arhivska stran
www.up-rs.siGrb republike SlovenijePredsednik republike Slovenije
Predsednik
Ustava in zakoni
Novice
Foto-video album
Odlikovanja
Urad predsednika
Obisk Osnovne šole Vrhovci, kjer so v okviru humanitarne akcije Svet za Darfur začeli zbirati sredstva za pomoči potrebne otroke v Darfurju (14.02.2006)
Novice
domov domov  |   natisni natisni  |   english flag english
  Najdi

Intervju za Radio Triglav

Ljubljana, 02/22/2007  |  intervju


Predsednik republike dr. Janez Drnovšek se je za Radio Triglav pogovarjal z novinarko Romano Purkart.
Posnetek intervjuja lahko poslušate, če kliknete na priponko.
Objava: 22. februar 2007 ob 17.00

ikona avdioPosnetek pogovora s predsednikom dr. Janezom Drnovškom za Radio Triglav (31 MB, 52 min.)



Romana Purkart (novinarka): Šele ko bo posekano zadnje drevo, šele ko bodo vse reke zastrupljene, šele ko bomo pojedli zadnjo ribo, šele takrat bo človek ugotovil, da se denarja ne da jesti, pravijo Indijanci plemena Kri. Gospod predsednik Janez Drnovšek, dobrodošli v našem studiu. Kaj menite o tej trditvi?

dr. Janez Drnovšek: Lepo pozdravljeni. Ta trditev lepo pove, kakšno je stanje stvari danes na svetu, ko človek zaradi denarja dobesedno uničuje okolje, naravo, svoj planet. In točno to se utegne zgoditi, da bo potem na koncu tisti, ki je to delal, uničeval, ugotovil, da s tem denarjem nima kaj početi, če ne more dihati čistega zraka, piti čiste vode, če je zemlja preveč uničena, da bi še kaj obrodila in da nazadnje človek nima več kje živeti. Danes nismo več tako zelo daleč od takšnega trenutka, spoznanja. Pravim, da je naša generacija tista, ki lahko še vpliva na stanje stvari, na nadaljnji razvoj, ki lahko še preobrne sedanje trende v uničevanju okolja - zlasti klime - in na ta način reši prihodnost človeštva. Včasih pravim, da si zamislimo, kako bo morda čez 50 let, morda prej, morda malo pozneje, ko bo človeštvo ugotovilo, da je klima dokončno uničena, da se je ne da več popraviti, da je ta čas zamujen, da čaka samo še agonija, vedno več vremenskih ekstremov in naravnih katastrof. Kako bodo oni potem gledali nazaj na nas, na tisto generacijo, ki bi lahko še kaj storila, spremenila, pa ni? In zakaj? Zaradi dobička, zaradi denarja, zato, ker korporacije želijo naprej ustvarjati dobiček, ne želijo zmanjševati izpušnih plinov, ker bi bili zato dobički manjši. Vsi mehanizmi tega sveta, vključno s političnimi, delujejo na tak način, da raje pogledajo stran, kot pa da bi se resno lotili teh vprašanj.

Purkart: Se pravi, da imamo v bistvu strašno težko breme na svojih plečih, rešiti svet pred propadom, še nekaj pustiti za naše zanamce. Kaj lahko naredi vsak posameznik? Je posameznik sam po sebi toliko močan, da lahko temu spreminjanju kaj sam doda?

dr. Janez Drnovšek: Mislim, da moramo graditi ravno na posamezniku, na vsakem človeku. Da se mora čim več ljudi zavedati tega, kar se dogaja, da se mora čim več ljudi prebuditi iz sedanjih vzorcev življenja in začeti delovat v smeri spremembe, spreminjati ta način življenja, ki vodi človeštvo v propad. In vedno več ko nas bo, vedno bolj zanesljivo bomo lahko dosegli spremembo. Šele kritična masa ljudi, ki se zavedajo, lahko spremeni dosedanje načine delovanja človeštva, dosedanje mehanizme. Lahko vpliva na politiko, da bo sprejela takšne ukrepe, ki bodo dovolj učinkoviti. Torej, posameznikovo zavedanje je pomembno, zato so moje aktivnosti, moje delovanje, tudi moje knjige in ostala sporočila usmerjeni v dvoje; na posameznika, da dvigne svoje zavedanje, tudi svoje energije, in na celoto, na človeštvo, da se človeštvo kot celota prebudi in postavi drugačne temelje svojega skupnega življenja, da se zaveda svoje soodvisnosti, odvisnosti od narave in tudi svoje odgovornosti. Da ne bodo več profit, pohlep in pa sebičnost tisto glavno gonilo našega življenja na tem planetu.

