Predsednik ob 140. obletnici Društva slovenskih pisateljev

Ljubljana, 4.10.2012  |  govor

Slavnostni nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na slovesnosti ob 140. obletnici Društva slovenskih pisateljev
Ljubljana, 4. oktober 2012


Spoštovani gospod Veno Taufer, predsednik Društva slovenskih pisateljev,
spoštovane članice in člani Društva slovenskih pisateljev,
gospe in gospodje,

sto štirideset let društva, ki ščiti besedo, in društva, katerega beseda nekaj velja, je pomembno in veličastno obdobje. Društvu slovenskih pisateljev in pisateljic pa ne daje avtoritete zgolj čas, temveč predvsem prehojena pot, ki jo je vedno, vztrajno in pogumno tlakovalo ključno vrednostno načelo: zavzemanje za ustvarjalno svobodo. To pomeni zavzemanje za svobodno, kreativno in duhovno bogato družbo.

Delovanje Društva slovenskih pisateljev namreč presega zgolj stanovsko skrb za čim bolšji položaj slovenskega založništva, ki sega od sodelovanja pri sprejemanju predpisov do predstavitev književnih dosežkov, do podeljevanja nagrad in še dlje. Z avtoriteto izrekanja literatov in ostrih opazovalcev družbene stvarnosti pomenljivo sega čez rob lastnega interesnega področja in v pomembna, pogosto tudi usodna vprašanja slovenske politike in narodove eksistence.

V tem smislu je bilo društvo pomemben sooblikovalec – in ne le opazovalec – naše družbene krajine. Pisatelji in drugi kulturni ustvarjalci so v osemdesetih letih preteklega stoletja bistveno pripomogli k odpiranju političnega prostora in postavljanju temeljev samostojne Slovenije. Tudi v današnjem času potrebujemo vašo budnost in skrb, da se ta prostor ne zapira: da ohranja pluralnost, socialni čut, svobodo, pravičnost človekove pravice in seveda jezik – ta "temeljni kamen" naše identitete, ki postaja v času globalnega pretoka vse bolj ranljiv in krhek.

Zato je pomembno, da društvo ostaja tudi v bodoče aktiven "čuvaj" civilizacijskih vrednot. Kot je v neki nedavni radijski oddaji poudaril predsednik društva Veno Taufer: "Zavzemanje za svobodno besedo, ki je botrovalo nastanku društva, je aktualno še danes: boriti se moramo proti lažem, neresnicam, manipulacijam, proti razjedanju družbe in proti načetju etičnih vrednot!"

Danes smo zbrani ob 140. obletnici delovanja društva, a lahko bi govorili celo o 150. obletnici, saj pobude o ustanovitvi pisateljskega društva segajo mnogo pred leto 1872, ko je bilo društvo ustanovljeno. Spomniti se velja prve pobude (leta 1862) prevajalca in urednika Franceta Cegnarja, ki je razmišljal o društvu, ki naj bi vzpodbujalo nastajanje šolskih, ljudsko poučnih, znanstvenih in leposlovnih knjig. Pa tudi pobude teologa Davorina Trstenjaka – prvega predsednika društva, ki so ga zaradi zavzemanja za večji delež slovenščine odpustili kot učitelja na mariborski slovenski gimnaziji. In tu je še podpora Josipa Jurčiča in drugih mladoslovencev. Prav ta odprtost in liberalnost prvih pobudnikov se je brez konzervativnih predsodkov ohranila skozi vsa ta leta kot lepa tradicija društva in prispevek h krepitvi civilne družbe.

Teh sto štirideset let je bilo za stanovsko družbo dokaj turbulentnih – sploh ob samem rojstvu društva, kot tudi v začetku stoletja, ko je avstrijska oblast (leta 1915) društvo razpustila. Pa tudi kasneje, ko se je občasno utapljalo v jugoslovanskem prostoru in znalo z njim narediti tudi pomenljivi rez. A pomembno je, da je s svojo kritično in ustvarjalno vlogo mnogo prispevalo k pomembnim spremembam v slovenskem družbenem in kulturnem prostoru in da deluje še danes povezovalno in ni razcepljeno.

Kako zdrava in potrebna so bila zadnja opozorila društva glede ukinitve samostojnega ministrstva za kulturo, glede velikega kadrovskega zmanjšanja Javne agencije za knjigo (ki je v veliki meri zaživela tudi zaradi enotne podpore DSP) in glede pritiskov na področje ustvarjanja, bo nedvomno pokazal čas.

Tisti, ki so branili in še branijo odprte prostore mišljenja, so bili zaradi teh opozoril deležni vsakršnih pritiskov in na ta način nekako že kar "kaznovani". To nas mora skrbeti, saj kaže, da so prostori duha za avtoritarne deviacije družbe stvarni in nevarni. Pa tudi, da je potrebno odprtost vedno braniti in se ne umikati na varno pred odgovornostjo.

