Intervju za revijo Slovenska vojska

Ljubljana, 16.5.2008  |  intervju

Pred odločitvijo o napotitvi vojakov predhodna razprava

Novinar: Marko Pišlar

Ob dnevu Slovenske vojske smo za pogovor prosili dr. Danila Türka, ki je z izvolitvijo na najvišjo državniško dolžnost predsednika RS postal tudi vrhovni poveljnik obrambnih sil RS. Predsednik dr. Türk v intervjuju za praznično številko revije Slovenska vojska ocenjuje, da je trenutno stanje v SV dobro in da je bil v primerjavi s preteklimi leti dosežen določen napredek. Ob tem opozarja, da bo treba več pozornosti usmeriti v izboljšanje popolnjevanja SV, kajti pomanjkanje kadra je po njegovem prepričanju najbolj pereča težava SV. S predsednikom RS smo se med drugim pogovarjali tudi o tem, kako komentira zmanjšanje javne podpore mednarodnim aktivnostim SV, znižanje proračuna za obrambo, javne polemike o nakupu vojaške opreme in buren odziv javnosti na zamisel o uvedbi častne straže pred predsedniško palačo.


Gospod predsednik, 15. maj je zapisan v zgodovino slovenske državnosti kot dan uresničitve pogumne odločitve, s katero smo leta 1991 in že prej postavili temelje današnje SV. Razvoj SV je bil zaznamovan z veliko temeljnimi spremembami, kot so ukinitev naborniškega sistema, prehod na poklicno vojsko in vstop v sistem kolektivne obrambe. Kako bi v vlogi vrhovnega poveljnika obrambnih sil RS ocenili dosedanji razvoj SV?

Slovenska vojska je v kratkem času doživela zelo velike spremembe. To bi bilo veliko za vsako vojsko. Ne smemo pozabiti na stres, ki je ob tem nastal, prav tako pa tudi na okoliščino, da se spremembe dogajajo še naprej. Tudi v takšnih organizacijah, kot je zveza Nato, se dogajajo spremembe, ker se narava groženj mednarodnemu miru in pojem varnosti spreminjata. Intenziven razvoj slovenskih obrambnih sil torej ni končan in danes spremljamo eno izmed njegovih faz. Vse to moramo razumeti, da bi dojeli razsežnosti sprememb, ki so se zgodile in se še dogajajo.

Kako ocenjujete trenutno stanje v SV glede na poročilo o pripravljenosti, ki so vam ga prejšnji mesec predstavili predstavniki MO in SV?

Trenutno stanje pripravljenosti SV je dobro. Negativnih ocen ni bilo in pri tem je glede na preteklo leto dosežen določen napredek. Seveda stanje ni idealno. Imamo več težav, med katerimi bi rad poudaril kot najpomembnejše vprašanje človeškega dejavnika. Vsaka vojska je odvisna od ljudi, ki v njej delajo. Če se nam dogaja, da prihaja v Slovensko vojsko manj kadra, kot ga iz nje odide, se lahko pojavijo težave. Rad bi poudaril, da ni problematično dejstvo, da ljudje odhajajo iz Slovenske vojske, saj je to povsem običajno. Bolj zaskrbljujoče je dejstvo, da je priliv novih ljudi pod pričakovanji, zato bo treba na tem področju več narediti. Vem, da se na MO pripravljajo ukrepi, s katerimi bi povečali priliv ljudi, kot je na primer nov sistem štipendiranja, nekateri pa že potekajo. Prepričan sem, da nam bo s tem težave uspelo rešiti.

Delno naj bi problematiko pomanjkanja kadra ublažil lani sprejeti Zakon o službi v SV, ki bolje ureja status pripadnikov SV in jim prinaša določene finančne ter druge ugodnosti. Bodo po vašem mnenju učinki novega zakona pozitivni in kaj bi še bilo treba storiti, da bi povečali zanimanje mladih za vojaški poklic?