Purkart: Torej že nekaj časa opozarjate, da je katastrofa ne samo možna, pač pa tudi blizu. Govorite o katastrofi zaradi klimatskih sprememb in v svojih knjigah o katastrofi preživetja. Kaj je pravzaprav katastrofa preživetja? V zadnji knjigi jo omenjate čisto na koncu.

dr. Janez Drnovšek: Ozaveščanje je pomembno, ozaveščanje ljudi, človeštva, vendar se včasih vprašam, ali bomo pri tem uspešni, ali bomo dovolj hitri. Kaj bo hitreje - ozaveščanje ali propad planeta, klime? In včasih se mi zdi, da morda ne bomo uspeli, če vidimo, kako močni in trdni so pravzaprav ti obstoječi mehanizmi moči, bogastva. In tisto, česar je po eni strani seveda človeka strah, mu po drugi strani lahko tudi pomaga. Narava je namreč začela odgovarjati na klimatske spremembe z vedno več vremenskimi ekstremi in naravnimi katastrofami in ni si težko predstavljati tudi neke večje naravne katastrofe, ki bo tako pretresla človeštvo, da se bo dokončno prebudilo. Da bo to pomagalo pri ozaveščanju, da se bo potem človek zavedal, kam ga peljejo dosedanji vzorci delovanja in obnašanja. Zato pravim, da bi takšna katastrofa, ki ne bi uničila človeštva, bila pa bi dovolj huda, da bi ga prebudila, morda pomenila celo rešitev za človeštvo, ker bi se po njej prebudilo in začelo res drugače delovati. Poglejte, kaj se sedaj dogaja. Katastrofe so, ampak politika in kapital še vedno delujeta po starem. New Orleans na primer. Če se spomnimo hurikana, ki je izbrisal New Orleans, kako strahovita katastrofa je bila takrat. Ampak ameriška politika se potem ni prav nič zbudila. Vsi so se hitro potrudili, nazadnje tudi mediji, da bi čim prej pozabili na to in da bi življenje čim prej teklo naprej tako, kot je teklo pred katastrofo, pa je bila katastrofa huda. Očitno bo potrebna še večja katastrofa in tako kot se stvari odvijajo, najbrž ne bo treba prav dolgo čakati na to. Ampak že ta bi morala zadostovati, pa še kakšna druga, saj vidimo na vseh koncih, kaj se dogaja. Zdaj že vsak sam občuti na svoji koži, da vreme ni več takšno, kot je bilo, da letni časi niso več takšni, kot so bili prej.

Purkart: No, Evropska unija gospod predsednik, pa je kljub vsemu vlečni konj pri spreminjanju odnosa do okolja v svetovni politiki. V teh dneh potekajo pogajanja o zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov. Pogovori tečejo v tej smeri, da bi se Unija enostransko zavezala, da bo zmanjšala izpuste za 20 odstotkov do leta 2020 v primerjavi z letom 1990. Kaj pa ostali? Za ZDA vemo, da deluje bivši podpredsednik Al Gore, kaj pa se bo zgodilo na primer z Indijo, s Kitajsko? To sta gospodarstvi, ki se dvigujeta in seveda z njima tudi vsi okoljski problemi vred.

