življenjepis | bibliografija | predsednik drugače | arhiv premiera

Dr. Janez Drnovšek: Desetletje na Balkanu

Politica Exterior št. 74, marec/april 2000

V letu 1999 je bila pozornost mednarodne politike in medijev usmerjena na jugovzhodno Evropo, na Balkan. To je bilo leto vojne na Kosovu in letalskih napadov na Zvezno republiko Jugoslavijo, leto, v katerem je NATO prvič v svoji zgodovini začel napad na samostojno državo. Osebno sem se udeležil vrha NATA, ki je potekal konec aprila v Washingtonu. Pričakovalo se je, da bo to velika proslava ob veliki obletnici, na koncu pa je bil to vrh o vojni v Jugoslaviji. Splošno vprašanje mednarodne varnosti in vloge NATA v obdobju po hladni vojni se je obravnavalo v kontekstu kosovske krize. Vprašanja o legitimnosti in pravni podlagi posredovanja NATA, odnosih med Severnoatlantsko zvezo in Združenimi narodi ter vlogi Varnostnega sveta so bila zelo pogosta na vrhu in zunaj njega. Bila so še veliko bolj kritična zaradi ruskega in kitajskega nasprotovanja posredovanju NATA. V mnogih državah, tudi v članicah NATA, je potekala zelo živahna razprava o upravičenosti letalskih napadov. Nekatere vlade so bile prestrašene ob možnosti, da bi v napadu na Jugoslavijo lahko uporabili kopenske sile. Nemčija, na primer, je bila zelo občutljiva za to vprašanje, saj je prvič po drugi svetovni vojni njena Luftwaffe sodelovala v vojnih operacijah.

Prvega junija sem obiskal Nemčijo in se sestal z nemškimi političnimi vodji. Jasno je bilo, da bi bolj intenzivne vojaške dejavnosti ali že samo nadaljevanje teh operacij privedlo do skrajnega porasta političnih pritiskov v državi. Prav tako so imele vlade nekaterih drugih držav, Italije in Grčije na primer, izredno velike težave pri izpolnjevanju svojih dolžnosti do Severnoatlantske zveze.

Istočasno sta ruska podpora Jugoslaviji in v Rusiji tudi močna retorika, usmerjena proti NATU, kazali na to, da je njena pridružitev NATU v resni nevarnosti. Poleg tega je zaradi bombnega napada na kitajsko ambasado ta država pustila ob strani svoje previdno, a ponavadi konstruktivno stališče.

Končno je po treh mesecih letalskih napadov Milošević sprejel pogoje NATA in jugoslovanska vojska se je umaknila s Kosova.

To se je zgodilo takrat, ko so tako glasovi za kot proti posredovanju kopenskih sil postajali vse glasnejši. Z vojaškega vidika bi se bilo v bližnji prihodnosti verjetno nemogoče izogniti uporabi kopenskih sil. Prepričan sem, da bi se v naslednjih dveh ali treh tednih za to odločili, če bi Milošević nadaljeval s svojim odporom. Poleg tega pa bi bilo s političnega vidika zelo nerodno, če bi še nekaj mesecev nadaljevali z letalskimi napadi, ne da bi prišli do odločilnih rezultatov. Prepričan sem, da bi se Združene države kljub tveganju, ki bi ga to pomenilo za njihove mednarodne odnose (vključno z resno napetimi odnosi z Rusijo, Kitajsko in Združenimi narodi) in za Severnoatlantsko zvezo, morale odločiti za napad s kopenskimi silami, če Milošević ne bi kapituliral v zadnjem trenutku. Vendar se je to zgodilo in vse se je razvilo dokaj dobro. Sile Združenih narodov (predvsem NATO) so vstopile na Kosovo, begunci so se začeli vračati, izognili so se še hujši humanitarni katastrofi, odnosi z Rusijo in Kitajsko so se postopoma normalizirali, Združeni narodi so ohranili svojo vlogo in vlade držav članic NATA so preživele.

V danih okoliščinah je to "srečen konec". Seveda se s tem kosovski in balkanski problem nista končala. V prihodnosti bomo še veliko slišali in govorili o tem vprašanju. Toda dogodki zadnjih mesecev vendarle pomenijo nov in pomemben korak za vodenje mednarodnih odnosov. Zakaj je prišlo do tega? Če je bilo to povezano s tolikim tveganjem, zakaj so se ZDA in NATO odločili za vojaško posredovanje? Se bo moralo isto zgoditi tudi v drugih podobnih situacijah po svetu?

Jasno je, da tu ni šlo za obrambno akcijo, NATO ni bil napaden. Poleg tega menim, da to ni bila odločitev geopolitične strategije v želji, da bi si zagotovili politični in gospodarski nadzor nad regijo. Takšen bi bil model iz preteklosti in globoko sem prepričan, da vloga in namen NATA nista in ne bi smela biti podobna klasičnemu oziroma hegemonističnemu spopadu velesil. Najpogostejše opravičilo za te akcije je bilo preprečevanje humanitarne katastrofe in varovanje človekovih pravic. Mislim, da v osnovi to drži, vendar pa osebno to vidim v povezavi s še odločilnejšim razlogom - evropsko varnostjo. Humanitarne krize v svetu so zelo številne, toda NATO, ZDA ali Združeni narodi ne posredujejo. Jugoslavija pa je v Evropi in politični modeli Miloševićevega režima so podobni tistim, ki so v preteklih stoletjih pripeljali že do tolikih evropskih vojn. V tem stoletju so morale ZDA vojaško posredovati že ob dveh priložnostih, da bi zaustavile evropske vojne, ki bi v nasprotnem primeru lahko vplivale na ameriško in svetovno stabilnost.

