Intervju za revijo Otrok in družina

Ljubljana, 5.5.2009  |  intervju

Držite skupaj!

Novinarka: mag. Franceska Žumer

Dr. Danilo Türk, "oče" velike družine, države Republike Slovenije, nas s spodbudnimi besedami usmerja k spoštljivemu medsebojnemu sodelovanju, razvijanju lastne ustvarjalnosti in zaupanja vase. Naj njegove besede vplivajo na naš način delovanja v domačem in javnem življenju.


V Mariboru ste živeli od rojstva pa do konca srednje šole. Kaj vas je najbolj zaznamovalo v osnovnošolskih in srednješolskih letih?

Med osnovno in srednjo šolo je velika razlika. V osnovni šoli prevladuje brezskrbnost, v srednji šoli pa razmišljanje o prihodnosti, zato lahko na to vprašanje odgovorim v dveh delih. V osnovni šoli smo se veliko družili na poti iz šole in včasih tudi na poti v šolo in vsa ta druženja, vse te vragolije so bile največja značilnost tistega časa. V srednji šoli je bilo drugače. Takrat sem se učil latinsko in iz tistih časov sem si najbolj zapomnil nekaj latinskih izrekov, med katerimi je tudi "Errare humanum est", kar pomeni, da se je motiti človeško.

Za bralce naše revije so gotovo zanimivi spomini iz vašega otroštva. Česa se najraje spominjate?

Najraje se spominjam poletnih počitnic različnih vrst. Nekaj sem jih preživel pri svojih starih starših na kmetiji, nekaj na potepih v bližnjem gozdu in nekaj na morju. Počitnice na morju so seveda za vsakega otroka posebno doživetje in vsa tista plavanja in dolgi dnevi na soncu ostanejo zelo dolgo v prijetnem spominu.

Po končanem študiju prava ste se posvetili problematiki manjšin in človekovih pravic. Nam lahko na kratko predstavite človekove pravice?

Človekove pravice so temeljna vrednota in zaščita dostojanstva vsakega človeka. Mednje spadajo na primer pravica do svobode misli, veroizpovedi, svobode izražanja, pravica do udeležbe v organih oblasti in na drugi strani pravica do dela, pravica do ustreznega življenjskega standarda itd. Že iz tega kratkega spiska je razvidno, da so nekatere od teh pravic pogosto prezrte, zato se je za človekove pravice vedno treba boriti - in to velja tudi za naš čas in za našo domovino.

Kakšna je stopnja spoštovanja človekovih pravic v naši državi?

Stanje pri nas je v povprečju dobro, moralo pa bi biti še boljše. Mislim, da moramo biti posebej občutljivi do novih oblik kršitev človekovih pravic, kakršne so mobing ali pritiski, ki so jih deležne mlade ženske, ki se morajo odločati med ohranitvijo zaposlitve in načrtovanjem družine. Pogojevanje delovnega mesta z odpovedjo možnosti, da bi ženska v tem času zanosila, je sicer kaznivo, ampak kazenska represija ne pomaga vedno in ni najbolj učinkovito sredstvo. Potreben je družbeni pritisk, še bolje pa bi bilo, če bi lahko zbrali pozitivne prakse - podjetja, kjer se skrbi za mlade družine, kjer se skrbi, da si lahko mladi ustvarijo družine.

Kako pa je s spoštovanjem otrokovih pravic v naših družinah?

Družinsko življenje je zasebno življenje in ne bi bilo prav, da bi se javna oblast v to življenje vmešavala. Vendar pa je treba otroke tudi zaščititi. Vprašanje, kako, je odprto in tu je treba razviti zlasti kulturo odnosa do otrok, kulturo, ki zavrača fizično kaznovanje kot način vzgoje. Zato se mi zdi, da bi se morali o vzgoji otrok in o preprečevanju fizičnega kaznovanja več pogovarjati. Slovenija nima tradicije surovega kaznovanja otrok, vendar ti pojavi so in proti njim je treba nastopati.

Kaj menite o vlogi staršev v času vašega otroštva in danes?

Težko posplošujem, vendar imam vtis, da je bila včasih avtoriteta staršev večja. Starši so bili bolj odločni in so, predvsem v času, ko sem bil jaz otrok, zelo radi povedali, kako pomembno je izobraževanje. Generacija mojih staršev je med drugo svetovno vojno izgubila nekaj let možnosti izobraževanja in zato so izobraževanje šteli kot izjemno pomembno vrednoto. Danes je konkurenčnost veliko večja in zato so otroci deležni zahtev po boljšem izobraževanju. Vendar pa je z družinskega stališča pomembno to, da starši dejansko izkazujejo ta interes, ne samo zaradi otrokovih potreb po tem, da se znajde v konkurenci, ampak tudi zato, da pokažejo, da so sami, s svojim delom, s svojim načinom življenja privrženi izobraževanju.

Veliko ste potovali po svetu, med drugim ste 13 let živeli v Ameriki. Če primerjate družinsko življenje pri nas in v tujini, kako bi ocenili stanje naših družin in skrb zanje?

Spet je težko posploševati, verjamem pa, da je pri nas v povprečju manj t.i. disfunkcionalnih družin, kot je to primer v ZDA. Seveda je v okoliščinah, ko so starši izpostavljeni velikim stresom, kot je to značilno za čas krize, ki jo doživljamo, težje obdržati skladnost družine. Zato mislim, da je prav, da se družini in družinskim potrebam posveča še posebna družbena pozornost. Tudi vse oblike družbene solidarnosti, ki se razvijajo, bi morale biti zasnovane z vizijo pomoči družini. Družina je temeljna celica družbe, kakorkoli že moderna družba tega ne upošteva. Zato menim, da je za otroke zelo pomembno, da se pomaga na vse načine. Konkretno, da se družbene organizacije, kot so na primer Zveza prijateljev mladine Slovenije in druge, potrudijo in omogočijo otrokom prijetne počitnice. Zato se tudi oba z ženo vključujeva v aktivnosti, ki so namenjene skrbi za otroke.

Kako pa vam uspeva uspešno usklajevati in združevati strokovno, akademsko, diplomatsko, politično in družinsko življenje?

Imava že odraslo hčer, ki ne potrebuje najine posebne skrbi. Je odrasla, samostojna oseba s svojim poklicem, s svojim življenjem, in družinsko življenje je v takem obdobju lažje kot takrat, ko so otroci majhni. Takrat si je zanje seveda treba vzeti čas. Še danes mi je včasih žal, da nisem imel vedno dovolj časa, da bi hčeri bral pravljice. Če pogledam nazaj, se mi zdi, da je bila od vseh opustitev v družinskem življenju ta najbolj neprimerna. Otrokom je treba pravljice brati čim več.

15. maj je mednarodni dan družin. Imate za naše bralce oziroma državljane kakšno sporočilo ob tem dnevu?

Za družino se je treba potruditi in družini je treba pomagati, tudi in še posebej v časih krize. Številne družine v Sloveniji posebne pomoči ne potrebujejo, je pa veliko takih, ki jo. Prav je, da razmislimo o naši solidarnosti in o načinu pomoči. Lahko pomagamo humanitarnim organizacijam, saj vsi otroci potrebujejo počitnice ali druge oblike pomoči, da bo njihovo otroštvo lepše.

V Sloveniji bo 9. maja že drugič potekal dan druženja treh generacij. Katere pozitivne vidike na delovanje posameznika po vašem mnenju prinaša takšno medgeneracijsko sodelovanje?

Medgeneracijsko sodelovanje postaja čedalje pomembnejše. Smo starajoča se družba, ki ima razmeroma malo otrok. Stiske mladih ljudi, ki vstopajo v aktivno poklicno življenje, so čedalje večje, zato moramo razvijati tudi ustrezne komunikacije. Mlajši lahko olajšajo življenje starejšim, prav tako lahko starejši veliko storijo za otroke. Mislim, da je možnosti za nove oblike sodelovanja veliko, zato se mi zdi taka pobuda, kot je druženje treh različnih generacij, koristna. Mnogim bo dala ideje, kako bolje razvijati to sodelovanje.

V novoletni poslanici ste med temeljnimi pravicami še posebej izpostavili "željo po sreči, zdravju in blaginji" za vse ljudi ne glede na barvo kože, versko pripadnost, izobrazbo, položaj. Je pot do te uresničitve še dolga?

Pot je dolga, ampak izboljšanje je možno in se dejansko že dogaja. Dober primer so na primer lanske predsedniške volitve v ZDA, ki so pokazale, da je lahko tudi v državi, ki je še pred pol stoletja imela zakonite oblike rasne diskriminacije, na najprestižnejše in najpomembnejše mesto v državi izvoljen temnopolti kandidat. To je bil velik napredek in velik izziv tudi za ostali svet. Mislim, da je v Evropi še veliko predsodkov in da ima Evropa pred sabo še dolgo pot, da bo te predsodke premagala. Danes, ko dajem ta intervju, sem se pogovarjal s predstavniki romske skupnosti pri nas in velik del pogovora je bil posvečen prav temu vprašanju. Ugotovili smo, da je pot do izboljšanja mogoča prek boljšega izobraževanja, vključno z visokim izobraževanjem. Romi pri nas lahko dosežejo veliko več, če bomo ustrezno poskrbeli za njihovo izobraževanje in če bo družba pri tem pomagala.

Dobri medsebojni odnosi na vseh ravneh našega življenja dokazano pozitivno vplivajo na kakovost posameznikovega življenja. Kaj lahko sami naredimo za boljšo komunikacijo?

Skrbeti moramo za čim večjo kulturnost v medsebojni komunikaciji. Spoštljivost do drugega ni luksuz, ampak način preživetja. To velja tudi za javno komuniciranje in to me zadnje čase skrbi. Vse več je neciviliziranega obnašanja, vse več je sovražnega govora in tudi ta intervju želim izkoristiti za poziv, da se ta trend ustavi. Želim, da bi v prihodnje bolj razmislili, kaj drug drugemu rečemo, kajti če bomo pri tem previdni in obzirni, nam bo vsem laže in bomo tudi laže iskali odgovore na vprašanje, kako iziti iz sedanjih kriznih razmer.

Večkrat poudarjate, kako pomembno je izobraževanje. Kaj menite o našem izobraževalnem sistemu in kje vidite še neizrabljene potenciale?

Pri nas v tej smeri še ni storjeno vse, čeprav smo družba, ki razmeroma veliko prispeva za izobraževanje, blizu 6 odstotkov BDP. To je velik vložek, vprašanje pa je, kaj smo sposobni z njim narediti. Menim, da bi morali več pozornosti posvečati tehničnemu in naravoslovnemu izobraževanju ter najti boljše povezave med izobraževanjem in gospodarstvom. Na osnovno- in srednješolski ravni pa je treba zagotavljati usklajeno in uravnoteženo pridobivanje znanj. Med ta znanja mora soditi tudi osnovna etika. Še vedno premalo skrbimo za to, da bi otroci že v zgodnjem otroštvu dobili dobro predstavo o vrednotah, ki so njune za skladno in uspešno življenje družbe kot celote. Več bi morali narediti v smislu etične vzgoje, državljanske vzgoje, domovinske vzgoje in tako naprej. Te oblike izobraževanja ne potrebujejo posebnih šolskih predmetov, marsikaj se da narediti v okviru sedanjih. Vendar pa je treba dobro pogledati programe in se zanesti na dobro delo učiteljic in učiteljev.

Za Slovence je značilno nezaupanje vase, v lastne sposobnosti in zmožnosti oziroma, kot ste nekoč dejali, je za nas značilno "podedovano pomanjkanje samozavesti". Kaj predlagate našim bralcem, naj sami naredijo zase?

Predvsem je treba skrbeti za samozavest otrok. Skrb za samopodobo in samozavest je ena od najpomembnejših nalog vsake vzgoje otroka. Otrok bo uspešen, če bo verjel vase, in starši morajo pomagati, da bo res tako. Tudi ko se pojavijo težave, je treba otroke vzgajati tako, da ne trpi njihova samozavest ali samopodoba. Od uspeha pri zagotavljanju samopodobe in samozavesti v otroštvu je v največji meri odvisno, kako se bodo ljudje obnašali, ko odrastejo.

Veliko ljudi je strah prihodnosti. Kaj jim svetujete?

