Intervju za Primorske novice
Ljubljana, 6.6.2008 | intervju
"Imamo šibko razvit občutek za državo"
Novinar: Tino Mamić
Predsednik države dr. Danilo Türk si želi, da bi imela Slovenija v svetu pomembnejšo vlogo
"V parlamentu bi že morali zagotoviti večji občutek za skupno dobro"
Dr. Danilo Türk je v slabega pol leta, odkar je predsednik republike, na predsedniško mesto vnesel novega duha. Nekdanji ugledni uslužbenec OZN se je v prvih mesecih mandata aktivno zanimal tako za notranjo kot za zunanjo politiko, a pri tem zelo pazil, da ne bi prestopil ločnice, ki zamejuje njegove pristojnosti. Njegova odprtost v mednarodno politiko hkrati z aktualnim slovenskim predsedovanjem EU daje vsej državi novo politično dimenzijo. Za pogovor smo predsednika prosili v času, ko se v Sloveniji ustanavlja Evrosredozemska univerza.
V ponedeljek bo ustanovljena Evrosredozemska univerza s sedežem v Sloveniji. Kaj to pomeni za nas in za širši prostor?
Gre za koristno inovacijo z zelo zanimivim potencialom. Za Slovenijo je dobro, da prihaja z idejo o povezovanju univerzitetnih ustanov v sredozemskem prostoru in da poskuša ustvariti nov institucionalni razvoj. To zasluži vso podporo. Slovenija pripada Mediteranu in je prav, da razvija svoje odnose v EU tudi v tej smeri. Prezgodaj je še govoriti o tem, kaj lahko ta univerza doseže, vendar je možnosti ogromno. Naj omenim samo dve področji. Ekološka zaščita Sredozemlja je zelo obširna in zanimiva tematika. Recimo, kako ekološko kmetovati ob morju ali s katerimi ukrepi varovati morje. Drugo zanimivo področje pa je humanistika, saj so v tem prostoru nastale številne kulture, ki so vplivale na druge kulture po vsem svetu. Humanistično izročilo je zato lahko ne le predmet preučevanja, ampak tudi predmet dialoga med profesorji in študenti. Potencial je velik, vprašanje pa je, ali je Slovenija pripravljena na ta projekt odgovoriti z energijo, ki je potrebna za uspeh.
Kaj lahko Slovenija kot razmeroma majhna politična sila in nepoznavalka sredozemskega prostora ponudi, denimo, v bližnjevzhodni krizi?
Slovenija ima eno pomembno kvaliteto: neobremenjenost. V tem prostoru nima nobene negativne dediščine in se lahko sproščeno pogovarja z vsemi, tudi s tistimi, ki so v medsebojnih konfliktih. Drugod v Sredozemlju najdete več tradicije, kar pa pomeni tudi več bremen preteklosti. Mislim, da bi to neobremenjenost znali naši partnerji v Sredozemlju zelo ceniti. Slovenija bi lahko vnovčila svojo neobremenjenost, novost in tako gradila nov model za sodelovanje.
Veliko govorimo o medkulturnem dialogu, vendar se hkrati obdajamo z mejo, zaradi katere Sredozemsko morje vsak dan na obale naplavlja mrtve ljudi, ki jim pot čez morje v beli svet ni uspela. Kje so tu človekove pravice?
Dobro ste zaznali zapletenost tega problema. Evropa ima veliko razlogov za vsestranski medkulturni dialog, ki bi moral zajeti tako kulture znotraj EU kot dialog med islamskim in krščanskim svetom. To ni lahko, pa tudi v zgodovini ne najdemo prav veliko pozitivnih vzorcev. Ne more pa medkulturni dialog sam rešiti vseh problemov, ki jih prinaša globalizacija. Ne more rešiti niti težav zaradi sodobnega toka migracij. Problem je, da EU glede tega še nima skupne politike. Posamezne države se tega lotevajo same in te politike se stalno spreminjajo. Z vsako novo vlado se lahko začne drugačna politika in lahko nastanejo novi problemi. Po mojem mnenju je treba biti zelo potrpežljiv pri medkulturnem dialogu. Rezultatov namreč ne bo čez noč, ampak po daljšem obdobju. Pod pogojem seveda, da bodo vse evropske politike, ki se ukvarjajo z medkulturnim dialogom, enotne. To pa ne pomeni, da so vsi priseljenci avtomatično dobrodošli. Treba je najti pravo mero in praktične rešitve, pri tem pa je EU še precej na začetku.