dr. Janez Drnovšek: Evropska unija je res sorazmerno bolj ozaveščena, ko govorimo o klimatskih spremembah, kot pa večji del sveta. Zato je prav, da gre naprej, da ima iniciative, ki gredo pred drugimi. Ampak to ni dovolj. Tudi če Evropska unija sama sprejme ukrepe, ki bi bili zadostni zanjo, v svetovnem merilu to ni dovolj. Če bodo drugi naprej onesnaževali zrak, potem bomo mi prav tako dihali tisti zrak in naše podnebje bo prav tako pokvarjeno, kot je nekje drugje. Torej, cel svet bi se moral najti tukaj, na nekem novem dogovoru, na odločni akciji. V dogovoru, ki bi šel precej dalj, kot je šel Kjotski sporazum pred desetimi leti. Kjotski sporazum poskušajo sedaj nekako nadgraditi za obdobje po letu 2012, ko se izteče, ampak mislim, da bodo potrebni še bolj radikalni ukrepi, kot jih sedaj obravnava Evropska unija. Saj vsaka nova ocena, ki pride, kaže, da se hitrost klimatskih sprememb ves čas povečuje, da so procesi hitrejši, kot se je prej mislilo, in nas utegne vse bolj presenečati. Na koncu bo manj časa, kot bi si kdo želel, pri čemer ne smemo pozabiti, da marsikdo prikazuje stanje bolj optimistično, kot pa je realnost. Da so za tem korporacije, kapital, ki celo podkupujejo znanstvenike na različne načine zato, da molčijo. O tem govori Al Gore. Seveda je potem težko, ko se vzbuja ves čas nek dvom, ali so res takšne spremembe ali ne, ali je res potrebna takšna akcija. Enostavno zato, da se velikemu biznisu ne bi bilo treba prilagoditi, zato torej takšne laži. Ampak da greva nazaj na svet. Kitajska sedaj res zelo onesnažuje ozračje. Hitro se razvija, tam je ogromno ljudi, ampak Kitajci pravijo - mi smo se šele začeli razvijati, kaj pa tisti, ki so že daleč pred nami in imajo tudi veliko višjo stopnjo izpušnih plinov že za seboj? Z njihovega vidika imajo morda prav, ampak če bo klima uničena, potem bo tudi njih to zadelo in tudi njim mora biti to najbolj važno. Je pa res, da če naj bi bila cela svetovna akcija verodostojna, bi se morali na njeno čelo postaviti Američani. Potem bi težko kdo rekel, tudi Kitajci ali Indijci ali kdo drugi, češ, ne, ne bomo sledili. Sedaj lahko vsak tudi s prstom pokaže na Američane, češ, oni so najbolj razviti, najbolj onesnažujejo, pa ne sprejemajo odločnih ukrepov, ne želijo svetovnega dogovora o tem. Nekatere stvari Američani že delajo tudi sami, ampak mislim, da to, kar počnejo, vsekakor ni dovolj, da bi zmanjševali izpušne pline. Ni dovolj za to, da bi obrnili svetovne trende in mislim, da kot najmočnejša, najbolj razvita država na svetu imajo tudi največjo odgovornost in da bi morali prevzeti tak svetovni »leadership«, da bi potem drugi sledili. Sama Evropska unija žal ni dovolj, nima dovolj teže, za to, da bi potegnila cel svet. Zato se bodo morali, mislim in upam, tudi Američani pridružiti in veliko bolj odločno stopiti na to pot. Ampak to ni enostavno. Ravno pri njih so morda ti mehanizmi moči in denarja nekako najbolj trdno usidrani in tudi najbolj vplivajo na politiko. Vendar se tudi pri njih ljudje začenjajo ozaveščati, da se gre tudi za njih, za njihovo klimo, za njihovo prihodnost, da je tudi njihova prihodnost v vprašaju in da bodo morali storiti nekaj več.

Purkart: No, velika grožnja okolju in življenju na zemlji pa je naraščajoča nevarnost jedrskega spopada. Protiraketni ščit pred ruskim nosom, na evropskih tleh, na Poljskem, na Češkem. Ruski zunanji minister Lavrov je dejal, da se bo Moskva na ta ameriški načrt odzvala, vendar pa se ne bo vpletala v oboroževalno tekmo. Lahko že govorimo o tem, da se enkrat že končana hladna vojna nevarno približuje?