Prepričan sem, da bodo učinki tega zakona pozitivni. Vsakdo, ki pozna zakone, pa ve, da učinkov ni takoj. V Sloveniji je prisotna prevelika neučakanost glede takojšnjih učinkov zakonov, kar je splošni problem naše družbe. Preveč pričakujemo od zakonov in zakonskih sprememb. Treba je počakati in učinki bodo vidni postopno. Rad bi, da bi bilo tudi pri SV tako. Imamo poklicno vojsko, zato moramo biti še posebej skrbni pri razvijanju odnosov med Slovensko vojsko in civilnim okoljem. Od tega bo odvisno, kako bo vojska sprejeta in spoštovana v družbi. Moramo se zavedati, da ima vojaški poklic svoje prednosti in da ga nihče ne more opravljati vse aktivno življenjsko obdobje. To je zelo naporen, tvegan in stresen poklic. Zato moramo ta pretok kadra iz vojske v civilno okolje ter nasprotno izboljšati in Zakon o službi v SV je dobra podlaga, da to tudi storimo. Še enkrat bi rad poudaril, da moramo biti pri tem potrpežljivi, ker zakon ne prinaša takojšnjih učinkov, temveč postopno skozi njegovo uresničevanje.

SV je v zadnjem obdobju doživela veliko strukturnih sprememb, premeščanj in prepodreditev, kar je bilo za veliko ljudi boleče, poleg tega pa tudi plače in drugi pogoji za vse niso dovolj stimulativni. Ali se kdo od prizadetih kdaj obrne tudi na vas kot vrhovnega poveljnika in če se, kako ukrepate?

Ne dobivam vprašanj glede stvari, ki jih navajate, me je pa nekaj vojakov in častnikov SV ob različnih priložnostih opozorilo na kaj, toda bolj neformalno in ne kot pritožbe. Zato občudujem njihovo discipliniranost in profesionaliznem. Kot sem seznanjen, je bil tudi pri plačah narejen določen napredek, kar je dobro, seveda pa morajo povečanje plač spremljati tudi druge dejavnosti.

SV že več kot desetletje sodeluje s svojimi pripadniki v mednarodnih mirovnih operacijah po svetu. Delovanje SV na mednarodnih mirovnih misijah v zadnjem času postaja vse bolj aktualna tema javnih razprav. Rezultati raziskave, ki so jo lani jeseni opravili raziskovalci Obramboslovnega raziskovalnega centra FDV, so pokazali precejšnje zmanjševanje javne podpore glede sodelovanja SV v mednarodnih mirovnih operacijah. Kako bi po vaših ocenah morali ukrepati, da bi povečali javno podporo mednarodnim aktivnostim SV v operacijah?

Predvsem moramo ta opozorila vzeti resno. Danes je glavna oblika delovanja vsake evropske vojske sodelovanje v mirovnih silah. Ob tem moramo upoštevati, da se tudi pojem mirovne sile spreminja. Mandati so vedno bolj kompleksni in naloge vse bolj zahtevne. Prvič, paziti moramo, da sodelujemo le v tistih operacijah, ki imajo jasen mednarodnopravni mandat, če je le mogoče mandat Varnostnega sveta ZN. Rekel bi, da bi to moralo biti absolutno merilo za nameščanje sil. Kot drugo, bolj moramo poudariti usposabljanje za misije. Mislim, da bi bilo dobro, če bi SV svoje metode za usposabljanje v mirovnih operacijah bolje predstavila javnosti. Zelo pomembna je tudi pomoč vojakom, ko se vračajo z misij. Treba je vedeti, da je vračanje v običajno življenje vedno stresno, zato je dobra pomoč vojakom in njihovim družinskim članom s programi, ki omogočajo lažjo vrnitev v običajno življenje. Pri tem mislim, da nas to delo še čaka, ker so naše izkušnje iz mirovnih operacij razmeroma nove. Opozoriti želim še na zadnji, politični vidik. Mislim, da bi pred vsako odločitvijo vlade o namestitvi slovenskih vojakov v mirovno operacijo morali imeti predhodno, posvetovalno razpravo, ki bi morala biti skrbno organizirana. V taki razpravi bi sodelovali usposobljeni ljudje, ki poznajo omenjena področja, za vlado pa bi bila to dobra podlaga za odločitev o napotitvi. Tako bi zagotovili, da se slišijo mnenja, da se ve, kaj različne skupine in politične sile o tem mislijo, in da se na podlagi tega sprejme odločitev.

Slovenska vojska ima svoje vojake v Iraku, Afganistanu, Libanonu, Siriji, Bosni in Hercegovini ter na Kosovu, ta mesec pa je v humanitarno operacijo v Čad odšel kontingent 11 pripadnikov SV. Ali je po vašem prepričanju pošiljanje vojakov na bolj oddaljena in nevarna krizna žarišča smotrno za Slovenijo in kam naj se v prihodnje bolj osredotoči?

Pri tem je treba spoštovati dve načeli. Prvo je načelo specializacije, ki govori, da pojdimo tja, kjer lahko kaj prispevamo, na primer ker smo specializirani za poznavanje določenega okolja, kot je Balkan, ali na specialnost v vojaško-tehničnem smislu. Drugo načelo je koncentracija, ki govori, da ne smemo biti preveč razpršeni, da ne bomo imeli preveč majhnih enot v veliko operacijah. Zato bi svetoval, da se po vključitvi slovenskih mirovnikov v operacijo v Čad naredi premor, da ne bi pošiljali enot na nova krizna žarišča. Prav je, da slovenski vojaki še ostanejo tam, kjer že delujejo. Pomembno je, da poskušamo tudi pri nadaljnjih napotitvah upoštevati načeli specializacije in koncentracije ter predhodno razpravo pred odločitvijo o napotitvi. Tako bomo lahko javnosti pokazali, da je vse, kar delamo, posledica skrbnega premisleka.

Slovenija naj bi po vstopu v Nato delež obrambnega proračuna postopno povečala na približno dva odstotka BDP, čeprav je v proračunu za leto 2008/2009 predviden malo več kot 1,7-odstotni delež BDP za obrambo. Ocenjujete, da zmanjšanje vsote denarja, namenjenega za obrambo, kar je prinesel rebalans proračuna obrambnemu resorju, ne bo povzročilo zaostankov pri načrtovanem opremljanju in kadrovanju?

Pri tem moramo biti realisti. Tudi druge države ne dosegajo popolnoma teh ciljev. Mislim, da moramo upoštevati ekonomske razmere v naši državi. Dva odstotka BDP za obrambne namene je razmeroma velik delež, prav tako so se v Sloveniji zgodile nekatere nove stvari, saj je prišlo do visoke inflacije in pritiska na javno porabo, kar moramo tudi upoštevati. Mislim, da bodo zavezniki razumeli, da so v Sloveniji izjemne okoliščine, ki ne dovoljujejo tako hitre rasti obrambnega proračuna, kot smo najprej želeli. Če se primerjamo z drugimi državami, bomo videli, da Slovenija za njimi bistveno ne zaostaja.

Torej zmanjšanje vsote denarja po vašem prepričanju ne bo ogrozilo razvoja SV?

Razvoj SV je treba prilagoditi materialnim zmožnostim. V vsakem primeru bi se zavzel za to, da se najprej upošteva ljudi. Skrbeti moramo, da se ne bi poslabšal položaj zaposlenih v Slovenski vojski. Pri vprašanjih, ki so povezana z opremljanjem in dolgoročnim načrtovanjem, se lahko stvari upočasnijo in tudi pri namestitvah v mednarodne operacije bi se dala kakršnakoli upočasnitev utemeljiti.

