Pogovor s predsednikom republike za E.TV iz Kisovca
Ljubljana, 05/17/2006 | intervju
S predsednikom republike dr. Janezom Drnovškom se je za E.TV iz Kisovca pogovarjal odgovorni urednik Igor Gošte. Posnetek oddaje si lahko ogledate v prilogi.
Igor Gošte (voditelj): Prav lepo pozdravljeni. Veseli smo, da lahko nocoj v studiu gostimo predsednika Republike Slovenije doktorja Janeza Drnovška. Gospod predsednik, prav lepo dobrodošli v našem studiu v vašem rodnem Kisovcu oz. v Kisovcu, kjer ste preživljali otroška leta. Gospod predsednik mogoče malce spomina nazaj, kakšna so bila tista otroška leta, za uvod?
dr. Janez Drnovšek (predsednik RS): Lepo pozdravljeni tudi vsi, ki naju gledajo, vse lepo pozdravljam. Kisovec vsekakor obuja v meni veliko spominov. Otroštvo sem preživel tukaj, več kot 20 let. Potem sem se preselil v Zagorje, potem v okolico, ampak v Kisovec sem se ves čas vračal, ker je tukaj živel moj oče in ves čas je Kisovec tisti kraj, ki je ves čas povezan z mojim otroštvom, z mojimi spomini.
Gošte: Ampak verjetno so ti spomini na Kisovec malce drugačni. Takrat je bil Kisovec povsem drugačen, ko ste bili še otrok.
dr. Janez Drnovšek: Ja, res je. Kisovec je bil drugačen. Ravnokar sem ugotavljal, ko sem prišel k vam v studio, da je bilo tukaj včasih drugače. Tukaj so bili rudniški objekti. Tukaj, mislim, da je bila kopalnica rudniška v tej hiši? In tam, kjer je sedaj parkirišče, je bilo nogometno igrišče, kjer sem kot otrok velikokrat igral nogomet in še druge vragolije smo počenjali tukaj na okrog. Ja, Kisovec je zgledal drugače, že zaradi rudnika, ki je pač deloval.
Gošte: Gospod predsednik pred nekaj leti ste prav na rojstni dan Abrahama praznovali v Zagorju z občani, s prijatelji. Tudi danes imate rojstni dan in ga delite in veseli smo, da delite tudi malce časa z nami. Še veliko lepih trenutkov v vašem življenju vam v imenu ekipe želim.
dr. Janez Drnovšek: Hvala lepa.
Gošte: Je naključje, da ste prav na rojstni dan prišli?
dr. Janez Drnovšek: Pa najbrž ne. Nekateri pravijo, da naključij ni. Morda jih res ni in je primerno, se mi zdi, da sem na rojstni dan v Kisovcu in tudi vašemu vabilu sem se odzval. Človek se težko ne odzove vabilu televizije Kisovec, čeprav sem si včasih težko predstavljal, da bo v Kisovcu kdaj televizijski studio. Takrat, ko sem bil otrok, smo tukaj nekoč dobili televizijo, in to je bil velik dogodek, ko smo dobili televizijo, tam nekje v 60. letih.
Gošte: Gospod predsednik, poznajo vas po funkcijah, ki ste jih opravljali, ki jih opravljate. Mogoče vas malce manj poznajo po tem, da ste tudi pisatelj. Pred leti ste izdali knjigo Moja resnica, mislim pa, da bo že naslednji teden izšla vaša druga knjiga. O čem bo govorila?
dr. Janez Drnovšek: Ja, res je. Pred časom sem napisal prvo knjigo. Takrat sem pisal predvsem o tistem obdobju, ko sem postal predsednik takrat jugoslovanskega predsedstva, o tistem dramatičnem obdobju do slovenske osamosvojitve. Tokratna knjiga pa je drugačna. Je bolj, nekdo bo rekel filozofska, ampak na tak način, da se jo da brati, da se jo da razumeti. Že naslov knjige pove vse. Naslov knjige je Misli o življenju in zavedanju. Tako, da najbrž gre za nekako rezimiranje mojih življenjskih izkušenj in razmišljanj, ki sem jih oblikoval v tej knjigi, v obliki takšnih razmišljanj, ki jih potem posredujem bralcem in s tega ven izhaja nek življenjski koncept na to, kako pravzaprav živeti. Svet ni enostaven in tudi naše življenje ni enostavno. Vsak človek se sooča s težavami, velikokrat pa z zelo podobnimi in enakimi. Mislim, da bo moja knjiga marsikomu lahko pomagala pri tem, kako se prebiti skozi različne življenjske težave in priti do nekega svojega ravnotežja, notranjega miru, do takšnega stanja, kot pravim, da vas ne more potem vsaka sapica prevrniti in spraviti iz ravnotežja. To je smisel in namen te knjige.
