življenjepis | bibliografija | predsednik drugače | arhiv premiera

Dr. Janez Drnovšek: Kitajski sindrom - Li Peng v Ljubljani

DELO - sobotna priloga, 08.07.2000, str: 12

Pred kratkim je Slovenijo obiskal Li Peng, predsednik kitajskega parlamenta. Obisk se je končal z neobičajnim diplomatskih škandalom, saj je formalno drugi najvišji predstavnik kitajske države očitno užaljen odpovedal zadnje uradno srečanje s predsednikom slovenske vlade in zunanjim ministrom ter skupaj s številno politično in gospodarsko delegacijo zapustil državo.

Kolikor sem lahko razbral iz razmeroma skopih poročil o dogodku, so k skrajšanju obiska prispevale številne okoliščine, ki so visokega kitajskega gosta navedle k takemu, v mednarodni praksi dokaj redkemu koraku; protestno zborovanje, ki ga je pripravila zdaj vladna Socialdemokratska stranka Slovenije; stranske poti, po katerih so gosta vodili na obiske; pridiganje o človekovih pravicah, ki ga je moral poslušati od slovenskih gostiteljev, menda predvsem od predsednika državnega zbora. Morda je kdo ob tem celo ploskal, češ, pa smo mu povedali, kar mu gre. Lahko pa se vprašamo: zakaj smo ga pravzaprav povabili?

Stanje človekovih pravic na Kitajskem zdaj prav gotovo ni nič boljše. Verjetno pa smo poslabšali odnose z državo, ki ima največ prebivalcev na svetu in po oceni mnogih predstavlja najbolj perspektiven trg. Zahodno državniki zato kar po vrsti romajo na Kitajsko. Nihče ne želi zaostajati v tekmi za gospodarsko partnerstvo prihodnosti. Ob tem vsi že ritualno omenjajo človekove pravice in željo po večjih političnih svoboščinah na Kitajskem.

Tamkajšnji politiki so nekako sprejeli ta ritual, če je le dostojno odmerjen in jih ne sili v posebne reakcije. Kitajski državniki med obiski v tujini dobivajo najboljšo obravnavo, tako kot se spodobi za eno najpomembnejših držav v svetu. Občasno njihove obiske spremljajo demonstracije, vendar se pogovori običajno uspešno izvedejo in Kitajska ostaja eden najpomembnejših političnih in gospodarskih partnerjev vseh zahodnih demokratičnih držav.

Kitajska je ne nazadnje tudi stalna članica varnostnega sveta OZN in lahko pomembno vpliva na odločitve mednarodne skupnosti. Hitro je sprejela nova dejstva na območju nekdanje Jugoslavije in priznala suverenost Slovenije. že od začetka so naši odnosi zelo korektni, v mednarodnih organizacijah pa lahko Slovenija praviloma računa na podporo Kitajske.

Kot predsednik slovenske vlade sem leta 1995 uradno obiskal Kitajsko. V pogovorih v nobenem trenutku ni bilo čutiti podcenjevanja, kar bi morda kdo lahko pričakoval v odnosu med več kot milijardno in malo dvomilijonsko državo. Imel sem občutek, da kitajski državniki niso dogmatiki, ki bi slepo sledili neki ideologiji. Predvsem se zavedajo kompleksnosti svoje velikanske države in pri reformnih korakih ne želijo preveč tvegati. Na vprašanje, zakaj ne gredo v hitrejšo politično demokratizacijo, odgovarjajo s protivprašanjem: ali želite, da se nam godi tako kot nekdanji Sovjetski zvezi? Nekolntroliran prehod bi lahko bil še bolj eksploziven, verjetno kaotičen, v najboljšem primeru nas čaka to, kar ima danes Rusija: za veliko večino ljudi slabše življenje za nekaj generacij. Institucije prejšnjega sistema bi razpadle, in preden bi se morda v desetletjih vzpostavile nove, ki bi bile res demokratične in trdne, bi imeli obdobje kaosa, kriminala, velike korupcije, slabotne države. In morda bi se pred resnično demokracijo po obdobju kaosa prej vzpostavila nova avtoritarna država. Ko pa se proces razpada in kaosa sprožil, ga ni več možno kar tako ustaviti in spraviti v prejšnje stanje.

Kitajska se je odločila za postopno izvajanje reform. Hitreje uvaja gospodarske reforme, počasneje pa politične. Iz vprašanj kitajskih sogovornikov je takrat vel resničen interes za slovenske tranzicijske izkušnje. Slovenijo so najvišji kitajski politiki poznali tudi iz osebne izkušnje, ko so jo obiskali pred dvajsetimi ali tridesetimi leti kot najbolj razvito jugoslovansko republiko - kot zgled, ki bi mu morda sledili. Danes vidijo v Sloveniji edino svetlo točko razpadle jugoslovanske države in najuspešnejšo pretvorbo nekdanjega socialističnega sistema nasploh. Tudi zato jih zanima. Iščejo načine za postopno in previdno pretvorbo lastne države, zato pozorno proučujejo dobre in slabe izkušnje drugih. V takšnem konstruktivnem dialogu je dovolj prostora za neobremenjeno izražanje mnenj o vsem, tudi za stališče, da dolgotrajnega in stabilnega političnega razvoja tudi na Kitajskem ne bo brez razvoja individualnih človekovih svoboščin.

Da Kitajci ne sledijo slepo politični dogmi, je razvidno iz njihovega odnosa do Hongkonga in Macaua. Demokratični in tržno uspešno državi so prevzeli iz britanske in portugalske kolonialne suverenosti po načelu ena država, dva sistema. V okviru komunistične Kitajske tako danes delujeta dve avtonomni kapitalistični entiteti s parlamentarno demokracijo. Ob predpostavki optimističnega scenarija lahko pričakujemo, da bo kontinentalna Kitajska postopno proučevala in prevzemala njun sistem.

Odprti sta še dve veliki in znani vprašanji: Tibet in Tajvan. Tibetansko vprašanje je treba rešiti demokratično. Nedavno javno izraženo stališče dalajlame kot najvišjega moralnega in verskega predstavnika Tibeta, da vidi sprejemljivo rešitev v avtonomiji v okviru Kitajske, daje realno osnovo za rešitev tibetanskega problema. Rešitev bi morda lahko bila v specifični hongkonški varianti. Tudi Tajvanu Kitajska ponuja avtonomijo po zgledu Hongkonga in Macaua. Tajvan bi lahko obdržal svoj demokratični sistem in kapitalistično gospodarstvo ter celo lastno vojsko v formalnem okviru skupne kitajske države. Kljub predhodnim zaostritvam se možnosti za dialog med državama v zadnjem času izboljšujejo, vendar ne pričakujem hitre rešitve odnosov. To obstaja potencialno krizna točka, čeprav malim, da sta obe strani toliko pragmatični, da se bosta vojaškemu konfliktu izognili. Ob tem bi pripomnil, da Slovenija tudi s Tajvanom razvija dobre gospodarske odnose.

Zanimiv je odnos ZDA in Kitajske. ZDA vidijo Kitajsko kot razvijajoče se velesilo in imajo do nje večplastnem odnos. Po eni strani je Kitajska bodoča konkurenca in potencialna vojaška grožnja, po drugi strani pa vedno bolj pomembnem gospodarski in politični partner. Tudi ameriška administracija skuša loviti ravnotežje med zahtevami po hitrejši demokratizaciji Kitajske in svojimi gospodarskimi interesi. Pri tem je v osnovi pragmatični in se zaveda kitajskih realnosti. Ameriški politiki so včasih kritizirali v kongresu zaradi političnega dialoga in trgovanja s Kitajsko, češ da popuščajo pri demokratičnih principih, vendar tudi to postaja del rituala. Američani vedo, da je bolje Kitajsko pritegniti v mednarodno skupnost in mednarodna pravila, kot jo izolirati in s tem bolj radikalizirati. Kitajska je zdaj na tem, da postne članica Svetovne trgovinske organizacije, in to veliko pred Rusijo.