V javnosti ste pred časom začeli burno razpravo z zamislijo o uvedbi častne straže pred predsedniško palačo. Jo še podpirate in kakšne so vaše utemeljitve za to?

Zanimivo se mi zdi, ker omenjate, da sem razpravo začel jaz. Jaz sem le sprejel zamisel, o kateri se je razpravljalo prej in ki jo je vlada podprla. Če je moje sprejetje te zamisli povzročilo kakšno javno razpravo, potem se mi zdi to zelo zanimivo, saj pomeni, da pred tem predlog ni bil dovolj obravnavan. Če pogledam praktični vidik razprave, lahko rečem, da ta čas niti ne obstajajo osnovni materialni pogoji, da bi to zamisel lahko uresničili, in da v razmerah, kakršne vladajo, niti ne vidim, da bi bilo smotrno to razpravo nadaljevati. Verjetno je najbolje zadevo odložiti za nekaj časa in jo potem ponovno pogledati, pri čem smo in kaj bi bila prava rešitev. Za uvedbo častne straže pred predsedniško palačo govorijo razlogi, ki sem jih slišal na MO in v SV, da s častno stražo okrepimo spoštovanje ljudi do državnih simbolov ter domoljubje. To utemeljitev so mi predstavili in jaz sem jo sprejel, sam pa ob tem nimam nobenih dodatnih osebnih razlogov. Zdi se mi, da je prav, da je SV v javnosti vidna in spoštovana, in da se povsod vidi, da jo predsednik RS kot vrhovni poveljnik spoštuje.

V zadnjih letih so potekali intenzivni nakupi vojaške opreme in oborožitve. Največji projekt je nakup finskih osemkolesnikov patria, ki je bil v javnosti in političnih krogih deležen številnih kritik ter pomislekov glede nepremišljenosti in nepravilnosti nakupa. Ali se vam ne zdi, da so javne razprave o nakupih vojaške opreme pogosto predmet politizacije in da se ob tem premalokrat upošteva mnenje stroke?

Omenjena razprava je gotovo pregreta in ima veliko političnih elementov. Verjetno bi morali iz teh in nekaterih prejšnjih razprav narediti prave sklepe. Razprave morajo biti bolj strokovne in potekati v ožjem krogu, tako da ne bi bilo vsako vprašanje predmet javnih polemik. Zato je nujna nekoliko večja disciplina vseh, ki v razpravah sodelujejo. Kot sem že na začetku omenil, je naše pomanjkljivosti mogoče razumeti glede na dejstvo, da se spremembe pri nas dogajajo zelo hitro. Tudi nakup kolesnikov 8 x 8 je bil velika novost. Zato je treba te izkušnje analizirati in v naslednji sestavi parlamenta dobro premisliti, kakšne vrste parlamentarnega nadzora so primerne in ali moramo spremeniti sistem javnih nakupov, da bi dosegli največjo objektivnost in transparentnost. Torej, prave sklepe moramo narediti na podlagi preteklih izkušenj.

SV je bila v preteklih letih po rezultatih raziskav med Slovenci med prvimi petimi na lestvici zaupanja v ustanove. Po zadnji raziskavi februarja 2007 je izpadla iz deseterice, pri čemer močno izstopa visoka stopnja izraženega zaupanja v predsednika republike, ki je še vedno na prvem mestu. Kako komentirate zmanjšanje zaupanja v SV in kakšen je vaš predlog, da bi se spet povečalo?

Nihanja niso presenetljiva, če upoštevamo vse razprave in pobude, ki smo jih imeli v zadnjem obdobju. Javnomnenjske raziskave niso najbolj zanesljiv kazalnik stopnje zaupanja državljanov v Slovensko vojsko. Prepričan sem, da je zaupanje v SV še vedno zelo veliko, predvsem ko gre za opravljanje najtežjih nalog v mirovnih operacijah, zaradi česar državljani slovenske vojake zelo cenijo in spoštujejo. Kot predsednik RS se ves čas zavzemam, da se SV jemlje resno in spoštljivo. Pri tem imam prednost kot predsednik RS, saj nisem udeležen v nobenih polemikah in nobenega razloga ni, da bi bil. Moje mnenje lahko temelji na objektivni oceni in mislim, da ljudje to upoštevajo. Tako lahko gradim zaupanje v Slovensko vojsko. Pred časom sem ob poročanju o pripravljenosti SV rekel, da sem s poročilom zadovoljen in da bi bil rad prihodnje leto še bolj. Letos ni bilo negativnih ocen, rad pa bi, da bi se te ocene izboljšale. Če bom prihodnje leto lahko rekel, da se je moje zadovoljstvo povečalo, ker to kažejo objektivni kazalci, bom z veseljem to razložil slovenski javnosti in tako prispeval k večjemu zaupanju v Slovensko vojsko. Zaupanje v SV je še vedno visoko, vendar imam kot predsednik RS in vrhovni poveljnik obrambnih sil odgovornost, da zaupanje v vojsko nenehno krepim.

S prevzemom predsedniške funkcije ste prevzeli tudi vlogo vrhovnega poveljnika obrambnih sil RS. Se vam zdijo sedanji položaj in pristojnosti predsednika v tej vlogi ustrezni? Menite, da bi bilo treba kaj spremeniti?

Načeloma nimam pripomb na sedanjo ureditev statusa vrhovnega poveljnika. Moje sodelovanje z MO in SV je odlično in tudi komunikacije potekajo nemoteno. V razmerah, v kakršnih smo, ne čutim, da bi obstajal kakršenkoli primanjkljaj pristojnosti. Drugo je vprašanje, ali so pristojnosti primerne za vse morebitne razmere v prihodnosti. Pri tem bi bilo treba razmisliti, ali je prav, da se vloga vrhovnega poveljnika nekoliko okrepi tudi v miru, ker je zdaj razmeroma šibka. Sem odprt do predlogov in bi bil pripravljen sprejeti dodatne obveznosti ter odgovornosti, vendar menim, da morajo te zamisli dozoreti. Za zdaj še niso, zato potrebujemo nekoliko več razprave in časa zanjo. Prepričan sem, da v tem obdobju, ko predsedujemo Svetu EU in ko se stranke pripravljajo na volitve, ni niti časa niti pripravljenosti, da bi lahko o tako občutljivih temah razpravljali. Zato bi najraje to odložili na konec leta, potem pa bi videli, kakšna so mnenja političnih sil in vlade ter kakšna bo takrat moja ocena.

Končajva najin pogovor s 15. majem, ko praznujemo dan Slovenske vojske. Kakšne so vaše želje pripadnikom SV ob njihovem prazniku?

Vsem pripadnikom SV bi najprej čestital ob njihovem prazniku za dosežke in uspehe v zadnjem obdobju ter se jim zahvalil za velik prispevek v mirovnih operacijah. Ob tej priložnosti bi rad povedal, da se bom kot predsednik RS in vrhovni poveljnik obrambnih sil RS še naprej zavzemal, da se bo ugled Slovenske vojske v javnosti povečal in da bodo razmere za delo slovenskih vojakov čim boljše, prav tako si bom prizadeval za izboljšanje odnosov med Slovensko vojsko in civilnim okoljem. V tem kontekstu bi rad posebej poudaril pomen domovinske vzgoje. SV ni le poklicna vojska, temveč je tudi slovenska. Tega se moramo zavedati. Prav tako moramo spodbujati domoljubje med prebivalstvom, saj imamo zdaj v nasprotju z nekdanjo naborniško vojsko poklicno vojsko, ki opravlja pomembne domoljubne naloge, in to morajo ljudje vedeti ter spoštovati.

Gospod predsednik, hvala za pogovor in veliko uspehov pri nadaljnjem delu.