dr. Janez Drnovšek: Ne bi govoril o hladni vojni, ker je situacija zdaj drugačna. Takrat sta bili dve velesili, ZDA in Sovjetska zveza, ki sta med seboj ves čas tekmovali v oboroževanju in tudi obe dajali približno enako količino denarja v ta namen. Danes Američani daleč odstopajo, veliko več dajejo za oborožitvene izdatke kot Rusi ali kot kdorkoli na svetu. Daleč, daleč, daleč več. Po mojem prepričanju veliko, veliko, veliko preveč. Ni potrebe. Kje je tisti sovražnik, proti kateremu se želijo sedaj ščititi s tem ščitom? Mislim, da gre predvsem za interes tega vojaško-oborožitvenega gospodarskega kompleksa, gospodarsko-politični konglomerat. Gre za ogromne denarje in biznis v ozadju, milijarde in milijarde dolarjev. Od tega veliko ljudi živi, veliko je delovnih mest in od tega je še več dobička, več profitov. To je tisti glavni motiv, da ta »mašinerija« ves čas teče in ves čas se pripravljajo nova orožja. Ki jih je potem treba tudi preizkušati in tako naprej. Ampak prav ta vzorec razvoja nikamor ne pelje. Kam pa lahko pelje? Ali je svet zaradi tega bolj varen? Ali so Američani bolj varni danes, kot so bili recimo pred nekaj leti? Pri vsej tej dodatni oborožitvi, pa pri vsej vojni proti terorizmu, ki ji je vse podrejeno. Ni, svet ni bolj varen. Svet je danes manj varen, kljub vsem vojaško-policijskim ukrepom, sredstvom in tako naprej. Zato pravim, da si nihče ne more varnosti zagotoviti z vojsko, s policijo. Dokler bo svet tako neuravnotežen kot je danes, dokler bodo v njem tako velike socialne razlike - na eni strani preveliko bogastvo, s katerim nimajo kaj početi, na drugi strani strahotna revščina. To je še vedno svet danes, pa smo že pred desetletji rekli, da bomo revščino in lakoto lahko izkoreninili s sveta. Kje pa. Še vedno polovica človeštva živi pod tistim nivojem, ki je primeren človeku, še vedno veliko ljudi umira od lakote, pa od bolezni, ki so s tem povezane. Ampak razviti svet naredi zelo malo ali skoraj nič za to, da bi to stanje spremenil. Zato ni čudno, da veliko ljudi ne vidi perspektive. Veliko mladih ljudi, recimo, ki živijo v nekaterih delih sveta. Svet se jim zdi krivičen, zato ni težko za kakšne ekstremne verske ali druge voditelje, da ves čas pridobivajo nove in nove teroriste iz vrst mladih ljudi, ki jim ni težko dopovedati, češ, poglejte, ta svet je krivičen, krivična je politika. Ima dvojna merila, ena za nas, ena za druge, za njihove prijatelje in na ta način se bo seveda ves čas dalo dobivati nove in nove samomorilske teroriste. Zato pravim, če bi najmočnejša in najbogatejša država na svetu skupaj z drugimi začela resno odpravljati revščino v svetu, bi s tem naredila veliko več za svojo varnost, kot pa naredi z vsem orožjem, vojskami, novimi oborožitvami, ščiti in tako naprej. Ker potem bi ljudje začeli gledati na njih povsem drugače. Ne več kot na arogantno velesilo, ampak kot prijateljsko državo, ki si res iskreno prizadeva za to, da bi izboljšala stanje na svetu, zmanjšala ta neravnotežja, krivice, lakoto … Potem bi bilo tudi veliko težje ali pa nemogoče dobiti takšne nove rekrute za teroristične akcije. Če bi bila to država, ki je dobra država, ki želi pomagati, če bi se ustvaril takšen pogled v svetu. To bi najbolj zagotovilo varnost tako Američanov kot Evropejcev in drugih v razvitem svetu. Nobeno orožje je ne bo uspelo zagotoviti.

Purkart: Če samo še za hipec ostaneva pri jedrskem orožju, se pravi žarišče v Iranu. Kako komentirate zahtevo iranskega predsednika Ahmadinedžada, da je njegova država sicer pripravljena ustaviti program bogatenja urana, ampak če bodo enako storile zahodne države?

dr. Janez Drnovšek: No, mislim da iransko vodstvo tudi ni odgovorno, da nikakor ne potrebujejo jedrskega orožja. Kaj želijo z njim doseči? Če bi se usmerili v to, da zagotovijo razvoj svojega naroda, svoje države, bi to mirno lahko počeli, ne glede na to, kakšno vero imajo ali karkoli. Ampak kljub vsemu se usmerjajo v to, da bi prišli do jedrskega orožja in s tem dajejo povod tudi drugim. Tistim, ki morda na drugi strani rabijo novega sovražnika, kamor bi lahko usmerili svoja orožja, ko tako radi potem pritisnejo na gumbe. Torej, na vsak način je v interesu mednarodne skupnosti in iranskega vodstva, da se ta konflikt ustavi in ne bi smelo dajati povoda raznim jastrebom na svetu, da v njih najdejo opravičilo za svojo militaristično ekspanzijo.

Purkart: Gospod predsednik, zdaj pa bi vas prosila še za nekaj besed o krizi na Kosovu. Srbski predsednik Boris Tadič je po srečanju s posebnim odposlancem Združenih narodov Ahtisaarijem zavrnil predlog o prihodnjem statusu Kosova. Ahtisaari izrecno sicer ne omenja neodvisnosti, ne, ampak Tadič je takoj zatrdil, da Srbija nikoli ne bo pristala na neodvisnost pokrajine. Vi ste se zelo veliko ukvarjali s tem problemom, kje vi vidite rešitev?