Res pa je, da konstanten in pravilno dimenzioniran pritisk na spoštovanje človekovih pravic le daje postopne učinke, saj Kitajski ni vseeno, kakšen je njen mednarodni ugled. Ob tem pa se zahodni politiki večkrat spomnijo na odgovor, ki ga je dobil neki diplomat, ko je zastavljal vprašanje človekovih svoboščin na Kitajskem. Odgovor je bil tudi tokrat vprašanje: če odpremo meje in omogočimo prosto gibanje našim državljanom, ste vi pripravljeni spreleti kakšnih sto milijonov beguncev?

Res je vprašanje, koliko resničnega in takojšnega odziva na svoje kritične pripombe si zahod želi od Kitajske. Priporočljivo bi namreč bilo, da bi bila sprememb obvladljiva, saj kriznih situacij v svetu že tako ne manjka. Politika Kitajske v mednarodnih odnosih je sicer načeloma konstruktivna. Dokaj previdno in zadržano deluje v varnostnem vetu OZN in ne zlorablja pravice veta.Razume, da bi prepogoste blokade paralizirale in v nadaljevanju tudi marginalizirale vloge varnostnega sveta in Združenih narodov. Občasno pride zaradi geostrateških ali delno ideoloških razlogov v navzkrižje z zahodnimi demokracijami, vendar je pripravljena iskati izhode. V zadnjem času povečuje mednarodne stike in v ta kontekst sodi tudi Li Pengov obisk v Ljubljani.

Če pogledamo na nesrečni diplomatski spodrsljaj ob obisku v luči gornje analize, ne moremo najti pravega razloga zanj. Lahko le ugotovimo, da sedanja politična garnitura očitno ne znala najti pravega načina oz. prave mere v komunikaciji s kitajsko stranjo, ki jo uspe najti zahodnim državnikom in smo jo tudi mi že poznali.P mojem vedenju bi to lahko označil celo kot največji posamičen spodrsljaj v mednarodnih obiskih v Sloveniji v devetih letih njene samostojnosti. V tem primeru bi bilo bolje, če obiska oz. vabila sploh ne bi bilo, saj bi bil rezultat nič, zdaj pa je minus. Opravičilo je v tem, da se je obisk zgodil takoj po menjavi vlade, ko so bili priprave in razmislek najbrž slabši, kot bi bili sicer. Najbrž so nekateri politiki v tistem trenutku čutili obisk kot nepotreben, dodatno slabo voljo pa je povzročilo še dejstvo, da je delegacija prišla v Ljubljano naravnost iz Beograda. Vendar bi parlamentarni gostitelji zdaj že morali imeti nekaj izkušenj in vse skupaj speljati tako, da bi bilo zadoščeno demokratičnim načelom, hkrati pa ne bi užalili uradnega gosta, ki so ga povabili.

Predvsem pa je treba gledati na dolgoročne interese slovenske države in ne prvenstveno na kratkoročne medijske učinke za svojo publiko. Če že drugega ne, nas morajo zanimati številna delovna mesta, ki bi jih lahko naši gospodarstveniki ustvarili v Sloveniji prek povečanega gospodarskega sodelovanja s Kitajsko. Pa tudi pred varnostnim svetom OZN se bo še pojavilo kakšno vprašanje, ki zadeve Slovenijo - npr. nasledstvo nekdanje SFRJ. Dobro bi bilo, če bi skušala slovenska diplomacija ta "faux pas" v prihodnje popraviti.

Tega prispevka nisem napisal, ker bi želel škodovati sedanji vladni garnituri, zato sem kritično poanto bistveno omilil. Prav pa je, da ustrezno ovrednotimo naš odnos do najpomembnejših mednarodnih vprašanj in s tem prispevamo k zrelosti in tehtnosti naše zunanje politike. Mlada država si nabira izkušnje in vzpostavlja diplomatsko tradicijo.

napredno iskanje