arhivska stran
www.up-rs.siGrb republike SlovenijePredsednik republike Slovenije
Predsednik
Ustava in zakoni
Novice
Foto-video album
Odlikovanja
Urad predsednika
Na sejemski prireditvi 'Narava in zdravje' (Ljubljana, 15.10.2005)
Predsednik
domov domov  |   natisni natisni  |   english flag english
  Najdi

Dr. Janez Drnovšek: Evropa in "Haiderjev sindrom"

ABC 27.03.2000


Reakcija Evropske unije na izid volitev v Avstriji in oblikovanje nove črno-modre koalicije je sprožila ne le val manifestacij in podporo medijev, temveč tudi nekaj presenečenj in razmišljanj. Kaj se dejansko dogaja v Avstriji in v Evropi? Ali so temeljne demokratične vrednote v Evropi ogrožene? So dogodki v Avstriji tako zelo posebni in dramatični, da so morali sprožiti reakcijo Evropske unije, kakršne še ni bilo, in zamrznitev političnega dialoga med 14 članicami EU in njihovo sočlanico Avstrijo? Ti dogodki gotovo kličejo k razmišljanju o tem, kje se danes nahaja evropska politika in kaj jo pogojuje.

1. Oktobra 1999 je Haiderjeva liberalna stranka na volitvah dobila 27% glasov, s tem pa je postala druga največja stranka v državi. Obe vladni stranki sta na volitvah izgubili. Medtem se Haider stalno vzpenja. Njegova stranka je bila opredeljena kot skrajno desničarska stranka in kot taka naj bi ogrožala temeljne evropske vrednote in nakazovala retrogradni proces, ki bi spominjal na predvojne in medvojne dogodke. Vprašanje je, ali je 27% avstrijskih volivcev Haiderja podprlo zaradi nekaterih njegovih izjav o nacionalsocializmu, ki jih je kasneje sam popravljal in zanikal? So ga podprli zaradi dejanskih sovražnih odnosov do tujcev in manjšin? Sodeč po reakcijah politikov v 14 evropskih državah bi lahko menili, da je gotovo tako in da obstaja v Avstriji nevarnost, da bi se tovrstne retrogradne težnje še naprej razvijale, prevladovale in se razširile še v druge evropske države, kar bi pomenilo veliko grožnjo za Evropsko unijo, njen demokratični razvoj in stabilnost. Kritiki trdijo, da Avstrijci nikoli niso povsem razčistili s svojo bližnjo preteklostjo, nacionalsocializmom in drugo svetovno vojno. Če bi bilo tako, bi bilo treba tem dogodkom nameniti zelo veliko pozornost in opozorila mednarodne skupnosti bi bila povsem upravičena.

