Slavnostni govor ob dnevu upora proti okupatorju

Ljubljana, 26.4.2011  |  govor

Slavnostni govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na državni počastitvi dneva upora proti okupatorju
Ljubljana, 26. april 2011


Spoštovane borke in borci narodnoosvobodilnega boja,
spoštovane veteranke in veterani vojne za Slovenijo,
spoštovane članice in člani vseh drugih domoljubnih in veteranskih organizacij,
spoštovani visoki gostje,
državljanke in državljani,

Danes praznujemo pomemben datum – spominjamo se začetka upora proti okupatorju in ustanovitve Osvobodilne fronte Slovenskega naroda.

Spominjamo se dejanja, ki ga upravičeno slavimo kot najpogumnejše dejanje v zgodovini našega naroda.

Upor proti okupatorju je bil odločno dejanje naroda, ki je razumel, da mora svoj obstoj braniti z orožjem v roki in za ceno tveganja življenj svojih sinov in hčera. To je bilo junaško dejanje in hkrati izraz visoke politične zrelosti naroda.

Odločitev za upor proti tuji vojaški okupaciji in aneksiji slovenskih ozemelj k italijanskemu imperiju, nemškemu rajhu in madžarski državi pa je pomenila tudi prelom s preteklostjo. Pomenila je prelom z dotedanjo zgodovino, ki je zavest Slovencev obremenila z občutkom o svoji majhnosti in nepomembnosti ter s prepričanjem, da o velikih vprašanjih naše usode legitimno odločajo drugi, večji in močnejši.

Z odločitvijo za upor je narod stopil v boj na življenje in smrt proti veliko večji vojaški sili in proti brezobzirni ideologiji fašizma in nacizma. V tej odločitvi sta se izrazila vse narodovo junaštvo in samozavest, hkrati pa tudi politično zrelo razumevanje zgodovinskih okoliščin. Slovenski narod se je povezal s tistimi silami sveta, ki so razumele, da je boj zoper fašizem in nacizem tudi boj za civilizacijo, boj za pravično stvar, boj za boljši svet. Vse to, civiliziran, pravičnejši in boljši svet, je bilo mogoče doseči samo z zmago nad nacizmom in fašizmom.

V zavesti našega naroda je narodnoosvobodilni boj uveljavil pomembne vrednote – samozavest, hrabrost, tovarištvo, svobodoljubje in privrženost kulturnemu izročilu.

Te vrednote, ta moralna podstat narodnoosvobodilnega boja je omogočila nastanek pomembne vojaške sile, narodnoosvobodilne vojske, ki je ob koncu vojne štela približno 35.000 borcev in bork. Hkrati pa narodnoosvobodilni boj ni bil le oboroženi boj. Z njim je nastala na ozemlju Slovenije obsežna državna struktura z lastnim denarnim sistemom, z mrežo skritih bolnišnic in šol, delavnic in tiskarn. Vitalnost narodnoosvobodilnega boja je črpala svojo moč iz celotne narodove kulture, ki je bila vezno tkivo odpora.

Danes, ob 70-letnici začetka upora proti okupatorju je prav in nujno, da si vse to prikličemo v spomin. Prav pa je tudi, da vemo, brez sleherne sence dvoma, da je bil slovenski narod prav zaradi narodnoosvobodilnega boja med drugo svetovno vojno na pravični strani, ki je bila tudi zmagovita stran in ki je spravila s sveta zločinski ideologiji nacizma in fašizma.

Prav to je bilo takrat bistvenega pomena in je danes ključno za naš in bodoči zgodovinski spomin. Druga svetovna vojna je bila globalni spopad, ki je odločal o tem, kakšna bo moralna usoda in razvojna smer celotnega sveta. Bila je usodno pomembna za prihodnost človeštva. V tej vojni se je slovenski narod postavil na pravično stran. S svojo odločnostjo in s svojimi številnimi žrtvami si je zagotovil preživetje in si izboril častno mesto med svobodoljubnimi narodi, ki so ustvarili naš današnji svet in naš sedanji mednarodni red. Pripadamo torej narodu zmagovalcev. To je bil izjemen dosežek izjemnega trenutka v zgodovini našega naroda.

Prav ta izjemnost in usodna pomembnost narodnoosvobodilnega boja pa vsebuje tudi pomembno etično obveznost. Etika zmagovalcev zahteva samozavest, doslednost in nenehno dostojanstvenost. Te lastnosti smo dolžni zagotoviti vselej, tudi danes in tudi v ocenjevanju naše zgodovine.

