Pogovor s predsednikom Drnovškom za revijo POLET

Ljubljana, 08/28/2003 | intervju

S predsednikom republike se je o zasebni in poklicni poti in nekaterih izzivih naše države pogovarjal Boštjan Tadel.

Dr. Janez Drnovšek je in še vedno zelo uspešno skriva svojo zasebnost. Prav šolski piarovski podvig je bila Arturjeva medijska kariera, ki je pravzaprav skrbela za odvračanje pozornosti z njegovega lastnika, dramatična, a večinoma zelo dostojno predstavljena je bila predsednikova bolezen. Še v času Jugoslavije se je slišalo o tenisu z ameriškim veleposlanikom v Beogradu in o rednem teku. Vemo, da ima že odraslega sina, ki se začenja uveljavljati v kulturi.

Zdi se, da ta napol skrivnostna podoba ustreza človeku, ki je že dobrih 14 let z dvema kratkima prekinitvama (čez zimo 91/2 in poletje 2000) na morda najbolj izpostavljenem vrhu slovenske politike. Na vrhovih je samotno; in če je prejšnji predsednik republike to samoto pogosto blažil z bolj ali manj družabnimi pohodi v slovenske hribe, jo Drnovšek s pobegi v svet med državnike svetovnega formata. To ni ravno ljudsko, ampak Janez Drnovšek danes še bolj kot prej daje vtis razsvetljenega vladarja, ki ne razmišlja o dnevni politiki, temveč o dolgoročnih procesih na mednarodni ravni.

Za človeka, ki se je petnajst let po univerzitetni diplomi ukvarjal predvsem sam s seboj v precej odmaknjenem Zagorju, ni čudno, da se je naslednjih petnajst v glavnem z drugimi. Po življenju v teh dveh, bolj ali manj svojih filmih, začenja novo, evropsko zgodbo. Za upati je, da mu bo zdravje pri tem služilo in da nam bo Slovencem pri vstopu v Evropsko zvezo dano enako dobre sreče in pameti, kot smo je bili deležni pri odhodu iz Jugoslavije. Zato se tudi ta pogovor po obisku preteklosti dr. Drnovška preseli v sedanjost in se nato dotakne njegovih pričakovanj za našo skupno prihodnost.

Stari časi

O vašem življenju pred letom 1989 se ve sorazmerno malo. Živeli ste v Zagorju, pisali članke, naredili ste doktorat, sicer pa ste živeli povsem običajno življenje.

No, to je odvisno od tega, kaj imate za običajno življenje. Imel sem nenavadne prebliske, ki so občasno izpadli izven konteksta, ampak na koncu se je vse nekako izšlo tudi s tem, da sem zmagal na volitvah in postal predsednik države. Bil sem ekonomist v Zagorju, v gradbenem podjetju, in iz Zagorja je bilo sorazmerno težko priti, že do Ljubljane in kakšnih dodatnih izobraževanj. Leta 1977 sem npr. izvedel, da iščejo mlade diplomate; slovensko kvoto dvanajstih ambasadorjev so vedno zapolnili, med nižjimi diplomati pa Slovencev ni bilo dovolj, tako da je zadostovala že diploma s prava, ekonomije ali česa podobnega. Prijavil sem se in se že čez tri mesece znašel v Kairu.

Čakala me je zelo posebna izkušnja. Kmalu sem ugotovil, da ni posebej privlačno biti najmlajši diplomat na tisti ambasadi: ambasador je bil bosanski Srb, zelo prepotenten, odnosi so bili nemogoči, uslužbenci ambasade so vohunili za diplomati, pojavljale so se tudi že nacionalne napetosti. Zelo nezdravo. Pa tudi delo - pričakoval sem, da se bom ukvarjal z OPEC-om, ki je imel tedaj sedež v Kairu, moja dejanska naloga pa je bila, da sem ponoči hodil na letališče čakat delegacije iz Jugoslavije, Zveze mladine, Socialistične zveze, delegacijo žensk in jih potem vozil v hotel in na tržnico in tako naprej. Tega sem se kmalu naveličal in šel po enem letu nazaj v Zagorje, spet v gradbeno podjetje. Ampak izkušnja je bila izjemno zanimiva, dobil sem vpogled v funkcioniranje takratne jugoslovanske diplomacije, kar mi je kot predsedniku države kasneje prav prišlo. In še kar dobro sem spoznal Egipt.