2. Vendar pa mnogi menijo, da Haiderjevi liberalci svoj uspeh na volitvah dolgujejo predvsem pomanjkljivostim dveh vladnih strank, ki že kar nekaj časa nista znali najti primernih odgovorov, da bi preprečili razvoj desničarskega populizma. Zdi se, da je Haider še posebej izkoristil politično in birokratsko inertnost vodilnega razreda, ga uspešno izzval s svojo retoriko in populizmom in tako pridobil veliko število volivcev, ki so se verjetno bolj izrazili proti vladajoči politični inertnosti in nesposobnosti kot za jasno opredeljeno politično alternativo. Skozi dolgo obdobje vladnih mandatov sta glavni avstrijski stranki Avstriji zagotovili soliden razvoj in relativno visok življenjski standard, hkrati pa sta ustvarili pomanjkanje politične motivacije. Neprestane delitve političnih in administrativnih položajev med strankama, delitve in boji za vsak milimeter političnega vpliva, ponavljajoče se afere in škandali, vse to je povzročilo nezadovoljstvo in nasičenost. Iz te perspektive je reakcija evropskih politikov morda celo bolj razumljiva. Morda gre za zavestno ali podzavestno bojazen, da bi tudi v mnogih drugih evropskih državah prišlo do podobne populistične izrabe zastalih in zakrnelih političnih situacij. Mnoge evropske tradicionalne politične stranke, ki jih pretresajo korupcijski škandali, se soočajo s težavami, pogosto so toge in morda zares nezmožne prilagoditi se novim situacijam, pričakovanjem in zahtevam ljudi. Spreten in uspešen populist bi v tej situaciji lahko pridobil podporo. Na bruseljsko administracijo samo se pritiska in se od nje zahteva vse več transparentnosti in učinkovitosti. V prihodnosti bi lahko sama postala predmet populističnih napadov. Marsikje se evropski državljani čutijo odtujeni od svojih nacionalnih vlad in še bolj od evropske, "bruseljske" vlade. Kombinacija obeh občutij, ksenofobičnega, netolerantnega in retrogradnega elementa na eni strani in populističnega, protibirokratskega elementa, ki teži k očiščenju zastarelih in zakrnelih političnih strank in struktur na drugi, bi se lahko izkazala za zelo nevarno in eksplozivno. Morda je ob vladnih spremembah v Avstriji ravno to vzbudilo strah evropskih politikov. Včasih se zdi, da je zaradi lokalnih strahov, ki so se nakopičili v nekaterih evropskih državah, Evropa potrebovala nekega "zunanjega" Haiderja. Končno sploh ni več važno, kaj Haider danes pravi in počne. Na njegov populizem je Evropa odgovorila populistično, tako kot se desni populisti spravljajo nad tujce, manjšine ali zunanje nevarnosti, tako se Evropski demokrati danes spravljajo nad Haiderja. Paradoks je v tem, da nova avstrijska vlada sploh še ni delovala absolutno. Nikomur ni povzročila niti najmanjše škode, nikomur še ni kršila človekovih pravic. V nekaterih evropskih državah že danes tujce obravnavajo vsaj tako restriktivno kot v Avstriji. Marsikje se čuti strah pred širitvijo EU, pred pretokom ljudi in delavcev z Vzhoda. Se morda Evropska unija vse bolj spreminja v trdnjavo, v katero bodo neevropejci vedno težje vstopali? Če gledamo dlje od načelnih naporov za širitev EU, ali ne bodo morda praktične težave in pogoji, ki se od držav kandidatk zahtevajo za vstop, še večji od tistih, ki jih ob bojaznih zaradi Avstrije poznamo danes?

3. Postavlja se vprašanje: kateri je najboljši način za soočanje z nevarnostmi takega populizma, torej s političnim izzivom, kakršnega prinaša Haiderjev sindrom? Ali je politična izolacija nove avstrijske vlade, ki jo delno tvorijo liberalci, pravi način in primerna reakcija? Kaj je v teh primerih bolje, za vsako ceno preprečiti take vlade ali jih tolerirati v upanju, da se bo njihov populizem soočil z realnostjo in izgubil svojo privlačnost in da bodo populistični politiki postali navadni politiki, ki morajo reševati vsakdanje težave? Evropa se je odločila za izolacijo in prekinitev dialoga s takšno vlado. Taka drža lahko ob vseh političnih izrazih in stališčih medijev, ki so jo spremljali, postane pomemben politični precedens, opozorilo za vsakršno podobno situacijo. Prepričan sem, da bo ta vtis trajal in da je pomembno, da EU deluje preventivno. Lahko bi se vprašali, ali ne bi bilo dovolj, če bi na to resno opozorili in se nato odzivali v konkretnih primerih, ko bi se kršile človekove pravice, ko bi se izvajale politike, sovražne do manjšin ali tujcev, ali ko bi se še drugače kazala netolerantnost. Vprašanje je tudi, kakšne posledice bo imel tak odziv mednarodne skupnosti in EU na notranje politično življenje v Avstriji? Bodo pozitivne ali negativne? Ne bo to za Avstrijce neupravičeno vmešavanje v njihove notranje zadeve in demokratično odločitev?

4. Sedanja evropsko - avstrijska situacija ima še en pomemben vidik, ki je v trenutnih evropskih reakcijah neupravičeno potisnjen v drugi plan. Avstrijska koalicija odpira vprašanje sudetskih Nemcev, torej Beneševih dekretov na Češkem, in vprašanje Avstrijcev in Nemcev, ki so po drugi svetovni vojni zapustili Slovenijo. Gre za vprašanje ljudi, ki so se povezali s svojimi nacionalnimi skupnostmi in ki so sodelovali pri genocidu nad narodi v svojih državah. Po koncu druge svetovne vojne so bili izgnani, njihovo imetje pa zaseženo. Vprašanje odškodnin za izgnance se je uredilo z avstrijskim nacionalnim sporazumom. Avstrijska koalicija je to vprašanje znova odprla, to ponovno odpiranje povojnih vprašanj, ki so bila že rešena z mednarodnimi sporazumi po drugi svetovni vojni in ki spadajo v povojni mednarodni ali zavezniški pravni red, pa že ima svoj precedens v obdobju italijanske desničarske vlade iz 1994. in 1995. leta. Takrat je italijanska vlada od Slovenije zahtevala vrnitev po vojni nacionaliziranih nepremičnin, čeprav je bilo to vprašanje že rešeno s tako imenovanim Osimskim in Rimskim sporazumom, ki sta ju podpisali Italija in Jugoslavija in v skladu s katerima so že bile poplačane ustrezne finančne odškodnine. Italija je povezala ali bolje rečeno pogojila sprejetje pridružitvenega sporazuma med Slovenijo in EU z vračanjem teh nepremičnin, kar je pomenilo popravljanje povojnega pravnega reda. Takrat je Italija za dve leti ustavila podpis pridružitvenega oziroma evropskega sporazuma in s tem proces Slovenskega pridruževanja Evropski uniji. Evropska unija ni reagirala na ta način odpiranja povojnih vprašanj in na povezovanje teh vprašanj s procesom vstopanja v EU. Šele ob prihodu nove italijanske vlade pod vodstvom Romana Prodija nam je uspelo rešiti to vprašanje s posebnim sporazumom o postopnem odpiranju slovenskega nepremičninskega trga, s čimer je nova italijanska vlada prekinila ustavitev procesa slovenskega približevanja EU.

Evropska unija se ni odzvala na zelo očiten primer pogojevanja ali natančneje, izsiljevanja. Takrat smo še posebej opozarjali na nevarnost, da bi to postal precedens, ki bi se lahko razširil tudi na druge primere (Nemčija - Češka, Češka - Avstrija, Nemčija - Poljska) in na to, da so vprašanja odškodnin urejena s sporazumi, ki ne določajo le plačevanja odškodnin za zaseženo imetje, temveč tudi vprašanja meja in druga življenjsko pomembno vprašanja. Zato je načenjanje povojnega pravnega reda nevarno in v nasprotju s temelji, na katerih stoji EU. Nacizem in fašizem sta med drugo svetovno vojno povzročila ogromno trpljenja in grozot. Mogoče povojni pravni red zmagovalcev ni v vseh podrobnostih pravičen, a ponovno odpiranje teh vprašanj ustvarja napetosti v medsebojnih evropskih odnosih, odpira stare rane in znova poraja stara čustva. Evropska unija bi morala temu vprašanju nameniti posebno pozornost pri odobravanju konkretnega političnega delovanja nove avstrijske vlade, še zlasti pa bi morala pri tem preprečevati povezovanje teh vprašanj s procesom širitve in njihovo neposredno ali posredno vključevanje v pristopna pogajanja. Če vpletene države lahko soglasno rešujejo posebna vprašanja, ki so z vidika nekakšne vesoljne pravice še vedno odprta, potem naj to soglasno počnejo v okviru svojih dvostranskih odnosov in ne v vlogi države članice, ki ima možnost, da ustavi ali upočasni proces vključitve določene kandidatke, ki je tako prisiljena popuščati, čeprav je to morda neutemeljeno ali neupravičeno.

Vsa omenjena vprašanja kažejo, da je med sprejemljivim in nesprejemljivim obnašanjem v Evropski uniji zelo tanka meja. Prav tako kažejo, da ta meja ni nepremična. Absolutno jasno je, da igranje z idejami in čustvi, ki so blizu nacizmu, fašizmu ali revanšizmu, ni dopustno. O tem ni nobenega dvoma. To je tudi najtrdnejša točka evropskega programa. Grozote druge svetovne vojne se v nobenem pogledu ne morejo ponoviti. Da današnja Evropa na to ni imuna, so pokazale vojne v Jugoslaviji. Etnično čiščenje, uničevanje pripadnikov drugih narodov, genocid, vse to je še dandanes mogoče. Kulturni in civilizacijski nivo jugoslovanskih narodov se ni zelo razlikoval od nivoja številnih evropskih narodov. Politika, ki temelji na ustvarjanju velike Srbije ali velike Nemčije vodi v katastrofo. Politiki, ki v ljudeh vzbujajo takšna čustva in ki želijo popraviti zgodovinske krivice, ki jih je utrpel njihov narod, se igrajo z ognjem in bodo slej ko prej zanetili požar. Zato je preventivno, morda celo pretirano ukrepanje ali reagiranje, kakršnemu smo priča v avstrijskem primeru, upravičeno, smiselno in boljše kot nereagiranje. Pri takih zadevah morata Evropa in velika mednarodna skupnost kazati nepopustljivost in odločnost.

Še eno vprašanje je tisto, ki se nanaša na obravnavanje tujcev. Strpnost je eno temeljnih evropskih in demokratičnih načel. Nestrpnost do tujcev je v Evropi pogost pojav. Evropska unija in še bolj njene članice uvajajo vrsto restriktivnih ukrepov, ki omejujejo pritok priseljencev. Zaradi tega postaja pretok oseb in še zlasti pretok delovne sile med državami EU in ostalo Evropo problem, tudi za države kandidatke. Evropska politika sprejema preventivne ukrepe, ker se boji, da bi na določeni točki prišlo do spontane reakcije ljudi in da bi ob prestopu določene meje prišlo do zavračanja. Problem se veča, ko začno politiki na tem vprašanju ustvarjati visoko zvenečo politiko, ki vzbuja sovražna čustva in odzive. Na tej točki je tudi jasno, da evropska politika izraža svoja načela solidarnosti in strpnosti do vseh, do tujcev, manjšin in verskih skupnosti, vendar pa mora najti način, da bodo njene praktične zaščitne reakcije pravilno odmerjene in vsaj minimalno konsistentne. To bo ena najtežjih nalog v prihodnosti Evropske skupnosti in Evrope. To vprašanje je povezano tudi s procesom širitve EU. EU se mora širiti postopoma in vključiti tudi tisti del Evrope, ki si z njo deli iste cilje in iste vrednote. Izključitev in meja, ostra meja med enim in drugim delom Evrope, bi postajala vse ostrejša meja med stabilnostjo in nestabilnostjo, ki bi povzročala vedno nove napetosti in nevarnosti za prihodnost Evrope. To vprašanje je zahtevno in hkrati zelo pomembno za njeno prihodnost, proces mora biti uravnotežen in imeti prave razsežnosti. Tudi v tem primeru Evropska unija, zaskrbljena zaradi lastne zmožnosti absorpcije, sama upočasnjuje proces in postavlja pogoje novim kandidatkam. Pa vendar, če kdo začne iz tega delati politiko, ki nasprotuje širitvi Evrope, politiko, naperjeno proti novim državam in proti tujcem, s tem ogroža temelje evropske zamisli in stabilnost.

Nazadnje nam ostaja vprašanje transparentnosti in učinkovitosti delovanja demokratičnih struktur v državah EU in še posebej v EU sami. Gre za odnos do populizma in protibirokratskih politik, ki jih je težko razlikovati od normalnih pritiskov v prid večji učinkovitosti in transparentnosti. To spada v samo naravo demokratičnega delovanja, v katerem bo opozicija vedno iskala napake in ustvarjala pritisk, pri čemer je lahko populistična in stvari poenostavlja ali pa povsem nerealistična in brez povezave z življenjem. Skoraj vedno to postane očitno, ko pridejo ti politiki ali stranke na oblast in se soočijo z realno situacijo. Na splošno se v tem trenutku soočijo z dejstvi in s tem, da gre konec koncev le za ljudi in da ni mogoče izpolniti domišljijskih obljub. Tudi tu bodo evropski politiki in uradniki pred težko nalogo. Nenehen boj za večjo učinkovitost in transparentnost bo postal neizogiben, sicer bodo v kateri državi članici prej ko slej slavili zmago politiki, katerih program bo usmerjen proti EU, proti odtujitvi, pomanjkanju transparentnosti in birokratski neučinkovitosti.

Haider je znal izkoristiti populizem, napake vodilnega razreda in zaspano politiko, vendar njegovi cilji verjetno niso ekstremni, na nek način se tega spotoma zaveda in se jim začenja odpovedovati, delno morda tudi zaradi reakcij v Evropi. Na vsak način je opozoril na nevarnost in Evropa se je ustrašila lastnih bojazni. Iz tega se lahko povleče tudi kaj koristnega, če stvari pravilno analiziramo, če analiziramo sami sebe in naše napake in ne iščemo vselej krivca v tistem, ki te napake izkoristi ali izpostavi. Z avstrijsko situacijo smo vsi evropski politiki dobili pomembno priložnost, da globoko razmislimo o vrednotah, ciljih in politikah.
Zadnje novice

ponedeljek, 29.10.2007
Odstop proračunskih sredstev

Pogovori o prihodnosti Slovenije pri predsedniku republike
Urad predsednika Republike Slovenije
Erjavčeva 17
1000 Ljubljana
Slovenija

tel.: 01 / 478 12 22
fax: 01 / 478 13 57

E-pošta   gp.uprs@up-rs.si
© 2005 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani