domov   življenjepis   foto & video   povezave

Ljubljana, 2.9.2010 | intervjuji

Intervju za Vivo

V Sloveniji je vse več ljudi, ki so pripravljeni pomagati

Novinarka: Darja Zgonc
Fotografinja: Diana Anđelič

"Človek neha biti zasebnik, ko postane predsednik, ne more iti na dopust, kamor koli bi hotel", je pred časom dejal vaš soprog. Sta kljub temu letošnji dopust preživela, kot sta si sama želela?

Sva (smeh), poletni dopustni teden sva preživela v gorah, v Posočju. Vreme je bilo imenitno, športne aktivnosti sva uspela vsak dan končati še pred dežjem, ampak tudi dež je lepo gledati ... Bilo je enkratno, okolje je prekrasno, razgledi prečudoviti.

Pa je bil to pravi ali delovni dopust?

Za predsednika noben dopust ni popoln dopust, pa tudi sam ni navajen živeti brez dela. Tudi med dopustom mora preverjati pošto, urejati določene zadeve, komunicirati ... Poleg tega je imel soprog delovno soboto, ampak tega, da so vikendi precej delovni, sva oba že vajena.

V kolikšni meri dejstvo, da ste soproga predsednika države določa način vašega življenja?

V prvi vrsti sem žena, žena vedno istega moža (smeh). Dobro se spominjam, kako je včasih dejal, da bo zdaj spet treba spremeniti agregatno stanje – zamenjaš službo, greš drugam, na drug kontinent, spremeniš kariero. Ves čas ga ob tem spremljam in mu stojim ob strani. Kot predsednik države ima resnično veliko dela, ob sebi ima ves čas varnostnike, medtem ko sem sama, kadar nisem v njegovi družbi, zasebni državljan in imam precej več svobode.

Kako se počutite v vlogi prve dame Slovenije?

Jaz sem predvsem žena predsednika.

Ampak ste tudi prva dama?

Da, ampak izraz prva dama se različno uporablja in pojmuje. V ZDA, od koder izvira, je vloga prve dame zelo jasna – ve se, kaj od nje pričakujejo, ima svoj aparat in seznam stvari, ki jih opravlja. Ameriška prva dama je institucija. Spet drugod je drugače, položaj in vloga predsednikove soproge se namreč razlikujeta od države do države. Pa tudi ženske smo različne ... in ni predpisov, da bi vse delale enako. Sama to vlogo razumem kot nekakšno dopolnjevanje funkcije predsednika republike, delati torej skušam tisto, kar dopolnjuje njegovo vlogo, kar mu ustreza in kar je koristno. Ne nazadnje, predsednik je tisti, ki je bil izvoljen, ne njegova soproga.

Soproga spremljate na državniških obiskih, sodelujete na protokolarnih dogodkih, različnih prireditvah in sprejemih. Je kdaj naporno?

Ni naporno, predvsem je zelo zanimivo. Je pa res, da če hočeš, da je kakšna stvar zanimiva, moraš vanjo vložiti tudi nekaj napora in obratno – preveč udobne zadeve so lahko hitro dolgočasne. Na splošno pa moram reči, da so vsi ti dogodki in srečevanja izjemno zanimivi in prijetni ter da je pravi privilegij, da lahko spoznaš toliko različnih in zanimivih ljudi.

Med obiski pogosto vidimo soproge državnikov v sproščenem pogovoru. Kaj se ob takih priložnostih pogovarjate – je to bolj neobvezen klepet ali so teme tudi resne?

Vsakega malo, pogovor je običajno sproščen, teme pa najrazličnejše. S princem Filipom, soprogom angleške kraljice, sva se denimo odlično pogovarjala, saj je izjemen sogovornik. Veliko sem izvedela o nevladnih organizacijah, o težavah s kmetijstvom, okoljem … Zelo zanimivo je bilo tudi nedavno srečanje z ženo katarskega emirja, ki ima velike zasluge za strašanski razcvet Katarja na področju izobraževanja, tehnologije, znanosti in raziskovanja. Ta izjemna ženska, po izobrazbi sociologinja, je ves čas vztrajala, da ni dovolj, da zgolj počivajo, medtem ko jim nafta in zemeljski plin polnita žepe, ampak je treba delati, razmisliti, kam želijo v prihodnosti. Danes imajo v Katarju podružnice najboljših univerz na svetu in veliko vlagajo v znanost. V tej smeri smo tudi pripravili damski program zanjo, v okviru katerega se je med drugim sestala z rektorjem ljubljanske univerze. Rektorica katarske univerze, ki je bila v njihovi delegaciji, in dr. Pejovnik sta tako navezala stike in se že dogovarjata o možnih oblikah sodelovanja.

Priprave na visoka državniška srečanja so, vsaj glede protokola, naporne. Kako se pripravljate vi?

Vsi dogodki so natančno načrtovani, t. i. damski program pa prilagojen gostji. Seveda se je treba pripraviti, se predhodno seznaniti z državo, navadami, ljudmi. Ko so gostje pri nas, upoštevamo njihove želje, ko sem sama gostja, pa lahko tudi sama povem, kaj me zanima, kaj bi rada videla in koga bi rada spoznala. Moram pa poudariti, da je vsak obisk drugačen in hkrati vsak nekaj posebnega. Vedno je sproščeno in vedno je vsakega malo. Za vsak dogodek imamo natančno odmerjen čas in včasih se tako razgovorimo, da nam ga zmanjka ...

Koliko vam pri tem pomagajo izkušnje iz diplomatskega življenja Združenih narodov v ZDA?

To so zelo dragocene izkušnje. V ZDA sva se veliko udeleževala najrazličnejših protokolarnih, kulturnih in družabnih dogodkov. V Združenih narodih se predvsem naučiš razumeti, kaj pomeni načelo enakopravnosti držav: da si na isti ravni kot so predstavniki drugih držav in se s te pozicije tudi pogovarjaš z njimi. Na sedežu Organizacije združenih narodov se vsak dan srečuješ z ljudmi iz vsega sveta, ki živijo najrazličnejša življenja, hkrati pa se vsi borijo za isto stvar – za skupno dobro. In če se s tem svetom v malem srečuješ vsak dan, postane zate nekaj najbolj naravnega.

V Sloveniji je precej drugače, zdi se, da se vsak bori zgolj za svoje interese ...

To ne velja le za Slovenijo. To je dediščina kapitalizma, kakršnega smo doživljali zadnji dve desetletji skoraj povsod po svetu. Ljudje bi morali videti, kaj vse se da zanimivega narediti, kako lahko pomagaš skupnosti, drugim in sebi. Sama sem vneta podpornica prostovoljcev, saj sem se na lastne oči prepričala, kako zelo lahko pomagajo ljudem v stiski. Možnosti za dvig kakovosti življenja v družbi je nešteto, a se pogosto premalo trudimo, da bi jih odkrili. Pomagati je mogoče na različne načine, s tem pa ne bogatimo le življenj drugih, ampak tudi svoje.

Največkrat javno nastopate prav na dobrodelnih dogodkih.

Res je, zelo veliko hodim na razne dogodke humanitarnega značaja, sem tudi pokroviteljica nekaterih tovrstnih dogodkov ter ambasadorka prostovoljstva. Nad našimi prostovoljci sem resnično očarana. To so ljudje, ki jih odlikuje izjemna dobrosrčnost in ki veliko delajo v boju proti, žal, vse večji revščini. Zato jim tudi govorim iz srca in javno izražam svojo podporo njihovemu delu.

Pa se radi pojavljate v javnosti? Uživate v javnih nastopih ali so vam v breme?

Po pravici povedano – če ne bi imela izkušenj iz Združenih narodov, bi veliko težje javno nastopala. Pri nas je bilo včasih tako, da te je bilo sram iti na oder, saj so vsakega, ki se je pojavil na odru, običajno najprej skritizirali, češ, kaj se pa gre. Zato je bilo marsikomu nerodno in je raje sedel v kotu. V ZDA je glede tega okolje precej bolj spodbudno. Vedno te pohvalijo, tudi če se denimo zmotiš, saj vedo, da si se za svoj nastop potrudil in si vanj nekaj vložil. Kot predsednica Kluba žen diplomatov in diplomatk pri OZN sem morala pogosto javno nastopati in tam sem se tega tudi navadila.

Kot soproga predsednika države ste zelo na očeh javnosti. Vas to kdaj moti?

O tem nisem nikdar posebej razmišljala, v glavnem pa so izkušnje dobre.

To poletje so se nekateri mediji spraševali, ali ima predsednik države afero. Kako se soočate s tovrstnimi javnimi ugibanji?

Že med predvolilno kampanjo leta 2007 sem ugotavljala, kako veliko se objavlja na podlagi zlonamernih govoric ali namigovanj, in brez preverjanja. Našli so mi celo domnevne prednike. Kot takrat pa tudi zdaj govoric in namigovanj ne nameravam komentirati.

Vas take govorice prizadenejo ali ste jih kot soproga predsednik države, ki je nenehno v središču pozornosti javnosti, vzeli v zakup?

S takimi govoricami je običajno tako, da pridejo in minejo. Je pa res, da me včasih kakšen nekulturen zapis na forumih ujezi, a tega ni veliko.

Kje je po vašem mnenju meja med javnim in zasebnim?

Te vrste meje niso vidne, vendar obstajajo. To najbolje ponazarja tisti znani latinski rek: za vsako ravnanje obstaja mera in njene meje so natančno določene. Mero in njene meje bo skušal v svojem ravnanju najti vsak človek, ki spoštuje samega sebe in druge.

Sami svoj javni glas, kot ste že dejali, namenjate dobrodelnosti in prostovoljstvu. Osnova obojega je socialna odgovornost. Smo Slovenci socialno odgovorni, smo dovolj solidarni?

Mislim, da smo, in to se kaže v različnih okoljih, seveda pa se pozna tudi, da smo bili nekoč vajeni vse rešitve pričakovati od države. Lani sem bila prav očarana, ko sem obiskala vrtec v Idriji in opazovala, kako vzgojiteljice krepijo samopodobo otrok z vzgajanjem za medsebojno pomoč in solidarnost, pa tudi sporazumevanje in prijateljevanje z vrtci iz drugih držav (preko skypa), vse v okviru projekta za vzgojo lepega vedenja. Ti otroci bodo gotovo tudi kot odrasli čutili potrebo, da pomagajo drugim in koristijo skupnosti.

Bi morali na področju prostovoljstva narediti več?

V Sloveniji zanimanje za prostovoljstvo v zadnjem času raste. Po eni strani je vse več ljudi, ki so se znašli v stiski, po drugi pa je vse več tudi tistih, ki so pripravljeni pomagati. Seveda pa to še ni dovolj, marsikaj še lahko izboljšamo. Maja smo tako gostili predstavnike finskih prostovoljcev s področja socialnega in zdravstvenega varstva, ki veljajo za evropski vzor, saj imajo izjemno dobro razvito mrežo nevladnih organizacij. Izmenjali smo si dragocene izkušnje, ki bodo pomagale enim in drugim. Tudi Finci so namreč ugotovili, da na osnovi naših izkušenj nekatere stvari lahko še izboljšajo, kar me zelo veseli. Že dolgo čakamo tudi na Zakon o prostovoljstvu, ki bi uredil status več deset tisoč prostovoljcev in zagotovil ustrezne pogoje za opravljanje prostovoljnega dela.

Marsikdo meni, da je prav kriza lahko priložnost za razmislek o drugačnih vrednotah, za večjo občutljivost za stiske soljudi ter za nov zagon solidarnosti. Kaj menite vi?

Predvsem moramo opustiti nekatere slabe navade in lažne vrednote. Na primer to, da je dopustno izkoristiti šibkejši položaj drugega, denimo delavcev migrantov. Ljudje bi se morali bolj zavedati, kako pomembno in prijetno je pomagati. O tem bi morali več govoriti in pisati. Z objavljanjem pogovorov s prostovoljci bi lahko mediji ogromno prispevali k razvijanju občutka, da je normalno, da če boš jutri sam pomagal, bo pojutrišnjem nekdo pomagal tebi in ti ne bo zoprno prositi za pomoč. Tu bi bilo mogoče veliko storiti. Seveda pa je ves čas treba gledati naprej in videti predvsem dobre stvari.

Ste torej optimistka?

Ne, jaz sem pesimistka. In to strašna pesimistka, če vprašate mojo hčerko (smeh), saj vidim kozarec na pol prazen. Veliko časa sem potrebovala, da sem na stvari začela gledati nekoliko drugače. Američani radi rečejo, da je vse dobro za nekaj, potrudi se, da boš iz tistega, kar imaš, naredil največ; če imaš denimo samo limone, potem pač delaš limonado. Pri njih je kozarec vedno do polovice poln, manj kritizirajo in hitreje ukrepajo; če jim kaj ne ustreza, to enostavno zamenjajo, pa naj gre za šolo ali službo. Treba je torej misliti pozitivno in o tem tudi govoriti. Te dni smo v Kranju obiskali imenitno gospo, ki je praznovala stoletnico. Po njenih besedah je častitljivih sto let dočakala zato, ker je veliko delala in skromno jedla. Očitno pa je tudi v visoki starosti ohranila veliko dobre volje. In prav dobra volja ter pozitivne misli so v življenju najbolj pomembne.