Svoboda namreč pomeni, da nimaš okovov strahu, da boš izgubil nekaj, v kar verjameš, ali da boš izgubil pravice, ki jih imaš. Strah je prvo in temeljno ogrožanje svobode. Svoboda, na drugi strani, pa pomeni možnost lastnega presojanja o tem, kaj je prav: kaj je obče in kaj je partikularno motivirani prav. Pomeni tudi ločevanje med resnico in potvorjenostjo resnice. Da znaš s svojo glavo presoditi, kaj je slepilo in kaj ni. Da ne vzameš za suho zlato, če ti rečejo, da bodo drevesa bolj cvetela že zato, če jim porežeš nekaj vej.

Za odprte prostore – svobodo – se je potrebno nenehno in vedno na novo boriti, tudi s knjigo, za katero zagotovo, torej tudi v digitalni dobi velja, da je orožje, ki ga je treba uporabiti s tehtno moralno presojo in z občutkom za obrambo svobode.

Slovenski narod ima to žlahtno orožje v rokah od 16. stoletja dalje, ko so nastale prve tiskane knjige. Takrat se je začela prebujati naša narodna zavest. Že leta 1584 smo dobili prvi celoviti prevod Biblije, ki so nam ga dali slovenski protestanti. To nas je že zgodaj uvrstilo med kulturne narode, med narode knjige. Pomen knjige je bil še toliko večji, ker Slovenci nismo imeli svojih, slovenskih vladarjev in lastne politične strukture. Kultura – in še posebej knjižna kultura – je bila v teh razmerah nadomestilo za politično povezanost. Izkazala se je za izjemno močno vez.

Vedno so stvari lahko še boljše, saj se družba spreminja, sploh v luči tehnoloških inovacij, ki z digitalizacijo pomenljivo segajo na področje založništva, periodike, tiska, medijev ... A želel bi, da ne bi šlo na slabše. Da ne bi izginile dobre prakse, s katerimi se je tudi na področju knjige poskušalo ohraniti primeren in primerljiv standard. A skrbi me, da temu ni tako.

Skrbi me za številne samostojne ustvarjalce na področju kulture, ki jim ob oslabljeni kupni moči, negotovih avtorskih honorarjih, zmanjšanih subvencijah postaja vse bolj tesno. Lahko si le želimo, da bi dobre izkušnje ostale: od solidarnostno naravnanega knjižničnega nadomestila, do dobrih standardov naših knjižnic, ki so dokaj regionalno uravnoteženo zgrajene in arhitekturno vrhunsko obnovljene.

Smo skoraj v svetovnem vrhu izdanih knjig na prebivalca. Resda si v Sloveniji knjige radi izposojamo, da bi jih brali, premalo pa jih kupujemo – kar ni dobro, a zaradi vse bolj šibke kupne moči tudi razumljivo. Pred časom sem podprl prizadevanja, da bi znotraj EU uveljavili možnost ničelne stopnje davka na knjigo. Podprl sem jih zato, ker Evropa danes dopušča, da kljub direktivi, ki ničelno stopnjo prepoveduje, jezikovno in tudi sicer močne države to stopnjo imajo. Predvsem pa zato, da bi postala knjiga bolj dostopna in s tem tudi močnejša.

Dobra knjiga in razvita bralna kultura zagotavljata razvoj in krepitev slovenskega jezika, s tem pa tudi slovenskega domoljubja. Sta najmočnejši sredstvi za premagovanje ne-kulture sovražnega govora, nestrpnosti in šovinizma.

Razmišljanje o posebnem statusu pisane besede pa danes spodjeda možnost uvedbe višje stopnje davka na dodano vrednost za periodiko in dnevni tisk. Pravica do svobode izražanja utegne biti na ta način resno ogrožena – z njo pa tudi druge človekove pravice in možnosti njihovega uresničevanja.

Spoštovane gospe in gospodje,

slovenski pisatelji so s svojim delom pridobili posebno mesto v naši javni zavesti. Z njo pa so povezana tudi pričakovanja in odgovornosti. V časih krize, ki je zajela tudi kulturo javne besede in ki izkazuje resne moralne zablode, sta pisateljska misel in kritika še kako potrebni.
Prav čas krčev, tesnob, dilem, stisk in omejevanj je tisti, ki potrebuje pomoč v svetovih, ki ne mislijo zgolj pragmatično, ki jih ne zanimata le posest ali oblast.
Ki ne mislijo v mejah, temveč meje odpravljajo.
Ki ne netijo nestrpnosti, temveč postavljajo vprašanja ali celo odgovore, kako do boljšega sveta.
Ki ne zapirajo, temveč odpirajo.

Verjamem in želim, da bo Društvo slovenskih pisateljev tudi v bodoče nudilo ustvarjalcem podporo, možnost in priložnost.