Gošte: Če se ne motim, bo šlo nekaj denarja od vsakega prodanega izvoda v humanitarne namene. Že mogoče veste kam?
dr. Janez Drnovšek: Res je. Sto tolarjev naj bi šlo v humanitarne namene. Kam točno še ne vem. O tem se bomo, z založnikom, Mladinsko knjigo, še dogovorili.
Gošte: Znani ste kot borec za ljudi, uboge ljudi v Darfurju. Se je gospod predsednik v tem času, od kar ste se tako aktivno vključili v reševanje njihovega težkega problema, kaj spremenilo na bolje?
dr. Janez Drnovšek: Se je, čeprav je situacija zelo zapletena, zelo težka; tam je kriza; kjer je že dolgo časa vojna, napetosti, kjer so ljudje morali zapustiti domove in že dalj časa živijo v begunskih taboriščih. To je zelo težko rešiti in spraviti v neko normalno stanje. Nabere se tudi toliko nekih nasprotij, sovraštva, da je potem težko ljudi pomiriti. Videli smo tudi v bivši Jugoslaviji, kako je bilo, kako je težko najti neko normalno sobivanje med narodi, ki so se prej množično pobijali, ker je bilo ogromno žrtev. Težko je potem začeti normalno živeti, ampak jaz mislim, da so pobude, tiste, ki sem jih usmeril na politično, diplomatsko področje, malo razmigale mednarodno javnost, mednarodne institucije, da so se potem bolj odločno lotili reševanja tega problema. Tako, da pred kratkih je le prišlo do nekega mirovnega sporazuma, ki sicer še ni popoln, niso še vsi pristopili k njemu, še vedno je veliko napetosti, ampak kljub vsemu je to nek korak naprej, nekaj, česar prej ni bilo. Po drugi strani pa še vedno tečejo humanitarne aktivnosti. Treba je pomagati ljudem, okoli 3.5 milijone jih je v begunskih taboriščih in odvisni so popolnoma od mednarodne humanitarne pomoči. Če je ne bi bilo več, enostavno ne morejo preživeti. Ta humanitarna akcija, ki smo jo inicirali v Sloveniji, ima svoj smisel in prepričan sem, da smo s temi sredstvi, ki smo jih pri nas zbrali, rešili kar nekaj človeških življenj v Darfurju.
Gošte: Si še vedno želite obiskati to področje?
dr. Janez Drnovšek: Imam namen, da obiščem Darfur, čeprav to ni bistvo cele akcije, ker tam ne morem veliko pomagati. Tam si lahko samo ogledam tisto, kar že vem, da so ljudje v težkem položaju. Je pa izjemno težko priti tja in v nekaj dosedanjih poizkusih to ni šlo, ker mora tudi sudanska vlada pri tem pomagati in dati soglasje in je pri tem dokaj težavna. Ta namen še vedno obstaja, ampak bolj pomembno je reševanje te situacije, politično in humanitarno. Pri tem sem še vedno aktiven, tudi pri iskanju politične rešitve, ki manjka zato, da bi se ta mir uredil, ker je potrebno zagotoviti še močnejšo prisotnost mednarodnih vojaških sil, da bodo nadzorovale mir. To je še vedno odprto vprašanje.
Gošte: Gospod predsednik, znano je tudi vaše udejstvovanje pri rešitvi problema, ko govorimo o operacijskih mizah Onkološkega inštituta. Tudi z vašo pomočjo se očitno nekaj dogaja na tem področju, da se bo rešilo. Zakaj Slovenci, tako se zdi, vse stvari tako zakompliciramo?
dr. Janez Drnovšek: Najbrž se marsikdo to sprašuje. Marsikdo si najbrž težko razloži, da se tam neki razpisi tako vlečejo, tako komplicirajo, ob tem pa bolniki trpijo. Tisti bolniki, ki so zato v zelo težkih pogojih operirani in sploh ležijo tam v bolnici. Pa tudi zdravniki delajo v težkih pogojih, zato sem se vključil. Ker je to marsikomu težko razumeti. Navsezadnje tudi meni, zakaj se to tako vleče, tako komplicira in sem zato pozval vse, ki so v to vpleteni, da le hitreje delujejo, da poskušajo takoj najti rešitev, da je prvi interes pomagati bolnikom in to čim hitreje. Ne pa se iti neskončne igrice, izigravanja, preigravanja, nekateri trdijo, da so v ozadju nečisti posli. Da so neki interesi vpleteni v te dobave, nabave opreme za medicinske institucije. To je bilo že večkrat slišati, zato sem pozval institucije, da to razčistijo. Tudi korupcijsko komisijo in tudi vrhovno tožilstvo.
Gošte: Gospod predsednik veliko pri nas jih je obolelih za rakom. Tudi vi ste šli skozi boj z njim. Kaj bi svetovali tistim, kaj bi jim priporočili, tistim, ki so oboleli za rakom?
dr. Janez Drnovšek: Ja, ko zbolimo za rakom je to že znak, da nismo živeli na najbolj zdrav način in da je pravzaprav potem prišlo do bolezni zaradi takšnega nezdravega načina življenja v tem sodobnem svetu. In v tem sodobnem načinu življenja je zelo težko živeti zdravo, zlasti v urbanih, mestnih naseljih, ko smo bolj odmaknjeni od narave, kjer je stalno nek hud tempo življenja in dela in tudi velik stres. Človek živi drugače, kot bi moral, kot je prvotno živel. Bolj je odtujen od narave in od svojega bistva. Tempo nas sili v nek način, ki nam ni blizu in čemur se naš organizem tudi upira. In na koncu zboli. Ampak, če že do tega pride, je to že zelo daleč, za marsikoga prepozno. Takrat najbrž ni drugega; če se to da rešiti s kirurško operacijo, je to še najbolje in če pacient to preživi in tisto prvo obdobje, mora potem malo razmisliti o svojih življenjskih navadah, vzorcih in se nekaj naučiti od te bolezni. Namreč, da bo treba živeti drugače, na drug način. Razmisliti, kaj je bilo prej drugače, kaj je bilo narobe, zakaj je prišlo do tega, kaj se je nabiralo, kaj so negativnosti, ki so se nabirale v človeku najbrž leta in leta in potem se to naenkrat odrazi v bolezni. Pravim, da je treba poenostaviti življenje, spraviti stran ves balast, pospraviti balast tudi v človeških, medsebojnih odnosih, v negativnosti, ki nas obremenjujejo, drugače gledati na življenje, ne se tako morda obremenjevati z vsem, da nas naj ne skrbi vsaka stvar, da se ne jezimo, ne žalostimo preveč, da imamo malo več distance do vsega skupaj in da nas to ne potegne tako vase, kot nas je prej. Če uspemo potem spremeniti svoje življenje, nam je bila bolezen neko opozorilo in tudi nekaj dobrodošlega. Na koncu nam je pomagalo, da začnemo živeti na pravi način. Najslabše je, da tisti bolnik, ki že pride v to točko in gre skozi operacijo in skozi tisto prvo zdravljenje, da se potem vrne v prejšnje življenjske vzorce, da počne vse tisto, kar je prej počel. Potem se bo zelo verjetno, zelo kmalu to še enkrat zgodilo, če ne bo nič spremenil. Tudi v hrani. Jaz nikomur ne priporočam, ki je imel raka ali ki se boji, da ga bo imel, ima pa ga lahko vsak, da je meso. V hrani je treba spremeniti marsikaj.
