Predavanje predsednika častniškemu zboru Slovenske vojske

Begunje na Gorenjskem, 15.12.2010  |  govor

Vir: Slovenska vojska

---

Predavanje predsednika republike in vrhovnega poveljnika obrambnih sil dr. Danila Türka častniškemu zboru Slovenske vojske o aktualnih obrambnih vprašanjih
Begunje na Gorenjskem, 15. december 2010



Najprej bi vas rad pozdravil in izrazil zadovoljstvo, da imam ponovno priložnost, kot vsako leto, nastopiti s predavanjem – bolj razmišljanjem kot šolskim predavanjem – pred tem uglednim zborom naše vojaške inteligence, našega elitnega sestava tistega dela slovenske družbe, ki skrbi za našo varnost in ki pozna varnostne izzive našega časa.

Z varnostjo je že tako kot s svežim zrakom. Če ga imate, ga ne opazite, ko ga začne zmanjkovati, je zelo hudo. Mi si vsekakor želimo, da bi naša raven varnosti bila dobra. Živimo v varnostnem okolju in v času, ki je dober čas, in razmišljati moramo o vsem, kar spada k razumevanju tega časa in zagotavljanju naše varnosti, ki naj bo čim boljša tudi v prihodnje. To ni odvisno samo od nas, vendar smo del širšega mednarodnega okolja in moramo dobro razumeti dogajanje v tem okolju in tudi naloge, ki iz tega dogajanja izhajajo za nas, tako da bomo čim bolje vključeni, čim bolj ustrezno usposobljeni in da bomo našo varnost zagotavljali na čim višji ravni. To imata naša družba in naša država pravico pričakovati od vas, od svoje obrambne elite in vojaške inteligence, in to ima pravico pričakovati tudi od vseh organov te države, vključno s predsednikom republike.

Danes bi želel razmišljati – kot sem dejal, ne ponujati kakšnega šolskega predavanja, ampak razmišljati – o varnostnih vprašanjih, ki nas zadevajo in ki so ta čas aktualna, ki pa na srečo niso akutna. Niso akutna v smislu takih varnostnih izzivov, ki bi zahtevali kakšno posebno nujno dejavnost, zahtevajo pa seveda premišljeno dejavnost. Svoje razmišljanje bi želel razdeliti na tri dele.


V prvem delu bi se želel spomniti nekaterih značilnosti nastajanja naših obrambnih sil in našega varnostnega sistema. To se mi zdi primerno tudi zato, ker se v kratkem začenja 20. obletnica zgodovinskega dogajanja, katerega prvi mejnik je bil plebiscit leta 1990 in ki se je končalo s sprejetjem Ustave Republike Slovenije konec leta 1991. To je bilo izjemno pomembno zgodovinsko obdobje, v katerem se je veliko zgodilo. Slovenija se je v tistem času osamosvojila, hkrati pa je vzpostavila tudi temelje in tudi bistvene prvine našega obrambnega sistema in naših obrambnih sil. Prav je, da ob 20. obletnici na kratko pogledamo tudi v preteklost, da se spomnimo nekaterih bistvenih aspektov in da iz njihovega sporočila povzamemo tudi tisto, kar nas mora zanimati danes in o čemer moramo razmišljati danes.

Prvi takšen element, ki je vreden razmišljanja, je ta, da tudi pred 20 leti naša usoda ni bila odvisna samo od nas samih. Slovenija v tistem času ni bila v vakuumu in naše spremembe niso bile popolnoma odvisne od nas samih. Slovenija je bila v tistem času del velikega evropskega spreminjanja, v katerem se je, kot je takrat zapisal veliki ameriški teoretik in praktik mednarodnih odnosov, George Kennan, po koncu hladne vojne začelo dogajanje, ki je zahtevalo in naposled tudi privedlo do sprememb in do preureditev v Evropi in to na tistih delih kontinenta, kjer ureditve iz prejšnjih obdobij niso bile ustrezne. To je na žalost vključevalo tudi naš del – na žalost v smislu, da ureditev, v kateri smo takrat živeli, ni bila ustrezna, in da je slovenski narod moral vzeti usodo v svoje roke, se osamosvojiti in poskrbeti za lastno varnost.

To obdobje je bilo seveda najintenzivnejše, najtežje, najzahtevnejše doslej, odkar imamo samostojno slovensko državo. Eno pomembnih sporočil tistega časa, poleg samega dejstva, da sta bila to spreminjanje in naša osamosvojitev del širokega evropskega spreminjanja in da smo tudi danes del tega širokega evropskega spreminjanja, poleg tega verjamem, da je treba upoštevati še dva ključna faktorja, ki sta vplivala na naše odločanje, na našo usodo, ki pa sta bila v naših rokah – prvič, legitimnost in legalnost osamosvojitve, in drugič, vojaška in varnostna komponenta osamosvojitve.

To dvoje je bilo oboje bistvenega pomena in oboje je bilo v največji meri odvisno od naših izbir in naše usposobljenosti. Tu smo bili na svojem in v teh pogledih smo morali zagotoviti proces, ki je zagotavljal, da je naša osamosvojitev doživela svoj poln uspeh, tako da je bila pravno perfektna in da je bila tudi vojaško perfektna. Danes lahko s ponosom gledamo nazaj in ugotovimo, da smo bili uspešni v teh dveh pogledih. To ni majhna stvar, kajti mnoge države, ki so postale neodvisne v tistem času, so šle skozi veliko težja, veliko bolj negotova obdobja, obdobja, ki jih je karakterizirala tudi protipravnost, katere končna posledica so bili tudi hudi zločini, in ki jih je karakterizirala vojaška nepripravljenost ali slaba usposobljenost, ki je povzročila mnoge žrtve. Mi pa smo bili prav v teh dveh ključnih vidikih, ki sta bila odvisna od naše volje in naše sposobnosti, uspešni in na to moramo biti ponosni.