Čeprav je gotovo, da ZDA in NATO ne moreta igrati vloge policajev povsod po svetu, so sedaj ustvarili precedens, saj obstaja realna možnost, da se "poredne fante" ("bad guys") ustavi z vojaško akcijo. Seveda so lahko v igri tudi drugi, geopolitični in gospodarski interesi, vendar pa v osnovi v tej situaciji jasno prevladuje varovanje temeljnih humanitarnih in demokratičnih načel. Mediji lahko tudi pretiravajo s pomenom, ki ga pripisujejo razsežnosti pojava "bad guy", politiki pa ta pretiravanja potrebujejo, da dobijo dovolj javne podpore za vojaško posredovanje. Bolj prefinjene razloge ali opravičila je javnosti težje "prodati". V resnici pa situacije niso nikoli tako preproste in diktatorji bodo vedno našli kakšno opravičilo ali "resnico", ki bi jo "prodali" svoji javnosti. Ponavadi se ni težko okoristiti z narodnimi občutji in emocijami ali prevzeti vlogo Davida proti Goljatu.

Lahko bi trdili, da je manipulacija z mediji prisotna na obeh straneh. NATO in Milošević lahko manipulirata s sredstvi obveščanja, zato da bi dobila ali obdržala javno podporo za svoja dejanja. Na vsak način pa je velika razlika v tem, da v demokratičnem okolju medijev ni mogoče dolgo zavajati. Prej ali slej prevladajo resnična dejanja in neodvisno mnenje. V zadnjem desetletju se je Milošević preizkusil kot mojster manipuliranja z mediji. Pri tem je bil tako uspešen, da je večino Srbov in kar nekaj let tudi svet prepričal, da je srbski režim demokratičen in da njegova politika ni odgovorna za grozote in vojne na tleh nekdanje Jugoslavije. Ker ga poznam, lahko rečem, da je pogosto prepričal celo samega sebe. Seveda, krivdo je vedno mogoče prevaliti na druge, najprej na Slovence in Hrvate, nato na Bosance in Albance, nikoli pa ni kriv Milošević s svojo idejo o veliki Srbiji.

Mislim, da se bo vsakič, ko bo kakšen politik začel govoriti o veliki Srbiji ali veliki Nemčiji ali veliki Albaniji, to skoraj gotovo končalo z vojno. Isto se bo zgodilo, ko bo začel govoriti o zgodovinskih krivicah, ki jih je treba popraviti, na primer, da bi se združili vsi Srbi v eni sami državi. Če začne kdo tako govoriti v državi, kjer je več narodnosti, bo neizogibno podžgal ne le srbska čustva, temveč tudi druge, ki bodo nanje odgovorili in tako zanetili spopade.

V Evropi in drugod po svetu je veliko meja, ki bi jih lahko ena ali druga stran imeli za nepravične. Prav tako je veliko manjšin. Meja nacionalnih držav preprosto ni mogoče začrtati. Obstaja veliko mešanih območij, na katerih skupaj živijo različne etnične skupine. Najboljši primer je nekdanja jugoslovanska republika Bosna in Hercegovina. Srbi, Hrvati in Muslimani so tu živeli skozi stoletja, pod turškim cesarstvom, nato pod Habsburžani in jugoslovansko monarhijo, ki je nastala po prvi svetovni vojni.

Druga svetovna vojna se je začela z idejo o popravljanju zgodovinskih krivic in združitvi vseh Nemcev v veliki Nemčiji. Poleg tega se diktatorjem splača poiskati nekoga, ki bi bil odgovoren za druge, notranje krivice, kot na primer Židi v stari Nemčiji. Tako najdejo zadosten razlog in energijo, da povežejo narod in usmerjajo čustva proti notranjemu in zunanjemu sovražniku.

Hitlerjev primer je ekstremen, saj je ogrozil svetovni red in privedel do skrajno katastrofalnih posledic. Vsekakor pa lahko vidimo nekatere primere njegove politike, ki jo uporabljajo današnji "bad guys" ali celo politiki, ki v zvezi s tem ne gredo predaleč, jih pa mika, da bi se okoristili z lahkimi čustvi, z nacionalističnimi čustvi ali vzgibi za popravljanje zgodovinskih krivic.

Politična struktura zahodne Evrope se je po drugi svetovni vojni ustvarila na temeljih te grozovite izkušnje. Nanjo je delno vplivala nevarnost nove ideološke diktature, Stalinove Sovjetske zveze in delitve Evrope z železno zaveso. Skupni odgovor zahodne Evrope in ZDA na sovjetsko grožnjo je bil NATO. Ideološki odgovor zahodne Evrope na izkušnjo s Hitlerjem in Stalinom je bila ustanovitev Sveta Evrope. V središču pozornosti te demokratične institucije je bilo varovanje temeljnih človekovih pravic in zaščita manjšin.

Ustanovitev Evropske unije zame ni le izraz gospodarske potrebe po integraciji Evrope in odgovor ali prispevek h globalizaciji. V tem vidim prizadevanje, da bi se presegla evropsko preteklost, evropsko stoletje spopadov in vojn. Prizadevanje, da bi se presegla nacionalna država in zgradila nova politična in gospodarska struktura, ki bi preprečila nadaljnje vojne v Evropi. Na osnovi svoje demokratične tradicije in grozljivih izkušenj med drugo svetovno vojno je zahodna Evropa razvila obliko medsebojnega sodelovanja, ki temelji na strpnosti do razlik, naj bodo etnične, verske ali kulturne. Notranje meje postopoma izginjajo. Etnične večine in manjšine bodo imele vse manj razlogov, da bi si prizadevale povezati se v nacionalnih državah. Vse bodo povezane v Evropi, kjer mora biti spoštovanje etničnih, kulturnih in verskih razlik temeljni element sodelovanja.

V socialistični vzhodni Evropi je bil nacionalni problem rešen drugače. Enostrankarski sistem s strogim nadzorom nad sredstvi množičnega obveščanja in represivno državno oblastjo ni dopustil, da bi se razvilo kakršnokoli nacionalistično gibanje. Lahko bi se reklo, da so bile v času komunističnega režima etnične napetosti zamrznjene. Niso pa izginile. Ko je razpadal komunistični blok, so nacionalistična čustva oživela in so bila zelo pogosto tesno povezana z demokratičnimi gibanji. Nacionalizem je bil močno orožje v boju proti komunizmu. Toda enkrat, ko je bila Pandorina skrinjica odprta, jo je bilo težko ali nemogoče ponovno zapreti. V nekaterih kompleksnih etničnih situacijah kot na primer v nekdanji Jugoslaviji je konec enostrankarskega sistema sovpadal z ustanovitvijo nacionalnih držav in vojnami.