Seveda, obdobje narodnoosvobodilnega boja je tako pomembno obdobje naše zgodovine, da je nujno predmet nenehnega zanimanja, zgodovinskega preučevanja in zgodovinskih razlag. Resnico o narodnoosvobodilnem boju in o drugi svetovni vojni na naših tleh je treba odkrivati v vseh njenih razsežnostih. Vendar, da bi jo res ugotovili, moramo vselej spoštovati elementarna etična načela, kot so običajna človeška poštenost, metodološka merila zgodovinopisja kot znanosti ter pravne norme in postopke, kadar resnico odkrivamo po pravni poti.

Časovna razdalja od obdobja narodnoosvobodilnega boja se povečuje. To oddaljevanje omogoča vselej nova zgodovinska raziskovanja in nove vpoglede. Nikakor pa ne daje prav interesnemu in političnemu prikrojevanju ali celo ponarejanju zgodovine. Vse poskuse te vrste je treba jasno zavrniti. Tudi to je eno od sporočil ob sedemdesetletnici slovenskega upora proti okupatorju.


Spoštovani slavnostni zbor,

Zamislimo se – še enkrat – o enem od temeljnih sporočil te obletnice – o sporočilu o sposobnosti slovenskega naroda, da v odločilnem trenutku svoje zgodovine prelomi s svojo pasivno preteklostjo. Upor proti okupatorju je bil največji tovrstni prelom v naši zgodovini, saj je z njim naš narod prvič vzel usodo v svoje lastne roke in s tem sprejel vse nevarnosti, vse žrtve in vsa tveganja druge svetovne vojne. In iz tega preloma je naš narod izšel kot zmagovalec.

Sposobnost prelomiti s preteklostjo pa smo v Sloveniji izkazali ponovno pred dvajsetimi leti.

Razkroj Jugoslavije, naše nekdanje skupne domovine, ki je v pomembnem delu dvajsetega stoletja slovenskemu narodu omogočala preživetje in razvoj, je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ustvaril nevarne razmere, ki so ogrožale varnost, človekove pravice, svobodo in razvojne možnosti Slovenije.

Komunistična ideja, ki je za tri desetletja dala življenjsko sposobnost socialistični Jugoslaviji, je ugasnila že prej, razkroj države pa je bil poln novih nevarnosti, kakršnih dotlej nismo poznali. Agresivni nacionalizem, povezan z militaristično ideologijo jugoslovanske vojske, je resno ogrožal demokratične spremembe, ki so v Sloveniji konec osemdesetih let že prevladovale. Ogrožene so bile človekove pravice. Nastal je položaj, ko je bilo treba Jugoslaviji reči ne in odločno prelomiti s prepričanjem, da lahko Slovenija preživi samo v okviru Jugoslavije. To je bil drugi pomembni prelom v naši novejši zgodovini.

Ljudje v Sloveniji, celotno slovensko prebivalstvo, smo dokazali, da razumemo zgodovinski izziv časa in da smo pripravljeni sprejeti tveganja, ki jih je prinesla polna osamosvojitev in vzpostavitev neodvisne suverene države. S plebiscitarnim izrazom volje in s konkretnimi dejanji – s političnimi, vojaškimi, gospodarskimi in diplomatskimi dejanji, ki so omogočila efektivno vzpostavitev državnosti – smo ljudje v Sloveniji odgovorili na izziv časa. Prelomili smo s pasivno preteklostjo in odprli pot razvoju v razmerah neodvisnosti, spoštovanja človekovih pravic in vključevanja v najbolj obetavne oblike evropskega povezovanja in združevanja.

Pri tem spočetka nismo imeli in tudi nismo mogli pričakovati mednarodnega razumevanja za legitimnost naše volje, za realizem našega osamosvojitvenega prizadevanja in za iskrenost naše privrženosti ideji evropske integracije. Toda vse to je prišlo ob svojem času. Tudi obdobja nerazumevanja niso bila pretirano dolga. Danes nam pogled nazaj daje jasno sliko: prelom z Jugoslavijo je bil zgodovinsko nujen in pravočasen ter politično in pravno neoporečen. Vse to je naposled sprejela tudi mednarodna skupnost.

Vse to nas danes navdaja s ponosom in zadovoljstvom. Slovenija je danes spoštovana država, ne pozabimo tega. Ima dobre odnose z vsemi sosedi in je dokazala sposobnost reševati vse sosedske težave po mirni in civilizirani poti. Njena konstruktivna vloga v regijah Balkana, Srednje Evrope in Sredozemlja je široko sprejeta. Njene aktivnosti v okviru Evropske unije, Nata in Združenih narodov ji prinašajo ugled in spoštovanje. Uspešno je predsedovala Evropski uniji in opravljala druge odgovorne naloge v imenu celotne mednarodne skupnosti, tako v Evropi kot tudi na svetovni ravni. Velja za uspešno državo z dobrim ekonomskim in socialnim položajem, ne pozabimo tega.