dr. Janez Drnovšek: To je težak problem. Težak pa predvsem zato, ker ni odgovornih politikov, ki bi ga reševali, predvsem na srbski strani. Mislim, da se je Ahtisaari zelo potrudil s tem predlogom, tudi šel tako daleč nasproti srbski strani, kot je pač lahko šel, zato da bi imela nek, kot pravimo »face saving« in da bi Kosovo na nek način dejansko bilo suvereno, formalno pa še ne povsem. Ampak očitno za srbske politike tudi to ni dovolj in hočejo nekaj, kar je nerealno. Povsem nerealno je dejansko vzpostaviti spet srbsko suverenost na Kosovu, to je nemogoče. Srbija za to nima nobenih instrumentov, nobene možnosti. Od leta 1999 naprej, po tem, ko je Milošević skušal suverenost zagotoviti z vojaško-policijskimi sredstvi in je svet odreagiral na to, od takrat so tam mednarodne sile, ki skrbijo za red in mir, hkrati pa mednarodna skupnost soupravlja Kosovo skupaj s Kosovarji. Tako da tisto, kar je realno in kar bi morala srbska politika upoštevati, je predvsem to, da zagotovi resnično varstvo srbski manjšini na Kosovu. Da zagotovi njihovo sodelovanje, res takšno enakopravno sodelovanje v vseh kosovskih organih, in pa da zagotovi varstvo kulturne in verske dediščine samostanov, cerkva, ki predstavljajo nek res zelo pomemben kulturni, zgodovinski zaklad. Kaj več od tega je pa popolnoma nerealno in tudi neizvedljivo. Ampak kadar politiki začnejo igrati na čustva ljudi, igrati na to, češ, kaj je nekoč bilo na Kosovu, kaj to pomeni za Srbijo, na preteklost, na velika zgodovinska dejanja in tako naprej, hkrati pa pozablja, ali pa prav zato, da se pozablja na probleme sedanjosti in prihodnosti, takrat je takšna politika neodgovorna in škodljiva za narod. V Srbiji imajo žal takšno politiko že skoraj dvajset let in še vedno se je niso povsem otresli. Zato so veliko izgubili, izgubili so razvoj, zaostajajo, pa še vedno se ukvarjajo s preteklostjo, namesto da bi pogledali, kako ljudje živijo in skušali dvigniti življenjski standard. Kvaliteta življenja zaostaja in nevarnost tega je, kar je vedno nevarnost populistične politike, politike, ki igra na negativna čustva ljudi. Upali in mislili smo, da bo to, kar se je zgodilo v nekdanji Jugoslaviji, dovolj hud in jasen primer za vse, ampak očitno še ni bilo dovolj. Nekateri še vedno živijo v takšni politiki, tako da ima Ahtisaari težko delo. Najbrž bo edino, kar bo možno, to, da se mednarodna skupnost poenoti in da ga podpre. Da podpre njegov načrt, tudi Varnostni svet Združenih narodov, in da se kot takšen pač uveljavi. Kot vidimo, je sam Ahtisaari prišel do spoznanja, da najbrž dogovora med obema stranema o tem ni mogoče doseči.

Purkart: Če pogledava še k našim sosedom. Včeraj je odstopila italijanska vlada, zaradi Afganistana. Menite, da ima sam odstop italijanske vlade lahko kakšne posledice za Slovenijo, ali je to pač v Italiji nekaj tako običajnega, da niso nikogar presenetili s tem?

dr. Janez Drnovšek: Ja, res je, v Italiji se to pogosto dogaja, vsaj v preteklosti se je. V zadnjem mandatu ne, zdaj se je pa kar kmalu začelo v novem mandatu te vlade. Težko je reči, kako se bodo naprej dogovorili. Mislim, da na odnose s Slovenijo to ne bo kaj bistveno vplivalo. Kar se teh odnosov tiče velja pravzaprav isto, kot sem malo prej govoril za srbsko-kosovski problem - odpiranje preteklosti, igranje na negativna čustva. Odpiranje nekih krivic, ki so se v preteklosti dogajale in usmerjanje pozornosti na to seveda ni dobro, za nobeno politiko, zlasti če pri tem ne pazi na to, da so zadeve uravnotežene in blizu zgodovinski resnici. To je potem škodljivo, če vsaka stran to po svoje prikazuje in pozablja na tiste slabe točke v svoji lastni zgodovini. Mislim, da bi bilo veliko bolj koristno, če bi ravno tisto poudarjali, kar so zagrešili sami, recimo, v časih fašizma. Zato, da se to ne bi nikoli več ponovilo, da ne bi nikoli več šli v takšno smer. Takšne stvari bi morali izpostavljati, ne pa kazati vedno na druge, češ, drugi so bili tisti, ki so bili slabi, saj mi pa nismo bili tako slabi. To ni dobro, to je škodljivo za vsakogar.

Purkart: Ste o tem pisali italijanskemu predsedniku?

dr. Janez Drnovšek: Ja, lahko bi rekel.