Vendar pa demokratizacija ne more biti opravičilo za zlorabo nacionalističnih idej. Pri tem si moramo ogledati specifične podrobnosti. Milošević svoje kariere ni začel kot glasnik demokracije v Srbiji. Najprej je leta 1987 postal vodja Komunistične partije Srbije. Politični vzpon je dolgoval svoji trdi nacionalistični liniji, v nasprotju z zmernejšim in bolj demokratičnim vodjem stranke Stambolićem. Milošević se je sam označil za branilca Srbov pred "albansko nevarnostjo" na Kosovu. Trdil je, da si Srbi zaslužijo več moči, kot so jo imeli v Titovi Jugoslaviji. Želel si je spremeniti politično in etnično ravnovesje v nekdanji Jugoslaviji. To je tudi dosegel, to ravnovesje se je spremenilo v uničenje.

V resnici nekdanja Jugoslavija ni zelo potrebovala pomoči "nacionalizma" v boju proti komunizmu. Ravno nasprotno, avtoritarni in nacionalistični politični koncepti so celo ogrožali demokratične spremembe, saj je bilo že na začetku očitno, da lahko pripeljejo do prelivanja krvi. Politiki bi se morali še bolj zavedati nevarnosti in prevzeti še več odgovornosti. Nacionalistična igra je bila igra oblasti nekaterih političnih pustolovcev. Ne da bi pri tem upoštevali posledice, ki jih ta igra lahko prinese.

V Jugoslaviji je bil enostrankarski sistem ponavadi bolj prijazen do ljudi kot v državah Varšavskega pakta. Politična konkurenčnost ni bila dovoljena, osebne svoboščine pa so bile večje. Formalno je bila ta država decentralizirana federacija, v kateri so republike (Slovenija, Hrvaška, Srbija, Bosna in Hercegovina, Črna gora in Makedonija) in tudi avtonomne pokrajine znotraj Srbije (Vojvodina in Kosovo) uživale precejšnjo avtonomnost. A vseeno, ko sta bila Tito in Komunistična partija trdno na oblasti, je bila suverenost zveznih republik omejena - bolj na papirju kot v praksi. Vendar pa je v osemdesetih letih, po Titovi smrti, centralna oblast začela izgubljati kontrolo. Komunistična partija sama je postajala vse bolj decentralizirana. Ko so po vzhodni Evropi zaveli novi vetrovi, so nekatere republike, zlasti Slovenija in Hrvaška, okrepile proces, usmerjen k političnim spremembam. Razlike med republikami so se povečale zaradi razlik v hitrosti postopka demokratizacije. Slovenija je bila vodilna v tem procesu, medtem ko je Srbija pod Miloševićem izbrala drugačno smer.

Leta 1988 je Miloševiću uspelo vzpostaviti režime političnih lutk v Črni gori, Vojvodini in na Kosovu, tako da je organiziral velike kampanje v medijih in grozil javnim zborovanjem (tako imenovana "jogurtna revolucija"). Ko je srbski režim Kosovu praktično ukinil avtonomijo, so kosovski Albanci množično protestirali. Sledil je odgovor policije in število mrtvih v manifestacijah je bilo kar visoko. Zvezno predsedstvo je na Kosovu uvedlo vojaški zakon. Na začetku leta 1989 je splošno stanje v Jugoslaviji začelo postajati vse bolj temačno in grozeče.

V tem trenutku sem tudi osebno vstopil na to prizorišče. V Sloveniji so politični vodje takrat preizkušali demokracijo. Prvič so se na tleh nekdanje Jugoslavije odvijale svobodne volitve za izbor slovenskega predstavnika v jugoslovanskem predsedstvu. V sistemu, v katerem so predstavniki republik krožili v jugoslovanskem predsedstvu, je bil izvoljeni kandidat na vrsti za prevzem predsedovanja v predsedstvu. Na veliko presenečenje vodilnega političnega razreda je bila izvoljena zunaj nepoznana oseba - jaz sam.

V jugoslovansko predsedstvo sem s seboj odnesel splošno občutje slovenskega naroda, to je željo po večji gospodarski učinkovitosti, boljši demokratizaciji in evropski integraciji, pa tudi njegove bojazni. Bojazni, da se bo v Jugoslaviji zgodilo nekaj groznega. Bojazni, ki so nastale zaradi avtoritarnega beograjskega režima, bojazni pred "jogurtnimi revolucijami", civilnimi vojnami, vojaškimi udari. Zahteva po neodvisnosti Slovenije ni bila eksplicitna, to je pomenilo preveliko tveganje. V tistem trenutku bi si ljudje bolj želeli izboljšanje življenjskih pogojev in varnost. Šele ob naraščanju avtoritarne grožnje s strani Srbije so se ljudje postopoma začeli zavedati, da kompromis ni mogoč. Edina pot je bila beg k neodvisnosti in proti evropski integraciji. Tudi sam sem doživel tak preobrat. Poskušal sem čim bolje opravljati svojo funkcijo jugoslovanskega predsednika. Poskušal sem spraviti Srbe in Albance in vzpostaviti konstruktiven dialog.

Od 15. maja 1989 do 15. maja 1990, ko sem bil predsednik predsedstva Jugoslavije, sem potrpežljivo, korak za korakom, poskušal zmanjšati napetosti. Postopoma mi je uspelo osvoboditi več sto albanskih političnih zapornikov in ukiniti vojaški zakon na Kosovu. Poskušal sem si pridobiti Srbe, zagovarjal sem strpnost. Poskušal sem stvari spremeniti za vse in ne biti le Slovenec v predsedstvu. Evropskim voditeljem sem predstavil namen, da bi postali člani Sveta Evrope in kasneje tudi Evropske skupnosti. Ko sem se z njimi sestal, sem jim rekel, da "se odvija tekma med divjim nacionalizmom in racionalnim, tolerantnim in demokratičnim mišljenjem". Na žalost je bil uničevalni proces hitrejši od procesa demokratične krepitve. Kdo ve, če je slednji v resnici imel kakšno možnost, saj bi potreboval strpne in odgovorne politike v vseh jugoslovanskih republikah in še zlasti v Srbiji in na Hrvaškem. Ljudje v Bosni in Hercegovini so se bali nacionalističnih pritiskov iz Srbije, pa tudi tistih iz Hrvaške, ker so čutili, da to lahko pripelje do katastrofe.