Svetujem, zlasti mladim ljudem, naj skrbno razmislijo o tem, kako bodo opredelili svoje poklicne ambicije in kdaj bodo s tem začeli. To se mora začeti dovolj zgodaj in mora pripeljati mladega človeka do stanja, v katerem je sposoben svoje poklicne želje pravočasno oblikovati in se o njihovi uresničitvi pravočasno posvetovati. Ni dobro, če se s tem čaka na čas do diplome. Veliko več je treba storiti že prej, tako da mlad človek dovolj zgodaj spozna, kaj ga čaka po diplomi, kakšne možnosti ima in kam se lahko obrne. To velja za vse mlade ljudi, tudi za tiste, ki ne bodo doštudirali na univerzitetni ravni. Razumeti je treba, da naša družba ne spada med najbolj izobražene v Evropi. Zato moramo imeti ambicije in to, da se mladi ljudje izobražujejo na univerzitetni ravni, ne bi smelo biti nič tujega.

Zavzemate se tudi za ekološko obnašanje. Kaj bi lahko še naredili za večjo ekološko ozaveščenost?

Mislim, da lahko v vsakem okolju kaj naredimo za to, da bomo ekološko boljši. V krajih zunaj mest se da marsikaj narediti za izboljšanje okolja in energetske varčnosti in v to se je treba vključiti dovolj zgodaj. Veliko pozornosti bi namenil energetsko varčnim hišam, energetsko varčni gradnji ter čim boljši zaščiti in izolaciji tam, kjer se hiše obnavljajo. Na področju prometa bi lahko storili več za zmanjšanje odvisnosti od avtomobilov, za večjo uporabo javnega prometa in za to, da bi tudi avtomobile začeli zamenjevati z energetsko varčnejšimi modeli.

Trenutna vsesplošna finančna kriza se bo dotaknila številnih ljudi, tudi pri nas. Posebno ranljiva skupina so družine, še posebej tiste z večjim številom otrok. Kaj svetujete mladim družinam?

Držite skupaj! Družina je celica, ki je odvisna od tega, kako vsi njeni člani držijo skupaj kot celota. V težjih razmerah je to še pomembnejše. Sam nimam veliko izkušenj s kriznimi razmerami, ker jih doslej ni bilo veliko. Vendar sem z bivanjem v tujini spoznal, kako pomembno je v zahtevnejših okoliščinah zaupanje med družinskimi člani ter njihovo medsebojno sodelovanje in pomoč. To ne pomaga samo družini kot celoti, ampak vsakemu članu.

Leto 2009 je evropsko leto ustvarjalnosti in inovacij s poudarkom na vseživljenjskem učenju. Kje je po vašem mnenju na tem področju Slovenija?

Slovenija ni med dovolj inovativnimi državami. Sicer precej vlagamo v znanje, 1,5 odstotka BDP, kar nas uvršča na 25. mesto v svetu. Lahko bi, pravzaprav bi morali vlagati še več. Pot do uspeha je po mojem mnenju v čim boljšem povezovanju med raziskovalnimi organizacijami ter gospodarstvom in politiko. Politika mora z zakonodajo in na druge načine ustvarjati pogoje za tako sodelovanje. In seveda, vseživljenjsko učenje mora dobiti prednost. Tu nismo dovolj napredovali in verjamem, da bodo sedanja kriza in odpuščanja, ki jih opažamo, povečali občutljivost za vseživljenjsko izobraževanje in tudi za prezaposlovanje. Dolgoročno gledano pa bo treba zagotoviti boljšo povezanost znanosti in gospodarstva ter pri tem zagotoviti, da bodo znanstveniki delovali neposredno v organizacijah, ki ustvarjajo novo vrednost, torej v podjetjih. To ne bo lahko, ampak je nujno.

Čestitamo vam za naziv Slovenec leta 2008. Kaj vam ta nagrada pomeni?

Nagrada mi pomeni zelo veliko, kajti kaže, da ljudje poslušajo moje govore in spremljajo moje delo. Vidim, da je dovolj visoka stopnja zaupanja ohranjena, kar po enem letu dela ni tako preprosto. Po drugi strani pa je to tudi zelo resna odgovornost, kajti z večjo popularnostjo je povezano večje zaupanje in to zaupanje je treba upravičiti. Upam, da bom lahko v tem težkem letu upravičil zaupanje, ki mi je poverjeno.

Najlepše se vam zahvaljujem za odgovore in vam želim uresničitev vseh načrtovanih ciljev v vašem osebnem in javnem življenju.