Vendar, mednarodni ugled, ki ga še imamo, in pretekli dosežki, katerih sadove še uživamo, ne morejo odpraviti zaskrbljenosti nad težavami, ki so se nam nabrale v času po osamosvojitvi in ki imajo svoje poreklo v času po osamosvojitvi.

V obdobju naše tranzicije so poleg vsega dobrega nastale tudi mnoge škodljive in etično nesprejemljive prakse. Zato tudi danes potrebujemo neke vrste prelom, prelom z zablodami tranzicije, prelom s pasivnostjo, prelom s tranzicijsko navlako. Prelomiti moramo z nebrzdano grabežljivostjo in tajkunstvom, ki sta povzročila veliko škode in veliko trpljenja delavcem pri nas. Odločno moramo odpravljati korupcijo. Razjasniti je treba vse orožarske zgodbe. Mnogi, četudi ne vsi kasnejši primeri koruptivne prakse in izigravanja prava in pravosodja, imajo svoje poreklo prav v nekdanji skrivni trgovini z orožjem in v vojnem dobičkarstvu. Prelomiti moramo s prakso ciničnega omalovaževanja pravosodja. Odločno moramo zavrniti potvarjanje zgodovine, ki je seglo vse do ponarejanja arhivskih dokumentov. Vsa ta početja nas vodijo v vse globlje moralno in duhovno močvirje, iz katerega bo izhod iz dneva v dan težji. Zato potrebujemo prelom in potrebujemo ga kmalu.

In kaj moramo storiti? Okrepiti moramo ustanove pravne države, zlasti organe nadzora in pravosodja, da bodo sposobni delovati ne glede na politične pritiske in vpliv socialnih omrežij. Predvsem pa moramo na politični ravni poskrbeti za odločanje, ki bo dokazalo našo sposobnost dati ustrezne in predvsem kompetentne odgovore na izzive stalno spreminjajočega se okolja, domačega in svetovnega. O teh odgovorih se moramo znati sporazumevati bolje, bolj odgovorno, bolj trezno, bolj resno. Vse to so pomembne naloge naše države in našega političnega razreda, zlasti strankarskih elit. Potrebujemo odgovorne odločitve z občutkom za našo skupno, dolgoročno prihodnost.

Pri vsem tem pa moramo vedeti, da nismo edina država, ki se sooča s tovrstnimi težavami in ki potrebuje prelom z zablodami svoje tranzicije. Grabežljivost in korupcija sta današnje zlo vseh tranzicijskih držav – od Baltika do Jadrana. V mednarodni skupnosti se je že utrdilo spoznanje, da so se v vseh teh državah močno razširile nove in izjemno škodljive prakse, med njimi predvsem korupcija. Če že lahko trdimo, da Slovenija ni med državami, kjer je to zlo najmočneje izraženo, moramo biti sposobni, da ga, prej kot drugi, uspešno izkoreninimo.

Slovenija je bila večji del tranzicijskega obdobja primer uspešne države. To bo lahko tudi v prihodnje. Vendar, ne moremo si privoščiti zatiskanja oči pred našimi slabostmi in napakami. Zato potrebujemo prelom, potrebujemo razčiščevanje, potrebujemo večjo odgovornost, boljše sporazumevanje in bolj kompetentno odločanje.

Za vse to, za prelom s slabimi navadami in za večjo ustreznost našega odločanja, pa potrebujemo privrženost temeljnim vrednotam. Pomemben vir so tiste vrednote, ki se jih spominjamo ob tej obletnici in ki so vodile slovenski narod v prelomnih letih 1941 in 1991: pogum, zaupanje vase in predvsem odgovornost za skupno dobro vseh nas, vse naše skupnosti. Ta odgovornost sega daleč nad interese posameznih političnih strank ali določene koalicije.

Dandanes, v času miru, relativne blaginje in predvsem moralne otopelosti, je pomen tovrstnih vrednot težje prepoznati. Pot do njih je daljša kot je bila v prejšnjih prelomnih obdobjih. Pot do rešitev je seveda manj nevarna, a večkrat bolj zapletena. Prav zato je dobro, da se ob obletnici, kakršno slavimo danes, spomnimo ključnih obdobij doslej prehojene poti in vsega, kar je bilo potrebno, da je bila naša dosedanja pot uspešna.

Če bomo dobro razumeli sporočila praznika upora proti okupatorju, bomo tudi danes hitreje našli pot do napredka in do tako potrebne preobrazbe. Zato bodimo optimisti in upajmo, da bo tako. Tudi danes smo sposobni zmagati, vendar se moramo za to zmago potruditi, in to potruditi vsi skupaj.

V tem duhu se zahvaljujem borcem narodnoosvobodilnega boja za dediščino, ki so nam jo zapustili. Naša današnja naloga pa je, da najdemo pot naprej, ki bo te dediščine v resnici vredna. Hvala lepa.