V obdobju svojega enoletnega predsedovanja sem užival veliko javno podporo. Ljudje so čutili, da je to prava pot. Za kratek čas se je celo zdelo, da bi lahko prevladala, a to je bila le iluzija, zatišje pred nevihto.

Moji napori, da bi pripeljal Albance in Srbe k pogajalski mizi, niso obrodili sadov. Srbi so se zanašali le na silo in odklanjali dialog. Svoja prizadevanja sem izražal tako na formalnih zasedanjih predsedstva kot v neformalnih pogovorih. Milošević je bil morda mila osebnost, ko se je govorilo o številnih vprašanjih, vendar pa je v razpravah o kosovskem vprašanju postal nefleksibilen in kompromis je bilo nemogoče doseči.

Ko mi je uspelo v zveznem predsedstvu dobiti večino za osvoboditev političnih zapornikov na Kosovu, med njimi tudi Adema Demacija, ki je v zaporu preživel 28 let, je bil Milošević besen. Zaradi mojih naporov za vzpostavitev dialoga, ki bi pripeljal do rešitve kosovskega problema, so me mediji, ki jih je nadzorovala Srbija, pogosto obtoževali izdajstva zvezne Jugoslavije in Srbije. V resnici pa je bil to zadnji pravi poskus, da bi državi pomagali izogniti se katastrofi. Nekoč sem Miloševiću rekel: "Vaša politika je kot da bi poskušali zajahati tigra. Ko se vzpenjaš nanj, se verjetno počutiš zelo močnega. Slej ko prej pa boš moral razjahati in takrat te bo tiger požrl". Ko se je 15. maja 1990 izteklo moje predsedniško obdobje, je vlogo predsednika prevzel srbski član predsedstva. Takoj je vpeljal zelo drugačno retoriko: separatistične Albance je treba zatreti, srbske interese pa ščititi, ne glede na to, kje se nahajajo. Srbski režim je razpustil kosovski parlament in znova se je začelo policijsko zatiranje. Albanci na Kosovu so reagirali tako, da so proglasili lastno republiko na tajnem zasedanju svoje skupščine. Od tedaj naprej ni bilo več poskusov, da bi poiskali miroljubno in demokratično rešitev za Kosovo. Albanci so organizirali svoje lastne, neformalne, paralelne institucije, vključno s šolami. Skoraj celo desetletje so sledili politiki pasivnega odpora Ibrahima Rugove. Pričakovali so rezultat razpada Jugoslavije. Pričakovali so padec Miloševićevega režima.

Ker pa je Milošević preživel in ker je v vseh vojnah v Jugoslaviji njegova politična, vojaška in policijska moč ostala skoraj nedotaknjena, Albanci nazadnje, leta 1998, niso videli druge možnosti, kot da začnejo z oboroženim odporom. To je privedlo do dogodkov leta 1999 in posredovanja Natovih sil.

Aprila 1990, med mojim predsedniškim mandatom v jugoslovanskem predsedstvu, so v Sloveniji in na Hrvaškem prvič potekale svobodne parlamentarne volitve. Na volitvah je zmagala nova politična skupina. Obe republiki sta jasno stopili na pot demokratizacije, pri čemer sta se osredotočali na nacionalno identiteto in suverenost, a še vedno v okvirih Jugoslovanske federacije oziroma konfederacije. Vendar pa so srbski avtoritarni pritiski za spremembo oblasti v nekdanji Jugoslaviji resnično pospešili zahteve po neodvisnosti. Jasno je bilo, da Jugoslavija nima več nobene perspektive. Potem ko je Srbija Kosovu, Vojvodini in Črni gori odvzela avtonomijo, je slika postala zelo grozeča. V zveznem predsedstvu je imela Srbija štiri od skupaj osmih glasov. Zvezno predsedstvo pa je bilo pomembno, saj je imelo v rokah formalno poveljstvo nad jugoslovansko vojsko. Milošević je v predsedstvu poskušal dobiti večino in vojsko usmeriti proti Hrvaški in Sloveniji, s čimer naj bi branil jugoslovansko suverenost.

Večkrat smo te poskuse preprečili (sam sem bil še vedno član zveznega predsedstva). Takrat so bili generali v vojski projugoslovansko usmerjeni in Milošević se je poskušal kazati kot zaščitnik jugoslovanske integritete. Veliko se je špekuliralo tudi o možnosti, da bi zvezna vojska neposredno posredovala na političnem prizorišču, vendar pa generali brez formalne odobritve predsedstva niso želeli ukrepati.

Leta 1990 sta bili Slovenija in Hrvaška pripravljeni na pogajanja za novo konfederacijo. Toda Milošević je zavrnil predlog za ohlapnejšo konfederacijo. Srbija si je zamislila bolj centralizirano konfederacijo. V takih okoliščinah bi to pomenilo, da bi Milošević vodil Jugoslavijo. Tako sta Slovenija in Hrvaška decembra 1990 proglasili svojo neodvisnost. Kakorkoli že, predlagali sta šestmesečno obdobje za miroljubne dogovore o odnosih z ostalimi republikami in za vzpostavitev nove politične situacije.

Zagon gibanj za neodvisnost v Sloveniji in na Hrvaškem je narasel v drugi polovici leta 1990. Ne morem reči, da bi se razvil v kakršnihkoli okoliščinah, še posebej v hrvaškem primeru, temveč kot posledica omenjenih dogodkov. V obeh državah je bilo gibanje za neodvisnost odgovor na srbske pritiske.

Zaradi tega se gotovo ne strinjam s tezo, da sta Slovenija in Hrvaška silili v neodvisnost in da sta odgovorni za razpad Jugoslavije. Kot jaz razumem, je do razpada Jugoslavije prišlo na Kosovu. Demokratična rešitev kosovskega vprašanja v letih 1989 in 1990 bi pomenila, da je multietnično Jugoslavijo mogoče demokratično spremeniti. Avtoritarni in nacionalistični koncept, ki je v resnici prevladal, pa je za druge jugoslovanske narode nakazoval nevarno perspektivo. To je povzročilo in spodbudilo hitrejši odgovor v teh republikah.

V prvi polovici 1990. leta smo doživljali napete trenutke, ko bi gotovo lahko počilo. V zveznem predsedstvu in s predsedniki posameznih republik (Milošević, Tudjman, Izetbegović, Kučan, Gligorov, Bulatović) smo se dogovarjali o prihodnji politični panorami nekdanje Jugoslavije. Takrat je bil moj cilj, da bi dosegli vsaj miroljubno razpustitev Jugoslavije.

Velika večina Slovencev se je odločila za neodvisnost. Slovenija je bila etnično homogena in je svojo neodvisnost lahko uveljavila brez prevelikih težav. Hrvaška je imela več težav, saj je na nekaterih njenih območjih živela dokaj številna srbska manjšina. Položaj je bil še bolj zapleten v Bosni, kjer so Srbi, Hrvati in Muslimani živeli vsi skupaj. V taki situaciji je bilo skoraj nemogoče najti rešitev. Na mizo smo položili več predlogov. Po enem izmed njih naj bi se Slovenija osamosvojila, Hrvaška pa ohranila določene vezi s preostalo federacijo, zato da bi tako zadovoljila srbsko manjšino. Na trenutke se je zdelo, da bomo vsak hip prišli do rešitve. Toda če se ponovno ozrem nazaj, mi je jasno, da je srbski režim pripravljal vojaško rešitev. Srbija je čakala, da bosta Slovenija in Hrvaška proglasili svojo neodvisnost. 15. maja 1991 je blokirala zvezno predsedstvo, ker ni dopustila, da bi hrvaški član prevzel predsedniško funkcijo. Tako je predsedstvo nehalo delovati kot vrhovno poveljstvo oboroženih sil. Ko sta 25. junija 1991 Slovenija in Hrvaška proglasili neodvisnost, je jugoslovanska vojska posredovala v Sloveniji. Želeli so zapreti meje in prevzeti nadzor nad komunikacijami. Ta odločitev je bila posledica srbskih pritiskov ter čustev nekaterih naivnih zveznih uradnikov, med katerimi je bilo nekaj generalov pa tudi predsednik vlade Marković, ki so mislili, da še vedno lahko zaščitijo integriteto Jugoslavije. A to je bila katastrofalna odločitev, ne za Slovenijo, ki se je bila sposobna braniti in doseči neodvisnost, temveč za ostalo Jugoslavijo, v kateri je še naprej vladal kaos in vojna. To je bil ključen trenutek, v katerem so politična dogovarjanja prerasla v vojno.

Vojna se je takrat razširila na Hrvaško, Bosno in Hercegovino in nazadnje znova na Kosovo. Srbski režim si je izbral silo, takrat ko se je zdelo, da lahko tako več doseže kot s pogajanji. Če bi bilo le mogoče, so želeli vzpostaviti nadzor nad celotno jugoslovansko federacijo, sicer pa bi pustili, da Slovenija in del Hrvaške odideta, oni pa bi vzpostavili nadzor na srbskih etničnih mejah in tako uresničili zamisel o Veliki Srbiji.

Ko so sprejeli odločitev, da bodo posredovali v Sloveniji, so bile jugoslovanske oborožene sile še vedno zvezna vojska. Hrvati, Makedonci, Bosanci in Albanci niso bili pripravljeni boriti se proti slovenskemu narodu. Vedeli so, da se v prihodnje to lahko zgodi tudi njihovim narodom.

Slovenija se je odločila in je trdno stala za tem, med desetdnevno vojno pa so jugoslovanske oborožene sile razpadle. Prekinitvi ognja so sledila pogajanja in s posredovanjem Evropske skupnosti je bil sklenjen tako imenovani brionski sporazum med Slovenijo in federacijo. To je bil prvi in po mojem mnenju edini uspešen poskus, da bi Evropa nadzorovala jugoslovansko krizo. Dogovor ni bil zelo jasen. Lahko bi rekli, da je bila to neke vrste konstruktivna dvoumnost. Slovenija in Hrvaška sta morali glede svoje suverenosti sprejeti trimesečni moratorij. Domnevalo se je, da se bom za tri mesece vrnil v zvezno predsedstvo. Ni bilo jasno, kaj se bo potem zgodilo.

Vendar pa so se dogodki hitro odvijali. Na prvem zasedanju zveznega predsedstva smo se dogovorili, da se bo jugoslovanska vojska popolnoma umaknila iz Slovenije.

Na ta način je Slovenija vzpostavila popoln nadzor nad svojim ozemljem. Mednarodna skupnost je bila temu najprej nasprotna, toda proti koncu 1991. leta in na začetku 1992. leta so Slovenijo že začeli mednarodno priznavati. Tako je postala samostojna in se izognila jugoslovanski katastrofi.

Vendar pa se je vojna preselila na Hrvaško in v Bosno in Hercegovino. Zaradi etnične kompleksnosti je bila ta situacija veliko težja in vojna precej intenzivnejša. Jugoslovanska vojska je praktično postala srbska vojska. Na začetku so imeli Srbi vojaško nadvlado na svoji strani in nekaj let je trajalo, preden so Hrvati in delno bosanski muslimani dosegli vojaško ravnovesje.