Purkart: No, že prej ste omenili, ko sva govorila o Kosovu, Združene narode. Združeni narodi so bili ustanovljeni po eni največjih kriz, kar jih je človeštvo preživelo, zdaj pa se zdi, da bolj kot se ta leta umikajo, bolj ko to mineva, Združeni narodi dobivajo vse manjšo vlogo v svetu. Se strinjate s tem oz. kje vi vidite prihodnost Združenih narodov?

dr. Janez Drnovšek: Združeni narodi so zelo pomembna institucija in za človeštvo je bil to velik korak naprej, ko so po drugi svetovni vojni nastali Združeni narodi. Res pa je, da se prepogosto soočamo s situacijo, ko so neučinkoviti; ko pride do blokade odločanja, ko se zlasti velike države, velike sile, tiste, ki sedijo v Varnostnem svetu in imajo pravico veta, ne morejo dogovoriti, ker ima vsaka neke svoje, posebne interese, ki jih ščiti. Ščiti svoje prijatelje, gospodarske in geopolitične interese in jaz včasih rečem - nikogar pa ni tam, ki bi ščitil interese človeštva kot celote. Ščitijo svoje posamične interese in to je problem Združenih narodov. Zaradi takšnih posamičnih interesov potem ne sprejemajo odločitev in niso dovolj učinkoviti takrat, ko bi bilo treba. Zato so velikokrat prepozni, prepočasni pri reševanju kakšnih kriznih situacij, kot je bilo recimo v Ruandi ali pa v bivši Jugoslaviji, zlasti Bosni in Hercegovini, ali pa sedaj v zadnjem obdobju v Darfurju. Vedno je kakšna članica Varnostnega sveta, ki ima neke svoje interese in potem ne pride do dogovora, do akcije. In tudi tu pridemo do tiste točke zavedanja, ko bi moralo biti vsem jasno, da smo vsi med sabo na svetu odvisni, povezani in da moramo braniti interese človeštva, ne pa interese posameznih skupin, tudi posameznih narodov, nasproti interesom človeštva.

Purkart: No, ko ste bili predsednik vlade, ste bili znani po svojem pragmatizmu. Delovali ste zelo umirjeno, vedno strogo razumsko in s stališč, ki naj bi bila nekje najboljša za večino. No, zdaj pa mora razum, kot pravite v zadnji knjigi, postati le orodje zavesti, v ospredje stopa intuicija. Kako je vam to uspelo, kako se pravzaprav to lahko zgodi?

dr. Janez Drnovšek: Pravim, da bi moral vsak človek malo ustaviti svoj razum, svoje misli. Kar naprej se nam po glavi vrtijo neke misli, pa nekaj razmišljamo, kaj bo z nami, kaj bi storili, kaj je bilo in tako naprej, skratka kar naprej se nam nekaj vrti v glavi in zato smo tudi nemirni. Zato velikokrat življenje uhaja mimo nas, ga čisto zares ne živimo, ker je naš razum, naša glava ves čas nekje drugje, ni tukaj in zdaj, kot pravimo. Ne opazimo podrobnosti, malenkosti iz našega življenja tukaj, zdaj, ampak živimo v tem, kaj se bo morda zgodilo, ali pa se ne bo zgodilo, pa nas je strah, pa nas kar naprej nekaj skrbi. Ampak zaradi tega niso stvari nič boljše. če nas je strah, ali pa če nas skrbi. Nasprotno, običajno so še slabše. Strah ali pa skrb velikokrat pripelje do tega, da ne bomo vlekli pravih potez, sprejemali pravih odločitev. Medtem ko po drugi strani, če uspemo ustaviti to stalno divjanje misli, če uspemo ustaviti naš razum, sprazniti glavo, potem lahko zares zaživimo v tem trenutku tukaj. Zaznamo ga, njegovo polno energijo, zavedamo se vsega, sami sebe, ljudi okrog nas, vseh podrobnosti. Takrat pravzaprav živimo polno in začuda ravno takrat, ko nam to uspe, nam potem lahko pridejo v glavo misli, ideje, rešitve, ki so najboljše za nas, čeprav se ne trudimo z njimi. Kar padejo nam v glavo, če smo uspeli sprazniti, če smo uspeli vzpostaviti svoj stik s trenutkom, če se ga zavedamo. To pa je intuicija, notranji glas, ki začne takrat delovati in ta nas potem lahko vodi po najboljših poteh za nas. Najboljše odločitve lahko sprejemamo na takšen način.

