Novinarska konferenca predsednika republike
Ljubljana, 10/24/2005 | sporočilo za javnost, izjava
Predsednik republike dr. Janez Drnovšek je imel danes novinarsko konferenco na temo Kosova (nelektoriran zapis).
Predsednik dr. Drnovšek: Lepo pozdravljeni. Očitno smo s predlogi za razrešitev kosovske situacije nekoliko razburkali prizorišče in ga morda tudi prebudili. Mednarodna skupnost je na Kosovu že od leta 1999. Zdaj smo konec leta 2005, pa situacija tam ni kaj bistveno boljša kot pred šestimi leti. Tako Kosovo kot Srbija sta še vedno obremenjena s tem vprašanjem. Precej politične in tudi drugačne energije se usmerja v to nerešeno vprašanje, medtem ko na drugi strani ni pravega razvoja, ni gospodarskega razvoja, kvaliteta življenja stagnira, izjemno visoka nezaposlenost. Moj občutek v zadnjem času je bil, da je skrajni čas, da mednarodna skupnost pristopi k razreševanju tega vprašanja. Da bi odlaganje problema v prihodnost nikomur ne koristilo, da bi s tem prej poslabšali stanje, kot ga izboljšali, čez nekaj let pa rešitev ne bi bila nič lažja kot danes. Poleg tega ugotavljam, da nihče ne upa reči bobu bob, da vsi hodijo kot maček okrog vrele kaše. Čeprav je danes Kosovo dejansko že neodvisno, nihče o tem ne govori kot o neki opciji, o kateri se je treba direktno pogovarjati. To vedo vsi, tako v Srbiji kot na Kosovu kot v mednarodni skupnosti in vsiljevanje nekih rešitev, kjer bi Kosovo in Srbija še skupaj funkcionirali v okviru neke skupne države, se mi zdi, da ne bi bilo produktivno. To ne bi bila ravnotežna rešitev, stalno bi generirali napetost, ves čas bi se ukvarjali sami s sabo, ne bi bilo razvoja in preboja tam, kjer ga ljudje potrebujejo. Zato se mi zdi, da je bilo treba dati nek tak konstruktiven pospešek. Pričakoval sem reakcije. V takšnih primerih je vedno prihajalo do reakcij, veliko je bilo že čustev, pa ne samo čustev, vloženih v ta spor, vendar je ta plan dobro premišljen in po mojem iskrenem prepričanju tudi zelo uravnotežen v korist obeh, tako Srbije kot tudi Kosova.
Čas je, da tudi mednarodna skupnost prenese svoje upravljanje na Kosovu na kosovske organe, da tam ljudje sami prevzamejo odgovornost za svoj razvoj. Ni ravno bleščečega razvoja v zadnjih letih, odkar mednarodna skupnost upravlja in vodi vse zadeve. Ključni element, ki ga je treba razrešiti, je, kako zagotoviti srbski manjšini mirno, dostojno, normalno življenje v okviru Kosova. To je ključno vprašanje. Mednarodna skupnost bi se morala posvetiti predvsem temu vprašanju, tako v smislu varnostnih sil, varovanja, pa tudi drugače. Srbska skupnost na Kosovu bi morala dobiti ustrezen status, ustrezno stopnjo avtonomije, ustrezno stalno zastopstvo v parlamentu in vladi Kosova. Tisti element, ki se mi ob vsem tem zdi zelo pomemben, pa je poseben status, eksteritorialen status za zgodovinske srbske spomenike na Kosovu. Mislim, da sta to dve točki, ki sta dejansko pomembni za Srbijo; da ima srbska manjšina zagotovljeno normalno, mirno in varno življenje na Kosovu in drugič, da se ti spomeniki, ki so res pomembni spomeniki srbske zgodovine na Kosovu, od samostana Dečani naprej do vseh drugih, ohranijo in se jim da poseben eksteritorialen status, tako da bi še naprej formalno predstavljali ozemlje Srbije. In seveda, da se tudi s pomočjo mednarodne skupnosti zagotovijo ustrezna sredstva, da se ti spomeniki vzdržujejo, obnavljajo, da so tudi v funkciji in da se varujejo. Če mednarodna skupnost najde učinkovite rešitve za ti dve vprašanji, mislim, da bi bilo potem to dobro za obe strani in da bi to lahko predstavljalo nek temelj za skupno sobivanje v prihodnosti.