Iz Slovenije je v preteklosti nešteto ljudi odšlo v širni svet, največ v Ameriko. Danes to ne bi bilo več mogoče zaradi zaprtih meja EU. Ali nima Slovenija zato zgodovinskega dolga do tega, da odpre vrata priseljencem? Ali ni iskanje prostora pod soncem, kjer boš lahko živel brez revščine, tudi človekova pravica?
Razumeti morate, da je Amerika od vsega začetka kontinent imigracije. ZDA so država, ki je nastala iz priseljencev. Primerjava z EU zato ni na mestu. Iz Evrope so se ljudje v zgodovini izseljevali in je bilo priseljevanja bistveno manj. To je vzrok, zakaj EU ni sposobna hitro in brez težav oblikovati lastne imigracijske politike. Glede človekovih pravic pa obstaja pravica do svobode gibanja, ampak to pomeni pravico posameznika, da se giblje znotraj svoje države, jo zapusti in se vanjo vrne. Noben meddržavni dokument pa ne daje pravice seliti se v katerokoli državo. Te razlike so danes tudi pravno določene. Problem EU je, da priseljence potrebuje, saj je priseljevanje eden od načinov reševanja demografskih problemov zaradi staranja prebivalstva. In spet smo tu pri problemu, da EU nima enotne politike, zato države ravnajo vsaka po svoje.
Slovenija priseljencem ne daje enakih pravic kot manjšinam. Imamo celo izraz avtohtona manjšina. Ampak ne nazadnje smo se tudi Slovenci priselili v te kraje. Ali je ta delitev ustrezna?
Ta delitev je zgodovinsko utemeljena. Ne obstaja samo pri nas, ampak tudi drugod, predvsem v Srednji Evropi. Zgodovinske manjšine imajo drugačen položaj in drugačne potrebe kot priseljenci. Od slednjih se pričakuje takojšnja in višja stopnja integriranosti v družbo države. V državo so se priselili zato, da bi se vključili v njeno družbo. Problem Evrope je, da je po drugi svetovni vojni bežala od reševanja manjšinskih problemov – pri avtohtonih in priseljenskih manjšinah. Zato danes nima razvite tradicije. Nekatere države, ki so zasnovane na principu državljanstva, manjšin sploh ne priznavajo. Ampak človek ne živi samo kot državljan, ampak tudi kot pripadnik svoje etnične skupine. Prav iz tega so nastale napetosti, ki smo jih videli pred dvema letoma in pol v nočnih požigih v Parizu. Evropa nima izdelane politike do katerekoli manjšine in je zato v zgodovinskem zaostanku. Odpravljanju tega zaostanka je namenjen tudi medkulturni dialog.
Na čelu EU je trenutno Slovenija. Kako gledate na uspešnost našega predsedovanja?
Ocenjujem ga kot dobrega. V svojih mednarodnih stikih nisem slišal nobenih pripomb. Slovenija učinkovito predseduje EU. Vprašanje pa je, v kakšnem času se EU nahaja, kaj se da in kaj je treba doseči. Precej pozornosti se namenja ratifikaciji lizbonske pogodbe, kar pa je pristojnost posameznih držav članic. Predsedujoča država tu ne more veliko narediti in mora biti zelo pazljiva, saj gre za notranje zadeve. V tem času tudi ne moremo pričakovati spektakularnih dosežkov, saj je pogodba podpisana, sprejeta pa bo šele, ko jo bo zadnja država ratificirala. Predsedovanje lahko ocenjujemo predvsem po upravljanju, menedžmentu. S tega stališča je predsedovanje uspešno.
Kaj pa glede slovenske notranje politike - se vlada preveč ukvarja s tovrstnimi problemi zaradi bližajočih se volitev, zaradi česar bi lahko rekli, da se je predvolilna kampanja začela že pred več meseci?
