta trenutek, kakšna bi naj bila? Vendar gre za ustanovo posebnega pomena, to je dejstvo, ampak, recimo, predlog, ki gre v smer, da bomo pa zdaj morda vendarle nekoliko bolj razdeljeni pa bomo imeli naloge javnega značaja pa naloge komercialnega značaja. Ne vem, kako bomo to izpeljali znotraj hiše, kakršna je, se pravi, že statusna sprememba nas bega. Bega pa nas, na koncu koncev, tudi parlamentarni kanal. In to dvoje me zanima.
Dr. Danilo Türk: Ja, torej, najprej, kar zadeva povezovanje javnega in zasebnega, to je treba z veliko mero previdnosti še naprej obravnavati, tukaj nimamo jasnih in dobrih rešitev, ki bi, kar tako, že zagotavljale dober rezultat. Mislim, da je treba pri tem ugotoviti, kaj je merilo, na katerem bomo preizkušali, ali se lahko nek model posreči. Po moji oceni je ključno merilo to, koliko slovenskega kulturnega programa smo sposobni skozi nacionalno televizijo predstaviti. Mislim, da je ena od glavnih pomanjkljivosti danes ta, da imamo razmeroma majhen del naše lastne kulturne produkcije zajete v televizijsko delo. Malo je filmov, malo je tega dogajanja, ki bi bilo prav skozi televizijski medij projicirano in to je, seveda, slabo, ne samo s stališča kulturnega razvoja, ampak tudi s stališča političnih odnosov, kajti potem, namesto, da bi spoznavali življenje v celoti, reduciramo televizijsko dogajanje na politične razprave, ki so pa vedno omejene. Potem, seveda, ne dobimo dobre, popolne slike. Tu, mislim, da bi bil ključni kriterij za odgovor na vprašanje, kakšne vrste status zagotavlja, da bo nacionalna televizija resnično odigravala svojo vlogo nacionalne institucije. To je odgovor na prvo vprašanje. Seveda, je pa potem nadaljnjih problemov še več, tudi v zvezi z upravljanjem, v zvezi z zastopanostjo raznih segmentov družbe v upravljanju, ampak o tem se bo še razpravljalo.
Dr. Polona Pivec: Parlamentarni kanal bova tudi pustila na strani, zato ker ... Bom pa jaz takole rekla, če bo reality show, zdaj sem s tujko povedala, ampak resničnostni show ostal, potem bomo nekako to sprejeli kot izraz demokracije, če bodo pa uredniki zraven, se bomo pa spraševali, kaj dela v parlamentu, vsaj vsi na RTV-ju, mislim da. Tako, mimogrede, gospod predsednik, samo to mi še povejte, RTV Center Maribor pa vidite kot pomemben konstitutivni del javne radiotelevizije, tak center regionalni.
Dr. Danilo Türk: Seveda in rad bi, da bi se ta center razvijal ne samo v smislu produkcije na področju novic, obveščanja in teh dejavnosti, ampak tudi v smislu kulturnih vsebin. Zdaj, če bo Maribor kot evropska prestolnica kulture dal nek nov impulz Sloveniji kot celoti, si tega ne znam predstavljati brez ustrezne vloge mariborskega centra televizije. Mislim, da bi tu morali najti pravo vlogo. Upam, da se to išče.
Dr. Polona Pivec: Se dogaja.
Dr. Danilo Türk: Se dogaja. No vidite, potemtakem lahko upamo na napredek in smo lahko optimisti.
Dr. Polona Pivec: Hvala lepa za ta pogovor.
Dr. Danilo Türk: Prosim.
Dr. Polona Pivec: Drugi je, še tretjič vas bomo gotovo povabili pred iztekom, že zdaj pa vabljeni.
Dr. Danilo Türk: Vedno bom prišel z veseljem.
Dr. Polona Pivec: Hvala lepa za odgovor še enkrat. Cenjene gledalke in gledalci, to je bil pogovor s predsednikom države. Hvala, če ste bili z nami.