In potem sem bil v Zagorju in po nekaj letih sem začel razmišljati, kaj bi naprej. Lotil sem se magisterija, ki sem ga naredil v Ljubljani, in doktorata, ki sem ga naredil v Mariboru, pripravil pa v glavnem na Norveškem, v Oslu, za kamor sem dobil trimesečno štipendijo. Tema je bila vloga mednarodnega denarnega sklada v svetovni dolžniški krizi. Gojil sem tudi znanje jezikov, na štop sem obiskoval prijatelje v Franciji, leta 1982 sem vzel neplačan dopust in šel na poletni tečaj španščine v Salamanco, kar je iz tedanje zagorske perspektive zgledalo zelo eksotično, ampak to sem pač počel, Zagorje sem kombiniral z raznimi pobegi, čeprav je bilo glede denarja vse res na minimumu, vedno avtoštop in youth hosteli.

Dalo bi se reči, da ste bili pravzaprav v svojem filmu, ne?

Ja. Ves čas sem poskušal priti do tujih revij, moje glavno čtivo je bil The Economist, pa tudi karkoli drugega sem dobil, da sem vzdrževal stik z jeziki. Predvsem pa nisem imel nobenega stika s takratno politiko, z ekonomijo ja, s politiko pa nič. In potem se je po volitvah vse nekako izšlo: znanje jezikov, na nek način tudi bolj zahodno razmišljanje, ki sem ga poznal iz spremljanja tujih revij.

V nadaljevanki Zahodno krilo spremljamo najožji krog sodelavcev predsednika ZDA, "človeka z največjimi pooblastili na svetu". Kako je z vašim notranjim krogom, verjetno se razlikuje zdaj, pa prej na vladi in še prej v Beogradu?

Kar lahko vidimo v tej nadaljevanki, je zelo zanimivo in blizu resnici, kako dejansko stvar funkcionira v Ameriki. Ampak tudi tukaj je taka ekipa edini način za delovanje predsednika vlade ali države in nadaljevanka je lahko po svoje poučna. Na podoben način sem poskušal delovati v vladi: kot predsednik vlade sem imel svoj kabinet, ki je funkcioniral podobno kot ta ameriški. Naslednji krog komunikacije pa je z ministri, s katerimi se pogosto komunicira preko kabineta, o pomembnejših zadevah pa direktno z njimi. Neposredna komunikacija z ministri je pri nas bolj poudarjena kot v Ameriki, kjer imajo izrazito predsedniški sistem.

Če pa se spomnim prej v Beogradu, je bila tisto zelo posebna situacija, saj sem na volitvah zmagal čisto nepričakovano in nato prišel v okolje, ki sem ga slabo poznal, oni pa niso poznali mene. Med nami ni bilo nobenega zaupanja, tam pa so me čakali vojni kabinet, zunanjepolitični kabinet, gospodarski kabinet pa protokol in tako naprej. Ampak v tistih okoliščinah, ko je bilo med republikami že precej napetosti, se je bilo težko, če ne celo nemogoče nasloniti na tiste, ki so bili tam. Imel sem zelo majhno ekipo dveh, treh ljudi, s katerimi sem komuniciral, nato pa le izjemno previdno in selektivno z drugimi službami, saj je bila vedno prisotna bojazen, da mi bodo kaj podtaknili ali kaj podobnega.

Situacija, kjer se nekdo znajde na mestu, za katerega je videti povsem nepripravljen, bolj spada v komedije. Kako ste se res znašli?

Bilo bi v redu, če bi bila komedija. Je pa bila v zraku državljanska vojna, vsak dan se je govorilo o vojaškem puču, najbrž v svetu tedaj ni bilo bolj zapletene situacije. In jaz sem se znašel v vlogi predsednika te države, prišel pa sem iz popolnoma druge igre. Bilo je, kot bi igral simultanko z zelo dobrimi nasprotniki na zelo veliko šahovnicah. Nihče ni bil na moji strani, vsi pa so bili potencialni nasprotniki. Z njimi sem moral delati, hkrati pa v njih videti ljudi, ki mi lahko naredijo karkoli. In tudi takratna republiška oblast je bila še eno leto partijska, na volitvah so imeli svojega kandidata s pripravljeno ekipo, saj so bili prepričani, da bo zmagal. Tako si tudi z njimi nisem mogel preveč pomagati, imel sem svojo ekipo, par ljudi, ki sem jih poznal od prej in sem jim lahko zaupal.

Za šefinjo kabineta sem vzel Silvo Bauman, ki je takrat ravno odstopila kot zvezna poslanka v protest zaradi dogajanja na Kosovem. Bila je edina tudi med Slovenci, šlo je za njeno individualno potezo, ne za odločitev republiške politike. Ker sva se dobro poznala od prej, sem jo takrat angažiral. In še Marjana Kramarja, ki sem ga poznal iz Zagorja, in Janeza Siršeta, ki sem ga poznal iz Trbovelj. Vse sem poznal od prej in vsi so bili tudi nepovezani s politiko.

Bila je res posebna situacija, velikokrat se mi je zdelo, kot da bi hodil po vrvi, kjer lahko zdrsneš za milimeter in padeš ali v eno ali v drugo smer. Ves tisti čas sem delal s popolno koncentracijo, nenehno razmišljal o vsaki potezi v smislu igre na večih šahovnicah, ki sem jih omenil, in na srečo se je vse skupaj še relativno dobro izteklo. Mislim tisto leto, ko sem bil predsednik, potem sem bil do razpada države še član predsedstva: sledila je vojna in vrsta drugih dramatičnih situacij. Sodeloval sem na Brionskih pogajanjih, izpogajal sem umik JLA iz Slovenije. Danes to morda zgleda drugače, ko vemo, kako se je razpletlo, takrat pa so bii možni vsi scenariji, tudi zelo slabi, krvavi. Če bi mi takrat kdo rekel, da bom čez dobrih 12 let sedel tukaj z vami kot predsednik samostojne Slovenije na pragu Evropske unije, bi se mi to zdela še večja fantastika, kot leto pred tem, da bom predsednik Jugoslavije. Eno leto pred vsem tem sem bil popoln outsider.

Na svojih funkcijah ste srečali vse pomembnejše svetovne politike zadnjega desetletja in pol. Kdo vam je najbližji, tako po politiki in filozofiji kot osebno?

S tujimi državniki se praviloma bolje razumem kot z našimi politiki, med nami se kdaj pa kdaj razvijejo celo prijateljski odnosi. Nismo v nekem tekmovalnem odnosu, imamo podobne izkušnje in podobne probleme in zato se z marsikom lahko bolj odkrito pogovarjaš kot doma. Odlična prijatelja sva s kanadskim premierom Jeanom Chretienom, s katerim se poznam že kakih deset let, saj je tudi on že dolgo na čelu vlade. Velikokrat sva se že srečala in imava zelo odkrite pogovore in zelo podobne poglede na marsikaj.

Je pa tako, da, je potem ko politik odide s funkcije manj možnosti za stike.. Včasih pa ne, s Clintonom sva recimo še vedno v stikih in tudi z njim so številni pogledi podobni. Zelo dober osebni prijatelj je tudi islandski premier Odsson.

Pa Evropejci?

Že dalj časa sva prijatelja s Solano, z nekaterimi Skandinavci, recimo s finskim premierom Lipponenom in švedskim Perssonom, pa zelo dobro se razumem s Luksemburžanom Junckerjem. No, in omeniti moram še Schuessla in Putina pa seveda španskega kralja in še bi lahko našteval.

Pravite, prijatelji. Običajno se prijatelji redno srečujejo, se dobivajo itd.? Pri vas pa je to enkrat, dvakrat na leto?

Tudi večkrat, trikrat, štirikrat, s kom še večkrat. Poleg bilateralnih stikov je kar nekaj večjih mednarodnih konferenc, skupščina OZN, pa evropske konference in Nato, kjer se redno srečujemo. In čeprav so tam urniki ponavadi zelo nabiti, se znamo najti: po večerji, med konferenco na kakšni kavi, zjutraj, da se dobiti. In potem se včasih slišimo po telefonu, tako da je komunikacije kar dosti. Prav s Clintonom sva se po koncu njegovega mandata videla že nekajkrat, nazadnje letos v Davosu, pa večkrat lani v New Yorku.

Privatno?

Ja. On je sploh zelo simpatičen človek, zelo odprt tudi zasebno. In poleg tega ima zelo rad pse. Ko je bil v Ljubljani, je na vsak način hotel videti Arturja, zaradi tega je bilo treba celo nekoliko prilagoditi protokol. In me je potem vedno spraševal po njem.