Mislim, da ne. Jasno je, da mora Slovenija v tem času opravljati obe nalogi - skrbeti za državo in za predsedovanje Svetu EU hkrati. Tu ne vidim kakšne velike napetosti. Res pa je, da se predvolilno ozračje segreva v parlamentu in izven njega. To ni nič neobičajnega. Verjetno se bo po predsedovanju politična atmosfera še bolj ogrela.
Se boste vi kakorkoli vmešavali v kampanjo ali se opredeljevali?
Vsekakor je prav, če opozorim, da je volilna pravica pomembna državljanska pravica, ki s seboj nosi tudi odgovornost. Državljanke in državljani z glasovanjem na volitvah pomagajo k političnim izbiram naše družbe. S tega stališča so vsake volitve pomembne. Vedno si želim, da ljudje ne bi podcenjevali tega pomembnega demokratičnega instrumenta, ki jim je na voljo. Dlje od tu pa ne bi šel. Od tu naprej je vse vprašanje samostojne izbire volivk ali volivcev. Bistvo volitev je izbor, izbiranje kandidata, ki najbolj ustreza njihovim predstavam. Pomembno je, da to volivci storijo, kako se bodo odločili, pa je povsem njihova stvar.
Odnose s predsednikom vlade ste postavili na drugačno raven kot vaš predhodnik. Se redno sestajate s premierjem?
Doslej ni bilo nobenih zapletov. Sodelovanje s predsednikom vlade Janezom Janšo ocenjujem kot zelo korektno. Mislim, da je dobro, če se redno pogovarjava, saj tako lahko hitro opaziva, če je treba glede kakšne stvari izmenjati mnenja. Temeljnega pomena se mi zdi, da bi komunikacijo nadaljevala. V času, odkar sem predsednik, Slovenija predseduje EU. Naloge, ki izhajajo iz predsedovanja, precej vplivajo na najino komunikacijo. Tu moramo združiti vse sile, delovati organizirano in koordinirano. Mislim, da to zaenkrat dobro teče.
Ali prihaja zaradi vaših pristojnosti na obrambnem in zunanjepolitičnem področju z vlado in ministri do zapletov? Bi si želeli kakšnih ustavnih sprememb na tem področju?
Glede mojih pristojnosti imamo ustavo, ki nas opredeljuje kot parlamentarno demokracijo, ne pa kot predsedniški sistem. Mislim, da ta parlamentarni sistem ustreza ljudem na Slovenskem in da tovrstne spremembe niso potrebne.
A vendar je v javnosti veliko besed glede potrebnosti ustavnih sprememb. Največ zaradi parlamenta, ki bi po mnenju številnih moral biti enodomen, brez državnega sveta. Pojavljajo se zahteve, da bi župani ne mogli biti hkrati poslanci. O potrebnih spremembah na ustavnem področju ste govorili tudi vi. Potrebuje Slovenija po šestnajstih letih drugo republiko?
V tem trenutku je po mojem dozorelo samo vprašanje reforme položaja ustavnega sodišča. Druge teme so tu in o njih razpravljamo, zaenkrat pa niso toliko dozorele, da bi zaradi njih morali posegati v ustavno besedilo. Ne bi rad zapiral razprave o vseh teh stvareh ali reči, da tega nikoli ne bo. V tem trenutku pa ne vidim potrebe po drugih ustavnih spremembah.
Prav sedaj potekajo priprave za referendum o delitvi Slovenije na pokrajine. Kako ocenjujete vladni predlog regionalizacije?
Pokrajine potrebujemo. Zaradi črpanja evropskih sredstev in zaradi skladnejšega razvoja celotne države. A vendar nisem prepričan, da so pristojnosti in razvojne funkcije pokrajin, ki jih je vlada predlagala, dovolj premišljene in izdelane. O tem se še nisem mogel prepričati. Bojim se, da se glede tega še ni izoblikoval dovolj jasen konsenz. Dobro bi bilo, če bi taka
reforma potekala s širšim konsenzom. Polarizacija o tem temeljnem vprašanju za državo ni dobra. Je pa res, da je to trenutna politična tema, ki bo obravnavana politično.
Se vam zdi, da je v državi preveč polarizacije oziroma delitev levo-desno?
No, v parlamentu bi že morali zagotoviti večji občutek za skupno dobro. Veliko vprašanj zahteva večji napor za konsenz. Prehitro se pristopa k preglasovanju. Prav konsenz namreč daje odločitvi večjo težo in avtoriteto. V ZDA denimo vedo, za katere stvari morajo dobiti podporo obeh glavnih strank. Res je, da imajo tam več kot dvesto let parlamentarne tradicije, zato pa lahko upamo, da se bo tudi pri nas sčasoma izoblikovala zavest, kateri so zakonodajni projekti, ki zahtevajo več kot navadno večino.
Kratka tradicija je verjetno vzrok tudi slovenskemu odnosu do države. Vladna palača je v isti stavbi kot palača predsednika države, česar na svetu zlepa ne najdemo ...
Vaša informacija ne drži, saj ima premier svojo pisarno na drugi strani Gregorčičeve ulice. Je pa res, da.so nekateri uradi predsednika vlade v isti stavbi, kot je tudi urad predsednika republike. To je nekoliko nenavadno. V Sloveniji, zgodovinsko gledano, nismo imeli kakšnega posebnega občutka, da bi za organe oblasti imeli stavbe, ki bi to izražale s svojo arhitekturo. Ravnali smo praktično in pragmatično. Spočetka sta tudi oba urada bila v nekdanji stavbi cesarsko-kraljevskega namestništva iz leta 1898. Ampak glejte, taka je pač volja ljudi na Slovenskem, da so do države vedno nekoliko skeptični. Verjetno so vse dosedanje vlade in predsedniki imeli razloge, da glede palač niso delali velikih inovacij.
Je skepsa vzrok, da državljani ne praznujemo državnih praznikov in ne izobešamo zastav, kot to počnejo v drugih državah?
Seveda. To je povezano. Imamo šibko razvit občutek za državo, njene simbole in rituale domoljubja. Pri nas ima beseda ritual že negativen prizvok. Ne razumemo, da je za vsako človeško skupnost zelo pomembno, da ima svoje svečanosti, običaje, rituale, ker se tako krepi občutek skupnosti. Mi imamo to zelo slabo razvito. Na tem področju lahko še marsikaj popravimo. Vaše opažanje je pravilno - marsikje po svetu imajo ta občutek veliko bolj razvit kot pri nas.
Ali ste razmišljali, da bi predsednik mlade, sodobne države živel v nizkoenergetski hiši?
Za zdaj živim v svojem stanovanju, v katerem se čisto udobno počutim. Vprašanje rezidence ni prioritetno vprašanje. Tudi za to mora vse skupaj najprej dozoreti. Jasno, običajno ima vsaka država rezidenco predsednika. O tem so mediji že pisali. Bilo je tudi nekaj zanimivih idej in mogoče bo kdaj iz tega kaj nastalo. Meni se ne mudi in tega ne bom pospeševal. Upam le, da bo ustrezna zavest pri nas vendarle dozorela.
Kje vidite Slovenijo čez deset let v EU pa tudi v svetu?
Med najbolj razvitimi državami Evrope. Upam, da bo imela aktivno vlogo v svetu in da bo ta svetovljanska. EU bo preživela samo, če se bo uveljavila kot globalni igralec. Njena introvertiranost, njeno obračanje k lastnim postopkom odločanja ji jemlje energijo, ki jo potrebuje tudi za odnose z zunanjim svetom. EU bi morala tu večjo pozornost usmeriti navzven, notranji odnosi pa bi morali potekati čimbolj avtomatično. V tej smeri je bila narejena tudi lizbonska pogodba. V tem odpiranju izven EU bi pričakoval tudi večjo vlogo Slovenije.
Samo Slovenije ali tudi zamejstva?
Do zamejstva imamo nekaj zgodovinskih dolgov, ki jih je treba poravnati. V Avstriji je to 7. člen avstrijske državne pogodbe. V Italiji imamo zakone, ki jih je treba izvajati. Na Madžarskem pa imamo dvostranski sporazum, ki se izvaja prepočasi. Po drugi strani pa imamo boljše možnosti, saj schengenska ureditev omogoča veliko bolj sproščeno prehajanje preko meja, zato lahko ustvarimo nove oblike sodelovanja, večjo sproščenost in boljši položaj Slovencev v sosednjih državah.
Kaj pa na meji s Hrvaško? Bo do takrat mejna črta že zarisana?
Upam, da bo.