Govor predsednika republike dr. Janeza Drnovška na državni žalni slovesnosti v Spominskem parku Teharje
Teharje, 06/11/2005 | govor
Spoštovani,
pred dnevi smo v Sloveniji in v svetu obeležili 60 let konca druge svetovne vojne ter zmage nad nacizmom in fašizmom. Spomnili smo se strahot vojne in poudarili, da smo tudi Slovenci dali svoj prispevek k zmagi nad silami osi - silami zla.
Če bi nacistična in fašistična ideologija prevladali, danes nekaterih narodov najbrž ne bi bilo več. Utemeljeno lahko predpostavljamo, da tudi Slovencev ne.
Nacistom in fašistom so se uprle demokratične države a tudi komunistična Sovjetska zveza, potem ko so jo nacisti brutalno napadli. Tedanjo Jugoslavijo in Slovenijo so sile osi razkosale in okupirale.
Takratna politična elita je bila neodločna. Nihala je med idejo o pasivnem odporu in čakanju na zaveznike ter med taktičnim sodelovanjem z okupatorji. Za razliko od njih je imela Komunistična partija jasno opredeljene in med sabo povezane cilje: borbo proti okupatorjem in hkratno spremembo družbene ureditve.
Zlasti nemški a tudi italijanski okupator sta izvajala hudo represijo nad Slovenci. Izgnanstva, koncentracijska taborišča, streljanje talcev so hudo prizadeli naš narod. A tudi narodnoosvobodilna borba je bila trda in brezkompromisna. Padali so okupatorjevi vojaki, padali so partizani a vedno več je bilo tudi žrtev bratomornega poboja..
Vedno bolj se je kazal revolucionarni značaj narodnoosvobodilnega boja. In na drugi strani protirevolucija. Meščanskim politikom, številnim kmetom in neopredeljenim posameznikom je ostajalo vedno manj prostora med komunističnim odporom in med sodelovanjem z okupatorjem. Številni so izbrali sodelovanje z okupatorjem, ker so v tem videli več možnosti, da ohranijo svoje institucije, način življenja ali celo življenje samo. A s tem so se povezali z okupatorsko stranjo, ki je s sabo nosila breme uničevalne vojne in zločinov proti človeštvu. In znašli so se na strani poražencev.
Njihova usoda je bila žalostna. Grozovita. Tisoče domobrancev, ki so se prebili čez mejo, so zavezniki vrnili novi revolucionarni oblasti v Jugoslavijo. Kaj bo z njimi?
Odločitev je očitno sprejel takratni najvišji partijski in državni vrh. Brez ugotavljanja krivde, brez sodnih procesov so bili tajno, ponoči, pobiti in zakopani po številnih grobiščih po Sloveniji. Preko 13.000 tisoč naj bi jih bilo. In to po koncu vojne.
Poboj ni imel nobenega vojaškega smisla več. Slovenija je že bila osvobojena. Samo maščevanje torej. In likvidiranje razrednega sovražnika.
Zločin je bil tako hud, da so ga takratne oblasti skrivale pred domačo in tujo javnostjo. Desetletja smo proslavljali samo svetle zmage nad okupatorji in domačimi izdajalci, temne strani revolucionarne zmage pa so bile zamolčane. Velika večina Slovencev o tem ni vedela nič. Dolgo časa je le slutila človeško tragedijo.
Ta zločin ne bremeni številnih partizanov, ki so se hrabro borili proti okupatorju in tisoči plačali s svojim življenjem. Ne bremeni večine ljudi, tudi komunistov, ki so si želeli bolj pravične družbene ureditve in niso sodelovali v bratomornih pobojih. Bremeni pa revolucionarne voditelje in njihove sodelavce, ki so brez vesti bili pripravljeni pobiti na tisoče ljudi, ne glede na njihovo dejansko krivdo.
Takrat so bili jugoslovanski komunisti verni Stalinovi učenci. Po Titovem sporu s Stalinom so jugoslovanskemu socializmu nadeli nekoliko bolj človeške dimenzije. A začetki so bili hudi. Nespoštovanje človekovega življenja in človekovih svoboščin sta na koncu tudi v svetovnem merilu uničila za marsikoga plemenito idejo o pravičnejši družbeni ureditvi.
Spoštovani,
vse vojne nosijo s sabo hudo trpljenje. Ko živimo v miru, si to težko predstavljamo. Tudi človek se v vojni spremeni. V vojni počne stvari, ki bi si jih drugače niti zamisliti ne bi mogel. Zato je v miru in s časovnega razmaka težko razumeti, kaj se je takrat dogajalo.
Vojne tudi niso črno bele. Velikokrat se dogajajo nepojmljiva grozodejstva, tudi danes še, ko mislimo, da to ni več možno. Pa je. Kar spomnimo se Srebrenice.
Ne more biti lepe vojne. Zato je osnovno sporočilo tudi današnjega dne usmerjeno proti vojni. A tudi proti krvavi revoluciji. Proti totalitarizmu vseh vrst.
Svoje spore, svoje sobivanje moramo urejati le na miren način z demokratičnim dialogom in pravnimi sredstvi. S spoštovanjem vsakega človeka, z razumevanjem in upoštevanjem medsebojnih razlik. In včasih si lahko kaj tudi odpustimo.
Ne sme se več zgoditi, kar se je zgodilo v drugi svetovni vojni in po njej. Zato tudi gradimo demokratično evropsko skupnost. S trdnimi temelji pravne države, na podlagi medsebojnega spoštovanja in strpnosti.
Predvsem pa se ne sme nikoli več zgoditi, da bi Slovenec pobijal Slovenca. Dogajanja v drugi svetovni vojni in po njej ne smemo nikoli pozabiti. Obžalujemo in spoštujemo vsako izgubljeno življenje.
Poklonimo se žrtvam. Vrnimo jim dostojanstvo vsaj v smrti. Naj nam bo njihova smrt v večen opomin. Naj počivajo v miru.
A življenje začnimo živeti na novo. Čas je prišel tudi za odpuščanje in spravo. Tukaj so nove generacije. Naše življenje danes in v prihodnosti ne sme biti obremenjeno s preteklostjo in starimi zamerami. Mora pa temeljiti na resnici. Tudi na resnici o tem, kaj se je zgodilo tukaj v teh dneh pred šestdesetimi leti.