Poletne teme

Poleti ste bili na dveh odmevnih glasbenih prireditvah: na otvoritvi festivala v Bayreuthu ste bili gost Edmunda Stoiberja, v Ljubljani pa ste pred koncertom osebno sprejeli Valerija Gergijeva. Gre za zelo različna glasbena svetova. Kateri vam je bližji ali je celo kakšen tretji?

Okus se spreminja, razvija. V mladosti sem poslušal takrat aktualno glasbo in jo občasno še danes, zlasti The Rolling Stones. Zadnje čase pa veliko več poslušam klasiko kot katerokoli drugo muziko. Verjetno mi je najljubši Vivaldi. Očitno mi najbolj ustreza. Pa tudi drugi klasiki, npr. Rahmaninov. Wagner, če vprašate, mi je zelo všeč, ni pa to glasba, ki bi jo poslušal vsak dan. Vivaldi pa je, in ga tudi res veliko poslušam in imam tudi praktično vse, kar se da dobiti na CD-jih.

Kaj pa koncerti? Verjetno greste celo lažje v tujini kot tukaj?

Če po pravici povem, lažje. Tukaj je to vedno delno službena obveznost, protokol.

Pa bi si lahko privoščili, da bi kupili karto in šli na koncert kot običajen obiskovalec?

O tem sem že razmišljal. Čeprav muziko najrajši v miru poslušam doma.

Gledališče prav tako?

Ja, čeprav je pri gledališču tako, da mi je zadnje čase nekaj predstav priporočil sin, in mi ni bilo žal, ker sem tako videl nekaj dobrih predstav, ki jih sicer ne bi. Ampak kot sem že rekel, umetnost najraje spremljam doma, plošče, knjige, televizija.

Kaj pa res berete?

V osnovni in srednji šoli sem bral vse, non stop, od Karla Maya, Sienkiewicza, pa klasike s Tolstojem in Dostojevskim na čelu. Prebral sem verjetno vse, kar prebira večina. Pa Francoze, Stendhala, Balzaca. Za maturitetno nalogo sem npr. napisal daljši esej v francoščini o Stendhalovi Parmski kartuziji. Pa kasneje sem bral Camusa in tako dalje.

Zdaj je seveda problem s časom. Dnevno skušam spremljati francoski Le monde, španski El pais, potem International Herald Tribune in Financial Times in tedensko Der Spiegel in The Economist. To vzame kar nekaj časa, ampak smiselno je tudi zaradi vzdrževanja jezikov, saj več tujih jezikov težko vzdržuješ na visokem nivoju, če nisi z njimi v rednem stiku.

Prebrati je treba še kup drugih stvari, pa spremljati poročila na televizijah. Vseeno skušam brati, v zadnjih dveh, treh letih se vračam k filozofom. Prebiram stare kitajske filozofe, taoiste, knjige Dalaj Lame, tudi krščanske filozofe . Pa tudi leposlovje, pred kratkim sem prebral novega Guentherja Grassa, roman Mačka in miš. Zelo dobro piše, na nek poseben način.

Prej ste omenili, da ste bolj sproščeni v tujini. V naši okolici je ogromno možnosti za atraktivne vikend pobege, npr. v Firence. Se kdaj usedete v avto in kam greste?

Ja, ponavadi sicer v Avstrijo, ker grem najraje v hribe, kjer je mir. Hodil sem tudi v Logarsko dolino. Iščem pač odklop, ker sem sicer ves čas v javnosti, odklop od medijev, od tega, da te kar naprej sprašujejo nekaj, kar je v zvezi s politiko, in to lahko storiš samo v nekem drugem okolju. Pri nas zelo težko.

In kako pogosto to naredite?

Poskušam to narediti med dopustom in kakšen podaljšan vikend. Kakšno leto mi uspe večkrat, včasih manj, tri do štirikrat pa vsekakor. Rekel bi še to, da kadar grem na teren, tudi kot predsednik, je komunikacija z ljudmi dokaj pozitivna, ni obremenjujoča. Bolj obremenjujoča je vsakodnevna komunikacija v krogu politike, kjer se neke šablone vseskozi ponavljajo, navsezadnje tudi medijske, in skozi neko daljše obdobje to postane kar obremenjujoče.

Pa razmišljate celo tako daleč, da bi npr. začeli hoditi nakupovati, recimo na tržnico, kar velja za ljubljanski sobotni ritual?

Ob sobotah zdaj že hodim nakupovat, običajno sicer v Maximarket. Pa še kaj.

To je sedaj na tej funkciji verjetno vseeno nekoliko lažje, ne?

Kot sem rekel, malo sem spremenil način. Prej sem bil dolga leta popolnoma skoncentriran samo na posel, tudi čez vikend, in tudi sedaj imam aktivnosti pogosto čez vikend. Ampak vseeno, način sem spremenil vtoliko, da več stvari počnem sam, grem večkrat sam nakupovat, začel sem sam kuhati, zlasti čez vikend. Prej se mi je zdelo škoda časa, ves čas je bila tekma, vse sem 100-procentno usmerjal v funkcijo. Ampak potem če to predolgo traja, se mi zdi, ni dobro.

Tudi način rekreacije ste precej spremenili, ne? Tek in tenis ste praktično opustili?

Ja, res. Tek sem reduciral, občasno še tečem, ampak bolj v kombinaciji s hojo. Prišel sem do tega, da je dosti boljše naredit vsak dan isto mero, ne pa enkrat ali dvakrat na teden veliko, potem pa nič, kot sem počel prej. Šel sem npr. teč 10 kilometrov, potem pa cel teden nič, zdaj pa poskušam vsak dan delati isto: malo telovadbe, morda tudi joge zjutraj, potem sprehod s kužkom in potem delo.

Koliko približno delate na dan? Ali na teden?

V bistvu je težko izmeriti. Večina vsega, kar počnem, je usmerjena v delo: vse, kar prebiram, spremljam vse novice, skoraj vse, o čemer se pogovarjam z ljudmi, praktično vse je usmerjeno v delo. Navsezadnje je tudi rekreacija namenjena temu, da ohranjaš kondicijo, da bi lahko delal, poskušaš pa si dan oblikovati tako, da vse skupaj lahko vzdržiš na nek daljši rok. Pač ne moreš teči v tempu šprinterja, če hočeš teči maraton. To sem tudi jaz ugotovil.

Se kdaj vprašate, kaj bi bilo, če leta 1989 ne bi sprejeli kandidature ali če ne bi bili izvoljeni? Kako bi zgledalo vaše življenje?

Včasih se vprašam, občasno malo obžalujem. Verjetno bi bilo življenje bolj mirno, po drugi strani pa, če se zares vprašam, ali mi je žal, mi seveda ni. Tako dramatično življenje in takšno intenzivnost težko obžaluješ, sem pa, nasprotno, v določeni točki ugotovil, da se tako intenzivno in enostransko ne bo več dalo živeti, da je le treba kaj spremeniti.

Jeseni in naprej

Tudi pri nas je Mladina ponatisnila odprto pismo, ki ga je The Economist namenil Silviu Berlusconiju in ga z navajanjem zelo neprijetnih dejstev pozval, naj pojasni nekatere svoje zelo sporne poteze iz preteklosti. Obenem je ena največjih uspešnic zadnjih let knjiga Michaela Moora Neumni beli možje. Kaj pomeni, če se vse ve, je praktično dokazano, nič pa se ne zgodi?

To je zelo zapleteno vprašanje, odgovor pa je še bolj zapleten. Churchill je rekel, da je demokracija slab sistem, ampak da boljšega pač ni. Dejstvo je, da mediji pišejo veliko reči, težko pa je vedno do konca ugotavljati, kaj je res in kakšen odnos imeti do tega. In v demokraciji velja, če nekaj ni do konca dokazano, tudi obsoditi ni mogoče.

Vi pripadate podobni generaciji kot Bill Clinton, ki je bil leta 1992 izvoljen tudi kot nosilec dediščine študentskih protestov leta '68 in kasneje. Zadnja leta se z antiglobalizacijskimi gibanji ponovno močno oblikuje mladostniški protest. Zanima me, če vidite kakšno povezavo med obema gibanjema, in kaj ste vi počeli okrog leta 1970?

Leta 1968 sem bil v zadnjem letniku gimnazije. Urejal sem gimnazijsko glasilo in do danes mi je ostal v spominu en uvodnik, ki sem ga napisal pod močnim vplivom francoskih in tudi naših študentskih gibanj. Informacijski prostor je bil sicer precej drugačen, ampak naš profesor filozofije je to zelo pozorno spremljal in smo imeli dovolj dober vpogled v to, kaj se je dogajalo. Iz leta 1971 se pa spomnim Staneta Kavčiča, ki je prišel med študente na Ekonomski fakulteti in je bil njegov nastop nekaj povsem drugačnega kot vsa politika, kar smo je poznali dotlej.

Ampak kako razumeti takratno študentsko gibanje? Kot nek nemir, nek občutek, da institucije niso ustrezne, da ne dajejo pravih odgovorov in da se ljudje ne počutijo dobro. Takšen nemir se tudi danes pojavlja. Protiglobalizacijska gibanja odpirajo vprašanja, ki so popolnoma relevantna in na katera poskuša tudi del politike dajati odgovore. Vprašanje sicer je, ali politika lahko da odgovore in ali so sodobni izzivi v institucionalnem smislu sploh obvladljivi?

Institucije se ne morejo bisteno spremenit. Vprašanja se pa pogosto ponavljajo, tudi tista iz leta '68. Nek nemir, občutek netransparentnosti v delovanju države in družbe, občutek nemoči za spreminjanje stvari. Obstaja veliko nerešenih vprašanj v svetu: razlike med bogatimi in revnimi se povečujejo, ne zmanjšujejo, okoljska vprašanja so vedno bolj pereča, pa se ne rešujejo dovolj učinkovito. Pred očmi, dobesedno, se nam spreminjata okolje in atmosfera, ampak svetovna politika ni v stanju najti odgovor na to. Ljudje to čutijo in zato začenjajo zopet delovati izven institucij. Antiglobalisti tako delujejo in v tistem delu, dokler ne gredo v nasilno delovanje, kar se včasih zgodi, se z njimi strinjam. Njihov pritisk je potreben, ne vem, če bo zadosten, je pa potreben, da bi politika dala nekaj več od sebe ali pa celo skočila iz svoje kože, kar pa je, kot sem že rekel, težko.

V tem povezovalnem smislu je verjetno razumeti tudi vaš govor v Atenah ob podpisu pristopne pogodbe k Evropski zvezi, mar ne? Slovenija si išče mesto v širši skupnosti, sama ta širša skupnost pa je tudi v obdobju spreminjanja. Vidite svojo vlogo v tem procesu spreminjanja in ali dolgoročno razmišljate o evropski karieri?

Dejansko poskušam iskati način, kako delovati v smeri razreševanja teh vprašanj. Tudi v komunikaciji z nevladno, s civilno sfero iščem kontakt s čim širšim krogom ljudi, z vrsto intelektualcev, ki so izključeni iz neposrednega procesa odločanja, imam pa občutek, da bi morali priti bližje. Poskušam korak za korakom spreminjat stvari ali pa morda najprej sploh oblikovati zavedanje o teh vprašanjih. Včasih me poskušajo omejiti, češ, saj si bil deset let predsednik vlade, zakaj nisi takrat rešil tega? Jaz takšne omejitve ne sprejemam, saj gre z vprašanja, ki jih ni razrešila še nobena vlada na svetu. Slovenija bo svoje mesto v Evropi in v svetu trdnejše zasidrala, če bo skušala iskati tudi odgovore, ki zanimajo širšo mednarodno skupnost. Zavzemati se moramo za strpen dialog, razumeti druge, drugačne, se boriti za čisto okolje, čimbolj fair gospodarske odnose v svetu...

Evropska kariera? V tem trenutku ne razmišljam o njej. S tem, ko sem lani šel na predsedniške volitve, sem za neko obdobje svoje delovanje vsekakor še opredelil v Sloveniji in preko nje delovati v Evropi.

Dejstvo je, da je povezujoča se Evropa prišla še najdlje pri iskanju odgovorov na sodobne izzive: ob ob čimbolj uspešnem gospodarstvu skrbi za socialno ravnotežje in reševanje okoljskih vprašanj. V okviru dometa politike poskuša Evropska unija narediti največ, tukaj so najresnejši poskusi, seveda pa ni enostavno povezovati 25 držav, določiti skupne prioritete in najti skupni imenovalec, da bi bilo delovanje učinkovito. In to predvsem v smislu konkurenčnega boja z ZDA in Azijo, obenem pa upoštevanja višjih prioritet in vrednot. Mislim pa, da je to naloga, ki se je je treba lotiti.

napredno iskanje