Kazenski zakonik Republike Slovenije (uradno prečiščeno besedilo)

Kazenski zakonik - KZ-UPB1
Ljubljana, 27. avgust 2004
(Uradni list RS, št. 95/2004)


Na podlagi 153. člena Poslovnika državnega zbora je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 17. junija 2004 potrdil uradno prečiščeno besedilo Kazenskega zakonika, ki obsega:

- Kazenski zakonik Republike Slovenije – KZ (Uradni list RS, št. 63/94 z dne 13.10.1994),

- Popravek Kazenskega zakonika Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 70/94 z dne 11.11.1994),

- Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika Republike Slovenije - KZ-A (Uradni list RS, št. 23/99 z dne 8.4.1999) in

- Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika - KZ-B (Uradni list RS, št. 40/04 z dne 20.4.2004).

Številka: 713-01/89-3/61
Ljubljana, dne 17. junija 2004
EPA 1348-III

Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
Borut Pahor


Nikomur ne sme biti izrečena kazen ali druga kazenska sankcija za dejanje, ki ga zakon ni določil kot kaznivo dejanje, še preden je bilo storjeno, in za katero ni bila z zakonom predpisana kazen.
Določanje kaznivih dejanj in predpisovanje kazenskih sankcij v zakonu je upravičeno samo, kadar in kolikor varstva človeka in drugih temeljnih vrednot ni mogoče zagotavljati drugače.
(1) Za storilca kaznivega dejanja se uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja.

(2) Če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporablja zakon, ki je milejši za storilca.
Storilcu kaznivega dejanja se sme izreči kazen samo, če je podana njegova krivda.
(1) Kazenske sankcije so: kazni, opozorilne sankcije, varnostni ukrepi in vzgojni ukrepi.

(2) Za kaznivo dejanje je v zakonu vedno določena kazen. Druge sankcije iz prejšnjega odstavka se izrekajo po določbah splošnega dela tega zakonika.

(3) Ob pogojih, določenih s tem zakonikom, se proti storilcu zaradi storjenega kaznivega dejanja ali izrečene kazenske sankcije uporabita tudi odvzem premoženjske koristi in objava sodbe.
Določbe splošnega dela tega zakonika veljajo za vse kazenskopravne določbe v zakonih Republike Slovenije.
Kaznivo dejanje je protipravno dejanje, ki ga zakon zaradi njegove nevarnosti določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake in kazen zanj.
(1) Kaznivo dejanje je lahko izvršeno s storitvijo ali z opustitvijo.

(2) Kaznivo dejanje je lahko izvršeno z opustitvijo samo, če je storilec opustil dejanje, ki bi ga moral storiti.

(3) Z opustitvijo je lahko izvršeno tudi kaznivo dejanje, ki ga zakon ne določa kot opustitveno kaznivo dejanje, če storilec ne prepreči prepovedane posledice. V takšnem primeru se storilec kaznuje za opustitev samo, če je bil dolžan preprečiti nastanek prepovedane posledice in če je opustitev za nastanek takšne posledice enakega pomena kot storitev.
Kaznivo dejanje je izvršeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj je nastala posledica.
(1) Kaznivo dejanje je izvršeno tako na kraju, kjer je storilec delal ali bi bil moral delati, kakor tudi na kraju, kjer je nastala prepovedana posledica.

(2) Za poskus kaznivega dejanja se šteje, da je bil izvršen tako na kraju, kjer je storilec delal, kakor tudi na kraju, kjer naj bi po njegovem naklepu nastala ali bi lahko nastala prepovedana posledica.
(1) Ni kaznivo dejanje tisto dejanje, ki je storjeno v silobranu.

(2) Silobran je tista obramba, ki je neizogibno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad.

(3) Storilec, ki je prekoračil meje silobrana, se sme kaznovati mileje; če pa je prekoračil silobran zaradi močne razdraženosti ali prestrašenosti, povzročene z napadom, se mu sme kazen tudi odpustiti.
(1) Ni kaznivo dejanje tisto dejanje, ki je storjeno v skrajni sili.

(2) Skrajna sila je podana takrat, kadar stori storilec dejanje, ki ima vse zakonske znake kaznivega dejanja zato, da bi od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nezakrivljeno nevarnost, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače, pri tem pa prizadejano zlo ni večje od zla, ki je grozilo.

(3) Storilec, ki je sam povzročil nevarnost, toda iz malomarnosti, ali je prekoračil meje skrajne sile, se sme mileje kaznovati, če pa je prekoračil meje skrajne sile v posebno olajševalnih okoliščinah, se mu sme kazen tudi odpustiti.

(4) Skrajne sile ni, če se je bil storilec dolžan izpostaviti nevarnosti.
(1) Ni kaznivo dejanje tisto dejanje, ki je bilo storjeno pod vplivom sile, ki se ji storilec ni mogel upreti.

(2) Če je bilo kaznivo dejanje storjeno pod vplivom sile, ki se ji je bilo mogoče upreti, ali pod vplivom grožnje, se uporabi prejšnji člen.
Ni kaznivo dejanje tisto dejanje, ki ima sicer z zakonom določene znake kaznivega dejanja, je pa majhnega pomena. Dejanje je majhnega pomena, kadar je njegova nevarnost neznatna zaradi narave ali teže dejanja, ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni, ali zaradi okoliščin, v katerih je bilo storjeno, in zaradi nizke stopnje storilčeve kazenske odgovornosti ali zaradi njegovih osebnih okoliščin.
(1) Kazensko odgovoren je storilec, ki je prišteven in kriv.

(2) Kriv je storilec, ki je storil kaznivo dejanje z naklepom ali iz malomarnosti, pri tem pa se je zavedal ali bi se moral in mogel zavedati, da je njegovo dejanje prepovedano.

(3) Za kaznivo dejanje, storjeno iz malomarnosti, je storilec odgovoren samo, če zakon tako določa.
(1) Ni prišteven storilec, ki ob storitvi kaznivega dejanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasnih duševnih motenj, duševne zaostalosti ali zaradi kake druge trajne in hude duševne motenosti (neprištevnost).

(2) Storilec kaznivega dejanja, čigar zmožnost razumeti pomen svojega dejanja ali zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje je bila bistveno zmanjšana zaradi kakšnega stanja iz prejšnjega odstavka, se sme mileje kaznovati (bistveno zmanjšana prištevnost).

(3) Kazensko je odgovoren tisti storilec kaznivega dejanja, ki si je z uporabo alkohola, mamil ali kako drugače sam povzročil neprištevnost, če je bila pred tem glede kaznivega dejanja podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje.
Kaznivo dejanje je storjeno z naklepom, če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti; ali če se je zavedal, da lahko zaradi njegovega ravnanja nastane prepovedana posledica, pa je privolil, da takšna posledica nastane.
Kaznivo dejanje je storjeno iz malomarnosti, če se je storilec zavedal, da zaradi njegovega ravnanja lahko nastane prepovedana posledica, pa je lahkomiselno mislil, da jo bo lahko preprečil ali da ne bo nastala; ali če se ni zavedel, da lahko nastane prepovedana posledica, pa bi se bil po okoliščinah in po svojih osebnih lastnostih tega moral in mogel zavedati.
Če je iz kaznivega dejanja nastala hujša posledica, za katero predpisuje zakon hujšo kazen, se sme ta kazen izreči, če je storilec glede na to posledico ravnal malomarno.
(1) Ni kazensko odgovoren storilec, ki se ob storitvi kaznivega dejanja ni zavedal kakšnega njegovega z zakonom določenega znaka; ali je zmotno mislil, da so podane okoliščine, v katerih bi bilo to dejanje dopustno, če bi bile zares podane.

(2) Če je bil storilec v zmoti zaradi malomarnosti, je kazensko odgovoren za kaznivo dejanje, storjeno iz malomarnosti, če zakon tudi za takšno dejanje določa kazensko odgovornost.
(1) Ni kazensko odgovoren storilec kaznivega dejanja, ki iz opravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje prepovedano.

(2) Če bi se storilec zmoti lahko izognil, se sme kaznovati mileje.
(1) Kdor je izvršitev naklepnega kaznivega dejanja začel, pa ga ni dokončal, se kaznuje za poskus, če gre za kaznivo dejanje, za katero se sme po zakonu izreči tri leta zapora ali hujša kazen; za poskus drugih kaznivih dejanj pa samo tedaj, če zakon izrecno predpisuje, da je kazniv tudi poskus.

(2) Storilec se kaznuje za poskus v mejah kazni, predpisane za kaznivo dejanje, lahko pa tudi mileje.
Storilcu, ki poskuša storiti kaznivo dejanje z neprimernim sredstvom ali proti neprimernemu predmetu, se sme odpustiti kazen.
(1) Storilcu, ki je poskusil izvršiti kaznivo dejanje, pa je prostovoljno odstopil od njegove izvršitve, se sme odpustiti kazen.

(2) Če storilec prostovoljno odstopi od izvršitve kaznivega dejanja, se kaznuje za tista dejanja, ki pomenijo kakšno drugo samostojno kaznivo dejanje.
Če dvoje ali več oseb skupno stori kaznivo dejanje tako, da sodelujejo pri izvršitvi, ali tako, da s kakšnim drugačnim dejanjem odločilno prispevajo k njegovi izvršitvi, se vsaka izmed njih kaznuje s kaznijo, predpisano za to dejanje.
(1) Kdor drugega naklepoma napelje, da stori kaznivo dejanje, se kaznuje, kakor da bi ga bil sam storil.

(2) Kdor drugega naklepoma napeljuje k storitvi kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči tri leta zapora ali hujša kazen, se kaznuje kakor za poskus kaznivega dejanja, tudi če dejanje ni bilo niti poskušano.
(1) Kdor komu naklepoma pomaga pri izvršitvi kaznivega dejanja, se kaznuje, kakor da bi ga bil sam storil, sme pa se kaznovati tudi mileje.

(2) Kot pomoč pri izvršitvi kaznivega dejanja se šteje zlasti: če da kdo storilcu nasvet ali navodila, kako naj stori kaznivo dejanje, če mu da na razpolago sredstva ali odstrani ovire za izvršitev kaznivega dejanja, kakor tudi če vnaprej obljubi, da bo prikril kaznivo dejanje, storilca, sredstva, s katerimi bo kaznivo dejanje storjeno, sledove kaznivega dejanja ali predmete, pridobljene s kaznivim dejanjem.
Če ostane kaznivo dejanje pri poskusu, se napeljevalec in pomagač kaznujeta kakor za poskus.
(1) Sostorilec je kazensko odgovoren v mejah svojega naklepa ali malomarnosti, napeljevalec in pomagač pa v mejah njunega naklepa.

(2) Sostorilcu, napeljevalcu in pomagaču se sme odpustiti kazen, če je prostovoljno preprečil kaznivo dejanje.

(3) Osebna razmerja, lastnosti in okoliščine, zaradi katerih zakon izključuje kazensko odgovornost ali dopušča odpustitev, zmanjšanje ali povečanje kazni, se smejo upoštevati samo pri tistem storilcu, sostorilcu, napeljevalcu ali pomagaču, pri katerem so takšna razmerja, lastnosti in okoliščine podane.
(1) Za kazniva dejanja, storjena po časnikih ali drugih periodičnih tiskanih publikacijah, po radiu, televiziji ali filmskih novicah, se kaznuje odgovorni urednik oziroma tisti, ki ga je nadomeščal takrat, ko je bila objavljena informacija:
1) če je avtor do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje ostal neznan;
2) če je bila informacija objavljena brez avtorjeve privolitve;
3) če so bile takrat, ko je bila informacija objavljena, podane stvarne ali pravne ovire za pregon avtorja, ki še vedno trajajo.

(2) Odgovorni urednik oziroma tisti, ki ga je nadomeščal, se kaznuje v mejah kazni, predpisane za kaznivo dejanje, lahko pa tudi mileje.

(3) Odgovorni urednik oziroma tisti, ki ga je nadomeščal, se ne kaznuje, če iz opravičenih razlogov ni vedel za kakšno izmed okoliščin, navedenih v prvem odstavku tega člena, ali za objavljeno informacijo, s katero je bilo storjeno kaznivo dejanje.

(1) Ob pogojih iz prvega odstavka prejšnjega člena se kaznujejo:
1) za kaznivo dejanje, storjeno po neperiodični tiskani publikaciji - izdajatelj; če ni izdajatelja ali če so podane stvarne ali pravne ovire za njegov pregon, pa tiskar, ki je za to vedel;
2) za kaznivo dejanje, storjeno po gramofonski plošči, magnetofonskem traku, filmu za javno ali zasebno predvajanje ali po diapozitivu, fotogramu, videosredstvih, avditivnih sredstvih ali po podobnih občilih, ki so namenjena širšemu krogu ljudi - izdelovalec.

(2) Če je izdajatelj, tiskar ali izdelovalec pravna oseba ali državni organ, se kaznuje tista oseba, ki odgovarja za izdajanje, tiskanje ali izdelovanje.

(3) Določbi drugega in tretjega odstavka prejšnjega člena veljata tudi za izdajatelja, tiskarja in izdelovalca.
Določbe o kaznivosti oseb, navedenih v 30. in 31. členu tega zakonika, se uporabljajo le, če te osebe niso kazensko odgovorne po splošnih določbah tega zakonika o kazenski odgovornosti.
(1) Zakon določa odgovornost pravne osebe za kaznivo dejanje, ki ga je storilec izvršil v imenu, na račun ali v korist pravne osebe.

(2) Zakon določa kazni, opozorilne sankcije in varnostne ukrepe ter pravne posledice obsodbe za pravne osebe.

(3) V zakonu se določijo kazniva dejanja, za katera lahko odgovarja pravna oseba.

(4) Z zakonom se določijo posebne določbe o kazenskem postopku zoper pravno osebo.
Za kazniva dejanja se smejo kazensko odgovornim storilcem izreči tele kazni:
1) zapor;
2) denarna kazen;
3) prepoved vožnje motornega vozila;
4) izgon tujca iz države.
(1) Zapor se sme izreči samo kot glavna kazen.

(2) Denarna kazen se sme izreči kot glavna in tudi kot stranska kazen.

(3) Prepoved vožnje motornega vozila in izgon tujca iz države se smeta izreči samo kot stranski kazni ob kazni zapora, denarni kazni ali pogojni obsodbi.

(4) Poleg glavne kazni se sme izreči ena ali več stranskih kazni.
(1) Storilcu kaznivega dejanja se izreče kazen, ki je predpisana za storjeno kaznivo dejanje; milejša ali strožja kazen od predpisane se sme izreči le ob pogojih, ki jih določa ta zakonik.

(2) Za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti, se sme izreči denarna kazen kot stranska kazen tudi tedaj, kadar ni predpisana z zakonom, ali kadar je z zakonom predpisano, da bo storilec kaznovan z zaporom ali z denarno kaznijo, sodišče pa izreče kot glavno kazen zapor.
(1) Zapor ne sme biti krajši od petnajstih dni in ne daljši od petnajstih let.

(2) Za najhujša naklepna kazniva dejanja se sme alternativno predpisati kazen tridesetih let zapora.

(3) Pod pogoji iz 46. člena in 2. točke drugega odstavka 47. člena tega zakonika se sme izreči kazen zapora do dvajsetih let.

(4) Kazen zapora do dveh let se predpiše brez najmanjše mere te kazni.

(5) Zapor se izreka na cela leta in cele mesece, do šestih mesecev pa tudi na cele dni.
(1) Denarna kazen se izreka v dnevnih zneskih, če to ni mogoče, pa tudi v določenem znesku. Če se denarna kazen izreče v dnevnih zneskih, lahko znaša najmanj pet, največ pa tristošestdeset dnevnih zneskov, za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti pa največ tisočpetsto dnevnih zneskov. Če se denarna kazen izreče v določenem znesku, najnižji znesek ne sme biti manjši od 30.000 tolarjev, najvišji pa ne večji od 3,000.000 tolarjev, za kazniva dejanja, storjena iz koristoljubnosti, pa ne večji od 9,000.000 tolarjev.

(2) Število dnevnih zneskov denarne kazni določi sodišče upoštevajoč splošna pravila o odmeri kazni. Višino dnevnega zneska določi sodišče tako, da upošteva višino storilčevega dnevnega zaslužka glede na njegovo trimesečno čisto plačo in njegove druge dohodke ter njegove družinske obveznosti. Pri določanju višine zneska se sodišče opre na podatke, ki v času izrekanja kazni niso stari več kot šest mesecev.

(3) Podatke iz prejšnjega odstavka, ki sodišču niso znani, priskrbi obdolženec v roku, ki ga določi sodišče, najkasneje pa do konca glavne obravnave. Če sodišču do konca glavne obravnave niso znane okoliščine, pomembne za določitev višine dnevnega zneska denarne kazni, izreče denarno kazen v določenem znesku, pri čemer upošteva splošna pravila za odmero kazni.

(4) Najnižji dnevni znesek denarne kazni znaša eno šestdesetino, najvišji pa eno tretjino zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo.

(5) V sodbi določi sodišče rok za plačilo denarne kazni. Ta rok ne sme biti krajši od petnajst dni in ne daljši od treh mesecev, vendar pa sme sodišče v opravičenih primerih dovoliti, da lahko obsojenec plača denarno kazen v obrokih, pri čemer rok za plačilo ne sme biti daljši od dveh let.

(6) Če se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni oziroma, če je bila denarna kazen izrečena v določenem znesku, za vsakih začetih 10.000 tolarjev določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev.

(7) Če obsojenec plača samo del denarne kazni, se mu ostanek sorazmerno spremeni v zapor, če plača še ostanek, pa se izvrševanje zapora ustavi.

(8) Po obsojenčevi smrti se denarna kazen ne izvrši.
(1) Storilcu kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa sme sodišče izreči prepoved vožnje motornega vozila določene vrste ali kategorije.

(2) Sodišče določi čas trajanja kazni iz prejšnjega odstavka; ta ne sme biti krajši od treh mesecev in ne daljši od enega leta, računajoč od dneva pravnomočnosti sodbe. Čas, prebit v zaporu oziroma v zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo, se ne všteva v čas trajanja te kazni.

(3) Če je kazen iz prvega odstavka tega člena izrečena osebi, ki ima tuje dovoljenje za vožnjo motornega vozila, obsega ta kazen prepoved uporabe tega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije.
(1) Sodišče sme izreči tujcu izgon z ozemlja Republike Slovenije za čas od enega do desetih let.

(2) Trajanje izgona se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe. Čas, prebit v zaporu, se ne všteva v čas trajanja te kazni.
(1) Storilcu kaznivega dejanja odmeri sodišče kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za to dejanje, glede na težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo.

(2) Pri tem upošteva sodišče vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine), zlasti pa: stopnjo storilčeve kazenske odgovornosti, nagibe, iz katerih je dejanje storil, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane dobrine, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, prejšnje življenje storilca, njegove osebne in premoženjske razmere, njegovo obnašanje po storjenem dejanju, zlasti, ali je poravnal škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem in druge okoliščine, ki se nanašajo na storilčevo osebnost.

(3) Pri odmeri kazni storilcu, ki je storil kaznivo dejanje, potem ko je že bil pravnomočno obsojen, ali pa je kazen prestal oziroma je zastarala ali pa mu je bila odpuščena (povratek), sodišče upošteva zlasti, ali je bilo prejšnje dejanje iste vrste kot novo, ali sta bili obe dejanji storjeni iz enakih nagibov, in koliko časa je preteklo od prejšnje obsodbe oziroma od prestane, odpuščene ali zastarane kazni.
Sodišče sme storilcu odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali pa uporabiti milejšo vrsto kazni:
1) če zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati;
2) če ugotovi, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni;
3) če storilec kaznivih dejanj, storjenih v hudodelski združbi, prepreči nadaljnje izvrševanje teh dejanj, ali če razkrije podatke, ki so pomembni za preiskovanje in dokazovanje že storjenih kaznivih dejanj.
Kadar so podani pogoji za omilitev kazni iz prejšnjega člena, jo sodišče omili v naslednjih mejah:
1) če je za kaznivo dejanje kot najmanjša mera kazni predpisan zapor treh ali več let, jo sme omiliti do enega leta zapora;
2) če je za kaznivo dejanje kot najmanjša mera kazni predpisan zapor enega leta, jo sme omiliti do treh mesecev zapora;
3) če je za kaznivo dejanje kot najmanjša mera kazni predpisan zapor manj od enega leta, jo sme omiliti do petnajst dni zapora;
4) če je za kaznivo dejanje predpisana kazen zapora in pri tem ni določena najmanjša mera, sme namesto zapora izreči denarno kazen.
(1) Sodišče sme storilcu kaznivega dejanja odpustiti kazen, kadar to zakon posebej določa.

(2) Kadar ima sodišče pravico storilcu kaznivega dejanja odpustiti kazen, mu jo sme omiliti brez omejitev, ki so predpisane za omilitev kazni.
Sodišče sme storilcu, ki je storil kaznivo dejanje iz malomarnosti, odpustiti kazen, če posledice dejanja storilca toliko prizadevajo, da izrek kazni v takšnem primeru očitno ne bi bil upravičen.
(1) Za naklepno kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen zapora, sme sodišče izreči strožjo kazen od predpisane, ob tehle pogojih:
1) če je bil storilec prej že dvakrat ali večkrat obsojen za istovrstna naklepna kazniva dejanja na zapor najmanj enega leta;
2) če od dneva, ko je bil storilec odpuščen s prestajanja prej izrečene kazni, do novega kaznivega dejanja še ni preteklo pet let.

(2) Strožja kazen ne sme preseči dvojne mere predpisane kazni in ne dvajsetih let zapora.

(3) Pri presoji, ali naj izreče strožjo kazen od predpisane, upošteva sodišče zlasti sorodnost storjenih kaznivih dejanj, nagibe, iz katerih so bila kazniva dejanja storjena, in druge okoliščine, ki kažejo na to, da bo storilec ponavljal takšna kazniva dejanja.
(1) Če je storilec z enim dejanjem ali z več dejanji storil dvoje ali več kaznivih dejanj, za katera se mu hkrati sodi, določi sodišče najprej kazen za vsako posamezno kaznivo dejanje, nato pa izreče za vsa ta kazniva dejanja enotno kazen.

(2) Enotno kazen izreče sodišče po naslednjih pravilih:
1) če je za kakšno kaznivo dejanje v steku določilo kazen tridesetih let zapora, izreče le to kazen;
2) če je za kazniva dejanja v steku določilo kazen zapora, mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka določenih kazni in ne preseči dvajsetih let zapora;
3) če so za vsa kazniva dejanja v steku predpisane kazni zapora do treh let, enotna kazen ne sme biti večja od osmih let zapora;
4) če je za kazniva dejanja v steku določilo le denarne kazni, zviša najvišjo določeno denarno kazen, ki pa ne sme preseči seštevka določenih denarnih kazni in ne tristošestdeset dnevnih zneskov oziroma 3,000.000 tolarjev, če je bilo eno ali več kaznivih dejanj storjenih iz koristoljubnosti, pa ne sme presegati tisoč petsto dnevnih zneskov oziroma 9,000.000 tolarjev;
5) če je za nekatera kazniva dejanja v steku določilo kazen zapora, za druga kazniva dejanja pa denarne kazni, izreče eno kazen zapora in eno denarno kazen po 2., 3. in 4. točki tega odstavka;
6) če je za kazniva dejanja v steku določilo več istovrstnih stranskih kazni, izreče enotno stransko kazen tako, da ne sme doseči njihovega seštevka in ne preseči najvišje mere te kazni.

(3) Če je sodišče za kazniva dejanja v steku določilo za najmanj tri kazniva dejanja kazen nad deset let zapora, sme izreči zapor tridesetih let.

(4) Stransko kazen izreče sodišče, čeprav je bila določena le za eno samo kaznivo dejanje v steku; če pa je določilo več denarnih kazni, izreče eno samo denarno kazen po 4. točki drugega odstavka tega člena.

(5) Če je sodišče za kazniva dejanja v steku določilo kazni zapora in mladoletniškega zapora, izreče zapor kot enotno kazen po pravilih, ki so določena v 1., 2. in 3. točki drugega odstavka tega člena.
(1) Če sodi sodišče obsojenca zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po poprejšnji obsodbi, ali zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil med prestajanjem zapora ali mladoletniškega zapora, izreče za vsa kazniva dejanja enotno kazen po prejšnjem členu; pri tem upošteva, da je prej izrečena kazen že določena. Kazen ali del kazni, ki jo je obsojenec že prestal, se mu všteje v izrečeno kazen zapora.

(2) Za kaznivo dejanje, ki ga je storil med prestajanjem zapora ali mladoletniškega zapora, izreče sodišče storilcu kazen ne glede na prej izrečene kazni, če bi bil neprestani del prej izrečene kazni pri uporabi določb prejšnjega člena nesorazmerno majhen.

(3) Obsojenec, ki je storil v zavodu za prestajanje kazni zapora med prestajanjem zapora ali mladoletniškega zapora kaznivo dejanje, za katero predpisuje zakon denarno kazen ali zapor do enega leta, se kaznuje disciplinsko.
(1) Čas, prestan v priporu, ter kakršenkoli odvzem prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem, se všteva v izrečeno kazen zapora, mladoletniškega zapora in denarno kazen.

(2) Če je uveden kazenski postopek za več kaznivih dejanj in pripor ni odrejen za vsako od njih, se čas, prebit v priporu, všteva v izrečeno kazen zapora, mladoletniškega zapora in denarno kazen za kaznivo dejanje, za katero je obdolženec obsojen.

(3) Zapor, denarna kazen ali kakšna druga sankcija, ki jo je obsojenec prestal oziroma plačal za prekršek, ter kazen ali disciplinski odvzem prostosti, ki ga je prestal zaradi kršitve vojaške discipline, se mu všteje v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje, katerega znaki imajo tudi znake prekrška oziroma kršitve vojaške discipline.

(4) Dan pripora, dan odvzema prostosti, dan mladoletniškega zapora, dan zapora in dva dnevna zneska denarne kazni oziroma 10.000 tolarjev, če je bila denarna kazen izrečena v določenem znesku, so pri vsakem vštevanju izenačeni.
(1) Sodišče sme ob pogojih, ki so določeni s tem zakonikom, izreči storilcu kaznivega dejanja pogojno obsodbo namesto kazni.

(2) S pogojno obsodbo določi sodišče storilcu kaznivega dejanja kazen, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v času, ki ga določi sodišče in ki ne sme biti krajši od enega in ne daljši od petih let (preizkusna doba), ne bo storil novega kaznivega dejanja.

(3) V pogojni obsodbi lahko sodišče določi, da bo določena kazen izrečena tudi, če obsojenec v določenem roku ne vrne premoženjske koristi, do katere je prišel s kaznivim dejanjem, ne povrne škode, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem, ali ne izpolni drugih, v kazenskopravnih določbah predvidenih obveznosti. Rok za izpolnitev teh obveznosti določi sodišče v mejah preizkusne dobe.

(4) Varnostni ukrepi, izrečeni ob pogojni obsodbi, se izvršijo.
(1) Pogojna obsodba se sme izreči, če je sodišče storilcu določilo kazen zapora do dveh let ali denarno kazen.

(2) Pogojna obsodba se ne sme izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora najmanj treh let.

(3) Sodišče izreče pogojno obsodbo, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo kazenske odgovornosti in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj.

(4) Če sodišče v pogojni obsodbi določi stranske kazni, sme izreči, da se vse ali posamezne stranske kazni izvršijo.
(1) Sodišče prekliče pogojno obsodbo, če stori obsojenec v preizkusni dobi eno ali več kaznivih dejanj, za katera je izreklo kazen zapora dveh let ali daljšo kazen.

(2) Če stori obsojenec v preizkusni dobi eno ali več kaznivih dejanj, za katera je sodišče določilo kazen zapora manj kot dve leti ali denarno kazen, odloči sodišče, ali bo preklicalo pogojno obsodbo, ko presodi vse okoliščine, ki se nanašajo na storjena kazniva dejanja in storilca, zlasti pa na sorodnost storjenih kaznivih dejanj, njihov pomen in nagibe, iz katerih so bila storjena. Pri tem je vezano na prepoved, da ne sme izreči pogojne obsodbe, če je treba storilcu za kazniva dejanja, ugotovljena v pogojni obsodbi, in za nova kazniva dejanja izreči kazen več kot dveh let zapora (prvi odstavek prejšnjega člena).

(3) Če sodišče prekliče pogojno obsodbo, izreče po 47. členu tega zakonika enotno kazen za prej storjeno in za novo kaznivo dejanje; pri tem vzame, da je kazen iz preklicane pogojne obsodbe že določena.

(4) Če sodišče ne prekliče pogojne obsodbe, sme za novo kaznivo dejanje izreči pogojno obsodbo ali kazen. Če spozna, da je treba tudi za novo kaznivo dejanje izreči pogojno obsodbo, določi po 47. členu tega zakonika enotno kazen za prej storjeno in za novo kaznivo dejanje in določi novo preizkusno dobo, ki ne sme biti krajša od enega leta in ne daljša od petih let in se šteje od pravnomočnosti nove sodbe. Obsojencu, ki mu je za novo kaznivo dejanje izrečen zapor, se čas prestajanja te kazni ne šteje v preizkusno dobo, določeno s pogojno obsodbo za prejšnje kaznivo dejanje.
(1) Sodišče prekliče pogojno obsodbo, če po njenem izreku ugotovi, da je obsojenec storil kaznivo dejanje, preden je bil pogojno obsojen, in če sodi, da ne bi bilo podlage za pogojno obsodbo, če bi se bilo vedelo za to dejanje. V takem primeru ravna po tretjem odstavku prejšnjega člena.

(2) Če sodišče ne prekliče pogojne obsodbe, ravna po četrtem odstavku prejšnjega člena.
Če je bilo s pogojno obsodbo obsojencu naloženo, da izpolni kakšno obveznost iz tretjega odstavka 50. člena tega zakonika, pa je ni izpolnil v roku, ki mu je bil določen v sodbi, sme sodišče v mejah preizkusne dobe podaljšati rok za izpolnitev obveznosti ali pa preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi. Če spozna, da obsojenec iz upravičenih razlogov ne more izpolniti naložene obveznosti, mu sodišče lahko odpusti njeno izpolnitev ali pa jo nadomesti z drugo ustrezno obveznostjo, določeno v zakonu.
(1) Pogojna obsodba se sme preklicati v preizkusni dobi. Če stori obsojenec v tem času kaznivo dejanje, ki ima za posledico preklic pogojne obsodbe, pa se to s sodbo ugotovi šele po preteku preizkusne dobe, se sme pogojna obsodba preklicati najpozneje v enem letu, odkar je pretekla preizkusna doba.

(2) Če obsojenec v danem roku ne izpolni obveznosti iz tretjega odstavka 50. člena tega zakonika, sme sodišče najpozneje v enem letu, odkar je pretekla preizkusna doba, preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi.
(1) Ob pogojih, določenih v tem zakoniku, sme sodišče določiti, da bo storilec, ki mu je bila izrečena pogojna obsodba, za določen čas med preizkusno dobo pod varstvenim nadzorstvom.

(2) Varstveno nadzorstvo obsega z zakonom določeno pomoč, nadzor ali varstvo.

(3) Če obsojenec, ki mu je bilo izrečeno varstveno nadzorstvo, ne izpolnjuje obveznosti, ki mu jih je naložilo sodišče, ga sodišče lahko opomni ali mu prejšnje obveznosti nadomesti z drugimi ali podaljša varstveno nadzorstvo v mejah preizkusne dobe ali pa prekliče pogojno obsodbo.
(1) Ukrep varstvenega nadzorstva izreče sodišče, če spozna, da je storilcu med preizkusno dobo potrebna kakšna oblika takega nadzorstva (drugi odstavek prejšnjega člena). Ta ukrep izreče sodišče za določen čas v mejah preizkusne dobe, določene s pogojno obsodbo.

(2) Če sodišče ugotovi, da varstveno nadzorstvo ni več potrebno, sme izvrševanje tega ukrepa ustaviti še pred potekom preizkusne dobe.
(1) Ko izreče ukrep varstvenega nadzorstva, lahko odredi sodišče tudi eno ali več navodil, po katerih se mora ravnati obsojenec.

(2) Pri izbiri navodil upošteva sodišče zlasti storilčevo starost, njegove psihične lastnosti, nagibe, iz katerih je storil dejanje, osebne razmere, njegovo prejšnje življenje, okoliščine, v katerih je storil dejanje, ter njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju. Posebej mora paziti, da z izbiro navodil ne bo prizadelo obsojenčevega človeškega dostojanstva ali mu povzročilo posebnih težav.

(3) Navodila sodišča smejo obsegati naslednje naloge:
1) zdraviti se v ustreznem zdravstvenem zavodu;
2) obiskovati ustrezno poklicno, psihološko ali drugo posvetovalnico;
3) usposabljati se za poklic, ali sprejeti zaposlitev, ki ustreza obsojenčevemu zdravju, sposobnostim in nagnjenju;
4) porabljati dohodke v skladu z preživninskimi dolžnostmi.

(4) Med preizkusno dobo sme sodišče spremeniti ali odpraviti navodila po uradni dolžnosti, na predlog svetovalca ali obsojenca.
(1) Varstveno nadzorstvo izvršuje svetovalec, ki ga določi sodišče.

(2) Svetovalec pomaga obsojencu in nadzira izpolnjevanje navodil, ki jih je sodišče izreklo obsojencu. Pri tem je svetovalec dolžan:
1) s pomočjo in nadzorstvom ter praktičnimi napotki in nasveti za izvrševanje navodil sodišča prispevati k temu, da obsojenec v prihodnje ne bo storil novega kaznivega dejanja,
2) opravljati dolžnost iz prejšnje točke in vzdrževati stike z obsojencem obzirno ter na način, da ne bo obsojenec zaradi tega izpostavljen neprijetnostim,
3) občasno poročati sodišču o izvrševanju varstvenega nadzorstva, predlagati spremembo ali odpravo navodil ter ustavitev nadzorstva.
Če obsojenec med preizkusno dobo ne izpolnjuje navodil ali se izmika stikom s svetovalcem, ga sme sodišče posvariti, spremeniti navodila, podaljšati varstveno nadzorstvo v mejah določene preizkusne dobe ali preklicati pogojno obsodbo.
(1) Sodni opomin se sme izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, če so storjena v takih olajševalnih okoliščinah, ki jih delajo posebno lahka.

(2) Za določena kazniva dejanja se sme izreči sodni opomin ob pogojih, ki jih določa zakon, tudi kadar je zanje predpisan zapor do treh let.

(3) Sodni opomin sme sodišče izreči za več kaznivih dejanj, storjenih v steku, če so za vsako od teh dejanj podani pogoji iz prvega ali drugega odstavka tega člena.

(4) Pri odločanju, ali naj izreče sodni opomin, upošteva sodišče osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo kazenske odgovornosti in druge okoliščine, v katerih je dejanje storil.
Storilcem kaznivih dejanj se smejo izrekati naslednji varnostni ukrepi:
1) obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu;
2) obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti;
3) obvezno zdravljenje alkoholikov in narkomanov;
4) prepoved opravljanja poklica;
5) odvzem vozniškega dovoljenja;
6) odvzem predmetov.
(1) Sodišče sme izreči storilcu kaznivega dejanja enega ali več varnostnih ukrepov, kadar so zanje podani s tem zakonikom določeni pogoji.

(2) Obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu in obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti se izrekata neprištevnemu storilcu kaznivega dejanja samostojno. Poleg teh dveh ukrepov sme sodišče izreči tudi prepoved opravljanja poklica, odvzem vozniškega dovoljenja in odvzem predmetov.

(3) Odvzem vozniškega dovoljenja in odvzem predmetov se smeta izreči, če je bila storilcu izrečena kazen, pogojna obsodba, sodni opomin ali mu je bila odpuščena kazen.

(4) Obvezno zdravljenje alkoholikov in narkomanov in prepoved opravljanja poklica, se smeta izreči, če je bila storilcu izrečena kazen zapora ali v pogojni obsodbi določena kazen zapora.
(1) Storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v stanju neprištevnosti ali bistveno zmanjšane prištevnosti, izreče sodišče obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, če na podlagi teže storjenega kaznivega dejanja in stopnje storilčeve duševne motenosti ugotovi, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je takšno nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v zdravstvenem zavodu.

(2) Sodišče ustavi ukrep iz prejšnjega odstavka, ko ugotovi, da zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu nista več potrebna. Sodišče po preteku enega leta vsako leto znova odloči, ali je nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebno.

(3) Ukrep iz prvega odstavka tega člena traja za neprištevnega storilca največ deset let.

(4) Storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in je bil obsojen na zapor, se izvrševanje ukrepa iz prvega odstavka tega člena ustavi, ko je v zdravstvenem zavodu prestal čas, za katerega mu je bila izrečena kazen. Čas, prestan v zdravstvenem zavodu, se všteje v čas prestajanja kazni. Če je ta čas krajši od izrečene kazni, lahko sodišče odredi, da mora obsojenec prestati ostanek kazni, ali da naj bo izpuščen na pogojni odpust. Pri odločanju o pogojnem odpustu obsojenca upošteva sodišče zlasti uspeh zdravljenja, njegovo zdravstveno stanje, čas, ki ga je prestal v zdravstvenem zavodu, in ostanek kazni, ki je ni prestal.
(1) Storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v stanju neprištevnosti, izreče sodišče obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti, če ugotovi, da je to potrebno in da zadostuje za to, da storilec ne bo ponavljal hujših kaznivih dejanj.

(2) Sodišče sme izreči obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti tudi storilcu, čigar prištevnost je bistveno zmanjšana in je bil po četrtem odstavku prejšnjega člena izpuščen na pogojni odpust.

(3) Obvezno psihiatrično zdravljenje sme trajati najdalj dve leti. Sodišče po preteku enega leta ponovno odloči o tem, ali je obvezno zdravljenje na prostosti še potrebno.

(4) Če se storilec noče zdraviti na prostosti, ali če zdravljenje samovoljno opusti, ali če zdravljenje ni uspešno, lahko sodišče ob pogojih iz prvega odstavka prejšnjega člena odredi, da se ta ukrep izvršuje v ustreznem zdravstvenem zavodu. Tudi v takšnem primeru sme ta ukrep trajati največ dve leti. Sodišče po preteku enega leta ponovno odloči o tem, ali je ta ukrep še potreben.
(1) Storilcu, ki je storil kaznivo dejanje zaradi odvisnosti od alkohola ali mamil in je nevarnost, da bo zaradi tega ponavljal kazniva dejanja, sme sodišče izreči obvezno zdravljenje.

(2) Ukrep iz prejšnjega odstavka se izvršuje v zavodu za izvrševanje kazni ali v zdravstvenem zavodu. Čas, prestan v zdravstvenem zavodu, se všteje v kazen.

(3) Kadar izreče pogojno obsodbo, sme sodišče naložiti storilcu zdravljenje na prostosti, pri čemer upošteva zlasti njegovo pripravljenost za takšno zdravljenje. Če se storilec brez upravičenega razloga ne začne zdraviti, ali če zdravljenje samovoljno opusti, sme sodišče pogojno obsodbo preklicati.

(4) Če je bil ta ukrep izrečen ob kazni zapora, sme trajati, dokler kazen ni prestana. Če je bil ta ukrep izrečen ob pogojni obsodbi, sme trajati najdalj dve leti.
(1) Sodišče sme storilcu kaznivega dejanja prepovedati opravljanje določenega poklica, določene samostojne dejavnosti ali kakšne dolžnosti, če je zlorabil svoj poklic, položaj, dejavnost ali dolžnost za kaznivo dejanje in če sodišče utemeljeno sklepa, da bi bilo zaradi tega nevarno, če bi še naprej opravljal tako dejavnost.

(2) Sodišče določi, koliko časa naj traja ukrep iz prejšnjega odstavka; ta ne sme trajati manj kot eno leto in ne dalj kot pet let, šteto od pravnomočnosti odločbe, pri čemer se čas, prestan v zaporu ali zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo, ne všteva v čas trajanja tega ukrepa.

(3) Kadar izreče pogojno obsodbo, sme sodišče določiti, da bo ta obsodba preklicana, če storilec prekrši prepoved opravljanja poklica.

(4) Sodišče sme odločiti, da ta varnostni ukrep preneha, če sta pretekli dve leti od začetka njegovega izvrševanja. O tem odloči sodišče na prošnjo obsojenca, če ugotovi, da so prenehali razlogi za izrek tega ukrepa.
(1) Storilcu kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa sme sodišče odvzeti vozniško dovoljenje za določene vrste motornih vozil in pri tem določiti, da se mu ne sme izdati novo dovoljenje za čas od enega do petih let. Če storilec vozniškega dovoljenja nima, sodišče izreče, da se mu dovoljenje ne sme izdati.

(2) Sodišče sme izreči ta ukrep, če spozna, da bi storilčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegove nesposobnosti za varno upravljanje z motornimi vozili.

(3) Vozniško dovoljenje preneha veljati s pravnomočnostjo sodne odločbe. Čas, prestan v zaporu ali v zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo, se ne všteva v čas trajanja tega ukrepa.

(4) Po preteku časa, ki ga je določilo sodišče v okviru najmanjše in najvišje mere tega ukrepa, sme storilec na novo pridobiti vozniško dovoljenje ob splošnih pogojih, ki so predpisani za pridobitev posameznih vrst vozniških dovoljenj.

(5) Sodišče sme odločiti, da ta varnostni ukrep preneha in da sme storilec na novo pridobiti vozniško dovoljenje, če sta pretekli dve leti od začetka njegovega izvrševanja. O tem odloči sodišče na prošnjo obsojenca, če ugotovi, da so prenehali razlogi za izrek tega ukrepa.
(1) Predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem, se smejo vzeti, če so storilčeva last.

(2) Predmeti iz prejšnjega odstavka se smejo vzeti tudi tedaj, kadar niso storilčeva last, če to terjajo splošna varnost ali moralni razlogi, vendar pa pravica drugih terjati od storilca odškodnino s tem ni prizadeta.

(3) Z zakonom se sme določiti obvezen odvzem predmetov, tudi če niso storilčeva last.
(1) Za mladoletne storilce kaznivih dejanj veljajo določbe tega poglavja, druge določbe tega zakonika pa le, če ne nasprotujejo posebnim določbam, ki veljajo zanje.

(2) Posebne določbe, ki veljajo za mladoletne storilce kaznivih dejanj, se pod pogoji, določenimi v tem poglavju, uporabljajo tudi za polnoletne, kadar se jim sodi za kazniva dejanja, ki so jih storili kot mladoletniki, izjemoma pa tudi za tiste, ki so storili kaznivo dejanje kot mlajši polnoletniki.
Proti mladoletni osebi, ki ob storitvi kaznivega dejanja še ni bila stara štirinajst let (otrok), se ne smejo uporabiti kazenske sankcije.
(1) Mladoletniku, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja že star štirinajst let, pa še ni bil star šestnajst let (mlajši mladoletnik), se smejo izreči le vzgojni ukrepi.

(2) Mladoletniku, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja že star šestnajst let, pa še ni bil star osemnajst let (starejši mladoletnik), se smejo izreči vzgojni ukrepi pod pogoji, določenimi v tem zakoniku.

(3) Kazensko odgovornemu starejšemu mladoletniku se sme izjemoma izreči tudi denarna kazen ali mladoletniški zapor, ob teh kaznih pa kot stranski kazni tudi prepoved vožnje motornega vozila ali izgon tujca iz države.

(4) Mladoletnim storilcem kaznivih dejanj se lahko izrečejo tudi varnostni ukrepi, razen prepovedi opravljanja poklica, če jim je izrečen vzgojni ukrep, denarna kazen ali mladoletniški zapor.
Namen vzgojnih ukrepov in kazni za mladoletnike je, da se mladoletnim storilcem kaznivih dejanj z varstvom in s pomočjo, z nadzorstvom nad njimi, njihovim strokovnim usposabljanjem in razvijanjem njihove osebne odgovornosti zagotovijo njihova vzgoja, prevzgoja in pravilen razvoj.
(1) Vzgojni ukrepi so:
1) ukor;
2) navodila in prepovedi;
3) nadzorstvo organa socialnega varstva;
4) oddaja v vzgojni zavod;
5) oddaja v prevzgojni dom;
6) oddaja v zavod za usposabljanje.

(2) Ukor, navodila in prepovedi ali nadzorstvo organa socialnega varstva izreče sodišče mladoletniku, ki ga je potrebno opozoriti na nepravilnost njegovega ravnanja ter zagotoviti njegovo vzgojo, prevzgojo in pravilen razvoj v njegovem dotedanjem okolju s pomočjo kratkih ali trajnejših ukrepov ob ustreznem strokovnem vodenju.

(3) Oddajo v vzgojni zavod, oddajo v prevzgojni dom ali oddajo v zavod za usposabljanje (zavodski ukrepi) izreče sodišče mladoletniku, pri katerem so potrebni trajnejši vzgojni, prevzgojni ali zdravstveni ukrepi in njegova popolna ali delna izločitev iz dotedanjega okolja. Zavodski ukrepi se uporabijo kot skrajnje sredstvo in smejo trajati v mejah, določenih z zakonom, le toliko časa, kolikor je potrebno, da bo dosežen namen vzgojnih ukrepov.
Pri izbiri vzgojnega ukrepa upošteva sodišče mladoletnikovo starost in njegovo duševno razvitost, njegove psihične lastnosti, njegova nagnjenja, nagibe, iz katerih je dejanje storil, dotedanjo vzgojo, okolje in razmere, v katerih je živel, težo in naravo dejanja, ali mu je bil že prej izrečen vzgojni ukrep ali kazen, in vse druge okoliščine, ki vplivajo na to, da izreče sodišče tisti ukrep, s katerim bo najbolje dosežen namen vzgojnih ukrepov.
(1) Sodišče izreče mladoletniku ukor, če spozna, da bo že z grajo mladoletnika dosežen namen vzgojnih ukrepov.

(2) Ko izreče sodišče mladoletniku ukor, mu prikaže škodljivost in nepravilnost njegovega ravnanja in ga opozori, da mu bo lahko izreklo strožjo kazensko sankcijo, če bi storil novo kaznivo dejanje.
(1) Sodišče izreče mladoletniku eno ali več navodil ali prepovedi kot samostojen vzgojni ukrep, če je treba s primernimi ukrepi vplivati nanj in na njegovo vedenje.

(2) Sodišče lahko izreče mladoletniku naslednja navodila in prepovedi:
1) osebno se opravičiti oškodovancu;
2) poravnati se z oškodovancem tako, da mladoletnik s plačilom, z delom ali kako drugače povrne škodo, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem;
3) redno obiskovati šolo;
4) usposabljati se za poklic ali sprejeti zaposlitev, ki ustreza njegovemu znanju, sposobnosti in nagnjenju;
5) nastaniti se pri določeni družini, v domu ali drugje;
6) opraviti delo v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti;
7) zdraviti se v ustrezni zdravstveni organizaciji;
8) obiskovati vzgojno, poklicno, psihološko ali drugo podobno posvetovalnico;
9) udeležiti se programov socialnega treninga;
10) opraviti preizkus znanja prometnih predpisov;
11) prepoved vožnje motornega vozila pod pogoji, pod katerimi je mogoče to sankcijo izreči polnoletnim.

(3) Pri izbiri in izrekanju navodil in prepovedi sodišče praviloma upošteva mladoletnikovo pripravljenost za sodelovanje.

(4) Navodila ali prepovedi smejo trajati najdalj eno leto.

(5) Sodišče lahko navodila in prepovedi med izvrševanjem spremeni ali odpravi, če bo s tem bolje dosežen namen vzgojnih ukrepov.

(6) V okviru navodila iz 2. točke drugega odstavka tega člena določi sodišče obseg, obliko in način povrnitve škode, pri tem pa osebno delo mladoletnika ne sme preseči šestdeset ur v obdobju treh mesecev in mora biti razporejeno tako, da ni moteno mladoletnikovo šolanje ali njegova zaposlitev.

(7) V okviru navodila iz 6. točke drugega odstavka tega člena sme sodišče določiti mladoletniku opravljanje del do največ stodvajset ur v obdobju šestih mesecev in sicer tako, da ni moteno mladoletnikovo šolanje ali njegova zaposlitev.

(8) Navodilo iz 9. točke drugega odstavka tega člena izreče sodišče zlasti, če je to potrebno za mladoletnikovo izobraževanje ali delovno usposabljanje; sodišče sme določiti to navodilo za največ štiri ure dnevno, in sicer tako, da ni moteno mladoletnikovo šolanje ali njegova zaposlitev.

(9) Izvrševanje navodil iz 2., 6. in 9. točke drugega odstavka tega člena pripravijo in vodijo organi socialnega varstva; pri njihovem izvrševanju sodeluje in ga nadzoruje sodnik za mladoletnike.

(10) Pri izvrševanju navodil iz drugega odstavka tega člena se ne sme prizadeti mladoletnikovo človeško dostojanstvo.

(11) Če mladoletnik navodil ali prepovedi ne izpolnjuje, lahko sodišče namesto njih izreče vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva. Na to opozori sodišče mladoletnika, njegove starše, posvojitelja, rejnika ali skrbnika, ko izreče navodila ali prepovedi.
(1) Če mladoletnik potrebuje strokovno pomoč in nadzorstvo ter je potrebno trajneje vplivati na njegovo vzgojo, prevzgojo in pravilen razvoj, mu sodišče izreče nadzorstvo organa socialnega varstva.

(2) Sodišče odloči pozneje, kdaj preneha ta ukrep, z omejitvijo, da ne sme trajati manj kot eno leto in ne dalj kot tri leta. Dokler traja ta ukrep, ostane mladoletnik še naprej pri svojih starših ali drugih ljudeh, ki ga preživljajo, svetovalec, ki ga določi organ socialnega varstva, pa opravlja nadzorstvo.

(3) Določeni svetovalec mladoletnika nadzoruje, predvsem pa skrbi za njegovo šolanje, zaposlitev, izločitev iz okolja, ki nanj škodljivo vpliva, za potrebno zdravljenje in ureditev razmer, v katerih živi.

(4) Ob vzgojnem ukrepu nadzorstva organa socialnega varstva lahko sodišče določi mladoletniku katero izmed navodil in prepovedi iz prejšnjega člena, ki v tem primeru nimajo narave samostojnega vzgojnega ukrepa.
(1) Sodišče izreče oddajo v vzgojni zavod mladoletniku, glede katerega je treba poskrbeti za njegovo vzgojo in prevzgojo pod stalnim vodstvom in nadzorstvom strokovnih vzgojiteljev.

(2) V vzgojnem zavodu ostane mladoletnik najmanj šest mesecev in največ tri leta. Ko izreče sodišče ta ukrep, ne določi, koliko časa naj traja, temveč odloči o njegovem prenehanju pozneje.