Več sto tisoč ljudi je bilo ubitih in na milijone jih je zbežalo, takšen je izid vojne na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. Mednarodna skupnost je poskušala posredovati, a brez velikega uspeha. Resolucije Združenih narodov, opazovalci iz Evropske unije in mirovne sile združenih narodov niso ustavile spopadov. Osebno sem se vedno zavzemal za zgodnje mednarodno vojaško posredovanje, da bi se grozote prenehale. Šele leta 1995 so se Američani odločili, da bodo bombardirali srbske položaje. Tako se je vojna takoj končala, hkrati pa se je povečal hrvaški vojaški pritisk. Sledil je daytonski sporazum in končno je bil v izčrpani Bosni in Hercegovini vzpostavljen mir in relativen red.

Po naši izkušnji iz leta 1991 Srbi niso priznavali pogajanj, temveč le uporabo sile, če jim je ta prinašala prednosti. Mednarodna skupnost je potrebovala določen čas, da je ugotovila, da se ne dogovarja s strpnim in demokratičnim režimom. Pogosto jo je zavedlo prepričljivo izražanje.

Daytonski sporazum je prinesel več temeljnih načel:
1. Vsi begunci se morajo vrniti na svoje domove. To pomeni, da načelo in rezultati etničnega čiščenja niso bili sprejeti.
2. Bosna in Hercegovina bo še naprej suverena država. Vzpostavili so zapleteno strukturo za avtonomijo treh glavnih etničnih skupin.
3. Država bo pod mednarodno upravo, ki bo lahko igrala vlogo posrednika.
4. Mednarodne vojaške sile bodo ostale v državi (močno oborožene zaradi negativne izkušnje ob predhodni, malo oboroženi prisotnosti Združenih narodov).
5. Vojnim zločincem bo sodilo mednarodno sodišče v Haagu.

Temeljna odločitev je bila, da se etničnega čiščenja ne priznava kot obliko za reševanje problemov nacionalnih držav. Milošević in njegov politični koncept sta bila brutalna in netolerantna. To je pripeljalo do vojne in skrajnih grozodejstev. Za mednarodno skupnost bi bilo lažje sprejeti dejstva: nove etnične meje kot rezultat vojne in pobojev. Vendar pa bi to vzpodbudilo druge neusmiljene politike, da bi sledili Miloševićevemu primeru. V Evropi in po svetu je veliko kompleksnih etničnih situacij in nove evropske strukture so se usmerile v nasprotno smer - zadale so si, da bodo ščitile manjšine, spodbujale dialog in strpnost.

Jasno je, da bi bilo zgodnje in odločilno vojaško posredovanje 1992. leta dosti bolj učinkovito. Preprečilo bi veliko grozot. Tako bi bilo veliko lažje zaščititi prejšnjo multietnično strukturo. Zdaj je po tolikih letih pobojev precej težje ponovno doseči potrebno zaupanje in normalizirati življenje v multietnični državi. To je nemogoče brez močne in trajne mednarodne prisotnosti in še tako je naloga izredno težka, zahteva veliko potrpljenja in veliko sredstev.

Dayton je dal odgovor in postavil temeljno vprašanje: kako bi moral organizirani demokratični svet (ZDA, NATO, EU in če je mogoče OZN) poskušati zagotoviti stabilnost in demokracijo? Etnične, kulturne, verske in zgodovinske razlike lahko vedno povzročijo napetosti. Vedno se bo kakšen politik želel okoristiti s takimi čustvi in nestrpnostjo do drugačnih. Za krivice v svetu se da vedno kriviti koga, ki se nahaja zunaj lastnega kroga ali je drugačne barve kože. Ni lahko ustvarjati virov dela, rasti in vsega potrebnega za blaginjo prebivalstva. Zelo pogosto je okoriščanje s čustvi in neracionalnostjo lažja pot. Seveda je moč najti tudi odgovorne politike, ki bodo poskušali rešiti objektivne probleme države in prebivalstva. Vendar pa bo napredek pri reševanju problemov na splošno počasen. Zelo pogosto ti politiki ne bodo mogli pokazati sadov svojega dela med svojim mandatom. Ti se bodo pokazali šele kasneje. Drugi politiki bodo vstopili na prizorišče, rekoč da tista politika ni bila učinkovita in energična. In vedno se da najti še nekoga drugega, ki ga je mogoče kriviti, nekoga, proti kateremu je mogoče usmeriti čustva ljudi: Žide, Albance, Hrvate ali kogarkoli drugega.

Pogosto bo to tudi na drugi strani vzbudilo podobne sovražne občutke in nekateri politiki bodo poskrbeli za reakcijo, tako da bodo spodbudili taiste občutke, to pa bo hitro pripeljalo do vojne. Za Miloševića je bilo zelo preprosto reči, da je Kosovo za Srbe zgodovinska in sveta zemlja in da je treba tamkajšnje Srbe ne le ščititi (kar je legitimno), temveč da je treba tam vzpostaviti srbsko nadvlado in hegemonijo. Če bi se začel zavzemati za dialog, Albanci pa bi ga zavrnili, bi bilo legitimno ščititi pravice srbske manjšine na Kosovu. Po moji izkušnji je bil tak dialog nemogoč, zanj ni bilo nobene volje. Milošević je vodil dalje svojo politiko, pri tem pa je namenoma izkoriščal nacionalna čustva in uporabljal silo. Kosovski Albanci pa tudi niso bili lahki sogovorniki. Vendar pa, če se uporabi nasilje, da bi jih prepričali, se lahko pričakuje samo to, da bodo prej ali slej tudi sami odgovorili z nasiljem. Milošević je propagiral koncept velike Srbije, vsi Srbi v eni sami državi. V skladu s tem mišljenjem bi morali morebitni drugi narodi v tej državi živeti pod srbsko oziroma Miloševićevo oblastjo.

Ker se niso spomnili nanje, je začela vojna. Etnično čiščenje z vsemi svojimi grozotami se je dogajalo, da bi ustvarili "čiste" nacionalne meje. Druge etnične skupine so bile uničene ali pa so zbežale v druge države. Mednarodna skupnost je potrebovala nekaj časa, da je razumela, kaj se je dejansko dogajalo v nekdanji Jugoslaviji, še zlasti v Bosni in Hercegovini. Zdi se, da je bila Srebrenica dogodek, ki je zaznamoval odločilen preobrat. Tisoči muslimanov so bili pobiti pred očmi neodločnih in nemočnih mirovnih sil Združenih narodov. Srebrenica je bila skrajen primer etničnega čiščenja muslimanske enklave na ozemlju pod srbskim nadzorom. Po Srebrenici je srbski čar izginil in mednarodna skupnost se je zavedla, da se lahko samo še močnejša sila uporabi kot argument, ki bi prepričal Miloševića in njegove podanike.

Daytonski sporazum se je ujemal z novim varnostnim konceptom Zahoda in njegovih demokratičnih struktur. Sila in nasilje nista sprejemljivi sredstvi za reševanje kompleksnih multietničnih situacij. Primerna sredstva so dialog, sodelovanje in medsebojno upoštevanje.

Kljub temu je Dayton ostal na pol poti. Agresivnih nacionalističnih politik niso nagradili, velike Srbije (ali velike Hrvaške) niso sprejeli. Kakorkoli že, na oblasti so ostali isti politiki z istimi politikami in kosovski problem je bil še vedno tam.

Ko so leta 1998 kosovski Albanci začeli bolj organiziran in oborožen odpor (Osvobodilna vojska Kosova), je Milošević odgovoril s policijo in paravojaškim terorjem. Dobil je opomin mednarodne skupnosti, ki so mu sledili novi začasni dogovori. Kljub temu se je nasilje nadaljevalo in februarja 1999 je tako imenovana kontaktna skupina (ZDA, Velika Britanija, Nemčija, Francija, Italija in Rusija) organizirala konferenco v Rambouilletu. Srbe in kosovske Albance so pozvali, da se sestanejo in pogovorijo o mirovnem načrtu, ki ga je kontaktna skupina vnaprej pripravila. Tokrat so zadevo obravnavali drugače in očitno pod vodstvom Američanov. Sporazum bi Kosovu dal avtonomijo, čeprav še vedno znotraj Srbije in Jugoslavije. Močna mednarodna sila pa bi zagotavljala mir v tej nemirni pokrajini.

V tem primeru so bila "pogajanja" drugačna. Obe strani sta se soočili z dejstvom, da se od njiju ne pričakuje, da bosta načrt spremenili ali da se bosta zares pogajali. Zadevo se je obravnavalo na način "vzemi ali pusti". Če Srbi ne bi sprejeli predloga iz Rambouilleta, bi NATO začel z letalskimi napadi v Srbiji. Če bi predlog zavrnili Albanci, bi izgubili podporo mednarodne skupnosti.

Za Miloševića je bilo težko sprejeti, da bodo mednarodne sile prisotne na Kosovu. To bi dejansko pomenilo, da bi bila srbska suverenost na Kosovu resno zmanjšana ali bi se izgubila. Za Albance je bila težava ravno nasprotna: ali se morebiti ne bi odrekli svojim zahtevam po neodvisnem Kosovu, če bi načrt sprejeli? V sporazumu je bil omenjen tudi plebiscit, ki naj bi se ga izvedlo tri ali pet let kasneje. Vendar pa je bila ta postavka nejasna in dvoumna.

Končno so po dvotedenskem premoru kosovski Albanci načrt sprejeli, Srbi pa zavrnili. In NATO je začel z letalskimi napadi na Zvezno republiko Jugoslavijo.

Kasneje so potekale številne razprave o pogajanjih v Rambouilletu. Veliko kritik je omenjalo njihovo pretirano grobost itd. Kritizirali so ministrico Albrightovo.

V drugih okoliščinah bi se sam ponavadi strinjal s temi kritikami, tokrat pa ne. Osebno menim, da so Američani in nato še Evropejci primerno ravnali. Po desetletju izkušenj z Miloševićem in njegovo politiko in po številnih dogovorih, ki se niso upoštevali, je bil to močan in kredibilen odgovor mednarodne skupnosti. Načrt iz Rambouilleta je predstavljal prehodno obliko za rešitev kosovskega vprašanja. Mednarodne sile bodo skrbele za ohranjanje miru in varnosti. Miloševićevim silam ni kazalo zaupati. Kosovski Albanci ne bodo dobili samostojne države. To je bilo razumljivo. Albanija že obstaja, tudi velika albanska manjšina v Makedoniji. Ali se bodo vsi združili, da bi oblikovali veliko Albanijo? Zakaj bi bila velika Albanija boljša od velike Srbije? Zaradi tega je mednarodna skupnost poskušala najti kompromis v daytonskem smislu.

V skladu s tem mišljenjem bi morale različne etnične skupine živeti skupaj v demokratično urejeni državi in si deliti oblast ob upoštevanju demokratičnih standardov. Noben nacionalizem ne bi triumfiral, ne srbski ne albanski. Edina težava je bila v tem, da je bilo takšen način obravnavanja tega vprašanja zelo težko pripeljati do konca, glede na številne grozote, ki so jih povzročili, in medsebojno sovraštvo, ki se je nabralo v desetih letih. Kako prepričati Srbe in Albance, naj živijo kot dobri sosedje? Kako prepričati Albance, naj se odrečejo maščevanju? Vendar bi ostala le še možnost etničnega čiščenja z ene ali druge strani.

Pot, ki je bila začrtana v Daytonu in Rambouilletu zahteva veliko potrpljenja, časa in sredstev in ne jamči uspeha. Ima pa širši pomen in implikacije, saj poskuša določiti pot za zagotavljanje evropske in svetovne stabilnosti in za preprečevanje drugih regionalnih konfliktov, spreminjanja meja in vojn, ki iz tega izhajajo. Albancev ni bilo lahko prepričati, da sprejmejo sporazum iz Rambouilleta. Da bi prepričali Srbe in Miloševića, je bila potrebna vojna.