Purkart: Ampak gospod predsednik, ta svet na zahodu je narejen tako, da človeku skorajda ni treba več misliti, se vse kar samo dogaja. Za konstantno dogajanje imamo poskrbljeno v službi, doma pred televizorjem in včasih ima človek občutek, da ga vodi nekdo drug, da ga vodijo korporacije. Dejansko, kot ste prej govorili, kako naj se potem človek umakne v osamo, da lahko napreduje, ne? Ker že budisti, Nietzsche je pisal o tem, da je osama tisto, ali fizična ali notranja, ki prinese dvig zavesti.

dr. Janez Drnovšek: No, pravim, da ni potrebno, da se fizično osamimo, torej da gremo nekam v neko samoto. Morda je koristno, če to naredimo za en krajši čas,toliko, da uspemo ustaviti tiste naše dosedanje življenjske vzorce. Tiste, ki smo jih mehansko ponavljali, da uspemo iz njih skočiti ven. Včasih je zato že dopust dovolj, ali pa morda za vikend, da nekam gremo in da izskočimo iz tiste naše dnevne rutine, ki jo mehansko ponavljamo, ne da bi o njej razmišljali, ne da bi se vprašali zakaj to sploh delamo, je to dobro ali ne, ali bi morali morda kaj drugega početi. Torej najti moramo način, da izskočimo iz te rutine, iz teh naših običajnih vzorcev. Samota nam lahko pri tem koristi, ni pa nujno, lahko tudi na drug način uspemo. Predvsem se moramo začeti zavedati te rutine, tega mehanskega življenja, v katerem živimo. Ko ne živimo prav zares, ko stvari ponavljamo kar tako, iz dneva v dan, brez polnega zavedanja, z nizkim zavedanjem. Ko gre na koncu življenje kar nekako mimo nas, ko imamo ves čas občutek, da čisto prav zares pa ne živimo, da nekaj ni v redu v tem našem življenju. To zavedanje moramo vzpostaviti in se takrat potem začeti zavedati vsega. Začeti razmišljati o naših dosedanjih vzorcih, ali so pravi, čemu služijo, ali lahko živim kako drugače. Če to in to delam na tak način, vedno potem padem v neko slabo voljo, ali žalost, ali jezo ali skrbi in strah, kako bi to spremenil, to presekal. Predvsem moramo najti način, da začnemo biti pozitivni. Da smo vedno sproščeni, dobre volje, da nas ne preganjajo negativne misli, strahovi, skrbi, da se tega otresemo. Potem bomo veliko lažje živeli, tudi bolj zdravi bomo. Živeti pa moramo tam, kjer smo, v sredi, med ljudmi. Ne moremo se naučiti živeti samo v osami, ker potem ne bomo znali živeti v družbi, tam, kamor sodimo. Torej se moramo naučiti živeti v svojem okolju in da pri tem vzpostavljamo zid zavedanja okrog sebe. Da stvari ne ponavljamo, da nas ne potegnejo vzorci, da nas drugi ljudje ne potegnejo kar avtomatsko v neke svoje vzorce delovanja. Da se vedno zavedamo sami sebe, okolja, drugih ljudi in da polno živimo. Takrat nam tudi intuicija dobro služi.

Purkart: Zelo je zanimivo, ne, da veliko ljudi, ki so na višji stopnji zavedanja, pravzaprav prihajajo iz najbolj kriznih žarišč sveta, iz najhujše revščine. Indija, Nepal in podobno. V svoji knjigi pravite, da tudi tragedija ali revščina lahko pripomore k temu, da človek drugače pogleda na svet.

dr. Janez Drnovšek: Res je. Sodobni način življenja, zlasti v zahodnem razvitem svetu, je danes takšen. Na nek način je udoben, človeka potegne v svoje udobne vzorce. Materialnih dobrin je veliko, televizija izpolnjuje naš čas in potem kar nekako tako preživimo takšno življenje, z nizkim zavedanjem. Ker nekako mehansko živimo, kot ste že prej rekli. Morda sploh res ne živimo, življenje napolnimo z raznimi substituti, z različnimi mašili. Veliko se ukvarjamo s potrošništvom, z materialnimi dobrinami, pa še kariera nas zanima, pa televizija, nogomet, ampak to je na koncu potem bolj životarjenje, kot pa zavedno življenje. Zato je zanimivo, da velikokrat ljudje, ki živijo v težjih razmerah in se soočajo z resnejšimi preizkušnjami, bolj dvignejo svojo zavest. Sami sebe dvignejo, tudi svojo energijo, da se bolj zavedajo življenja, znajo bolj ceniti vsak trenutek bivanja, ceniti tisto kar imajo in da tudi čutijo z drugimi. Da se zavedajo, da si morajo ljudje med sabo pomagati, ker so od tega odvisni, drugače ne preživijo. Da so ljudje med sabo povezani, soodvisni in da so povezani tudi z naravo, od nje odvisni. Takšnega zavedanja manjka danes zahodnemu človeku, če tako rečem. Življenje je postalo nekako preveč odtujeno od drugih ljudi, ni več tega občutka solidarnosti, medsebojne odvisnosti, pomoči, sočutja. Ni več povezanosti z naravo, življenje je postalo tako urbanizirano, tako drugačno, kot je bilo nekoč, tako ranljivo. Človek je vedno bolj odvisen od vseh mašil in iluzij, ki jih ustvarja sodobna civilizacija. Ne zna več živeti svojega življenja in ko se v nekem trenutku sooči z resno krizo, takrat velikokrat odpove. Zato vidimo, koliko je v nekaterih zahodnih državah ljudi, ki ne znajo sami živeti, ki potrebujejo psihiatra zato, da lahko živijo. To je prav neverjetno, da človek ne zna živeti sam, da za to rabi psihiatra, da mu svetuje, kako naj živi. Človek, ki ima zelo veliko denarja, ki ima pravzaprav vse, ampak samo živeti ne zna. Ali pa se morajo zato alkoholizirati ali uživati mamila ali karkoli podobnega, ker drugače ne znajo živeti. Ne znajo živeti sami s sabo z zavedanjem v tem svetu.

