Gonars, 1.11.2011 | kultura in družba
Gospa Barbara Miklič Türk na žalni slovesnosti v Gonarsu
Soproga predsednika Republike Slovenije Barbara Miklič Türk se je ob dnevu spomina na mrtve na povabilo župana italijanske Občine Gonars Marina Del Frata udeležila žalne slovesnosti v spomin na žrtve fašističnega taborišča v Gonarsu.
V taborišču so fašisti med drugo svetovno vojno zapirali slovenske in hrvaške civiliste, okrog 500 pa jih je tam tudi umrlo. Med zaprtimi v taborišču so bili tudi mati gospe Barbare Miklič Türk in njena družina.
Gospa Barbara Miklič Türk je položila žalni šopek k spomeniku v Gonarsu, na mestu, kjer je stalo taborišče, in nagovorila udeležence slovesnosti. Slovesnosti v Gonarsu sta se udeležila tudi poslanec Državnega zbora Republike Slovenije Marijan Križman in generalna konzulka v Trstu Vlasta Valenčič Pelikan.
K spomeniku so vence položili tudi predstavniki slovenskih krovnih organizacij, številna partizanska združenja in delegacija Republike Hrvaške, ki jo je vodil poslanec Hrvaškega sabora Damir Kajin.
Govor soproge predsednika Republike Slovenije Barbare Miklič Türk na žalni slovesnosti v spomin na žrtve fašističnega taborišča v Gonarsu
Gonars, 1. november 2011
Spoštovani gospod župan,
spoštovani zbrani,
dovolite mi, spoštovani gospod župan, da se vam zahvalim za vabilo k udeležbi na tej ganljivi slovesnosti spomina na vse, ki so trpeli in umirali v koncentracijskem taborišču v Gonarsu.
Prav je, da gojite spomin na vse te žrtve, in prav je, da se slovesnosti vsako leto 1. novembra udeležuje tako veliko ljudi. S tem izkazujemo spoštovanje in spomin na grozote fašizma in druge svetovne vojne. Hkrati pa s tem spominom zagotavljamo, da se take grozote ne bodo mogle več ponoviti.
Še posebej bi rada izrazila zadovoljstvo, da ste pred tremi leti dostojno uredili tudi to obeležje tu, da lahko vsak, ki si to želi, obišče kraj, kjer je taborišče dejansko obstajalo. In se zamisli.
Za številne ljudi v Sloveniji, pa tudi drugod, je Gonars ime, ki spominja na zelo osebne bolečine. Tudi zame je tako. V času fašistične okupacije Ljubljane je bila vsa družina moje matere zaprta in poslana v to taborišče v Gonarsu. Vsi so bili civilisti. Med njimi ni bilo nikogar, ki bi storil kakšno nasilno dejanje.
Moja pokojna mati je imela takrat 17 let. Prav v Gonarsu, ko je pomagala hrvaškemu zdravniku, tudi internirancu, zdraviti ljudi z garjami, se je odločila, da bo, če preživi, postala zdravnica. Moja družina je imela veliko srečo, saj je taborišče preživela.
Veliko drugih, med njimi tesni prijatelji iz Slovenije in mnogi drugi – tudi iz Hrvaške – pa niso imeli te sreče. Težke življenjske razmere, lakota in bolezni so končale njihova življenja. Moji materi in vsem preživelim je ostalo to trpljenje v trajnem spominu.
Danes se žrtev Gonarsa spominjamo z veliko spoštljivostjo in sočutjem. Vemo, da je druga svetovna vojna prinesla številna trpljenja in da še danes mnogi ljudje nosijo v sebi bolečino iz tistega časa.
Vsakdo ima pravico do spoštovanja njegove bolečine. Vsi skupaj pa se moramo potruditi za boljši svet. Ta je mogoč.
V Evropi gradimo nove odnose, ki temeljijo na zaupanju in skupni veri v prihodnost našega kontinenta. Na ta način še najbolje dokazujemo, da smo razumeli pomen spomina na žrtve druge svetovne vojne. Slava njihovemu spominu.
