Predsednik Türk: Spoštljiv odnos do žrtev fašizma je prvo dejanje na poti k spravi

Artviže, 22.7.2012  |  govor

Slavnostni govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na osrednji slovesnosti ob spominskem dnevu Občine Hrpelje-Kozina
Artviže, 22. julij 2012


Spoštovane borke in borci narodnoosvobodilnega boja slovenskega naroda,
sorodniki umrlih v Rodiku in Artvižah,
drage Brkinke in Brkinci, Primorke in Primorci,
državljanke in državljani Republike Slovenije,

spet smo tu, na Artvižah, da se skupaj spomnimo naših žrtev in da si povemo, kakšni moramo biti danes. Žrtve Rodika, Artviž in drugih krajev v teh lepih Brkinih niso, ne morejo in ne bodo pozabljene. Vsako leto se zberemo tu, na tej ganljivi slovesnosti, na katero pride veliko ljudi. S to slovesnostjo povemo, kako globok je naš spomin, kako globoko je naše spoštovanje in kako trdna je naša privrženost izročilu narodnoosvobodilnega boja.

Nisem prvič tu in nisem zadnjič tu. Že danes vam lahko povem, da bom prihodnje leto spet prišel, ne glede na okoliščine.

Današnja slovesnost je slovesnost spomina na tragične žrtve, na mlade ljudi, ki so končali svojo življenjsko pot prezgodaj, tragično, pod kroglami in bajoneti nacistične vojske. Spomin na te tragične žrtve je živ in bo živ ostal. Vemo, da je ta spomin del našega splošnega, širokega spomina na preteklost našega naroda, na veličino narodnoosvobodilnega boja in na vse, kar je zaznamovalo pot slovenskega naroda v njegovo končno vzpostavitev države.

20. stoletje je bilo za slovenski narod težko, usodno in uspešno stoletje. V tem stoletju se je dokončno izoblikovala slovenska država. Toda ta država ni nastala kot rezultat enkratnega dogodka, enkratnega preloma, enkratnega dejanja. Nasprotno, naša država je nastala kot plod prizadevanja mnogih v dolgem obdobju, v katerem je bilo 20. stoletje odločilno.

Zato moramo danes spoštovati vse, ki so dali svoj prispevek k naši svobodi in naši državnosti – pripadnike gibanja generala Maistra, Tigrovce, borce narodnoosvobodilnega boja in seveda borce za osamosvojitev Slovenije leta 1991. Vse te prispevke moramo spoštovati. Vse te prispevke moramo spoštovati in prav ničesar ne smemo storiti takega, kar bi kakorkoli omajalo trdnost našega spomina in našega spoštovanja. Nobeno dejanje – nobeno, naj bo še tako prebrisano dejanje – ne more zmanjšati pomena vseh teh prispevkov naši svobodi in naši državnosti.

V času, ko so padle žrtve na Rodiku in Artvižah, je boj slovenskega naroda proti fašizmu trajal že dobri dve desetletji. Slovenski narod in primorski Slovenci so bili prve žrtve fašizma in prvi uporniki zoper fašizem. Gibanje TIGR je odigralo veliko in pomembno vlogo v sodobni Evropi. Slovenski narod je s TIGR-om postal prvi narod, ki se je organizirano, z orožjem v roki uprl fašizmu. Izročila TIGR-a so živa še danes, zato jih spoštujmo. Bodimo jim zvesti. Spoštujmo jih vselej.

Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda je bil najveličastnejše, najbolj junaško dejanje v vsej slovenski zgodovini. Temu izročilu moramo ostati zvesti še naprej. V tem boju, boju za svobodo, boju proti fašizmu in nacizmu, se je slovenski narod spremenil. Slovenski narod je takrat vzel usodo v svoje roke in v tem boju tudi zmagal. Po zaslugi borcev narodnoosvobodilnega boja smo bili med zmagovalci druge svetovne vojne. Drugo svetovno vojno smo po zaslugi borcev narodnoosvobodilnega boja končali na zmagoviti strani, ki je bila tudi pravična stran druge svetovne vojne.

Nobena potvarjanja zgodovine, nobene spremenjene razlage, nobene prebrisane trditve teh dejstev ne morejo spremeniti. Zato moramo danes vedeti, tako kot so naši predniki to vedeli leta 1945, da zmaga nosi s seboj tudi etično odgovornost, odgovornost etike zmagovalcev, ki zahteva samozavest in spoštljivost. Bodimo samozavestni tudi danes, kajti nič ne more spremeniti zgodovine našega naroda. In nič ne more zmanjšati spoštovanja, ki ga zgodovinsko zaslužijo borci narodnoosvobodilnega boja. Nič, prav nič tega ne more spremeniti.

Danes živimo v Evropi, ki je za razliko od nekdanjih časov Evropa miru, pomiritve in sprave. V tej Evropi se je zgodilo marsikaj dobrega, marsikaj takega, zaradi česar je naše življenje danes dobro, lepo in zaradi česar lahko verjamemo v našo prihodnost. Med temi dobrimi lastnostmi današnje Evrope je tudi ta, da smo sposobni mirnega sožitja, da smo sposobni medsebojnega spoštovanja in spoštljivega odnosa do naše zgodovine – težke tragične zgodovine, ki je imela tudi temne plati.