Srbi niso pričakovali takšnega rezultata. Računali so na razlike med nekaterimi sodelujočimi državami. V Rambouilletu so pričakovali pomoč Rusije in tudi Francije, to sta bili njihovi zgodovinski zaveznici. Zaupali so svojim tradicionalnim zaveznikom in to je bila njihova napaka. Tradicionalni način geopolitičnega razmišljanja tu ni prevladal. Nekateri ostanki tega razmišljanja so bili še prisotni v prvih letih jugoslovanske krize v Bosni in Hercegovini, vendar pa ima zdaj mednarodna skupnost bolj jasno zastavljene prednosti. Tako kot drugi zavezniki je tudi Francija sledila ameriškemu vodstvu. Res je, da je bila Rusija neke vrste problem, vendar se ni mogla resno upreti ukrepanju Zahoda. Zato je ultimat iz Rambouilleta ostal trden. Mislim, da v resnici večina zaveznikov, še zlasti Rusi in seveda tudi Srbi, ni verjela, da bodo ultimat speljali do konca. Verjeli so, da je vojaški napad sicer ena možnost, vendar neverjetna možnost. Toda v tistem trenutku so stvari šle že zelo daleč. V igri je bila kredibilnost NATA in ZDA. Morali so sprejeti izziv. Če ne bi bilo tako, bi celotna nova politika propadla, Milošević pa bi izstopil kot zmagovalec, z vsemi negativnimi posledicami, ki bi jih to prineslo svetu, pa še notranja kredibilnost teh vlad bi bila postavljena pod vprašaj.

Ta logika se je obdržala vse tri mesece letalskih napadov. NATO je moral zmagati. Za Rusijo so našli vlogo, ki je nekako rešila situacijo - dobila je vlogo posrednika. Odobritev Združenih narodov in njihovo sodelovanje v mirovnih silah na Kosovu je bila še ena podrobnost, ki so jo ponudili Miloševiću, da bi rešili situacijo: sprejeti je moral pogoje iz Rambouilleta, vendar v obliki resolucije Združenih narodov. Tako bi bile prisotne ne le mirovne sile NATA, temveč tudi sile ZN.

Politiki članic NATA niso želeli tvegati življenj svojih vojakov. Bali so se, da bodo izgubili javno podporo za svoja dejanja. To je bila šibka točka celotnega vojaškega posredovanja. Letalski napadi na vojaške cilje niso zlomili Miloševićeve volje do odpora. O vojni v Srbiji je odločilo bombardiranje elektrarn in drugih ključnih infrastruktur.

Milošević je začel izgubljati javno podporo. Istočasno je možnost razporeditve kopenskih sil gotovo prispevala k odločitvi, da se odreče Kosovu. Uporaba Natovih kopenskih sil bi bila za zavezništvo politično tvegana. Kljub šibkim zagotovilom NATA bi to pomenilo Miloševićev konec, verjetno ne le politični, ampak definitivni konec.

Zaradi tega se je zelo napeta situacija porušila, ko NATO ni mogel več dolgo odlašati z uporabo kopenskih sil. Zahodno doktrino so uspešno podpirala vojaška sredstva in "bad guy" je bil poražen.

A vendar se Srbija ni spremenila. Milošević je še naprej na oblasti. Črna gora, jugoslovanska republika, ki je še ostala zraven, je na strani demokracije in se želi odcepiti od Jugoslavije, če v Beogradu ne bo sprememb. Zgodba desetletja je prišla do konca, vendar se ni popolnoma končala.

Zahodne države so zdaj ustanovile tako imenovani Pakt stabilnosti za jugovzhodno Evropo v želji po spodbujanju gospodarske in demokratične prenove regije in razširjanju varnosti in stabilnosti. Vojne in etnično čiščenje se ne smejo več ponoviti. Človekove pravice posameznikov in manjšin je treba ščititi. Podpirati je treba razvoj demokratičnih institucij.

Mednarodne sile bodo ostale v Bosni in Hercegovini in na Kosovu, ki bosta neke vrste mednarodni protektorat, dokler ne bodo dosegli zadovoljive demokratične okrepitve.

Porednim fantom ("Bad guys") ne pripada nič. Srbija v Paktu stabilnosti ne bo sodelovala, razen če bo uveljavila demokratične spremembe.

Če povzamemo desetletje vojn v Jugoslaviji, lahko vidimo tak rezultat:
1. Milošević je začel s konceptom velike Srbije. Danes živi Srbija slab trenutek svoje zgodovine, porušena in mednarodno izolirana sedanjim generacijam ne more ponuditi nikakršnih perspektiv. Izgubili so del Hrvaške, Bosne in Hercegovine in Kosova. Tudi Črna gora se namerava odcepiti.
2. Pred desetimi leti sem Miloševićevemu konceptu nasprotoval z idejami o dialogu, strpnosti, evropskem povezovanju, gospodarski učinkovitosti in blaginji. Takrat se je morda zdelo, da je to naiven način za obravnavo tega vprašanja. Neusmiljeni avtoritarni koncept druge strani se je zdel močnejši, bolj realen in zmagovit.

In vendar je Slovenija danes napredna, uspešna in gospodarsko razvita država. Naša demokracija je stabilna. Slovenija je članica Svetovne trgovinske organizacije, Sveta Evrope, CEFTE in številnih drugih mednarodnih organizacij. Je ena izmed prvih kandidatk za članstvo v Evropski uniji in NATU.

Zato ni presenetljivo, da je predsednik Clinton med svojim obiskom v Sloveniji junija 1999 Slovenijo označil kot uspešen primer gospodarske in politične tranzicije in zgled za druge države v regiji.

Ne gre za to, da bi bili Slovenci, Hrvati ali Američani boljši od Srbov. Ne, po moji lastni izkušnji so Srbi čudoviti ljudje. Žal pa so jih vodili neodgovorni in pustolovski politiki. Takšni politiki ne bi smeli imeti svojega mesta v sodobnih varnostnih strukturah in v demokratičnih sistemih v Evropi in civiliziranem svetu. Vsekakor pa ne smemo pozabiti, da so Srbi to drago plačali, gotovo veliko bolj, kot bi to lahko trdili za številne politike in narode v preteklosti.

napredno iskanje