Ta uspeh seveda ni bil popolnoma zgodovinsko nov. Tu naša usposobljenost, naše razumevanje nista nastala kratko in malo čez noč ali samo v kontekstu mednarodnih okoliščin, kakršne so se razvile konec 80. let, ampak sta povezana z veliko globljimi koreninami.

Želel bi – to se ob podobnih prilikah vselej naredi in prav je, da se naredi – spomniti, da je naša vojaška usposobljenost črpala svojo moč iz takih zgodovinskih korenin, kot je bilo prizadevanje generala Maistra, njegov boj za severno mejo, iz protifašističnega boja, ki je ljudem, zlasti na Primorskem, dal tisto energijo in tisto moč, ki je kasneje vplivala tudi na nastanek Osvobodilne fronte slovenskega naroda in nastanek narodnoosvobodilne vojske kot narodne vojske, ki je zagotovila na ozemlju celotne Slovenije suverenost, oblast naših ljudi, takrat seveda še v okviru nekdanje Jugoslavije. Ta narodnoosvobodilna vojska je po spletu zgodovinskih okoliščin prenehala obstajati po koncu II. svetovne vojne in vse do leta 1968 Slovenija ni imela lastne vojaške organizacije. Ta vojaška organizacija je v obliki Teritorialne obrambe vendarle nastala in je postala izhodišče in tisti prvi potencial, iz katerega se je lahko razvila slovenska oborožena moč in k sreči smo to moč imeli na voljo v odločilnih trenutkih osamosvajanja.

Če pogledamo na tisto obdobje, v katerem pravzaprav ne moremo govoriti o kakšnih posebno močnih osamosvojitvenih tendencah v okviru slovenske politike ali slovenske obrambne usposobljenosti, pa vendarle lahko rečemo, da smo imeli nastavke za osamosvojitev tudi takrat. Ustavna ureditev nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije je določala pravico jugoslovanskih konstitutivnih narodov so samoodločbe, vključno z odcepitvijo. To je bila pomembna pravna prvina, pomembno izhodišče, iz katerega je bilo mogoče razviti pravno legitimnost in legalnost osamosvojitve. Ta osamosvojitev seveda ni šla po poti odcepitve, ampak se je zgodila v okviru razpada Jugoslavije kot osamosvojitev, ki je bila zasnovana na nekdanjih ustavnih izhodiščih, ki pa je bila razvita v okviru vzpostavljene volje po samoodločbi in izvršena v pravnih aktih, ki so bili popolnoma v skladu s takratnim pravom in seveda tudi z mednarodnim pravom.

In drugič, imeli smo Teritorialno obrambo, ki je bila naša vojaška organizacija na terenu, ki je že delovala skladno, ki je že uporabljala slovenski jezik kot poveljevalni jezik in ki je že dajala občutek obrambne identitete slovenskemu narodu. To je bilo izredno pomembno in to se je pokazalo tudi v letih 1990–91.

V letu 1990 je prišlo na podlagi sprejetih ustavnih amandmajev in v okviru postopnega uveljavljanja načela samoodločbe do prvih pluralističnih volitev, ki so nam dale demokratično oblast, in ko se je to zgodilo, sta bili ta demokratična oblast in njena obrambna usposobljenost izpostavljeni hudemu pritisku in velikim izzivom. Ti pritiski so povzročili, da je prišlo do konfliktne situacije že takoj na začetku, že v maju leta 1990, do situacije, ki jo vsi poznate: poskusa razorožitve Teritorialne obrambe.

Temu poskusu se je naša demokratična oblast znala uspešno postaviti po robu in velik del te uspešnosti je bila prav že obstoječa struktura Teritorialne obrambe, ki je omogočila, da se je v veliki meri poskus razorožitve ni uspel, da je bil preprečen. To dejanje, preprečitev odvzema orožja Teritorialni obrambi, so preprečili tudi ljudje Teritorialne obrambe. Ne samo tisti, ki so bili na čelu te aktivnosti, tem gre seveda največja zasluga in največja zahvala, ampak tudi številni drugi, ki se jih moramo spominjati, kadar govorimo o obdobju pred 20 leti. Ti so dajali to vsebino in moč in sposobnost, da se je preprečilo popolno razorožitev Teritorialne obrambe.

Iz tiste akcije je potem sledila cela vrsta nadaljnjih aktivnosti, vzpostavitev Manevrske strukture narodne zaščite in proces, ki je potekal v času od maja 1990 do 4. oktobra 1990, v katerem je Manevrska struktura narodne zaščite opravila pomembno delo pri vzpostavljanju naše oborožene sile in se je skupaj z vsemi strukturami Teritorialne obrambe konsolidirala, izoblikovala v celovit sistem pod poveljstvom novega Republiškega štaba Teritorialne obrambe, ki je bil vzpostavljen 4. oktobra 1990.

Tudi v tistem času se je pokazala ta odločilna povezanost med pravno perfekcijo in vojaško sposobnostjo, kajti tudi zasnova Republiškega štaba Teritorialne obrambe je bila pravno skrbno določena. Bila je določena z ustavnimi spremembami, ki so bile sprejete pred tem v septembru leta 1990 in so zagotovile pravno popoln okvir za vzpostavljanje celovite obrambne strukture, ki jo je izrazil Republiški štab Teritorialne obrambe 4. oktobra 1990.

Ta proces prehoda je bil seveda do neke mere heterogen, kajti sestavljale so ga različne vsebine, od politične volje upreti se poskusom razorožitve do usposobljenosti in sposobnosti z lastno aktivnostjo takrat še ne popolnoma organizirane Teritorialne obrambe in številnih drugih dejavnikov vzpostaviti Manevrsko strukturo narodne zaščite, jo voditi nekaj mesecev kot samostojno, pomembno akcijo, ki je zagotovila prehod v novo vojaško organizacijo, in potem na podlagi ustavnih amandmajev zaokrožiti ta proces v okviru Republiškega štaba in vzpostaviti vse potrebne enote, službe in poveljstva, tako da je bilo mogoče v mesecih, ki so sledili v letu 1990 in 1991, vzpostaviti učinkovito organizirano in skladno delujočo oboroženo silo.