Vsi veste, da je bil nedavno v Sloveniji na obisku predsednik sosednje Italijanske republike Giorgio Napolitano in da je v slovenskem državnem zboru z največjo spoštljivostjo govoril o boju proti fašizmu. To je pomembno simbolno dejanje. Ni prvo in ni zadnje. Pred dvema letoma, 13. julija 2010, smo predsedniki Italijanske republike, Republike Hrvaške in Republike Slovenije v Trstu opravili nekaj pomembnih spravnih dejanj. Dobro se zavedajmo, kako so bila ta dejanja opravljena in v kakšnem vrstnem redu.

Najprej smo položili venec v slovenskem Narodnem domu v Trstu. S tem smo simbolično izrekli naše spoštovanje in se poklonili spominu vsem žrtvam fašizma, tistega fašizma, ki se je začel s požigom Narodnega doma v Trstu leta 1920. S tem simboličnim uvodom smo začeli ta pomemben dan pomirjanja in sprave med sosednjimi narodi. To je bilo dejanje, ki se ne bi moglo zgoditi, če ne bi tako osrednje in tako jasno izrazili naše veliko spoštovanje vsem žrtvam fašizma – Slovencem, Hrvatom, Italijanom in vsem drugim, ki so trpeli in ki so umrli zaradi fašizma.

Temu prvemu dejanju so sledila še druga v istem dnevu – položitev venca na spomenik tistim optantom, ki so kot begunci zapustili Istro in Dalmacijo, spominski slovesen koncert, ki so ga na trgu v Trstu izvedli umetniki iz vseh treh držav in ki je izrazil našo privrženost skupni evropski kulturni dediščini in skupni prihodnosti.

Naj še enkrat poudarim, da so vsa ta lepa in plemenita dejanja možna samo takrat, kadar se z vso potrebno spoštljivostjo in zgodovinsko odgovornostjo spominjamo žrtev fašizma in zgodovinskega boja, ki je premagal fašizem. Zmaga nad fašizmom je tisto, kar je omogočilo vse, kar je dobrega nastalo v Evropi kasneje. To moramo vedeti vselej in to je treba povedati danes tukaj, na Artvižah.

Danes pa so pred nami seveda mnoge naloge in mnoge sodobne skrbi. Tudi pri izpolnjevanju teh nalog in tudi ko se zavzemamo, da bi skrbi, ki jih je prinesla sedanja kriza, zmanjšali, moramo ohraniti tisto moralno trdnost, tisto moralno plemenitost, ki je bila značilna za protifašistični boj.

Nekatere moralne prvine so vselej iste. Spoštljivost in pravičnost sta nujna pogoja za vsak uspeh v vseh razmerah, tudi današnjih. Spoštljivost do naše preteklosti, spoštljivost do vseh, ki so prispevali k temu, da danes živimo v svobodi in da lahko dobro ustvarjamo – ta spoštljivost nas mora spremljati danes in nas morati spremljati jutri. Pravičnost – v vseh odločitvah, ki jih sprejemamo, tudi v tistih težkih, moramo biti pravični. Pravični moramo biti do vseh ljudi. Ni prav, če se z odločitvami, ki jih izsiljuje kriza, kakorkoli vrši diskriminacija med ljudmi, ki upravičeno uživajo svoje pokojnine.

Danes bi rad še enkrat povedal: vlada in državni zbor nista storila prav, ko sta v Zakonu o uravnoteženju javnih financ ustvarila stanje diskriminacije. Storjena je bila krivica in krivice je treba popravljati. Sprejmemo lahko dejstvo, da se ljudje tudi motijo in da pride do krivične odločitve. Toda krivične odločitve je treba popraviti čimprej. Ne moremo biti zadovoljni s tem, da državni zbor na svoji nedavni seji ni uspel te krivice popraviti takoj. Ta naloga ostaja za naprej. In vsi državljani, vse državljanke Slovenije bomo opazovali državni zbor v prihodnjih mesecih in ga ocenjevali po tem, kako dobro in kako hitro bo odpravil krivico, ki jo je naredil.

Drage državljanke in državljani Republike Slovenije,

Artviže, Rodik, Brkini so kraji velikih sporočil. Ni odveč, če vsako leto spet pridemo sem. Zato pozivam vse državljanke in državljane Slovenije: prihajajmo sem v te simbolične kraje. Spomnimo se naših žrtev, spomnimo se tudi velikega prispevka narodnoosvobodilnega boja naši državnosti in bodimo ponosni na vse to. S tem sporočilom, s tem pozivom k našemu skupnemu ponosu pa želim še enkrat pozdraviti, izraziti veselje, ko vidim, kako veliko vas je prišlo na današnjo slovesnost in še enkrat obljubiti: prihodnje leto se spet vidimo.

Hvala lepa.