Gre pa tudi zato, da bi mednarodna skupnost s svojimi silami ostala na Kosovu toliko časa, po mojem predlogu predvidoma pet let, dokler ne bi bilo dejansko zagotovljeno normalno sobivanje Srbov in Albancev na Kosovu. In da bi šele takrat, ko bi to ugotovili in ko bi se lahko mednarodna skupnost umaknila, Kosovo dobilo tudi dejanski status mednarodnega subjekta, do takrat pa ne. Mislim, da je to skupni imenovalec interesov, tako Srbov kot Albancev s Kosova, kot tudi mednarodne skupnosti, ki si želi na Kosovu mirno, dolgoročno stabilno rešitev, ne samo na Kosovu, tudi v regiji. Da bi lahko potem tako Srbija kot Kosovo, kot ostala regija šli naprej v smeri evropskega povezovanja. Da bi ta celoten proces, predlagal sem tudi, da bi v tem petletnem obdobju izvajali nek razvojni program, ki bi ga pripravila in podprla Evropska unija, ki bi ga tudi spremljali z ustreznimi finančnimi instrumenti. Tako da bi se nehali ukvarjati s tem stopicanjem na mestu, tako kot se sedaj šest let, in bi začeli res iti naprej, se razvijati in bi na koncu tudi ljudje nekaj imeli od tega. Ključna vprašanja bi bila na tak način razrešena. Mislim, da stabilno, vzdržno in dolgoročno ter ne bi več izgubljali energije in ostajali v napetosti tam, kjer mislim, da ni potrebno. Preveč časa je bilo že izgubljenega, preveč zastoja je, ljudje ne živijo dobro. Skrajni čas je, da se vsi skupaj začnemo ali začnejo odgovorno obnašati, od mednarodne skupnosti do obeh strani tam in da se najdejo rešitve. Odlaganje vprašanja, kot sem dejal, je kontraproduktivno. Tudi neskončno zapletanje mednarodne skupnosti v vprašanju, kako začeti pogajanja ali jih začeti tako ali drugače, ali naj bodo vsi akterji vključeni v to v funkciji nekih pomočnikov glavnega pogajalstva, ali nekaj manj ali ne, so povsem obrobna vprašanja in prav nesmiselno je, da se za to izgublja čas in energija. Navsezadnje za prestižna vprašanja, kdo bo zraven in kdo ne bo ter kdo bo bolj zraven in kdo manj. Pravih rešitev, predlogov in resnih poizkusov pa ni na mizi.
To so bili motivi, da ponudim svoj predlog, da malo razburkam situacijo. Da ponudim predlog, ki je po mojem globokem prepričanju res tisti najmanjši skupni imenovalec, ki bi ga lahko sprejeli obe strani, tudi tretja stran, če temu rečem tako, torej mednarodna skupnost. Zdi se mi, da je prav in odgovorno, da se tudi mi, čeprav smo izven tega že vrsto let, še vključimo na takšen način v reševanje problematike. Slovenija le izhaja iz te regije, iz nekdanje skupne države, zdaj smo članica Evropske unije, mislim, da imamo neko odgovornost, navsezadnje tudi moralno odgovornost, da damo svoj prispevek k razreševanju tega vprašanja. In v nadaljevanju ne konkuriramo, tudi sam seveda ne, zato da bi vodili ta pogajanja ali da bi bili nek poseben akter v teh pogajanjih, ne, nikakor ne. Gre za to, da damo vzpodbudo, da proces krene v pravo smer in da v nekaterih točkah tu in tam pomagamo s svojim znanjem, izkušnjami, s svojim interesom za stabilno in dolgoročno mirno rešitev v interesu tako Srbije kot prebivalcev Kosova. Hvala lepa.
Vprašanje: Ali bi vi sprejeli kot prijateljsko konstruktivno gesto, če bi vam Svetozar Marovič poslal rešitev v zvezi s Piranskim zalivom?
Predsednik dr. Drnovšek: Z veseljem bi sprejel kakšen pameten, konstruktiven predlog. Tudi ta problem že kar dolgo rešujemo.
Vprašanje: Ali vas ne skrbi, da bi bile zaradi vaše pobude ogrožene slovenske investicije v Srbiji in Črni gori?
Predsednik dr. Drnovšek: Zakaj le, to ne bi bilo v interesu nikogar in upam, da smo takšne, kako bi rekel, otroške faze že prešli v prejšnjih šestnajstih letih, da se takšne stvari ne bodo več ponavljale. Mislim, da bi se lahko kdo kaj naučil iz takšnih zgodb, takšnih reakcij in da jih ni več za ponavljati.
Vprašanje: Vi ste vendarle predlagali, da bi bili to neki neformalni pogovori pred začetkom pogajanj?
Predsednik dr. Drnovšek: Takšen predlog sem dal zato, ker mislim, da bi to lahko bil koristen prispevek Slovenije, da bi se ljudje srečali, da jim tukaj ponudimo ustrezno gostoljubje in da se ustvari neko konstruktivno ozračje, neka nujna stopnja zaupanja, komunikacija med akterji, med bodočimi pogajalci, zato da potem lahko začnejo direktne pogovore. Namreč, v teh pogajanjih, tega se spomnim že iz preteklosti, delegacije včasih med sabo sploh ne govorijo neposredno, ampak vse preko tretjega. In v takšnih odnosih se seveda težko pride do kakšnega rezultata.
Vprašanje: Boste v predlogu še kaj spreminjali?
Predsednik dr. Drnovšek: V osnovi predlog ostaja. V nekaterih točkah so seveda možne še kakšne dopolnitve in variacije, ampak v tem trenutku mislim, da o njih še nima smisla govoriti. Moja ocena je, da so politiki odreagirali tako, kot se od politikov pričakuje, vendar so odreagirali na tak način, ki ne prinaša rešitve, in upam, da bo kdo počasi le sprevidel, da ni dovolj, da vsak brani svojo pozicijo, zato da ne bil kritiziran, ker od nje odstopa ali kaj podobnega, ampak da se resnično poskuša najti pravilne rešitve. Iskreno, z resničnim prizadevanjem. Možnosti za to vsekakor obstajajo. Če ne bi obstajale, bi bilo zelo slabo za vse skupaj, ker bi to pomenilo, da se v zadnjih šestnajstih, sedemnajstih letih nismo prav nič naučili in da so bile zaman vse zelo hude preizkušnje, ki jih je to območje doživelo. Navsezadnje tudi velike škode in žrtve, veliko izgubljenih razvojnih priložnosti, veliko slabši življenjski standard, kot da to nikogar ne zanima, kot da je treba braniti neke namišljene okope in neke prestiže. Kakšno je pa dejansko življenje tam in kakšne so dejansko potrebne rešitve, to pa kot da nikogar ne zanima.
Vprašanje: Ali je kakšna razlika med vašim predlogom in predlogom Nicholasa Burnsa?
Predsednik dr. Drnovšek: Nekaj razlike je v "timingih" in jaz dajem poseben poudarek eksteritorialnemu statusu srbskih zgodovinskih spomenikov.
Vprašanje: Zunanji minister Rupel je dejal, da se s pobudami nekoliko prehiteva.
Predsednik dr. Drnovšek: To sem že razložil sedaj, zakaj mislim, da to ni prehitevanje, ampak da prej vsi skupaj zamujamo, ne pa prehitevamo.
Vprašanje: Danes ste se pogovarjali tudi z veleposlaniki držav članic Evropske unije, ali ste se pogovarjali tudi o tem vprašanju?
Predsednik dr. Drnovšek: Res je, danes sem govoril z ambasadorji Evropske unije in tudi kandidatk za Evropsko unijo. V pogovoru sem jim pojasnil dve točki. Eno je moj program oziroma tiste točke, ki so potrebne za Evropsko unijo. Torej se ne ukvarjam samo, kot ste prej rekli, z notranjimi zadevami Srbije ampak tudi Bruslja. Tudi tam marsikomu ni všeč to, kar sem rekel. Predstavil sem jim tudi ta program za Kosovo.
Vprašanje: Kakšni so bili odzivi?
Predsednik dr. Drnovšek: Meni so se zdeli v redu, predvsem pa so si vse zelo pisali.
Vprašanje: Ste morda dobili že kakšne odgovore od tistih, ki ste jim naslovili te predloge?
Predsednik dr. Drnovšek: No, tako hitro pa te stvari ne delujejo. To bi me skrajno presenetilo. Varnostni svet OZN ima danes sestanek, kjer bodo verjetno imenovali posrednika za Kosovo in morda še kaj. Mednarodne institucije se pa res ne odzivajo tako hitro.
Vprašanje: Ali se ne bojite, da bi model reševanja kosovske krize postal vzorec za reševanje morda krize v sosednji državi, imenovani Makedonija? In drugo vprašanje, ali 2. novembra namesto v Beograd odhajate v Prištino?
Predsednik dr. Drnovšek: Vi ste pa zelo informirani. Makedonija - ključni element rešitve za Kosovo je to, da bo vsak sporazum, ki ga bo podprla mednarodna skupnost, vključeval neke vrste garancijo za nespremenjeno mejo med Kosovom in Makedonijo. Skratka, ta meja se ne sme spreminjati in Makedonija mora ostati v tej obliki, kot je danes. To je ključni element stabilnosti v regiji. Brez tega si ne predstavljam tudi rešitve za Kosovo. Nihče v mednarodno skupnosti je ne bi podprl, Kar se pa tiče obiska v Prištini ali še kje drugje, to je še v delovni verziji, še v razmišljanju in svojega programa ta moment še ne bi predstavil.