Gošte: Neka vaša dobra misel je na vašem forumu, na forumu vašega Gibanja za pravičnost in razvoj, in sicer:"Nekateri se gredo zaščitnike živali, ampak vsak dan imajo na krožniku telečji zrezek." To ne gre?
dr. Janez Drnovšek: Res je. Res je. To sem napisal ob tej zgodbi z medvedi, ko se nekateri upravičeno potegujejo za medvede. Pri tem je res vprašanje, kakšen odnos imajo na sploh do živali. Če se borijo za medvede po eni strani je prav, ampak po drugi strani, če uživajo, kot sva rekla, telečje meso, skratka, zaradi tega ubijajo neke druge živali, zaradi njih, da oni lahko to jejo... Na to protislovje sem opozoril in zdi se mi, da je pri marsikomu prisotno.
Gošte: Vas je tudi zato obiskal medved? Vaš kuža Brodi ni zalajal.
dr. Janez Drnovšek: Ja, res. Očitno takrat tega ni občutil kot nevarnost. Ja, medved me je res obiskal, malo je pobrskal po smeteh in res je, da dal tudi malo ograjo narazen, ampak očitno je bil lačen.
Gošte: Dotakniva se še malce vašega Gibanja za razvoj in pravičnost. Nedavno ste v Zagorju ustanovili prvo info točko. To je bilo v trgovini Lotosov cvet. Čemu prav v Zagorju? Verjetno prav zaradi teh vaših korenin?
dr. Janez Drnovšek: Morda res. Ja, dobil sem kar precej pisem v zvezi z Gibanjem za pravičnost in razvoj, potem, ko se je zvedelo, da ga ustanavljam in tudi iz Zagorja. V tem primeru mi je gospod Skok pisal prijazno pismo in ponudil sodelovanje v Gibanju, tako, da sem potem predlagal, da je lahko tam kakšna informacijska točka, kjer lahko ljudje dobijo kakšne informacije, se lahko včlanijo v Gibanje za pravičnost in razvoj, lahko se tudi tam zberejo za kakšne aktivnosti ali dogovore. V Zagorju je dejansko ta točka že vzpostavljena, vzpostavljajo pa se postopno in se bodo tudi v drugih krajih. Načrt je, da je povsod kakšna točka ali pa vsaj kakšna kontaktna oseba, ki lahko posreduje informacije in pomaga pri včlanitvi in podobno.
Gošte: Verjetno ni vaš namen ta, da je nekdo član samo zato, ker je ustanovitelj doktor Janez Drnovšek, ampak, da nekaj stori, da je aktiven?
dr. Janez Drnovšek: Ja, res je. To gibanje, Gibanje za pravičnost in razvoj, želi čisto enostavno povedano izboljševati svet, izboljševati življenje in vabi vse ljudi, ki mislijo, da je to potrebno, da je potrebno kaj narediti, kaj spremeniti in da želijo zato tudi nekaj sami vložiti, narediti, pomagati in Gibanje je potem priložnost, da se najdejo med sabo, da se povežejo, da se skupaj organizirajo za kakšne aktivnosti, da potem delujejo na tak način. Vesel sem, da se zelo veliko ljudi javlja, pošiljajo zelo poglobljena pisma, želijo sodelovati in zdi se, da se nekako prebuja zavest Slovencev o teh vprašanjih, pa naj gre za ekologijo, ohranjanje našega okolja, ali za bolj zdravo življenje, ali za zdravo prehrano, npr. ekološko kmetijstvo je ena izmed takšnih tem ali pa za socialno pravičnost. To je pomembna tema, kot že sam naziv Gibanja pove, pravičnost. Tudi pomoč tistim, ki so pomoči potrebni. Ena izmed teh so tudi starejši, otroci, tako, da je kar nekaj takšnih področjih, ki pa vsa vplivajo na človekovo življenje, konkretno življenje. Torej, niso to neke abstraktne teme, ampak so povsem konkretne, ki lahko pomagajo človeku, da bolje živi, lažje živi in da skupaj na tem delamo. Ves čas pa govorimo o tem, da je ves čas potreben, nujen, pozitiven pristop, pozitivno razmišljanje o vsem skupaj in da s takšnim pristopom lahko veliko naredimo, veliko več, kot bi si kdo predstavljal na začetku.
Gošte: Prvi občni zbor društva oz. Gibanja bo na Turjaku. Turjak je eden tistih krajev, ki je dolga leta delil Slovence. Vi ste ob neki priložnosti pred samo slovesnostjo, ob dnevu Upora proti okupatorju na Nanosu, kjer je bila državna slovesnost, dejali, da tisti politiki, ki delajo politiko iz preteklosti, še vedno živijo v preteklosti. Torej verjetno ste mnenja, da je že čas, da te zgodovinske dogodke presežemo enkrat za vedno.
dr. Janez Drnovšek: Ja, res je čas, da se nehamo toliko ukvarjati s preteklostjo, delati politiko iz preteklosti. Sicer se ljudje ne ukvarjajo s to preteklostjo. Tisti, ki se z nekim iskrenim namenom, da bi prišlo do sprave, do pomiritve, če bi imeli tak namen, bi že prišlo do takšne pomiritve, ampak vidi se, da želijo na nek način obnavljati stare razlike, stara sovraštva. Jaz pa mislim, da je potrebno ravno nasprotno. Mislim, da tiste napake, ki so bile storjene v preteklosti, ki so bile storjene, da jih je treba videti, tako oceniti. To smo tudi že storili. Že večkrat. In potem iti naprej, ne se stalno vračati, ne stalno obtoževati drug drugega. Kaj pa imajo današnje generacije s tem? Zakaj bi morali to ves čas premlevati? Res je prav, da za to vemo, da vemo, da se je zgodilo to in to v naši zgodovini, da potegnemo tista sporočila ven, ki so potrebna. Ta sporočila pa so v tem, nikoli več vojne, ampak mir. Nikoli več ne sme biti take situacije, da bi Slovenci pobijali Slovence. Nikoli več se ne smemo pustiti razdeliti kakšnim ideologijam, pa naj bodo to komunistične, socialistične ali kakršnekoli druge. Nobena ideologija ni vredna tega, da bi ljudje drug drugega pobijali za to. To so osnovna sporočila in vse sovraštvo, ki iz tega ven izhaja, vse to je treba pustiti za sabo, ne pa ga obnavljati, še danes koga zmerjati zaradi tega in podobno. Turjak je res morda tudi za to primerno prizorišče našega prvega srečanja, ker bo Gibanje za pravičnost in razvoj povezovalo in bo gradilo na pozitivnih mislih, dejanjih, na pozitivnih ljudeh in nikakor ne na kakšnih negativnostih iz preteklosti. Mislim, da si vsak človek, tudi tisti, ki je v preteklosti naredil kakšno napako, zasluži priložnost za življenje naprej, za drugačno življenje. Nove generacije pa sploh. Drugo nedeljo, 28. maja, se bomo dobili na Turjaku kot Gibanje za pravičnost in razvoj in bomo skušali reči kaj pozitivnega.
Gošte: Še besedo ali dve o vladi Janeza Janše. Tudi sami ste kar precej let vodili slovenske vlade, različne. Veliko se govori o reformah. Mu jih bo ob protestih študentov, sindikatov, tudi sodnikov, sploh uspelo izvesti? Pa mimogrede, vas vpraša kdaj za kakšen nasvet?
dr. Janez Drnovšek: Upam, da bo vladi uspelo narediti kakšne dobre stvari, čeprav čas teče. Nekaj ga je že poteklo, nekatere stvari bi se morda lahko že premaknile. Zdi pa se mi pomembno, da je ob takšnih pomembnih reformah, resnih vprašanjih, dosežen čim večji konsenz v državi, tako med strankami, ampak ne samo med strankami, tudi med interesi delavcev, zlasti teh, delodajalcev in vlade na tretji strani. Brez tega je težko izvajati reforme, ker potem lahko prihaja do velikih protestov, do napetosti, do konfliktov in marsikatera reforma v svetu je zaradi tega že padla. Tudi predsedniku vlade sem priporočil, da se pogovori, dogovori predvsem s sindikati, s predstavniki delavcev in da se občutek, da se bodo reforme izvajale na hrbtu delavcev, odpravi, da se to razjasni, da to ne sme biti tako. Ker res ne sme biti. Ne smejo se reforme izvajati vedno na račun nekoga, in to na račun tistega, ki je že sedaj v slabšem položaju. Tako, da takšnega koncepta ne sprejemam, ker ga nekateri prodajajo, češ razvoja ni brez tega, treba je stisniti plače delavcem itn. V tem svetu, kjer je polno konkurence, je treba delati čim bolje, čim bolj učinkovito, ampak treba je ohraniti tudi tak nivo delovnih odnosov, da so vredna človeka, vsakega človeka in zagotoviti vsakemu takšno eksistenco, kot jo pač človek mora imeti, vsaj tiste minimalne pogoje. Torej potreben je dogovor tudi s sindikati in to bi morala vlada storiti. Mislim, da je to možno, ker sem se pogovarjal tudi sam s sindikati in da je možen takšen dogovor med socialnimi partnerji o reformah.
Gošte: Bomo počakali na rezultate. Drugega nam skorajda ne preostane. Nekoč oz. pred leti smo lahko velikokrat zasledili, da svojo kondicijo nabirate ob teku, tudi tenis ste igrali. Kaj pa dandanes? Še vedno?
dr. Janez Drnovšek: Trenutno sem način rekreacije malo spremenil. Več hodim s kužkom. Zdaj stanujem neposredno v naravi, v gozdu. Malo tudi tečem, malo kombiniram hojo s tekom, tenisa že nekaj časa nisem igral. Tudi mi ne ostaja toliko časa za to, ampak mi to odgovarja, kar imam zdaj.
Gošte: Ste še vedno na Zaplani brez tv sprejemnika?
dr. Janez Drnovšek: (smeh) Res je, z ozirom, da televizija Kisovec ne seže do Zaplane…
Gošte: Naj bo.
dr. Janez Drnovšek: Naj bo.
Gošte: Glejte, pred nekaj dnevi smo v Zagorju praznovali 60. obletnico zagorske glasbene šole, kjer sta nekoč igrala oz. sta bila učenca tako vaš sin Jaša kot hčerka Nana. Sta podedovala vaše gene? Ste tudi vi zavezani glasbi? Obvladate kakšen inštrument?
dr. Janez Drnovšek: Glasba mi je blizu, nisem pa sam igral kakšnega inštrumenta. Morda bi mi šlo, ampak nekako se ni razvilo v to smer. Sem pa vesel, da sta oba glasbeno talentirana in seveda zlasti Nana, ki to zdaj tudi študira. Glasba je vsekakor v redu in pozitivna in lahko odigra tudi pomembno vlogo v našem življenju. Če je takšna prava, pozitivna, glasba.
Gošte: Vaš sin Jaša je novinar. Ste si kdaj tako želeli, da bi zajadral v politične vode?
dr. Janez Drnovšek: Ne, nisem si želel tega in prepričan sem, da si tega tudi sam ni želel, saj je ves čas želel imeti neko razdaljo do tega in ni želel biti blizu mojim aktivnostim, kar sem tudi popolnoma pozdravil, ker je tako bolje. Naj ima povsem svojo pot in naj bo odvisna od njegovega dela, od njegovih prizadevanj, ne da bi se to povezovalo s tem, kar jaz delam. In on se je tega ves čas dosledno držal.
Gošte: Gospod predsednik, hvala, da ste bili naš gost. Jaz upam, da boste še kdaj prišli in mogoče glede na to, da v zadnjem času velikokrat napišete kakšno lepo misel, bi jo mogoče našim gledalcem sporočili tokrat?
dr. Janez Drnovšek: Mislim, da sva kakšno misel že rekla, za ostale misli pa jih vabim, da si jih ogledajo v moji knjigi, ki bo izšla naslednji teden.
Gošte: Še enkrat hvala. Hvala pa tudi vam spoštovani gledalci, spoštovane gledalke za pozornost.
|
Urad predsednika Republike Slovenije
Erjavčeva 17
1000 Ljubljana
Slovenija
tel.: 01 / 478 12 22
fax: 01 / 478 13 57
gp.uprs@up-rs.si
|