Purkart: Vas lahko vprašam, kaj se je dogajalo v Ambrusu? To smo lahko videli, ampak kaj ste občutili takrat? Vas je bilo strah?

dr. Janez Drnovšek: Ne, niti slučajno. Ne, sploh ne, sploh mislim, da me ni več strah nobene stvari, da mi je uspelo to čustvo popolnoma odpraviti, če tako rečem, z mojega repertoarja. Strah je sploh nekaj zanimivega, ne. Če je človeka česa strah, potem obstaja veliko večja možnost, da se mu bo ravno tisto zgodilo, kot pa če ga ni strah. Strah kar sam nekako privlači nase nesrečo in če se bojimo nečesa, potem se bo tisto veliko prej res uresničilo. Kot da negativnost kar nekako vleče nase negativnost. Strah je negativno čustvo in vleče nase negativno energijo, slabe ljudi, slabe dogodke. Če pa smo pozitivni, če nas ni strah, če smo pozitivno naravnani in se ne bojimo in ne skrbimo, potem se nam pa kar dogajajo dobre stvari, kar pridejo nam na pot. Tudi dobri ljudje, ne slabi, ampak dobri. Kot da dobro privlači dobro, slabo pa slabo. Negativna energija privlači slabo, dobro pa dobro.

Purkart: Za konec, gospod predsednik, v zadnjem času v Sloveniji opažamo, da je zelo lahko obračunavati z ljudmi na tak način, da damo zanje anonimno ovadbo. To se je danes zgodilo vam, lahko kaj komentirate?

dr. Janez Drnovšek: Še vedno živimo v svetu, v katerem je zelo veliko negativnosti in zelo veliko ljudi, ki so še zelo vpleteni, zajeti, polni teh negativnosti. Takšni ljudje znajo delati samo slabe stvari, nič dobrega in nekako ne morejo iz svoje kože. In potem, ko včasih začutijo, da je širša klima postala morda temu bolj naklonjena, takšne negativnosti udarijo na dan in jih tudi spravljajo ven, tako kot se je zgodilo v tem primeru, ki ste ga omenili. V zadnjem času je še več takih primerov. Ampak meni to niti slučajno ne more priti do živega. Mislim, da je pomembno, da ves čas ustvarjamo pozitivno energijo, da smo ves čas pozitivni, da je to edini način za spreminjanje sveta, tudi za dvigovanje zavesti. Če se spustiš na isti nivo z negativci, potem boš tudi če imaš dobre namene, sam nekako obtičal tam. Z njimi se boš potem premetaval v negativnosti, v blatu, če tako rečem, zato to nima smisla. Zato grem tudi jaz mimo, prek tega, to me ne zanima, to me odbija. Veliko pomembnejših stvari je na svetu. Tisto, o čem sva prej govorila v prvem delu oddaje. Treba je dvigovati zavedanje. Treba je spremeniti ta svet. Na koncu ga je treba rešiti, da ne bo propadel.

Purkart: Srečno pot, gospod predsednik. Hvala lepa, ker ste bili naš gost.

dr. Janez Drnovšek: Hvala tudi vam.
Zadnje novice

ponedeljek, 29.10.2007
Odstop proračunskih sredstev

Pogovori o prihodnosti Slovenije pri predsedniku republike
Urad predsednika Republike Slovenije
Erjavčeva 17
1000 Ljubljana
Slovenija

tel.: 01 / 478 12 22
fax: 01 / 478 13 57

E-pošta   gp.uprs@up-rs.si
© 2005 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani