Predavanje častniškemu zboru Slovenske vojske
Ljubljana, 13.12.2011 | govor
Predavanje predsednika Republike Slovenije in vrhovnega poveljnika obrambnih sil dr. Danila Türka častniškemu zboru Slovenske vojske o aktualnih obrambnih vprašanjih
Ljubljana, 13. december 2011
Spoštovana ministrica za obrambo,
spoštovani načelnik Generalštaba Slovenske vojske,
spoštovane častnice in častniki Slovenske vojske,
spoštovani predstavniki Uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje,
spoštovani predstavniki civilnega dela Ministrstva za obrambo Republike Slovenije,
veseli me, da imam ponovno priložnost spregovoriti v tem sestavu in to v obliki, za katero smo se dogovorili v preteklih letih in za katero bi rad, da postane tradicionalna. Verjamem, da je zelo koristno, da se imamo priložnost srečati na način, ki mi omogoča, da nekoliko širše razvijem svoj pogled in da to storim tudi nekoliko bolj neformalno. Neformalno v tem smislu, da nimam pripravljenega polnega besedila, ki bi ga pred vami bral, ampak da vam povem nekaj o svojih razmišljanjih, o aktualnih temah, ki zadevajo naš obrambni sistem bodisi direktno bodisi indirektno, in da imamo po tem mojem razmišljanju tudi nekaj časa za pogovor. Zdi se mi, da je take vrste interakcija koristna in da je prav, da jo opravimo enkrat na leto, ob vseh drugih oblikah srečevanja, ki jih imamo – poročanjih, različnih obiskih pri naših enotah, ki jih opravljam, kontaktih z našimi predstavniki v mednarodnih misijah in drugih priložnostih.
Danes mi je v veselje, da se srečujemo tu, v dvorani, ki je imenovana po Williamu Perryju, nekdanjem sekretarju za obrambo Združenih držav Amerike, kar nas spominja na čas, ko se je Slovenija vključevala v zavezništvo Nato, ki danes na bistven način opredeljuje položaj naših obrambnih sil ter našo varnostno in zavezniško situacijo v mednarodnih odnosih nasploh. William Perry je na več načinov zanimiva osebnost za nas. Prvič tudi zato, ker je bil v strukturi, v kateri je deloval, izrazit predstavnik civilnega dela celotnega obrambnega sistema kot matematik, kot nekdo, ki je prišel na mesto sekretarja za obrambo po poti strokovnega napredovanja in ki se je izkazal kasneje tudi s svojim političnim smislom. Ta politični smisel je pokazal tudi v odnosu do Slovenije v času, ko že ni bil več sekretar za obrambo, ampak je pomagal pri iskanju rešitev za spor med Slovenijo in Hrvaško kot ponudnik dobrih uslug. Četudi ta poskus ni uspel, pa je vendar pustil za sabo pomembna spoznanja, ki so kasneje pomagala pri iskanju poti naprej in ki so na koncu prispevala tudi k arbitražnemu sporazumu med Slovenijo in Hrvaško. O tem govorim, ker bi rad tudi skozi to simboliko opozoril na številne načine, skozi katere se prepletata civilni in vojaški sektor, politični razmislek in razmislek o našem varnostnem položaju, ki ga moramo razumeti v vsej celovitosti. Danes se torej srečujemo v prostoru, ki simbolizira našo vključenost v mednarodno obrambno in varnostno okolje ter našo vključenost v različne operacije, v katerih sodelujemo v okviru zavezništva Nato.
Rad bi posebej poudaril, da v svojem razmišljanju ne mislim podrobneje govoriti o mirovnih in drugih operacijah, za to bomo imeli še druge priložnosti. Veseli me, da bom imel možnost 23. decembra v posebni video povezavi govoriti s pripadniki različnih operacij, v katerih sodelujejo pripadniki Slovenske vojske. Danes pa bi želel svoje razmišljanje organizirati okrog štirih tem, za katere verjamem, da zaslužijo razmislek.
Najprej nekaj o našem članstvu v zavezništvu Nato, nato o ekonomskem položaju in njegovih vplivih na položaj našega obrambnega sistema in obrambnih sil, tretjič o tem, kako naprej, kakšna razmišljanja o konceptu razvoja naših obrambnih sil potrebujemo, in končno, četrtič, nekaj misli o vrednotah in motivaciji, ki sta bistveni sestavini vsakega razmišljanja o konceptu naših obrambnih sil, o naši prihodnosti. To ima izrazito velik pomen tudi za naš politični položaj v širšem smislu, ne samo položaj v obrambnih silah, ampak za politični položaj v celoti. Upam, da bom to, kar imam povedati, povedal nekako v 25 do 30 minutah in da bomo imeli potem čas za razpravo, ker se mi zdi, da je pri srečanjih, kakršno je današnje, razprava pomemben del. Veselilo me bo slišati vaša vprašanja, mogoče tudi kakšne komentarje, razmišljanja in tako dalje.
Najprej, razmišljanje o članstvu v Natu. Zdaj smo kot država sedmo leto polnopravna članica Nata in, gledano v celoti, smo lahko z doseženim zadovoljni. Zadovoljni smo lahko z našo vključenostjo, s stopnjo naše integriranosti v sistem zavezništva in tudi z ravnijo izpolnjevanja naših obveznosti v okviru zavezništva. Kajti vedeti moramo, da je vsako zavezništvo v prvi vrsti stvar obveznosti in kot takega smo ga razumeli. Ne nujno vsi, ne nujno vsi od samega začetka, ampak danes je to razumevanje dovolj dobro utrjeno. Če pogledamo nekoliko nazaj, v čas našega včlanjevanja v Nato, in posebej vprašanja, ki smo jih obravnavali v nacionalni strategiji Republike Slovenije za vstop v Nato, ki je bila sprejeta leta 1998, in če pogledamo po glavnih točkah te strategije, kaj smo pričakovali in kje smo danes, nam ta primerjava ponudi naslednjo sliko:
Največjega pomena za naša pričakovanja je bilo to, da smo od vključenosti v Nato pričakovali zagotovitev dolgoročnega stabilnega mednarodnega politično-varnostnega okolja, takega, ki bo s svojo stabilnostjo, s svojo zagotovitvijo varnosti omogočal naš vsestranski družbeni razvoj. V tem pogledu smo lahko zadovoljni, to smo dosegli. Tudi Nato se je afirmiral v tem času kot zavezništvo, ki zagotavlja varnost na tak način, kot smo si to želeli. Nato se je v tem času razvil v sistem, ki je presegel nekdanje ozke definicije obrambne zveze, ki je bila seveda potrebna zaradi sovjetske nevarnosti in zaradi stanja v hladni vojni. Danes to ni več le obrambna zveza klasičnega tipa, ampak je obrambni sistem, ki opravlja širše funkcije in ki je z zadnjim lizbonskim vrhom novembra lani definiral tudi izhodišča za nove odnose z Rusko federacijo kot državo, ki predstavlja državo naslednico, na nek način pa tudi kontinuiteto nekdanje Sovjetske zveze. Vendar je to drugačna država, s katero je treba iskati nove oblike sodelovanja. Verjamem, da je Nato tudi v tem pogledu na dobri poti. Se pravi, kot okvir stabilnih mednarodnih razmer, v katerih Slovenija želi zagotavljati svojo varnost, se je Nato afirmiral dobro.
Drugič, pričakovali smo, da nam bo članstvo v Natu zagotovilo višjo stopnjo nacionalne varnosti. Če pogledamo razvoj s tega stališča, pridemo do enakega zaključka – Nato nam to zagotavlja. Seveda bi lahko rekli, da bi se dalo tako stopnjo nacionalne varnosti doseči tudi po drugih poteh, vendar mislim, da bi tak odgovor zahteval nekaj več analize in ni nujno, da bi prišli do istega zaključka.
Nadalje, tretje pričakovanje, ki smo ga imeli v tistem času, je bilo to, da si bomo v okviru Nata zagotovili soodgovornost in soodločanje o varnostnih vprašanjih in izzivih v Evropi, kot tudi soodgovornost in soodločanje pri reševanju problemov kriznih območij. Ta soodgovornost in soodločanje sta pomembna. Tu bomo morali v prihodnje opraviti nekaj več analiz in stalno skrbeti za to, da bomo dobro razumeli, ali smo na ustrezen način aktivni v okviru Nata. Verjamem, da imamo v tem pogledu nekatere dobre rezultate. Seveda imamo dobre rezultate z vsem, kar zadeva našo vključenost v Natove operacije. Imamo dobre rezultate tudi v smislu vsega, kar zadeva politično opredeljevanje Nata v razmerju do Balkana, do našega neposrednega sosedstva, ki je za našo varnost posebej pomembno sosedstvo. Verjamem, da lahko to rečemo tudi, ko gre za odnose med Natom in Rusijo. V odnosih med Natom in Rusijo je prišlo do določenih pozitivnih premikov, Slovenija je v ta proces razmeroma pravilno vključena in bi lahko v tem okviru nadalje definirali nekatere podrobnejše naloge za prihodnje. Seveda definicija teh nalog in naše mesto v njih nista odvisna prvenstveno od nas, to moramo razumeti. Vendar je naša vloga v tem okviru mogoča. Mi smo imeli tudi v letošnjem letu, v letu 2011, nekaj zanimivih kontaktov na različne teme, tudi take, ki se nas neposredno ne tičejo v smislu konkretnih nalog in konkretnih ukrepov, kot je na primer vprašanje odnosov med Natom in Rusijo glede protiraketne obrambe. Verjamem, da lahko v teh pogledih z določeno subtilnostjo, realizmom in občutkom za potencial, ki ga Slovenija predstavlja kot država z določeno geografsko lokacijo ter določeno stopnjo resnosti in zanesljivosti v okviru Nata in v mednarodnih odnosih širše, z vsem tem potencialom lahko odigramo neko vlogo pri soodločanju v okviru Nata, ki jo moramo razviti še naprej.
Nadalje smo pričakovali, da nam bo članstvo v Natu okrepilo naš ugled in pogajalsko moč Slovenije. Tudi v tem pogledu nam je članstvo v Natu to prineslo. To smo v razmerju do različnih držav, tudi v našem sosedstvu, afirmirali. Ti odnosi se ne vidijo direktno. To niso odnosi, ki bi bili izraženi tako, da je na prvi pogled vsakomur jasno. Ampak vedeti moramo, da smo v zadnjem obdobju uspeli narediti nekatere pomembne premike v razmerju do sosedov. Ni odveč spomniti, da bi verjetno take premike teže dosegli, če ne bi bili v Natu. Govorim ne samo o naših odnosih s Hrvaško, ki so krenili na boljšo pot. Govorim tudi o stalnem izboljševanju naših odnosov z Italijo, tudi z Avstrijo, ki seveda ni članica Nata, vendar upošteva to stopnjo resnega angažmaja, ki ga Slovenija v Natu izkazuje. Na ta način, posredno, nam članstvo v Natu pomaga tudi pri razvoju sosedskih odnosov z Avstrijo in seveda tudi z Madžarsko kot partnersko državo v okviru zavezništva, s katero razvijamo različne oblike sodelovanja. Skratka, verjamem, da nam je tu članstvo v Natu pomagalo.
In seveda, pričakovanje, ki smo ga tudi izrazili v tistem času, da nam bo članstvo utrdilo status države kot države z nizko stopnjo poslovnega tveganja, je danes izpostavljeno novim izzivom. Jasno je, da poslovnega tveganja, kakršnega prinaša negotov varnostni položaj, v Sloveniji ni. Dober varnostni položaj je postal nekako samoumevna sestavina slovenske stabilnosti in tega, da poslovnega tveganja naš varnostni položaj ne povzroča. Jasno pa je, da so poslovna tveganja pri nas drugačna in imajo poreklo drugje, tako da bi bilo o tem vredno razpravljati posebej in verjetno nepovezano s položajem naše države kot članice Nata.
V času vključevanja smo pričakovali tudi nekatere specifične prednosti, o katerih se je vredno pogovarjati še naprej – to je vključenost v znanstvene, tehnološke in informacijske tokove najrazvitejših držav. Vprašanje je, ali smo tu dosegli to, kar smo pričakovali. Verjetno bi o tem bilo vredno opraviti posebno razpravo. Gospodarsko sodelovanje z najrazvitejšimi državami na vojaškem področju – vprašanje je, ali smo na tem področju naredili dovolj in dosegli dovolj. In dolgoročno znižanje potrebnih izdatkov za obrambo, tudi to je bilo naše pričakovanje. V tem pogledu verjamem, da bomo morali opraviti še kakšno razpravo, da bi morebiti izdelali realno oceno pričakovanj za naprej, razvoja doslej in da bi na ta način svoj položaj v okviru Nata definirali za naprej še bolje.
Na koncu tega dela mojih razmišljanj bi rad rekel naslednje – seveda je prav, da je od časa do časa opravljena tudi razprava o tem, kako primerjamo naša pričakovanja iz časov vstopanja z našimi izkušnjami doslej. To je razprava, ki jo potrebujemo, ki ni urgentna v tem smislu, da bi jo morali vezati na določen datum ali na določene časovne okvire. Vendar je ne smemo zanemariti, kajti z našimi vprašanji temeljnega varnostnega položaja se moramo ukvarjati tako rekoč kontinuirano. Potrebujemo temeljito analizo. Del te potrebe po temeljiti analizi seveda izvira iz same nujnosti nenehnega ocenjevanja našega varnostnega položaja in političnega položaja, del pa tudi iz naših ekonomskih odnosov in ekonomskih potreb. Vprašanje je, kakšni so stroški in kakšna je naša gospodarska situacija, ki vpliva na materialni položaj obrambnih sil, kaj nam lahko Nato v tem pogledu nudi in do kod je prav, da razvijamo naše preciznejše obveznosti znotraj Nata, take, ki imajo tudi materialne posledice.
Tu prihajam na drugo točko mojih razmišljanj – zagotavljanje finančnih in materialnih virov v okviru obrambnih sil in našega varnostnega položaja. Seveda moramo pri vseh razmišljanjih, tudi tistih, ki so prvenstveno povezana z vojaškimi in političnimi aspekti, vselej razumevati tudi naš ekonomski položaj. Vsi vemo, da se gospodarska kriza poglablja in da ima to nekatere zelo konkretne posledice za naš obrambni sistem, za Slovensko vojsko in za obrambne sile v celoti. Zmanjšanje vojaškega dela obrambnega proračuna v letu 2011 je bilo, – če so moji podatki točni – 37,5 milijonov evrov neto zmanjšanje in to dodatno k zmanjšanjem, ki so bila opravljena že v preteklih letih. To je seveda resen faktor, ki ga je treba razumeti pri vseh naših razpravah o stanju obrambnih sil. Vse to je imelo tudi neposreden vpliv na opremljanje in modernizacijo, na operativno delovanje enot, na plače. Ustvarilo je položaj, v katerem je delež celotnega obrambnega proračuna, ki odpade na plače – spet, če so moji podatki točni – 72 odstotkov, kar je visoko glede na ostale elemente obrambnega proračuna, ki so bili pod hujšim pritiskom.
Kot se spominjate, sem na občutljivost te problematike večkrat opozoril, o tem sem tudi pisal predsedniku vlade in želel bi, da razumete, da sem danes dal to temo tudi v moja razmišljanja zaradi tega, ker se popolnoma zavedam občutljivosti položaja, v katerem smo. Tu smo v položaju, ki je nastajal zadnja tri leta, odkar traja ekonomska kriza, ki se še ni končala. Seveda moramo v teh razmerah temeljito razmisliti, do kod lahko gre varčevanje na račun obrambnih sil in našega obrambnega sistema in katere možnosti imamo, da bi nekatere negativne posledice tega prikrajšanja ublažili. To je naloga, ki zahteva poseben razmislek, o kateri se moramo pogovarjati več kot doslej in ki bo v prihodnje po mojem mnenju bolj aktualna, kot je bila doslej.
Na kaj konkretno mislim pri tem? Mislim predvsem na tri elemente. Prvič, na gospodarsko sodelovanje z državami Nata na vojaškem področju. Kaj pravzaprav počnemo, kaj se dogaja na tem področju? Razumeti moramo, da se znotraj Nata dogaja okrepljeno sodelovanje. To sodelovanje moramo preučevati, ga razumeti. Mi seveda ne moremo primerjati svojih potencialov s sodelovanjem, kakršno nastaja na primer med francosko in britansko stranjo, ko gre za vojaško-obrambni sektor. Tu se je vzpostavil nov model sodelovanja, ki ga mi seveda ne moremo kopirati. Ne gre za to, da bi ga poskušali kopirati, vendar moramo razumeti, da je tak sporazum znak novih odnosov, v katerih bi bilo prav, da tudi Slovenija najde svoj model sodelovanja z drugimi, takega sodelovanja, ki bi nam nekoliko ublažilo učinke ekonomske krize, ki so že tu in ki utegnejo trajati še naprej.
Nadalje, druga taka zamisel je krepitev sodelovanja v Evropski obrambni agenciji, European Defence Agency, kjer gre tudi za vprašanja, ki prihajajo bolj v ospredje, kot so bila doslej – združevanje in souporaba zmogljivosti, "pooling and sharing", rešitve, ki zadevajo optimalnejši razvoj lastnih možnosti in sodelovanje z drugimi. Seveda je to tudi, tako kot prva misel, ki sem jo povedal, zahtevna zadeva. Nikakor ne podcenjujem težavnosti tega sodelovanja in prosim, da me tudi vi razumete v tem smislu. Vendar, Slovenija je v položaju, ko bo morala iskati niše svojega sodelovanja za prihodnje, in moramo se potruditi, da najdemo v okviru Evropske obrambne agencije tudi prostor zase.
Tretja misel, ki je nekoliko bolj klasična, je vprašanje oživljanja domače obrambne industrije ter vloge Ministrstva za obrambo in relevantnih drugih institucij v tem okviru. To je nekaj, o čemer smo večkrat razpravljali. Seveda v tem pogledu nismo prišli zelo daleč, nismo prišli dovolj daleč. Vendar v Sloveniji potrebujemo novo industrijsko strategijo, potrebujemo industrijsko strategijo zato, ker brez razvoja industrije ni razvoja nasploh. Ekonomija se lahko razvija samo, če je hkrati z ostalimi aspekti razvit tudi tehnološki, zaposlitveni in drugi potencial, ki ga lahko daje samo industrija. Seveda mora biti v tem okviru tudi prostor za definicijo tistih industrijskih oblik, ki so posebnega pomena za obrambo. Nekaj tega seveda obstaja, vprašanje pa je, kaj bomo napravili v prihodnje, da bomo zgradili ustrezen, Sloveniji primeren profil domače obrambne industrije, domače obrambne proizvodnje. Mogoče je izraz industrija tu nekoliko neprimeren, ker sugerira velik, celovit, kompleten sistem. Ne gre za to, spet je treba to videti v kontekstu gospodarskega sodelovanja z drugimi državami, pooling and sharing, in drugih oblik. Vendar mislim, da je prav, da opozorim na potrebo, da tu napredujemo bolje in da se v tem pogledu tudi na področju obrambnega sistema primerno organiziramo. V okviru Vlade Republike Slovenije je bil pred kratkim izdelan poseben dokument o strategiji industrijskega razvoja. Ta dokument seveda ni bil deležen posebno velike pozornosti v tem času, ki je obremenjen z vsemi mogočimi drugimi temami, političnimi, volilnimi in tako dalje. Vendar bi opozoril, da obstaja dokument, ki predstavlja vsaj poskus, če ne že tudi vizijo industrijskega razvoja Slovenije v prihodnje, in prav bi bilo, da se naš obrambni sektor v tem okviru najde.
Vse to pripovedujem zaradi tega, ker mislim, da je treba o teh stvareh razmišljati. O tem sem govoril že večkrat, govoril sem tudi ob naših razpravah, ki smo jih imeli skupaj ob predstavitvi ugotovitev strateškega pregleda obrambnega sektorja. Imamo razne druge oblike, ki nam omogočajo vpogled v razvoj obrambnega sektorja, in po mojem mnenju bi bilo prav, da se te razprave povežejo s temami, o kakršnih govorim danes.
Seveda pa ima zadeva še širšo razsežnost, ki je v tem, kako razvijamo našo politično retoriko o teh vprašanjih. V politični retoriki se včasih pove, da varnost nima cene. S tem se želi povedati, da je varnost izjemno visoko na lestvici naših vrednot in tistega, za kar si prizadevamo. Mogoče pa je prišel čas, da se pove, da varnost ima ceno in da moramo razumeti našo privrženost temu, da obrambni sistem ustrezno usposabljamo ravno skozi to, da poudarjamo, da to ne gre brez vlaganj, in da država, ki se bo v naslednjih letih soočala z zahtevnimi razvojnimi dilemami, mora odgovoriti tudi na vprašanje, kako bo znotraj teh odgovorov našla tudi pravilen prostor za naše obrambne potrebe in znotraj tega, kako bo zagotovila ustrezne materialne pogoje za razvoj naših obrambnih sil in našega obrambnega sistema v celoti. Torej, varnost ima ceno. S tem bi končal drugi del, drugo točko moje razprave.
Tretji del se tiče koncepta obrambnih sil in vprašanja, kako naprej. Mislim, da je ravno to, o čemer sem govoril, velik pomen teh materialnih pogojev delovanja in razvoja, že tudi uvod, če ne že kar del razprave o konceptu razvoja obrambnih sil v prihodnje. Tu seveda potrebujemo razpravo, ki bo dovolj široka in ki jo potrebujemo zato, ker moramo vedeti, da se pravzaprav premišljanje in razvoj koncepta obrambnih sil pravzaprav nikoli ne konča. To je kontinuiran proces, v katerem je treba vseskozi iskati pravilne odgovore, iskati dobre odgovore in se izogibati tistemu, kar v angleščini in v Natovi terminologiji radi imenujejo "complacency". To je izraz, ki ste ga najbrž velikokrat slišali ob raznih priložnostih in ki je seveda nekaj, kar sem tudi sam, ko sem delal v Združenih narodih, slišal skoraj vsak drugi dan. To je tisto, čemur se moramo izogibati in kjer je treba resnično vložiti napor v to, da bi našli dobre odgovore in da ne bi naposled prišli v položaj, ko se bo izkazalo, da smo karkoli zamudili.
Sam sem poskušal sodelovati že tudi doslej z raznimi prispevki v razmišljanjih, ki morajo biti skupna, ki morajo biti kolektivna, v katerih morate sodelovati vsi vi in ki se nanašajo na razvoj koncepta naših obrambnih sil. Tako sem na primer v razpravi o Resoluciji o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2025, ki je bil zadnji tak primer okvira, znotraj katerega se je del te razprave opravil in kjer je bilo marsikaj koristnega narejenega, povedal, da Slovenija potrebuje sicer manjšo, ampak visoko usposobljeno in izurjeno ter motivirano, premično, prilagodljivo vojsko, tako s pozitivnimi elementi, ki se uporabljajo pri ekspedicijskem delovanju in ki so dopolnjeni z zmogljivostmi, ki se lahko v ustreznem času aktivirajo in bodo namenjeni za dopolnjevanje poklicne, pogodbene sestave ter obvezne rezerve, če bo uvedena. Le takšna vojska bo zagotavljala vojaško obrambo tudi lastnega prostora, vojaško prispevala k mednarodnemu miru, varnosti in stabilnosti, sodelovala v sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ter nudila podporo drugim državnim organom in službam.
To je definicija, ki sem jo ponudil v razpravo. Vem, da ta definicija ni popolnoma izvirna, in tudi ni treba, da bi bila. Kajti navsezadnje, imamo veliko razprav o tem in naše obrambne sile in zlasti Slovensko vojsko smo razvijali z dobrim občutkom v času, odkar obstaja Republika Slovenija, v teh 20 letih. Zaradi tega, kot rečeno, ne bi želel, da se ta definicija razume kot poskus ponuditi kakšno radikalno alternativo. Opazili ste, da v njej tudi nisem podal nobenih presenetljivih elementov. Govorim samo o nekem razmerju, o povezovanju znanih elementov definicije Slovenske vojske in naših obrambnih sil, ki jih moramo razvijati na primeren način za potrebe današnjega trenutka in za prihodnje. Seveda vem tudi to, da je razprava o teh definicijah lahko popolnoma teoretična in akademska, če se ne prenaša v ustrezne akte, v normativne in operativne akte.
Sam bi rad ob teh priliki ponovil, da razen strateških dokumentov potrebujemo tudi spremenjen Zakon o obrambi. Sedanji Zakon o obrambi je deležen različnih kritičnih pomislekov. Vprašanje je, ali še ustreza našemu času. To vprašanje je seveda že večkrat dobilo odgovor, da so spremembe potrebne. Sam bi se temu pridružil in bi se zavzel za to, da v prihodnje pristopimo k spreminjanju tega zakona. Seveda moramo v tem okviru in v našem splošnem razpravljanju o prihodnosti naših oboroženih sil misliti na različne vidike. En vidik je temeljna definicija, o kateri sem govoril. Vendar koncept in identiteta naših obrambnih sil zahtevata še več. Prvič, potrebujeta razumevanje za to, kako so se naše obrambne sile doslej razvijale. Zavedanje o tem, da so bile v teh dvajsetih letih, odkar obstaja Slovenija, številne spremembe. Spremembe, ki so zahtevale prilagajanje, ki so ustvarile tudi določene stresne situacije. In verjetno je tako, da bodo nadaljnje spremembe tudi zahtevne.
Nadalje, prišli smo do točke, ko govorimo o Slovenski vojski kot profesionalni vojski in gojimo kulturo profesionalnosti. Pri tem verjamem, da moramo bolj kot doslej poudarjati celovitost te vojaške kulture, celovitost kulture profesionalnosti, ki ni neka ozka tehnična zadeva, ampak vsebuje več vidikov. Kot temeljne bi posebej izpostavil tri vidike, ki so vsak od njih tudi merljivi, ki so ugotovljivi in okrog katerih, verjamem, bomo morali voditi razpravo na tak način, da se bo tudi v naši javnosti dobro razumelo, kakšno vojsko imamo in kako jo razvijamo.
Najprej, prvi element tega koncepta profesionalnosti je uspešnost naših obrambnih sil in njihovih pripadnikov v mednarodnih operacijah. To je element za oceno, ki je nujno potreben pri ocenjevanju celote, ni pa edini. Drugič, drugi element je element uspešnosti in učinkovitosti pri opravljanju funkcij, zlasti pomoči, zaščite in reševanja, doma. Tudi tega moramo videti v sklopu iste celote. In končno, tretji, mogoče najmanj kvantitativno, najmanj količinsko opredeljiv element, je zavest naše vojske o lastni vlogi. Ta zavest je prav, da prihaja do izraza v javnih nastopih, v vseh oblikah komunikacije s civilno družbo, in mora vsebovati elemente koncepta, o katerih sem govoril, in biti aktivna. Prav je, da se naša vojska v vseh odnosih z okoljem pojavlja kot aktiven sogovornik. Vse to sodi v kontekst profesionalnosti. Kot rečeno, po moji oceni profesionalnost ni tehnična zadeva, ampak je zahteva, ki sega daleč preko popolnoma tehničnih, vojaških vidikov.
Seveda imamo pri tem dobro podlago v dejstvu, da naša vojska uživa visoko stopnjo zaupanja v naši javnosti. To je izjemno pozitivno. To je velika vrednota. Vse ankete javnega mnenja, ki sprašujejo po tem vprašanju, med institucijami Republike Slovenije uvrščajo našo vojsko zelo visoko. To je pozitivno in nam mora dati tudi dobro izhodišče za to, da bomo ta koncept in definicijo profesionalne vojske razvijali na ustrezen način. Hkrati pa moramo opaziti, da se v naši javnosti včasih pojavlja tudi pomislek, da prihaja do določene odtujenosti, da prihaja do določene omejene, ožje definicije profesionalnosti vojske. Do takih opomb moramo biti občutljivi. Ne verjamem, da je naša vojska kakorkoli ogrožena ali da je karkoli pomembnega narobe. Ampak od časa do časa se take opombe slišijo in zato je dobro, da smo občutljivi nanje, da znamo odgovoriti z ustrezno predstavitvijo koncepta in definicije profesionalne vojske danes in da znamo razložiti tudi zavest o sebi kot delu te definicije. Seveda smo tukaj na terenu, ki je nekoliko teže opredeljiv, ki je nekoliko bolj političen, ki je nekoliko, če hočete, tudi "piarovski", če se lahko izrazim tako poenostavljeno, je pa pomemben.
Ta me vodi do četrte in zadnje točke v moji razpravi, ki je postala že nekoliko daljša, kot sem to predvidel, to je zahtevnost nalog, motivacija, vrednote. Te so seveda izjemno pomembne za današnji trenutek, z vsemi občutljivostmi, o katerih sem govoril. Naj še enkrat povem, da me veseli, da imam priložnost za razpravo, za srečanje z vami, častniki, častnicami Slovenske vojske. In še enkrat bi povedal to, kar večkrat poudarjam – v zgodovini slovenskega naroda smo v določenem obdobju ostali brez naše vojaške inteligence. To je prikrajšalo slovenski narod za pomemben razvojni potencial. Z osamosvojitvijo Slovenije in z razvojem naših obrambnih sil po tem se je ta deficit začel odpravljati. Danes je v veliki meri odpravljen in prav je, da kot vojaški intelektualci sodelujete v vseh razpravah, ki zadevajo naš obrambni sistem, mednarodne in domače varnostne razmere, in da tudi razvijate v tem dialogu, med sabo in z zunanjim okoljem, vrednote naše vojske.
Te vrednote bi razdelil na dve skupini. Obstajajo temeljne vrednote, ki se mi zdi, da so temeljne za dobro umestitev oboroženih, obrambnih sil v širše družbeno okolje, in potem so seveda specifične vrednote, ki jim je treba posebej posvečati pozornost zlasti znotraj vojske. Najprej nekaj o temeljnih vrednotah. Seveda me bo zanimalo tudi, kako vi gledate na to. Nisem pozabil, da je bilo eno od vprašanj, ki sem ga dobil lani, ko sem imel podobno srečanje v Poljčah, prav vprašanje o vrednotah. Zato sem tudi sam nekoliko bolj razmislil in prihajam danes pred vas z nekaterimi mislimi, za katere pa bi želel tudi slišati kakšno vaše mnenje.
Najprej, mislim, da med temeljne vrednote spada – ne nujno v nekem hierarhičnem smislu, ampak po nekem zdravorazumskem pogledu – najprej občutek za tim oziroma za skupino in skupnost. Občutek za skupnost. Tega nam v naši družbi nekoliko manjka. V naši družbi smo razvijali bolj individualistične pristope, kar je seveda tudi razumljivo glede na naš novejši razvoj, ampak ravno ta občutek za skupnost, za tim, da lahko nekaj naredimo, če smo skupaj, če znamo povezati naše napore, se mi zdi, da je v vojski tako pomemben, da je prav, da se ga razume kot temeljno vrednoto, ki je pomembna za družbo kot celoto, za vojsko pa še posebej.
Drugič, pripravljenost pripadnikov Slovenske vojske na največje napore in tveganja. To je seveda na nek način v vojaškem življenju vzeto kot danost, kot nekaj, kar gre z vojaškim poklicem samim po sebi. Je temeljnega pomena. Je temeljnega pomena tudi zato, da se v širši družbi to dobro razume. To je sicer v današnjih časih nekoliko zapostavljeno. Ampak dejstvo je, da pripadniki naših obrambnih sil nastopajo v svojih praktičnih situacijah, zlasti v mednarodnih operacijah, na način, ki nenehno izkazuje njihovo pripravljenost na največji napor, na tveganja, tudi tveganja svojega življenja.
In končno, tretja temeljna vrednota, ki je temeljna za obrambne sile in je tudi ta vez s širšim okoljem, je domoljubje. Domoljubje je gonilna sila in pomembna energija poslanstva vojske. Verjamem, da se ta vrednota v Slovenski vojski goji in ne omenjam je zato, ker se mi zdi, da bi je manjkalo. Ampak mislim, da ni odveč, da se poudarja ob vsaki priložnosti.
Seveda mi najbrž ni treba posebej govoriti o specifičnih vrednotah, ki so izrazito pomembne za poklicno vojsko, kot so vojaška čast, pogum, lojalnost, predanost, tovarištvo in tako dalje. O tem vi veste več kot jaz in ste nenehno soočeni s potrebo, da se te vrednote v naših oboroženih silah utrjujejo. Imamo pomembne zgodovinske korenine, na katere lahko opremo naše prizadevanje za utrjevanje in krepitev teh vrednot, tako tistih splošnejših kot tudi onih, ki so bolj posebne, bolj specifične za obrambne sile. O teh mislim, da mi ni treba posebej govoriti. Jasno, da vsak, ki pride v obrambno ministrstvo, najprej vidi spomenik generalu Maistru. So številne priložnosti, da se spomni na zgodovino narodnoosvobodilnega boja, na zgodovino vojne za Slovenijo in skratka vse tiste ključne trenutke, v katerih se je domoljubje izkazovalo kot temeljna vrednota in kjer so se vse ostale vrednote tudi jasno pokazale. Če govorim spet o temeljnih vrednotah – predanost skupnosti, pripravljenost sprejeti največje napore in tveganja ter, seveda, domoljubje.
Na koncu svojih izvajanj bi rekel še tole. Seveda naše obrambne sile, naš obrambni sistem ne obstaja v vakuumu. Soočen je z vsemi družbenimi temami in problemi, ki jih imamo tačas. Sam sem nekoliko več besed namenil gospodarski problematiki, ker je ta tako izrazita v tem trenutku. Seveda pa to ni edina problematika. Treba je videti tudi druge probleme, ki so seveda pomembni bodisi s stališča naše politične situacije ali pa s stališča varnosti nekoliko bolj konkretno. Opažamo, ne smemo spregledati, moramo razmišljati in moramo tudi ugotoviti, kakšne reakcije so primerne, ko pride do takih pojavov, kot je recimo rast neonacističnih parol, ko se pojavljajo take parole, ko se tudi pri nas pojavljajo skupine s tovrstno vsebino. To nas mora skrbeti. To ni pojav, ki bi ga lahko podcenjevali, češ da gre za majhno skupino ljudi, ali da gre za izolirano skupino ljudi, ali pa da gre za napol privatne zabave in podobne zadeve. Tu moramo biti občutljivi. Videti moramo, da so se v nekaterih državah že zgodili nasilni dogodki, v Nemčiji nazadnje, da so bile nekatere povezave, ki nastajajo med temi skupinami, pri čemer imam v mislih predvsem skupino Blood and Honour, povezane tudi z resnično zelo zaskrbljujočim terorističnim napadom na Norveškem, ki je seveda nastal in se je zgodil v eni sami državi, na Norveškem, vendar ni bil brez mednarodnih povezav. Skratka, tudi te probleme, nekatere prav ekstremne in take, ki zadevajo varnost, ki lahko pomenijo tudi ogrožanje varnosti, moramo seveda opaziti in biti do njih kritični. To pripovedujem zaradi tega, ker bi rad poudaril, da je v luči teh okoliščin naša skrb za utrjevanje vrednot naše vojske toliko pomembnejša in da mora ta skrb vključevati tudi zavračanje pojavov, o kakršnih sem govoril.
Kot vidite, sem v svojih razmišljanjih naredil sprehod preko štirih razmeroma različnih tem – članstvo v zavezništvu, finančni in materialni položaj, vprašanja, ki so povezana z razvojem koncepta naših obrambnih sil, in še posebej vprašanja, ki so povezana z našimi skupnimi vrednotami, tistimi, ki vežejo naše oborožene sile v mrežo družbenih odnosov v širšem smislu. Verjamem, da je na vsakem od teh področij veliko možnosti za poglobitev. Moja današnja razprava ni imela namen biti končna poglobitev ali zadnja beseda o teh temah. To so vse teme, o katerih se bomo pogovarjali. Našli bomo tudi načine, da damo konkretno vsebino tistim spremembam, tistim izboljšanjem, ki jih potrebujemo, bodisi v okviru Zakona o obrambi bodisi v okviru različnih operativnih dokumentov. O teh se bomo pogovarjali posebej. Prav pa je – in s tem bi rad zaključil – da imamo enkrat na leto priložnost, ki mi jo dajete, da nekako širše, nekoliko bolj svobodno, neobremenjeno z metodologijo, ki jo zahteva bodisi vojaška operativnost ali pa zakonodajna disciplina, povem nekaj svojih misli o oboroženih silah, o našem obrambnem sistemu, o vsem, kar sodi v ta okvir.
In seveda, čisto na koncu, ker je to čas pred prazniki, bi vam rad izrekel zahvalo za vaše delo v letu 2011, zaželel prijetne praznike in pa seveda srečno leto 2012. Ta zadnja beseda, ki sem jo povedal, seveda ne pomeni, da je srečanja konec, zdaj so še vaša vprašanja. Hvala lepa.
Vprašanja in odgovori
Ministrica za obrambo dr. Ljubica Jelušič: Spoštovani predsednik, vi ste danes opozorili na dve zelo pomembni stvari. In sicer, ugotovili ste, da se v obrambnem proračunu zmanjšujejo sredstva za investicije in da je to vidno v večjih stroških za osebje. Opozorili pa ste tudi na možnosti, ki se pojavljajo v mednarodnem prostoru, kot so možnosti s področja souporabe in združevanja zmogljivosti, kar je neke vrste fraza, ampak upajmo, da tudi operacionalizacija v okviru Evropske unije, in pa druga fraza oziroma drugi poskus, ki ga pa vodi zveza Nato in se imenuje "pametna" oziroma "smart defence". Dejstvo je, da se Slovenija obema pobudama ne bo mogla izogniti in da obe pobudi pričakujeta, da bomo skupaj v mednarodnem okolju, z drugimi državami, združevali naše zmogljivosti, vendar jih tudi nadgrajevali. Ampak tu zdaj mi trčimo v ta problem investicij. Mi smo v situaciji, ko za investicije v obrambnem resorju ni ostalo skoraj nič več denarja. V teh pobudah, ki so pravzaprav pobude o varčevanju, se pa vendarle pričakuje tudi nekaj svežega denarja za nadgradnjo tistega, kar že imamo, pa bi morali združiti, souporabljati skupaj z drugimi državami.
Jaz ne pričakujem, da nam boste dali recept, kako naj si izborimo več investicij v obrambnem proračunu. Ampak vseeno, ta dilema o tem, da država po sedmih letih članstva v Natu vendarle ne more biti že takoj zadovoljna s svojim stanjem razvoja zmogljivosti, kot je videti slovenska država, to dilemo bi nam morali verjetno tudi vi nekako pomagati prebroditi. Ne nazadnje tudi z javnimi opozorili, pa vas prosim, če nam mogoče na tej točki daste kakšno spodbudno misel, tudi kaj naj naredimo, vsak od nas, v prihodnosti, v različnih vlogah, ki jih bomo igrali, in kaj naj naredi obrambni sistem, da bo vendarle poskušal javnosti povedati ne samo to, kaj naj dela Slovenska vojska in kaj so njene vrednote, ampak kaj ta obrambni sistem vendarle mora z vidika svojih obveznosti tudi v mednarodnem okolju in zaradi obrambe tega prostora narediti za to, da se bodo zmogljivosti vendarle razvijale še naprej. Zdaj smo na točki, ko tri leta, dobesedno ne moderniziramo več obrambnega sistema, in to krivuljo bomo najbrž morali nekam preusmeriti. Nisem prepričana, da je dobro, da je ta krivulja nenehno in še naprej, tudi v prihodnjih letih, usmerjena navzdol.
Predsednik republike dr. Danilo Türk: S to oceno se seveda strinjam in sem tudi sam že večkrat javno opozarjal na to, pisal pisma predsedniku vlade in podobno. V razmerah, kakršne so bile, so bili v uporabi načini, tehnike varčevanja, ki, prvič, niso dopuščali veliko domiselnosti v smislu prostora, kjer se je iskalo rezerve, in drugič, ki tudi niso dali zadovoljivih rezultatov, če pogledamo naš proračunski položaj v tem času. Seveda, to je slaba novica in hkrati na nek način, metaforično rečeno, dobra novica. Slaba novica, ker bo pač treba v prihodnjem letu, dveh doseči pomembne premike v smislu uravnoteženega proračuna. Tega se ne da doseči čez noč, ampak to je smer, v katero moramo iti. To je tudi smer, ki jo določa Evropska unija s svojimi zadnjimi odločitvami, sprejetimi prejšnji teden, ki predvidevajo tudi spremembo pravnega sistema Evropske unije, tudi avtomatizem sankcij za neizpolnjevanje proračunskih projekcij, usmerjenih k uravnoteženim proračunom. Tu Slovenija doslej ni opravila svojih nalog dovolj dobro. Mi smo imeli proračunske projekcije, na katere so bila vezana varčevanja v obrambnem sistemu, ki pa se potem niso uresničile. Ne iz razlogov, ker bi se premalo varčevalo pri obrambi, ampak iz razlogov, ki niso imeli nobenega opravka z obrambnim sektorjem. Skratka, tu imamo problem in to je slaba novica. Seveda je dobra novica, metaforično rečeno, da je ta problem prišel do točke, ko ga je treba začeti reševati.
Ko govorimo o reševanju, se nam tu pojavlja temeljno vprašanje, ki je pomembno za vsa področja javne porabe. Nismo se dobro dogovorili o tem, kaj je varčevanje. Naj se to ne zdi preveč akademsko, abstraktno vprašanje. Navadili smo se določenih načinov varčevanja, ki so najbolj preprosti, nismo pa se znali opredeliti za varčevanja, ki pomenijo jasno definiranje prioritet in zaporedij, znotraj katerih je seveda nujno treba najti tudi možnost investicij. To, da takega varčevanja nismo znali narediti doslej, je slabo, ker to pomeni, da tudi zaposlitvenih možnosti ne ustvarjamo. Investicije niso same sebi namen, investicije niso čisti izdatek. Investicije so tudi način, kako se zagotavlja rast in delovna mesta, in mi smo zdaj na točki, v kateri bomo morali to prakso dosedanjih metod varčevanja spremeniti. Ta točka seveda sovpada s spremembo vlade, do katere prihaja zaradi rezultatov volitev, in verjamem, da bo to ena najtežjih, vendar hkrati najpomembnejših in najbolj prednostnih nalog nove vlade.
To bomo morali narediti na vseh področjih, saj položaj drugje ni dosti drugačen. Je lahko manj kritičen, ni pa v svoji naravi, v svoji kvaliteti drugačen. Tudi, recimo, na področju javnega zdravstva bomo morali videti, katere investicije imajo prednost, zato ker jih najnujneje potrebujemo in zato, ker se skozi njih pomaga krepiti rast. To je seveda veliko težje narediti kot reči. Vemo, da je sedanja vlada to poskušala, saj je bila celotna ideja programskega proračuna zasnovana na tej osnovi. Vem, da je Ministrstvo za obrambo zelo resno delalo na svoji vključitvi v ta programski proračun. Programski proračun je na nek način nastal kot kompromis, ki ni čisto zadovoljiv in ki predvsem ni mogel ali ni bil uresničen na način, kot je bil zastavljen. Verjetno bomo v prihodnje morali iti bolj radikalno v smeri, ki jo je nakazala ideja programskega proračuna. Verjetno bo treba to konkretizirati, narediti prioritete drugače in seveda znotraj tega poiskati tudi točke investiranja.
Zato sem v svojih izvajanjih govoril o naši obrambni industriji, ki je ne smemo zanemariti, za katero vem, da ni odločilnega pomena za naš obrambni sistem, ampak je seveda pomembna s stališča našega pristopa k razvoju, katerega del je obrambni sistem. In tu verjamem, da bo veliko nalog za vlado. Tisti, ki ste izkušeni, ki imate dolga leta prakse s proračuni, veste, kako težko je tu doseči spremembe. Verjamem, da je precej skepticizma med vami in tudi sicer glede takih pričakovanj. Vendar so nas časi pripeljali v položaj, v katerem ne bomo imeli druge izbire, kot da vendarle določimo prioritete na bolj prepričljiv način in tako potem tudi zagotovimo naš nadaljnji razvoj. Zato se mi zdi zelo pomembno, da je obrambni sektor tako tesno integriran v naša razvojna prizadevanja nasploh. Seveda bom tudi sam, to vam lahko že danes povem, nastopal s temi pogledi javno. Kolikor lahko moja beseda kaj pomaga, bo ta seveda na voljo.
Vprašanje: Spoštovani predsednik, jaz bi postavil eno bolj problematično vprašanje z vidika varnosti. Zdaj, v letošnjem letu smo opazili na nivoju Evropske unije, na ministrskih nivojih debate o politični krizi, gospodarski krizi, in potem govorimo že o varnostnih izzivih znotraj posameznih držav. Ko ste predstavili nekako tri sklope nalog vojske za naprej, govorimo o podpori zaščiti in reševanju, in potem je tista lastna percepcija, kaj za naprej. Ali lahko začnemo razmišljati o eni stvari, ki je zelo problematična – kakšna je lahko vloga Slovenske vojska kot dela enega aparata ene države pri urejanju potencialnih varnostnih izzivov v sami državi kot taki. Glede na to, kot sem rekel, da je na nivoju ministrov, recimo finančnih ministrov, ECOFIN-a, so razpravljali o tem, posamezne države so izpostavile to kot resen izziv. In glede na to, da seveda mi izhajamo iz neke kulture v začetku 90-ih, kjer smo zelo jasno povedali, da Slovenska vojska kot taka, ali vojska kot taka je namenjena, in tudi zakon to jasno določa, zaščiti suverenosti, integritete in te tradicionalne naloge, ki smo jih nekako, mogoče tudi z vključitvijo v Nato, malo zapostavili ali pozabili o njih razpravljati. Morda je ravno to ena taka stvar za naprej, ko pogledamo, tema, o kateri bi veljalo kakšno reči. Seveda pa se bojim, da če bi to prihajalo iz sistema samega, bi to lahko imelo zelo problematične odmeve tudi v javnosti. Tako da tu bi bila mogoče neka usmeritev z vrha dosti bolj dobrodošla kot pot za naprej.
Dr. Danilo Türk: Hvaležen sem vam za to vprašanje, ker je res potrebno, da razmišljamo o naših sedanjih nalogah v luči razmer, ki jih vidimo v Evropi. Mi smo že zdaj močno integrirana država v evropski prostor. Smo izpostavljeni vsem tendencam, ki se v Evropi pojavljajo in seveda ničesar ne smemo podcenjevati ali pa se videti kot na kakršenkoli način zaščiten ali izoliran otok. V tem kontekstu razumevanja naše stopnje integriranosti bi jaz opredelil vlogo obrambnih sil in celotnega sektorja v zagotavljanju naše varnosti na naslednji način.
Kot aktualna naloga je to v prvi vrsti ustvarjanje atmosfere stabilnosti. Obrambne sile lahko precej prispevajo s svojim ravnanjem v vsakodnevnih situacijah, kot faktor stabilnosti. Seveda se to najbolje vidi v posegih našega sistema za zaščito in reševanje v primeru naravnih nesreč. Takrat je ta nervoza velika in takrat je še posebej pomembno, da se celoten sistem mobilizira hitro, da deluje urejeno, da na ta način s svojim urejenim, hitrim nastopanjem in z ustreznim mobiliziranjem tehničnih in drugih sredstev, ki jih ima na razpolago samo vojska, prispeva k občutku, da država dobro deluje. To se v naravnih nesrečah najbolje vidi in to se je do zdaj tudi izkazalo kot zelo pozitiven vidik, ki je prispeval k temu sicer visokemu ugledu in zaupanju, ki ga danes naš obrambni sistem uživa in seveda Slovenska vojska v tem okviru. Razumem tudi to – znotraj tega se da razpravljati, ali so bile vse naloge opravljene pravočasno, na najboljši način, ali so bile pravilno dogovorjene, ali je bilo treba koga počakati, ali se koga ni počakalo in tako naprej. Skratka, o vseh teh temah, to so podrobnejše teme, o katerih je treba govoriti.
Gledano v celoti in v odgovor na vprašanje, kot ste ga postavili, bi rekel, da je prva naloga delovati na način, ki krepi občutek varnosti in stabilnosti. To seveda pomeni na področju sistema za zaščito in reševanje še posebej občutljive in prednostne naloge, če pride do situacij, ko je treba ukrepati. Na vseh drugih področjih pa je to podobna naloga. Seveda so specifični cilji drugačni in jasno, da ko gre za udeležbo v mednarodnih mirovnih operacijah, mora biti razumljivo, da je naš angažma v teh operacijah med drugim tudi izraz naše zrelosti, naše urejenosti, dejstva, da imamo doma mirno in varnostno stabilno situacijo, tako da lahko normalno vršimo vse rotacije, da ni nobenih zastojev, da obrambni sistem dobro funkcionira. Verjamem, da ta posredni učinek, ki se ga doseže s temi dejavnostmi, ni zanemarljiv.
To je pomemben vidik utrjevanja občutka varnosti in to se je že izkazalo v različnih situacijah doslej. Tudi, recimo, med osamosvojitveno vojno. Sam se dobro spomnim, da je bila že sama prisotnost in urejeno delovanje, izkazovanje, da sistem deluje, bistven element zaupanja, ki ga je javnost imela v naše obrambne sile v tistih razmerah, ki so bile seveda precej nepredvidljive. Verjamem, da se lahko iz tega tudi kaj naučimo. Ne mislim, da bomo imeli kakršnakoli ogrožanja, ki so primerljiva z letom 91. Ampak tisto izkušnjo moramo razumeti. Dobro, kvalitetno, urejeno delovanje največ prispeva. S tega stališča se mi seveda zdi, da je zelo pomembno, da se tudi v kulturi naših obrambnih sil goji ta občutek odgovornosti. Moram reči, in to sem večkrat tudi omenil ministrici, načelniku in drugim, s katerimi sem govoril, da ne mislim, da je dobro, če se pretirava z raznimi sindikalno motiviranimi razpravami. Te imajo svojo legitimno mesto in prav je, da potekajo. Dobro pa je paziti, da se iz tega ne razvije neka napačna predstava o problemih, ki jih obrambni sistem ne vsebuje. Mislim, da bi bilo ravno to nenehno izkazovanje normalnosti najpomembnejši prispevek k mirni situaciji, k preprečevanju potencialnih ogrožanj varnosti.
To bi bil moj direkten odgovor na vaše vprašanje. Mislim pa, da dlje od tega v tem trenutku niti ni treba iti, kajti ne verjamem, da lahko pričakujemo kakšne druge situacije, ki bi zahtevale kakšne bolj direktne angažmaje. Upam, da sem vam odgovoril na zadovoljiv način. Vem, da so to stvari, o katerih se da razpravljati tudi bolj konkretno in bolj tehnično, ampak to je tisto, o čemer kot predsednik republike lahko povem svoje mnenje.
Vprašanje: Spoštovani predsednik, vi ste v prvem delu zlasti govorili seveda o pomenu sodelovanja Republike Slovenije v zavezništvu Nato, nenazadnje s tem prispevamo tudi k varnosti in stabilnosti v mednarodnem okolju. V drugem delu pa ste seveda govorili tudi predvsem o ekonomskih vidikih z vidika delovanja obrambnega sistema. Nekako pričakujem, da se bodo v prihodnjih letih, oziroma verjetno že v naslednjem letu, začele odpirati tudi razprave o obsegu sodelovanja Slovenske vojske v mednarodnih operacijah in misijah. Če se pravzaprav danes zavedamo, da v teh operacijah nekje povprečno sodeluje okrog 450 pripadnikov, je nekako tudi utemeljeno pričakovati, da pravzaprav sama številka tudi deloma pogojuje potrebni obseg finančnih sredstev za delovanje v teh mednarodnih operacijah. Zato je moje vprašanje, spoštovani predsednik, kakšen je vaš pogled na obseg sodelovanja v mednarodnih operacijah in misijah v prihodnjih letih.
Dr. Danilo Türk: Jaz sem že v uvodu svojega razmišljanja povedal, da je to tema, ki bi zahtevala posebno pripravo in posebno analizo. Zato ne bi želel improvizirati svojega odgovora. Rekel bi pa tako, da po moji oceni imamo doseženo raven sodelovanja, ki je ni treba poviševati glede na naše potenciale, glede na naše obveznosti in glede na našo vlogo v prihodnje. Povečevanje angažmaja ni prioriteta oziroma ni želena usmeritev, ki bi jo sam želel v kontekstu tega današnjega srečanja posebej priporočati. Mislim, da je to tisto, s čemer se začne.
Drugič, rad bi ponovil nekaj, kar sem že večkrat povedal, kar se mi zdi temeljno v vseh teh razpravljanjih o naših angažmajih v mednarodnih operacijah – načelo specializacije in koncentracije. Mi moramo biti prisotni tam, kjer po svoji specializiranosti, bodisi tehnični bodisi jezikovni ali kakšni drugi, lahko največ prispevamo – se pravi specializacija. In drugič, koncentracija, da prispevamo v takem številu situacij, ko lahko naredimo nek viden prispevek, da ni pretirane razpršenosti. To se mi zdi, da bi bil drug element našega odgovora. Se pravi, ne povečevanje, na drugem mestu specializacija in koncentracija.
Seveda pa moram na tretjem mestu omeniti tudi, da bomo morali sprejemati konkretne odločitve, jasno. In za te konkretne odločitve se je treba pripraviti, je treba imeti tudi potrebne analize in politično oceno. Da ne bom preveč nekonkreten, vem da se razpravlja veliko o naši prisotnosti v Afganistanu. Ocenjujem, da je ta prisotnost potrebna v tem času, da hitre in slabo premišljene odločitve ne bi bile dobre, da moramo pri vseh teh odločitvah upoštevati stanje naših obveznosti, ki smo jih sprejeli in ki jih odgovorno izpolnjujemo, in da moramo skrajno skrbno proučiti tudi analizo vsakega koraka, ki bi ga v tej zvezi načrtovali, analizo, ki bi jo pripravila Slovenska vojska. Skratka, tu imamo parametre, ki bi jih želel posebej izpostaviti. Vi boste razumeli, zakaj jih izpostavljam na ta način, ker ne bi želel, da se o tako resnih vprašanjih govori brez potrebne podlage, in zlasti ne, da pride do odločitev, ki so motivirane predvsem s političnimi občutki trenutka ali pa s političnimi ocenami, ki jih nismo dovolj celovito prediskutirali. To je recimo moj pogled na konkretno problematiko, primer je Afganistan.
Jasno, da to velja seveda za vsak angažma v naših mednarodnih mirovnih operacijah, kjerkoli smo. Te operacije vedno prinašajo s sabo nevarnosti, nevarnosti tudi na točkah, kjer jih ne pričakujemo. Danes se pri nas malo govori o Kosovu, čeprav je Kosovo ravno v tem času območje, kjer so se pokazali resni varnostni problemi za mednarodne mirovne sile. Zelo malo se govori tudi o Libanonu, kjer se lahko stvari zelo hitro spremenijo na način, ki pomeni tudi direktno ogrožanje varnosti naših pripadnikov. To seveda v tem trenutku ni primer, ampak Libanon je situacija, ki traja že desetletja in kjer so bile zelo nevarne situacije v preteklosti. Skratka, hočem povedati, da za bolj celovito razpravo o teh temah potrebujemo tudi celovito pripravo.
Ampak da ne bi bil moj odgovor pretirano akademski, naj povem – nivo je dosežen, višanje ni potrebno, koncentracija in specializacija ostaneta po mojem mnenju pomembna kriterija in seveda, vsako situacijo je treba ocenjevati posebej in pri vsaki je treba izhajati iz obveznosti, ki jih imamo, in iz analize, ki jo naredi Slovenska vojska. Tako bi odgovoril na vaše vprašanje.