Intervju za Delo (Ona)

Ljubljana, 29.9.2009  |  intervju

Slovenski narod potrebuje sogovornika, ne očeta

Novinarka: Nika Vistoropski
Fotograf: Jože Suhadolnik

Dr. Danilo Turk je zaupanja vreden mož. Je predsednik Republike Slovenije z bogatimi mednarodnimi diplomatskimi izkušnjami in oseba, na katero smo v svetovnem merilu lahko ponosni. Ko se je po več letih kot svetovalec Kofija Anana vrnil k študentom na pravno fakulteto, so ga mnogi videli kot župana, a kot predsednika - to je bil zanimivejši razplet. Položaj predsednika mu pristaja in nedvomno je videti, da se v predsedniški palači počuti kot doma. Vzbuja zaupanje in tudi kar malce strahospoštovanja. Na njegovem položaju pač ne more biti vsak. Še dobro, da ima dr. Turk tudi smisel za humor. Da se za trenutek malce razbremenimo napetosti sedenja ob tako visokokultivirani osebi. A ne preveč. Protokol velja.


Gospod predsednik, vaša profesionalna pot ne pozna pomena besede kariera - nekoč ste dejali, da je "zgolj" igra usode. Je biti predsednik republike torej le ena od vaših življenjskih poklicnih poti ali je vendarle nekaj bolj posebnega?

Prav gotovo je postati predsednik pomembno dejanje usode. (smeh) Glejte, ko sem kandidiral, je bilo naprej videti, da za izvolitev pravzaprav nimam nobenih možnosti. Postati predsednik ne more biti karierna odločitev, temveč zgolj sprejetje izziva, ki se nenadoma pojavi. Zdaj sem tukaj in o ničemer drugem ne premišljujem. Ta mandat bi rad čim bolje opravil, naredil, kar morem. Ne vem, ali je to konec ali ni … Vsekakor se ne štejem za zelo starega človeka. Rad bi še dolgo živel in tudi še kaj lepega in zanimivega napisal.

No, konca poti res nisem imela v mislih.

Jasno je, daje biti predsednik suverene države največ, kar lahko človek v politični sferi doseže. Seveda obstajajo različna področja udejstvovanja in tega, kar sem, nikakor ne precenjujem. Imamo izvrstne umetnike, znanstvenike, poslovne ljudi, skratka - na številnih področjih je mogoče biti na vrhu. A če govorimo o politiki, je položaj predsednika republike gotovo najvišji. To razumem in svoje delo jemljem resno.

V svetu Združenih narodov ste živeli kar 25 let, v New Yorku bivali v devetdesetih. Prav gotovo ste v tem času srečali več zanimivih političark. Ob zadnjem intervjuju za Ono ste govorili o Madeleine Albright, ki ravno te dni spet prihaja v ospredje s svojo novo knjigo Read my pins, v kateri opisuje svojo navado nošenja brošk za posebne priložnosti. Ko so jo označili za strupenjačo, si je za srečanje z iraškimi visokimi uradniki nadela denimo kačo. Kako je s politiki? Ali podobno kažejo svoja prepričanja?

Ah, vsak naredi kaj podobnega, morda celo podzavestno. Moški, na primer, z izbiro kravat ali pa z nemarnostjo pri tej izbiri. To je pogosto. Res pa je, da imajo ženske s svojim načinom oblačenja celo še več priložnosti. No, Madeleine Albright je bila znana po velikih broškah, ki so včasih spominjale na grozeče žuželke. Nje so se seveda tudi bali, vzbujala je strahospoštovanje. Bila je veleposlanica najmočnejše države na svetu, in to v času, ko je bila edina preostala supersila. Skratka: z broškami je znala poudariti svoj odnos do teme, o kateri se je tisti dan govorilo. Mislim tudi, da imajo ženske, kar zadeva oblačenje, več talenta. Druga drugo zelo opazujejo, druga o drugi tudi veliko vejo in vse to moškim običajno ni dostopno, ne razumejo prav dobro, kaj se dogaja.

Pa vaše kravate?

Danes imam rdečo, ker bi bil rad bolj energičen. Imam intervjuje. (smeh) Rdeče kravate ne morem nositi kadar koli. Ob slovesnostih je treba izkazovati določeno zbranost in zadržanost, rdeča takrat ni zaželena. To moram upoštevati, ne morem pa ravno nositi žalnih kravat. Vidite, ob tem lahko nastanejo resna vprašanja. (smeh) Ženske pa … Sploh si ne znam predstavljati njihovega življenja v tem zahtevnem svetu. Če imajo dovolj denarja, da se oblačijo tako, kot menijo, da je prav, potem res ne vem, kako lahko obvladajo vse to. To je zame nedoumljivo. (smeh)

Ženske v politiki so še vedno zanimiva tema.

Mnogo jih je. Omenili ste Madeleine Albright. Če ostaneva v Ameriki, je tu seveda Hilary Clinton, ki sem jo vedno občudoval, še kot prvo damo. Bila je prav posebna prva dama Amerike, ki je aktivno delovala na več političnih področjih, recimo pri oblikovanju zdravstvenega sistema, ki je najobčutljivejše ameriško politično vprašanje. Prevzemala je velika tveganja in je vse navdušila s svojo inteligenco, prodornostjo, tudi z resno politično privrženostjo stvari, za katero se je bojevala. V Ameriki velja pravilo: politik naj pove, ali je pripravljen svoje stališče zastopati do točke, ko bi moral odstopiti. Ona je test izvrstno opravila, delovala je prepričano in prepričljivo. Sicer pa sem v Združenih narodih srečal veliko visokih funkcionark, ki so name naredile dober vtis. Recimo Sadako Ogata, ki je bila kot visoka komisarka za begunce izrazito dobra političarka, čeprav je izhajala iz akademskega sveta: zelo učinkovita v tistem precej zapletenem sistemu. Srečal sem se tudi z Benazir Buto, ki je v ZN prihajala še iz izgnanstva. Navdušila me je s svojo inteligenco, jasno oblikovanimi mislimi in prodornostjo. Vedno sem si predstavljal, da bi bila lahko uspešna predsednica vlade Pakistana, ene najbolj zapletenih in velikih držav na svetu.

Večkrat sem se srečal tudi s Tarjo Halonen, predsednico Finske, redno gostjo Kofija Anana. V zadnjem letu, odkar sem predsednik republike, sva razvila prijeten in poseben odnos. Je izredno izkušena politična osebnost in odlično pozna socialno občutljivost, ki prinaša ekonomski razvoj. Napisala je tudi odlično študijo o socialnih posledicah globalizacije. Večkrat sva se pogovarjala o temah, ki zadevajo Evropo. To bi bil moj izbor političnih ženskih osebnosti. No, politika je še vedno precej moška zadeva, toda stvari se spreminjajo.

Če sva že pri ženskah, pa mi povejte še kakšen trač. Menda je bila pri vas na praksi v ZN tudi princesa Viktorija. Kako je bilo?

Bila je zelo prijetna, pozneje sva se še večkrat srečala. Izkazala se je kot zelo skrbna in odgovorna mlada dama. Uporabljala je mojo pisarno, ko sem šel na dopust. Pokazal sem ji svoje knjige, ji rekel, naj pogleda, kar jo zanima. Hodila je na Varnostni svet in se izkazala za odgovorno osebo. Veliko je govorila o tem, kako pomaga staršem, kar se mi je zdelo zabavno, glede na to, da so njeni starši kralj in kraljica Švedske. In gotovo imata veliko pomočnikov. (smeh) Kot članica kraljeve družine se je vedla zelo odgovorno, kar je sicer v kraljevskih družinah precej razširjen pojav. Te ljudi od mladih nog vzgajajo, da so na posebnem položaju in da morajo biti zato še bolj odgovorni.

Kaj pa kakšna ženska zunaj politike, ki se je izkazala z angažiranostjo?

Precej sem bil presenečen nad Angelino Jolie. Čudili se boste, pač slovi kot zelo lepa igralka. A dejstvo je, da izjemno veliko ve o begunski problematiki in je predana humanitarnemu poslanstvu. To močno cenim, kajti njej se s takšnimi težkimi temami res ni treba ukvarjati. Holivudski zvezdniki imajo obilo slave in denarja, vsega, kar hočejo. Če pa pomemben del svojega življenja namenijo humanitarni misiji, je to zelo veliko vredno. No, to bi bilo na splošno. A prav tako pri nas, v Sloveniji, najdemo zelo zanimive ženske, tudi med mlajšo generacijo. V hiši Franko v Kobaridu denimo Ano Roš, s katero sem se srečal poleti. Navdušila me je s podjetnostjo in znanjem, kako oblikovati svojo verzijo nouvelle cousine in zelo inteligentno uporabiti sestavine iz domačega okolja, zlasti zelišča, in vse te alpske okuse združiti v prijetno kulinarično ponudbo - z veliko inovativnostjo in sposobnostjo prikazati kulturo. Večkrat sem v svojih nastopih govoril, da moramo kultivirati naše življenje. S kulturo ne mislim samo na umetnost v ožjem pomenu besede, temveč na življenje, ki mora izkazovati znanje, podjetnost, okus in samozavest.

Je slovenska politika, katere aktivni del ste, kulturna?

Ne dovolj. A moram poudariti, da sem politiko doživljal tudi kot državljan. Mislim, da imamo v Sloveniji zelo aktivno sfero javnega razpravljanja. Naša javnost je zelo politična, bolj kot v nekaterih drugih državah.

Ko se pogovarjava, so razmere v Gorenju in Muri, na primer, vidno žgoče. Kaj bi svetovali ljudem, ki se po dolgih letih zvestobe podjetju spopadajo z resno grožnjo preživetja?

Ti dve situaciji sta različni. V Gorenju obstajata prizadevanje in realna tržna možnost, da se podjetje v celoti ohrani in razvija. Dialog med delavci in upravo ni bil ustrezen, nastal je konflikt, ki pa se, upam, rešuje. Bistveno je, da uprava in delavci stopijo v resen dialog in ugotovijo, kako bo podjetje delalo dalje. Tu imajo sindikati svojo vlogo, doslej so bili ob strani, kar prav tako kaže na neustreznost dialoga. Vedeti moramo, da je v interesu vseh imeti dobre in uspešne menedžerje, ki pa morajo biti pod drobnogledom nadzornih svetov in organov soupravljanja. Zavedati se je treba, da bo imela industrija gospodinjskih aparatov dolgoročne težave. Razvijati bo treba nove programe, tehnologije, in to je vedno travmatično. Iz te izkušnje je treba ustvariti pravi model dialoga v podjetju in potem bo šlo. Pri Muri je drugače. Uprave v preteklosti so jo slabo vodile, imele so slabo vizijo ali so bile celo brez nje. Ne lastniki ne nadzorni organi niso naredili, kar bi bilo treba, zato je podjetje v izjemno težkem položaju, v katerem najbrž ne bo moglo v celoti preživeti. Bistveno je, da se ohrani največ, kar se ohraniti da. Seveda, če bi se ob tem pokazala možnost, da podjetje preživi v celoti, bi morali to z vso močjo podpreti. Žal pa ni videti tako in bo bolj verjetno treba rešiti, kar je rešljivo, in ohraniti čim več ter za vse tiste, ki bodo na žalost izgubili delo, najti ustrezne socialne programe, pomoč in preusmerjanje. Do vlade je treba biti pravičen. Trudi se, ponudila je predloge. Veliko se pogovarjam, ne samo z ministrom Svetlikom, temveč tudi s prekmurskimi centri za socialno delo. Skrb je zagotovljena, vprašanje pa je, kako smo sposobni reorientirati ljudi, ki na žalost izgubljajo delo, v druge smiselne poklice. Tu nismo naredili dovolj, na spremembe smo slabo pripravljeni. Poleg tega imamo velik problem, ali šole ustvarjajo prave profile za bodoče zaposlovanje. Treba je še marsikaj narediti. Veliko se posvečam tematiki prostovoljstva. Menim, da moramo bistveno bolj razviti nevladni sektor. Vanj se lahko vključujejo država, gospodarstvo, posamezniki s svojimi donacijami … V primerjavi z Evropo imamo zelo malo nevladnih organizacij, hkrati pa presenetljivo močno kulturo prostovoljstva. Ohranili smo družbeno kohezivnost na lokalni ravni. To je pomemben kapital. Ljudje si lahko medsebojno pomagajo lokalno. Skrbno moramo pogledati vse vidike družbenega stanja, da bi lahko našli prave rešitve.

Na nedavni predstavitvi knjige češkega predsednika Vaclava Klausa Modri planet v zelenih okovih naj bi se razpletla zanimiva razprava. Prepričan je, da je z okoljem vse v redu, le svoboda je ogrožena. Vrženih je bilo nekaj trnkov, a več možnosti za pogovor ni bilo. Ob nagovoru ste poudarili ravno nujnost soočenja različnih mnenj, pa vendar: kam bi se umestili glede okoljevarstvenega vprašanja?

Gotovo med tiste, ki se s predsednikom Klausom o okoljevarstveni temi ne strinjajo, a poudarjam, da je pomembno, da se med sabo pogovarjajo ljudje različnih mnenj. Upoštevajte, da sem delal pri ZN. Tam ima vsak svoje mnenje. Vsak dan sem se moral pogovarjati s predstavniki tako različnih držav, kot so ZDA, Kuba, Iran, Pakistan, Indija. Predstavljajte si to različnost mnenj! A tega sem vajen in včasih kar pogrešam pestrejšo razpravo, tudi ekološko. Poleg tega pa ima Vaclav Klaus pri eni stvari prav: tudi človek, ki razglablja o ekologiji, mora izhajati iz človekove svobode. Tudi najplemenitejše ideje, kot je denimo socialna enakost, so se v zgodovini sprevrgle v hudo zatiranje ljudi. Razumem, zakaj Klaus postavlja v ospredje svobodo, o tem se je treba pogovarjati. A človeštvo gotovo ne bo svobodno, če si bo dovolilo ekološko katastrofo. Da, pot do nesvobode je tudi takšna. Osebno menim, da je nevarnost kršenja svobode ob teoriji o globalnem segrevanju majhna, je pa seveda pomembna. Človekova svoboda je namreč osrednja vrednota, treba jo je upoštevati pri vseh razpravah. In končno: zdi se mi, da v Sloveniji nujno potrebujemo več strpnosti v medsebojni razpravi. S tega stališča je delovni obisk tujega državnika za nas politično koristen.

Prosim, navedite ključ strpne diplomatske debate. Kaj je bilo vaše vodilo, ko ste se spoprijemali z različnostjo mnenj?

Vselej je treba poslušati vsa mnenja in iz vseh dobiti pozitivne misli. Nobeno ni stoodstotno negativno, ni stoodstotno zavržno, ko ste v diplomatskem procesu, se je treba pogovarjati z vsemi. V ZN je to izrazita zahteva. V drugim okoljih je lahko manj zapleteno. Na primer v Evropski uniji, kjer se ljudje drug z drugim nenehno strinjajo. Pri ekoloških razpravah je nekaj podobnega. Če pogledamo, za ilustracijo, položaj Evropske unije in Kitajske: Evropska unija se je reševanju globalnega segrevanja zavezala z zelo visokim standardom za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Kitajska si tega ne more privoščiti, lahko pa istemu cilju sledi drugače. Treba je spoštovati, da je v zadnjih letih jasno stopila na pot čistih tehnologij, ker ve, da so tehnologije prihodnosti, da bo tudi sama imela več od njih. Svoj nacionalni interes je znala približati ekološkim potrebam. Sicer je še vedno daleč od tistega, kar preostali svet pričakuje, pa vendar. Ko se pogovarjamo s Kitajci, si je treba priznati njihov dosežek, potem bodo tudi oni imeli več zaupanja, ko se bodo pogovarjali o znižanju ravni toplogrednih plinov.

Je odgovoren odnos do okolja nekaj, kar je, po vašem mnenju, v slovenski politiki dovolj pomembno vprašanje?

Ne dovolj in ne ustrezno. Mislim, da splošno zavest imamo. Zlasti me veseli, ko jo vidim razvito pri otrocih. Ko bodo odrasli, bo verjetno boljša kot pri naši generaciji. Tisto, kar nam manjka, je zavedanje, da moramo vsa področja naše razvoje politike usmerjati bolj ekološko, recimo promet, energetiko, kmetijstvo, davčni sistem … Vse to je treba povezati. V zadnjem času močno poudarjam modernizacijo železnic. Imamo sicer dobre avtoceste, a so prepolne tranzitnih tovornjakov. Na železnice bi gotovo morali spraviti več tovora. Tudi to je ekologija, morda celo ena od odločilnejših tem. Kaj pa gradnja hiš? Včeraj sem bil v Preddvoru, kjer so mi pripovedovali o hišah iz lesa z odlično toplotno izolacijo, ki pomaga prihraniti pri ogrevanju. Če gledamo, koliko hiš v primerjavi z Nemčijo in Avstrijo je pri nas narejenih ekološko, vidimo, da smo še precej zadaj. To je tudi razvojno vprašanje: kako graditi hiše v Sloveniji v prihodnje, kako zagotoviti čim manjšo porabo energije, bolj uporabljati sončne kolektorje … Postavljamo si vrsto razvojnih vprašanj, pri katerih še nismo prišli dovolj daleč.

Človek neha biti zasebnik, če postane predsednik, pravite. Kaj se je v zadnjem letu v vašem življenju bistvenega spremenilo? No, imate osebnega šoferja ...

To niti ni tako zelo hudo. (smeh) Ne morem iti na dopust, kamor koli bi hotel, ne morem iti v kateri koli lokal, ki se mi zdi zanimiv. V vsakodnevnem življenju je veliko omejitev. Pa ne gre samo za omejitve, temveč tudi za spremembo fokusa. Na določene prireditve hodim zato, ker sem predsednik. Prav gotovo me sicer ne bi povabili na stoletnico Avto moto zveze Slovenije. Seveda se mi je življenje precej spremenilo in nekatere novosti so prav zanimive. Zelo uživam, ko grem v Vilenico, na primer. Letos sem bil že drugič na podelitvi nagrade in povabili so me, da pisateljem tudi spregovorim. To je izjemna priložnost. Vedno se vprašam, kaj naj povem. Lani sem izpostavil misel češkega pisatelja Kundere, ki je bil prvi nagrajenec Vilenice. Nekoč je v eni svojih knjig zapisal: Vsi se strinjamo, da moramo naprej, vprašanje pa je, kam. To se mi zdi čudovito izhodišče za kratek nagovor pisatelja. Letos je bil nagrajenec Claudio Magris, znameniti italijanski avtor, poznavalec Evrope, in iz njegove knjige Donava sem vzel kratek opis Slovenije iz osemdesetih let, ko je knjiga nastala. Zapiše, da je Slovenija idealna habsburška provinca. Jaz pa sem predsednik suverene Slovenije in nikakor ne mislim, da je Slovenija provinca in da je njena usoda biti provinca. Razglabljal sem o tem, kaj moramo napraviti, da se čim bolj oddaljimo od te predstave o Sloveniji. To so nove priložnosti, takšnih kot državljan nisem imel. Vse to se mi zdi zelo zanimivo.

Pa še za konec: ko sem kolegice vprašala, kaj jih zanima o vas, so odvrnile, da predvsem to, ali se doživljate kot oče naroda.

To je zanimivo vprašanje! Mislim, da je slovenski narod odrasel in očeta v klasičnem pomenu besede ne potrebuje; v predsedniku potrebuje predvsem sogovornika, ne pa očetovske funkcije. In poleg tega ta morda bolj pripada nekomu, ki je že zelo v letih, kar jaz nisem. Ko sem premišljeval o tem - pojem očeta naroda je izpeljan iz tradicije - sem dognal, da Slovenija kot polnoleten, odrasel politični narod potrebuje predsednika, ki je njegov sogovornik. Narod pa je raznovrsten, pluralističen. Treba je vedeti, da se srečujem z različnimi ljudmi, z vsemi poskušam biti v koristnem dialogu.

Ko sem imela v mislih očeta, sem si predstavljala predvsem umirjeno, preudarno in nekolerično osebo.

Aha, to mislite … No, upam, da sem preudaren in nekoleričen. Doživljajo me državljani, malo iz daljave. Kot je napisal Machiavelli: Včasih morate biti daleč stran, da lahko dobro ocenite.

Se imate za srečnega človeka?

Do sreče imam rezerviran odnos. Spremlja me, ne pritožujem se. V bolj celovitem smislu pa je stvar, o kateri ni dobro prezgodaj in preveč razmišljati.