To se ni moglo zgoditi avtomatično, to se ni moglo zgoditi samo od sebe. To se je lahko zgodilo zaradi ljudi, ki so sestavljali našo obrambno moč v tistem času, in to vseh ljudi skupaj. Videti moramo vse in vse njihove prispevke. Prispevke političnih voditeljev tistega časa – kot sem dejal, ti so imeli največjo in najpomembnejšo vlogo pri tem – in vseh tistih, ki so sestavljali nastajajočo oboroženo silo slovenske države.

Prav je, da se spomnimo teh dogodkov. Prav je, da vemo, kakšen je bil ta generalni okvir, ta splošni okvir tega procesa. Prav je, da umestimo tudi posamezne dogodke v ta okvir in da se spomnimo, da so Pekrski dogodki iz maja 1991 že bili izraz konflikta, ki je nastal kot posledica že organizirane oborožene sile slovenske nastajajoče države in razpadajoče zvezne vojske, Jugoslovanske ljudske armade. Seveda tisti konflikt ni bil izoliran. Bil je del veliko širšega procesa, daljšega procesa.

To so stvari, ki nam morajo biti v spominu ta čas. Mislim, da je prav, da pri vsakem razmišljanju v našem današnjem trenutku ob tej 20. obletnici vemo in razumemo, kako so stvari tekle, in da smo ponosni na to. Vemo tudi to, da so zasluge, ki gredo ljudem za ta razvoj, raznovrstne, videti pa moramo poleg raznovrstnosti in poleg individualnih zaslug tudi to veliko celoto. In to danes, po 20 letih, lažje vidimo. To celoto se danes bolje razume, kot se je lahko razumelo v prejšnjih obdobjih.

Bolje se lahko razume še kaj drugega. Bolje se razume tudi to, da je tisto obdobje, ki je prineslo tako zelo velika spreminjanja v mednarodnem okolju in zlasti v Evropi, ki je popolnoma spremenilo, predrugačilo zemljevid Evrope, vsebovalo tudi pomembne spremembe v našem družbenem in političnem tkivu tistega časa. Mobilizirala se je civilna družba. Nastale so številne nove iniciative. Prišlo je do dramatičnih političnih dogodkov, kot so bili aretacija četverice, proces v zvezi z njimi, vzpostavitev Odbora za varstvo človekovih pravic, vzpostavitev Zbora za ustavo, celoten ustavni razvoj, ki je iz tega sledil. To so bili časi izjemno velike, turbulentne in tudi zelo produktivne politične transformacije, ki se je dogajala in ki je vzpostavljala ta splošni politični ambient, znotraj katerega je nastajala slovenska oborožena sila.

O teh temah se bo seveda v prihodnjih mesecih in prihodnjem letu veliko govorilo. Pričakovati je, da bodo tudi kakšni politično zanimivi, tudi morebiti protislovni poudarki v tej razpravi. Prav je, da pripadniki naših obrambnih sil ves čas vedo osnove, iz katerih izhaja naša obrambna sila, da so bile pravno perfektne in vojaško kompetentne ves čas njihovega nastajanja in so take ostale tudi poslej in so se v naslednjih obdobjih uspešno razvijale in uspešno prilagajale novim zahtevam.


Danes ni priložnost, da bi posebej razpravljal o tem, skozi kakšne spremembe so naše obrambne sile šle od osamosvojitve do danes. Če bi se želelo govoriti o tem, bi seveda to zahtevalo posebno razpravo, morebiti posebno celodnevno razpravljanje z velikim številom govornikov.

Kot poveljnik obrambnih sil pa lahko povem, da kadar se ozrem na to 20-letno obdobje, vselej vem in razumem, da je to bilo obdobje izjemno velikih sprememb. Organizacija, kot so obrambne sile, mora imeti veliko sposobnost za to, da dobro opravi vse spremembe, ki so se v tem času zgodile. Mi smo v tem času imeli več konceptov oboroženih sil, ki so se dopolnjevali, spreminjali in naposled privedli do naše vključitve v obrambno zavezništvo Nato, do profesionalne vojske, do usposobljene vojske, ki ima pomembno mesto v mednarodnih mirovnih aktivnostih in ki ima seveda izjemno pomembne naloge na področju nacionalne varnosti in nacionalne obrambe, o čemer bom govoril tudi proti koncu tega mojega razmišljanja.

Rad pa bi, ko razmišljamo o tem 20-letnem razvoju, o številnih spremembah in o tem, kako so naše obrambne sile uspešno premagale vse ovire in uspešno šle iz faze v fazo v tem razvoju, da razumemo tudi to, da so naše obrambne sile, da je naša vojska preživela svoje otroške bolezni in da je preživela tudi obdobja različnih političnih razprav, politično motiviranih razprav in različnih očitkov.

To je pomembno, kajti zrelost našega obrambnega sistema se vidi tudi v tem, da smo prehodili to pot in da smo tudi premagali, kot sem dejal, otroške bolezni in razne politične polemike, ki se nujno na taki poti pojavijo. Seveda tudi danes še nismo povsem imuni na politično motivirane in neutemeljene očitke. In kakšnega od takih očitkov, neutemeljenega in politično motiviranega, lahko opazimo tudi te dni.

Vendar tisto, kar želim kot poveljnik obrambnih sil Republike Slovenije posebej poudariti, je naslednje: vojska potrebuje politični mir in polno strokovno avtonomijo. Vojska je v demokratični državi, kot je Republika Slovenija, seveda ves čas pod civilnim nadzorom. Ta civilni nadzor vršijo ustavno določeni organi te države. Politične razprave, politične polemike, politično motivirani očitki tega nadzora in strokovne avtonomije vojske ne smejo motiti. Njena strokovna avtonomija mora biti zaščitena.

Vse to danes potrebujemo. To potrebujemo zato, da lahko naša Slovenska vojska, naše obrambne sile opravljajo svoje naloge, da lahko opravijo svoje strukturne spremembe tam, kjer so potrebne, da lahko razvijajo svojo strukturo z imenovanji, s povišanji in z vsemi drugimi dejavnostmi, ki sodijo v ta okvir, in zlasti da imajo tisto avtonomijo in tisti politični mir, ki je potreben za skrbno spremljanje mednarodnega varnostnega okolja, za spreminjanje, ki zadeva tudi – in morebiti v tem času še zlasti – obrambno zavezništvo, obrambno zvezo Nato, in da se posvetimo v polni meri prav tem spremembam v mednarodnem okolju.


Kot sem dejal na začetku, bi želel del svojega današnjega razmišljanja posvetiti prav temu vprašanju. Kot veste, je nedavno na svojem vrhu v Lizboni Nato sprejel svoj nov strateški koncept. Temu strateškemu konceptu moramo posvetiti vso pozornost. Mene veseli, da se je v zadnjih letih vzpostavil bilten Slovenske vojske, ki ga redno prebiram, ne sicer vsak članek, ne sicer vsako opombo, ampak preberem vsako številko in pregledam vsebino in moram reči, da me veseli, ko vidim stalno izboljševanje kvalitete. Mi potrebujemo vojsko, obrambne sile, ki imajo svojo vojaško inteligenco in to takšno, ki je usposobljena za polno vključevanje v vse mednarodne razprave. Smo integrirani v mednarodno okolje in prav je, da v tem okolju sodelujemo aktivno. Razumemo, da je razvoj že zahteval in bo še naprej zahteval prilagajanje zavezništvu Nato. In moramo dobro razumeti to dogajanje, to prilagajanje in našo vlogo v njem. Razumeti moramo temeljne premise novega strateškega koncepta.

Nato seveda ostaja organizacija za kolektivno samoobrambo, brez kolektivne samoobrambe in usposobljenosti zanjo ni zavezništva. To je njegova temeljna vsebina in ta ostaja aktualna še naprej. Po drugi strani se mora Nato bolje usposobiti in bolje razviti za krizno upravljanje in krizno reagiranje. Pričakovati je, da bo klasičnih oboroženih konfliktov tudi vnaprej manj, kot smo jih poznali v nedavni zgodovini, ampak da bodo bolj zahtevni, da jih bo treba nasloviti bolj zgodaj, da bo treba računati z določenimi problemi, ki zadevajo angažiranje oboroženih skupin, ki niso nujno dobro organizirane vojske, da bo treba računati z napadi zoper civilno prebivalstvo, in na vse komplikacije, ki iz tega izhajajo. Nadalje, Nato bo moral razviti višjo raven kooperativne varnosti, varnosti, ki temelji na partnerstvih in tudi o tem nameravam še nekaj povedati.

Seveda je danes Nato v situaciji, ko mu ne grozi konvencionalni napad, napad s konvencionalnim orožjem. Vendar treba je vedeti, da je konvencionalna obrambna usposobljenost podlaga vseh drugih obrambnih usposobljenosti in da je ne smemo podcenjevati, ne smemo storiti ničesar, kar bi to obrambno sposobnost zmanjšalo. To ni lahka naloga, kajti prilagajati moramo konvencionalne sile kot tudi vse druge sposobnosti, vse druge kapacitete in paziti, da obrambna moč Nata ni zmanjšana. Hkrati mora Nato storiti več za omejevanje širjenja raznih orožij za množično uničevanje in najti ustrezne poti za obvladovanje jedrskih materialov. To je seveda naloga, ki ne zadeva obrambne sile vselej neposredno, naloga, ki vsebuje številne diplomatske in druge vidike, vendar je danes še naprej izjemno pomembna. Ni vselej, vsak dan razvidna, je pa temeljna in zato je prav, da jo posebej izpostavim.

Danes imamo opravka s številnimi novimi oblikami ogrožanja varnosti, ki niso vojaškega značaja, ki zahtevajo nevojaške odgovore, vendar ti nevojaški odgovori ne morejo biti prepričljivi, če za njimi ne stoji prepričljiva vojaška moč. To velja tudi za boj proti terorizmu, ki ostaja realna nevarnost, kjer je treba vselej razumno in kompetentno ocenjevati obseg nevarnosti in značaj posameznih aktov ogrožanja varnosti. Nedavno smo tak napad videli v Stockholmu, kar je prav gotovo dalo misliti in seveda treba je razumeti vse vidike takih pojavov, od političnih do vojaških, policijskih in drugih varnostnih vidikov.

Vendar naj še enkrat povem, temeljno izhodišče mora biti: brez dobre vojaške usposobljenosti ni prepričljivega odgovora tudi na tiste varnostne izzive, ki se ne izražajo v vojaških aktivnostih oziroma kjer je način preprečevanja nevarnosti nevojaškega značaja. To seveda velja za terorizem, velja pa še toliko bolj za različne vrste transnacionalne organizirane kriminalitete: trgovine z orožjem, trgovine z narkotiki, trgovine z ljudmi in tako dalje.

Veliko pozornost je treba posvečati kibernetskim napadom in nevarnostim, ki jih prinaša razvoj računalnikov in zlasti interneta, in tu je cel svet v položaju, v katerem se šele uči. Tudi Nato in vsi drugi. Treba je namreč vedeti, da je internet po svoji naravi medij, ki se izrazito izmika pravnemu reguliranju. Internet je izrazito svoboden medij, v primerjavi z vsemi drugimi. Zato danes na globalni ravni ni nobene čvrste ureditve interneta. Internet se je razvil iz znanstvenih in drugih pobud in je vzpostavil svojo lastno avtonomno obliko organiziranja, ki se izmika državnim kontrolam. Seveda iz tega dejstva in iz dejstva, da države vendarle poskušajo uporabiti internet v različne načine, izvirajo določene težave, ki niso prvenstvena skrb vas, ki ste tukaj zbrani, in tudi ne mene, ki vam danes tu govorim, ampak bodo zahtevale pozornost specializiranih akterjev znotraj sistema Nata in v državah, tudi v naši državi.

Seveda bo velik del tega dogajanja povezan s popolnoma nedržavnimi pojavi, kakršne smo zdaj videli v WikiLeaksu in pojavih, ki ga spremljajo. Ta zadnji primer nam je dal misliti, da je tu vprašanje smotrne regulative in smotrne organiziranosti izrazito odprto. Kajti razumeti moramo, da si demokratične družbe, tudi slovenska, nikakor ne želijo nobenega zapiranja ali omejevanja svobode izražanja in svobode komunikacij. Ravno tako nikakor ne želimo zmanjšati pravice do informiranosti ljudi o tem, kar počnejo države. Vendar moramo vedeti, da je po drugi strani za uspešno meddržavno komuniciranje potrebna določena raven zaupnosti in da je vprašanje, kaj ta raven je, vselej odprto. To vprašanje je bilo vselej odprto tudi v obdobjih, ki niso bila tehnološko karakterizirana s pojavom interneta, danes pa nam internet daje dodatno zahtevnost.

Poglejmo samo en primer iz zgodovine. Ko so nastajali Osimski sporazumi, katerih 35. obletnico smo obeleževali nedavno, so ti nastali kot kombinacija dveh procesov – zaupnih diplomatskih pogajanj, ki so bila vodena na zelo nekonvencionalen način, med ljudmi, ki niso bili profesionalni diplomati, in po drugi strani javne politične podpore, ki je prišla na vrsto, ko so bila tista vprašanja, ki so zahtevala zaupno razčiščevanje, že razčiščena. To je bil zapleten proces, zahteven, ki pa je bil uspešno izveden in v tem procesu se je pokazalo, da v mednarodni komunikaciji potrebujemo oboje. Brez zaupnosti diplomacija ne more funkcionirati. Brez javne podpore diplomacija ne more uspeti. Kaj je prava kombinacija enega in drugega in kako se taka kombinacija doseže, je seveda vselej odprto vprašanje in danes v času interneta in novih možnosti širjenja informacij je to vprašanje bolj zapleteno, bolj kompleksno kot kdajkoli prej in prav je, da se Nato tega zaveda.

Nato seveda ostaja tudi jedrsko zavezništvo. To je v strateškem konceptu zelo jasno napisano in v tem konceptu najdemo tudi poudarek, da dokler bo obstajalo nuklearno orožje, bo Nato ostal nuklearno zavezništvo. To je seveda dobro formuliran in dober princip. To načelo tudi pove, da jedrsko orožje ni zamišljeno kot nekaj, kar naj obstaja do konca večnosti. Tudi jedrsko orožje bo imelo nekoč svoj konec in kot veste, je predsednik Združenih držav Amerike lansko leto začel vizionarsko akcijo o svetu brez jedrskega orožja. Torej tudi na to je treba misliti, četudi seveda v neposredni prihodnosti o kakšnih bistvenih ukrepih v smeri jedrske razorožitve ni mogoče razmišljati.

Nasprotno, treba se bo potruditi, da uspejo majhni koraki, ki so bili že storjeni, kot je sklenitev sporazuma START med Rusijo in Združenimi državami Amerike, ki je bil dosežen lansko leto, ki pa v Združenih državah Amerike in v Rusiji še ni bil ratificiran. Do ratifikacije tega sporazuma bo potekala politična dejavnost, od katere pričakujemo, da bo povedala, do kod je prišel svet v svoji dolgoročni denuklearizaciji. Kajti če ta, razmeroma omejen ukrep ne uspe, potem bomo seveda morali biti zaskrbljeni. Njegov uspeh si želijo mnogi. Tudi izjemno izkušeni ljudje, kot so bivši državni sekretarji in obrambni ministri Združenih držav Amerike, ki so se zbrali pri predsedniku Obami in kolektivno podprli sporazum. Vendar so politične razmere v Združenih državah Amerike take, da njegova uspešna ratifikacija ni zagotovljena, in to nam mora dati misliti. Treba je tudi vedeti, da se za končni cilj, za svet brez nuklearnega orožja zavzemajo danes take izrazite osebnosti mednarodne varnostne in vojaške scene, kot je recimo nekdanji ameriški znanji minister Henry Kissinger ali Goerge Schulz ali obrambni minister William Perry in drugi.

Poudariti želim, da pot proti svetu brez nuklearnega orožja ni iluzija, je pa seveda izjemno dolgoročna in je ta čas soočena z izzivom, ki je izrazito konkreten in ki se veže na že dosežen sporazum, ki pa še vedno čaka na svojo ratifikacijo.

Primer, ki ga omenjam na področju nuklearnega orožja, nam kaže na pomen še nekega pomembnega vidika, ki ga je močno vzpodbudil novi strateški koncept Nata. Ta vidik ni povsem nov, je pa dobil novo energijo v besedilu novega strateškega koncepta in bi ga želel danes posebej izpostaviti in vas povabiti, da o njem temeljito razmišljate.

To je koncept partnerstva. Seveda, partnerstvo je pozitiven izraz. Partnerstvo bomo vselej vzeli kot nekaj dobrega. Vendar je partnerstvo v svojem bistvu kot vsak drug pozitiven izraz, odvisno od vsebine. Vprašanje je, in to je za Nato danes eno ključnih strateških vprašanj, kakšno vsebino bo Nato dajal partnerstvu s tistimi organizacijami in državami, s katerimi želi razvijati partnerstvo v prihodnje. Če pogledate besedilo novega strateškega koncepta, boste videli, da v poglavju o partnerstvu na prvem mestu najdemo sodelovanje med Natom in Organizacijo združenih narodov. To je pomembna dimenzija in mogoče tudi v nekem smislu pomembna novost.

Nato je nastal kot obrambno zavezništvo, ki je po svoji definiciji, po svojem temeljnem aktu, po pogodbi iz leta 1949 zamišljeno kot del sistema Ustanovne listine Združenih narodov, je podvržen načelom Organizacije združenih narodov: načelu neuporabe sile, načelu mirnega reševanja sporov, načelu spoštovanja suverenosti. Seveda Ustanovna listina Združenih narodov predvideva možnost in zagotavlja pravico do individualne in kolektivne samoobrambe. Ustanovna listina Združenih narodov ni utopični akt, ampak je realen izraz realnih odnosov in mednarodnopravne avtoritete. Pravica do samoobrambe je opredeljena v ustanovni listini Združenih narodov kot naravna pravica, pravica, ki je ne more ukiniti nobena določba ustanovne listine in nič, kar se zgodi na podlagi ustanovne listine. Ustanovna listina OZN vzpostavlja hierarhijo: četudi je uporaba sile pravno prepovedana, je pravica do samoobrambe vselej tu, ne glede na to, kakšne komplikacije utegnejo nastati pri vprašanju, ali je neka uporaba sile v skladu z mednarodnim pravom ali ne. Nič ne more vzeti državi pravico do individualne in kolektivne samoobrambe.

Pravni sistem Organizacije združenih narodov daje Natu pomembno in naravno mesto. Vprašanje pa je, na kakšne načine se v praktični izvedbi, v praktičnih akcijah zagotavlja sodelovanje med Organizacijo združenih narodov kot institucijo in Natom kot institucijo. In tu bo potrebno storiti marsikaj. Strateški koncept Nata predvideva okrepljeno povezavo med štabi, se pravi, med vodstvi Nata in Organizacije združenih narodov, bolj redna politična posvetovanja in okrepljeno praktično sodelovanje. Nekoč sem delal v Sekretariatu Združenih narodov in ena od mojih nalog je bila sodelovanje z Natom. Moram reči, da je bilo v tistem času, v prvih letih tega stoletja, razmeroma malo takih kontaktov. Bili so pomembni, ampak bili so redki. Verjamem, da bo iz novega strateškega koncepta izšla veliko gostejša mreža komunikacij, kajti sodelovanje med eno in drugo organizacijo je potrebno.

Drugo pomembno partnerstvo, ki ga sugerira oziroma ki ga predvideva novi strateški koncept Nata je sodelovanje med Natom in Evropsko unijo. To je seveda pomemben vidik, ki pa je poln neznank. Kakšna bo vojaška podoba Evropske unije? Katere vidike varnosti lahko Evropska unija v resnici kompetentno razvija in se vzpostavi kot dober sodelujoči partner za Nato? Pri Organizaciji združenih narodov je ta situacija jasnejša. Tam imamo seveda že skozi desetletja definiran koncept mirovnih operacij, ki se razvija, vendar izhaja iz definiranih premis in ima znane vsebine. Pri Evropski uniji nismo tako daleč.

In končno, tretjič, partnerstvo med Natom in Rusijo. To partnerstvo in sodelovanje je strateškega pomena in, kot pravi strateški koncept Nata, ustvarja skupno območje miru, stabilnosti in varnosti. Nato – to je posebej poudarjeno – ne predstavlja nobene grožnje Rusiji. Strateško partnerstvo med Natom in Rusijo je treba razvijati tako, da se bo razumelo kot krepitev varnosti tako Nata kot tudi Rusije. In tu bodo seveda potrebne velike naloge. Nezaupanje je še vedno tu. V delih Nata je še vedno veliko prepričanja, da Rusija ni opustila svojih, od Sovjetske zveze podedovanih značilnosti. Ta pogled se umika bolj realni oceni, da je Rusija danes v izrazitem naporu za to, da bi se dosegla demokratizacija in čim bolj učinkovito, čim bolj naravno vključevanje v mednarodne povezave. Strateški koncept Nata je tukaj kritičnega pomena.

Sam sem imel priliko obiskati Rusijo dva dni pred lizbonskim vrhom Nata. Imel sem zelo dolge pogovore s predsednikom Medvedjevom in tudi s predsednikom vlade Putinom in iz teh pogovorov lahko povzamem, kako pomembna je za Rusijo danes modernizacija in v tem okviru tudi povezovanje z Natom. Tu smo na pragu velike priložnosti. Uspeh seveda ni zagotovljen, ampak bilo bi zelo tragično, če bi priložnost, ki se je danes že pojavila, kakorkoli zapravili ali zamudili. Treba je razumeti, modernizacija Rusije je pomembna priložnost za razvoj Evrope v celoti. Vsi dejavniki Evrope, Evropska unija, posamezne države in Nato imajo zato pomembno nalogo to priložnost izkoristiti.

Slovenija je tu storila prve pomembne korake. Podpisal sem deklaracijo o sodelovanju pri modernizaciji Rusije, z Rusko federacijo, in na ta način tudi poskušal pokazati, da Ruska federacija kot velika država potrebuje raznovrstne partnerje, večje in manjše. Tehnološko bolj in tehnološko manj razvite. Slovenija lahko ponudi modernizaciji Rusije marsikatero vsebino tudi zato, ker je v Rusiji sprejeta kot partner. Ne smemo podcenjevati možnosti, ki nam jih to daje in ki niso omejene samo na neposredne trgovinske in druge ekonomske učinke. Prav je, da se Slovenija pojavlja v teh odnosih in da se pojavlja dovolj zgodaj. Moj obisk v Moskvi, Sankt Peterburgu in Samari je bil deležen izjemne medijske pozornosti in tudi v ruski javnosti pripomogel k razumevanju, da v Natu obstajajo države, ki razumejo Rusijo, ki ne izhajajo iz kakršnegakoli zgodovinsko podedovanega strahu ali iz odnosov, ki so nastali v hladni vojni, in ki se iskreno trudijo vzpostaviti tako vsebino, ki bo vredna imena partnerstvo.

Vprašamo se lahko, kaj je možno storiti na ravni Nata. Nato ima tu pomembno institucionalno nalogo. Ta naloga je razviti Svet Nato-Rusija iz organa posvetovanj v organ odločanja. To bo kritičnega pomena v naslednjih letih. In zavzel bi se zato, da slovenski predstavniki, kjerkoli bomo, tako vojaški predstavniki kot tudi politični in diplomatski predstavniki, vsi skupaj delujemo za to, da bi se vzpostavilo partnerstvo, ki bi se izrazilo v tej naravi Sveta Nato-Rusija, v naravi organa odločanja in ne le organa posvetovanja. Organa odločanja tako v časih, ki so prijetni, kot tudi v kakšnih težjih trenutkih.

Tu bo seveda veliko možnosti povezanih s potrebami v Afganistanu, kjer bosta Nato in Rusija morala dopolnjevati svoje dejavnosti v prihodnjih letih in veliko priložnosti bo v premagovanju raznih ogrožanj varnosti, ki nimajo izrazito vojaškega značaja, kot je terorizem, kot je organizirani kriminal in podobno. Tu mislim, da bo moral Svet Nato-Rusija odigrati kreativno vlogo vzpostaviti take vsebine sodelovanja, ki bodo ustrezale današnjemu trenutku, ki bodo krepile zaupanje in vzpostavljale normalnost. In taka nova normalnost bi nam dala seveda veliko izboljšano, pomembno izboljšano novo varnost.

V nadaljevanju, med obdobjem za vprašanja in odgovore, lahko o tem govorimo tudi podrobneje, kakor tudi o drugih spremembah, ki se dogajajo na mednarodni sceni, spremembah, ki zadevajo položaj Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, spremembah, ki se dogajajo znotraj Evrope, ki jih označuje med drugim najavljen sporazum med Veliko Britanijo in Francijo o partnerstvu za nadaljnjih 50 let, to je sporazum, ki je na zelo zanimiv in inovativen način vzpostavil pogoje za povezovanje teh dveh zgodovinsko sodelujočih držav, vendar v okviru Evropske unije in Nata. To ustvarja nekatere nove možnosti, odpira pa tudi nekatera nova vprašanja. Za nas pa so seveda ta vprašanja prihodnjega časa zanimiva, četudi ne centralna.


Pač pa bomo morali na naši strani, v samih naših obrambnih silah in sicer, posvečati veliko pozornosti neposrednim nalogam. Te bodo povezane z dvema temeljnima dimenzijama naše varnosti in nalog, ki so pred našimi obrambnimi silami.

Prva dimenzija je sodelovanje v mednarodnih mirovnih operacijah in drugih operacijah, ki vključujejo uporabo oborožene sile. Seveda te naloge vključujejo tudi našo prisotnost v Afganistanu. Ko govorimo o tem, želim poudariti, ne prvič, ampak močno poudariti nekatere temeljne prvine. Najprej bi rekel to, da je politična situacija odločilna, da je Afganistanski problem problem, ki ga z vojaško silo ni mogoče rešiti, ampak ga je možno in treba rešiti po politični poti. Treba je vzpostaviti procese, razviti procese političnega zbliževanja v Afganistanu, ki bodo ustvarili pogoje za umik tujih sil. V letošnjem letu, letu 2010, poleti smo lahko spremljali mirovno skupščino, ki je bila sklicana v Afganistanu in iz katere je izšel mirovni svet, od katerega lahko pričakujemo določen prispevek k temu političnemu zbliževanju. Seveda ne smemo pričakovati čudežev. Moramo pa pričakovati napredek in moramo vztrajati pri tem, da se napredek zgodi, kajti Afganistan pripada Afganistancem in nobena tuja prisotnost ne more nadomestiti političnih procesov in političnega dialoga v Afganistanu.

Kot veste, bo za nas seveda to vprašanje tudi operativno pomembno, kajti ne gre samo za to, da poskušamo s svojo prisotnostjo pomagati pri krepitvi teh političnih procesov. Razmišljati in odločati bomo morali tudi o naravi naše same oborožene prisotnosti. Tukaj, kot veste, smo sprejeli v Sloveniji odločitve o vzpostavitvi posebne funkcije oboroženih sil OMLT-ja v Afganistanu. Nas čaka konec prihodnjega leta temeljita ocena izkušenj in seveda bomo morali v tistem času imeti tudi bolj precizne predstave o tem, kakšne transformacije so potrebne in kakšen naj bo konec te vojaške operacije v Afganistanu in kako se bo Slovenija orientirala v tem procesu iskanja in procesu ustvarjanja pogojev za končanje te operacije.

Kot veste, se v vojaški doktrini pri vsakem novem nameščanju v tujini razpravlja od samega začetka o izhodnih strategijah. Razpravljanje o izhodnih strategijah je vselej legitimni del vojaškega razpravljanja, od prvega trenutka naprej. Zato moramo reči, da tudi danes ni prezgodaj razpravljanje o izhodni strategiji. Vedeti pa moramo še nekaj, in to kot nekdanji udeleženec v delu Varnostnega sveta lahko poudarim tudi na podlagi osebne izkušnje: tudi izhoda ni brez strategije. Kajti če se lahko reče, da vsako nameščanje zahteva izhodno strategijo, moramo vedeti, da ne moremo govoriti o resničnem izhodu, če ta ni strateško premišljen in strateško izveden. Se pravi, razmišljanje o izhodni strategiji je ves čas prisotno in ti občutljivi trenutki, ko se neko tako razmišljanje spremeni v akcijo, seveda zahtevajo temeljito pripravo. Nas čaka v letu 2011 razpravljanje o izhodni strategiji in artikuliranje stališč, ki nam bodo pomagala, da bomo konec leta lahko določili smer za naprej.

Druga pomembna dimenzija naše obrambne aktivnosti oziroma aktivnosti naših obrambnih sil je vezana naše notranje procese. Ocenjujem, da smo v letošnjem letu imeli izjemno pomembne izkušnje, izkušnje v smislu priprave različnih pomembnih dokumentov: Resolucije o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije in Resolucije o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2025. Sam sem pričakoval tudi več napredka pri Zakonu o obrambi in želim si, da bi tudi v tem pogledu opravili v letu 2011 več dela, in da bi ga opravili hitreje.

Razumem seveda tudi to, da imamo določene omejitve, ki izvirajo iz rebalansov proračuna in iz finančnih omejitev, ki so posledica splošnih ekonomskih gibanj. Veste, da sem v preteklosti definiral stališče, ki ga zastopam še danes, in sicer stališče, da je z manj treba storiti več. To načelo seveda še vedno velja, vendar smo že na robu. Vsako nadaljnje zmanjševanje bi ogrožalo vitalne funkcije obrambnega sistema in v letu 2011 bomo morali posvetiti izjemno pozornost temu, da do zmanjšanja vitalnih funkcij obrambnega sistema ne pride. Še vedno velja, da je z manj treba storiti več, ampak tisto manj je vezano na to, kar je že postalo manj, ne tisto kar naj bodoče postane manj. Skratka, tu nas čaka precej zahtevna in občutljiva naloga in prepričan sem, da bomo z dobrim sodelovanjem vseh vojaških in civilnih dejavnikov to nalogo uspešno opravili.

In čisto na koncu bi poudaril še nekaj, kar je nekoliko bolj dolgoročno. Obrambne sile Republike Slovenije so namenjene nacionalni obrambi in mednarodnemu miru. Ves čas so namenjene obojemu in ves čas se moramo usposabljati za oboje. Mi smo v tem času pod tako velikim vtisom naših angažmajev v mednarodnih operacijah, da morebiti ta dvojna vloga ni zelo vidna, vsaj ni vidna v splošni javnosti. Ampak tisti, ki imamo naloge na področju obrambnega sistema, vemo zelo dobro, da je treba imeti in razvijati obe razsežnosti.

Tudi tu si sam želim, da bi na področju nacionalne obrambe storili kaj več, da bi utrdili zavest o tem, da suverene države brez obrambnih sil, torej brez vojske in drugih dejavnikov, ki tvorijo obrambne sile, ne more biti. Kot veste, sem zavrnil različne teze o ukinjanju vojske. To sem storil tako rekoč avtomatično in ne da bi bilo treba o tem kaj posebej razpravljati. Kajti aksiomatično je, da suverena države potrebuje oboroženo silo, ki je prav v jedru njene suverenosti. Seveda pa moramo vedeti tudi, da je treba to oboroženo silo razvijati tako, da bo njej in državljanom ves čas jasno, da je nacionalna obramba tisto, kar je najbolj bistveno.

Danes živimo v srečnih okoliščinah, ko nam ni treba skrbeti za premagovanje kakšnih nevarnosti, ki bi se dogajale na naših mejah ali nekje blizu nas. To je dobro. Ampak ne moremo biti nikoli prepričani, da bo to ostalo za vselej. Zato moramo biti usposobljeni in zato moramo storiti več tudi za usposabljanje našega prebivalstva. Sam se zavzemam za to, da bi mladi fantje in dekleta bolje spoznavali veščine, ki tvorijo jedro obrambne usposobljenosti. Sam se zavzemam za to, da bi naše razumevanje kulture bilo dovolj široko, da bi razumeli, da je varnostna kultura del naše splošne kulture, da ne gre za neko tehnično specialnost, ki je domena nekaterih, večine pa se ne tiče. Varnost se tiče vseh in varnostna kultura mora biti del naše splošne kulture.

In seveda, če želimo najti kaj inspiracije za to mojo sklepno misel o pomenu varnostne kulture kot dela naše splošne kulture, potem ni treba nič drugega kot to, da se spomnimo, kakšno je bilo stanje pred 20 leti in kako je pravzaprav naša družba z izjemno uspešnostjo znala vzpostaviti to razumevanje nacionalne kulture – nacionalne kulture, ki vsebuje tudi varnostne komponente. Ko se je začel pripravljati plebiscit, ni bilo vsem vse jasno in tudi ni moglo biti. Bilo je tudi veliko takih, ki so mislili, da nam bo neodvisnost padla v naročje kot zrela hruška.

Ta metafora zrele hruške je bila uporabljena takrat prvič, potem pa v času, ko smo si prizadevali za priznanje, še večkrat. Vsakdo, ki si je vzel dovolj časa za razmislek, je videl, da v življenju praktično nikoli ne doživite zrele hruške, razen če se vam zgodi kakšno posebno nenavadno naključje. Tega v življenju ni. Tega ni bilo takrat in to smo seveda zelo dobro razumeli potem, ko smo se usposobili in uspešno opravili naloge na področju obrambe, in tega tudi ne bo v prihodnje. Kar ne moremo računati na nobeno zrelo hruško v prihodnje, moramo razumeti, da ta mirni tek, ki ga doživljamo ta čas, ni zagotovljen za vse večne čase, da je naša obrambna usposobljenost in naša varnostna kultura naša velika obveznost. Vi vse to veste. In danes sem tu, da tudi sam povem, da to razumem.

Danes je čas, ko razmišljamo o mnogih zadevah, razmišljamo, upam, tudi o koncu leta in začetku prihodnjega leta in o praznovanjih, ki nas čakajo. Zato bom zaključil ta svoj uvod z dobrimi željami za leto 2011, z zahvalo za vaš prispevek v letošnjem letu in z željo, da bi lepo praznovali in da bi se dobro imeli. V naših mislih bomo z našimi dekleti in fanti na mirovnih misijah in verjamem, da smo sposobni prihodnje leto narediti vse, kar nas v tem letu čaka. Hvala lepa.