(3) Vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod se lahko izvaja tudi v stanovanjskih skupinah, ki jih organizirajo vzgojni zavodi, ali z dnevnim bivanjem mladoletnikov v vzgojnem zavodu.
(1) Če so mladoletniku potrebni učinkovitejši prevzgojni ukrepi, izreče sodišče oddajo v prevzgojni dom.

(2) Pri odločanju o tem, ali naj izreče ta ukrep, upošteva sodišče zlasti naravo in težo storjenega kaznivega dejanja ter okoliščino, ali so bili mladoletniku že prej izrečeni vzgojni ukrepi ali kazni.

(3) V prevzgojnem domu ostane mladoletnik najmanj eno leto in največ tri leta. Ko izreče sodišče ta ukrep, ne določi, koliko časa naj traja, temveč odloči o njegovem prenehanju pozneje.
(1) Mladoletniku, ki je moten v duševnem ali telesnem razvoju, sme izreči sodišče namesto oddaje v vzgojni zavod ali prevzgojni dom oddajo v ustrezen zavod za usposabljanje.

(2) Ta ukrep lahko izreče sodišče tudi namesto varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, če je mogoče v zavodu za usposabljanje poskrbeti za zdravljenje in varstvo in s tem doseči namen tega varnostnega ukrepa.

(3) Mladoletnik ostane v zavodu za usposabljanje dokler je to potrebno za njegovo usposabljanje, zdravljenje ali varstvo, vendar najdalj tri leta.

(4) Če je sodišče izreklo mladoletniku ta vzgojni ukrep namesto varnostnega ukrepa po drugem odstavku tega člena, po preteku enega leta vsako leto znova odloči, ali sta zdravljenje in varstvo še potrebna. Ob mladoletnikovi polnoletnosti pa sodišče preizkusi, ali je potrebno, da še ostane v tem zavodu, ali pa ga je treba premestiti v ustrezen zavod za polnoletne osebe.
(1) Sodišče lahko pogojno odpusti mladoletnika, kateremu je bil izrečen vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod ali oddaje v prevzgojni dom, ko je prebil v zavodu najmanj eno leto, če je mogoče na podlagi doseženih rezultatov vzgoje in prevzgoje utemeljeno sklepati, da v času trajanja pogojnega odpusta ne bo ponavljal kaznivih dejanj.

(2) Sodišče lahko odloči, da se za čas trajanja pogojnega odpusta mladoletniku izreče vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva.

(3) Sodišče lahko prekliče pogojni odpust, če stori mladoletnik novo kaznivo dejanje ali se ne drži obveznosti v okviru vzgojnega ukrepa nadzorstva organa socialnega varstva. V tem primeru se čas, prestan na pogojnem odpustu, ne šteje v čas trajanja vzgojnega ukrepa.

(4) Pogojni odpust lahko traja najdalj do izteka zakonskega roka trajanja izrečenega zavodskega ukrepa ali dokler sodišče ne ustavi izvrševanja tega ukrepa, ali ga zamenja z drugim vzgojnim ukrepom.
(1) Kadar se po odločbi, s katero je bil izrečen vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva ali zavodski ukrep, pokažejo okoliščine, ki jih ni bilo takrat, ko se je o tem odločalo, ali se zanje ni vedelo, so pa take, da bi vplivale na odločbo, se izvrševanje izrečenega ukrepa lahko ustavi, ali pa se ta nadomesti z drugim vzgojnim ukrepom.

(2) Poleg primerov iz prejšnjega odstavka se sme, če ni za posamezne ukrepe določeno drugače, glede na uspeh vzgoje, prevzgoje ali usposabljanja, izvrševanje ukrepa ustaviti ali pa izrečeni ukrep nadomestiti z drugim ukrepom, s katerim bo bolje dosežen namen vzgojnih ukrepov. Glede zavodskih ukrepov je mogoča ustavitev izvrševanja ali nadomestitev z drugim ukrepom z naslednjimi omejitvami:
1) izvrševanje oddaje v vzgojni zavod se pred potekom šestih mesecev ne sme ustaviti, do preteka tega roka pa se sme nadomestiti samo z oddajo mladoletnika v prevzgojni dom ali zavod za usposabljanje;
2) izvrševanje oddaje v prevzgojni dom se pred potekom enega leta ne sme ustaviti, do tega časa pa se sme nadomestiti z oddajo mladoletnika v vzgojni zavod ali v zavod za usposabljanje.
(1) Če je preteklo od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil izrečen vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva ali zavodski ukrep, več kot eno leto, pa se ukrep ni začel izvrševati, odloči sodišče, ali naj se izrečeni ukrep izvrši ali ne, lahko pa ga tudi nadomesti s kakšnim drugim vzgojnim ukrepom.

(2) Tako ravna sodišče tudi, če se je vzgojni ukrep sicer začel izvrševati, pa se zaradi bega mladoletnika iz vzgojnega zavoda ali iz drugega razloga ni izvrševal dalj kot eno leto.
(1) Če je storil mladoletnik več kaznivih dejanj v steku, presoja sodišče pri izbiri vzgojnih ukrepov, ki so predpisani v tem zakoniku, enotno vsa dejanja, ne da bi določalo za vsako poseben ukrep.

(2) Tako ravna sodišče tudi tedaj, kadar po izreku vzgojnega ukrepa ugotovi, da je mladoletnik pred njegovim izrekom ali po izreku storil kakšno kaznivo dejanje.
Podatki iz evidence o vzgojnih ukrepih se smejo dajati samo sodiščem, državnim tožilstvom in organom za notranje zadeve v zvezi s kazenskim postopkom proti mladoletniku ter organom socialnega varstva in zavodom, ki izvršujejo vzgojne ukrepe.
Nadzorstvo glede zakonitega in pravilnega izvrševanja vzgojnih ukrepov izvaja sodišče, ki je izreklo ukrep.
(1) Starejšemu mladoletniku sme sodišče, upoštevajoč tudi namen vzgojnih ukrepov, za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen zapora do petih let ali denarna kazen, izreči denarno kazen, če jo je po svojih dohodkih zmožen sam plačati.

(2) Če se denarna kazen mladoletniku izreče v dnevnih zneskih, njena najnižja mera znaša dva dnevna zneska, najvišja pa stoosemdeset dnevnih zneskov; če se mu denarna kazen izreče v določenem znesku, je njena najnižja mera 10.000 tolarjev, najvišja pa 1,500.000 tolarjev. Glede drugih pravil o odmeri denarne kazni uporabi sodišče določbe 38. člena tega zakonika.

(3) Če se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, sodišče namesto nje izreče enega izmed vzgojnih ukrepov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 74. člena tega zakonika.

(4) Če stori mladoletnik več kaznivih dejanj v steku in sodišče spozna, da je treba za vsa dejanja izreči mladoletniku denarno kazen, izreče eno kazen v skladu z določbo drugega odstavka tega člena.

(5) Če pa sodišče spozna, da bi bilo treba starejšega mladoletnika za kakšno kaznivo dejanje kaznovati z denarno kaznijo, za drugo pa izreči vzgojni ukrep, izreče za vsa kazniva dejanja v steku denarno kazen ali vzgojni ukrep.
(1) Starejšemu mladoletniku sme sodišče izreči mladoletniški zapor za kaznivo dejanje, za katero je z zakonom predpisana kazen zapora petih ali več let, če zaradi narave in teže dejanja in zaradi visoke stopnje kazenske odgovornosti ne bi bilo upravičeno izreči vzgojnega ukrepa.

(2) Mladoletniški zapor ne sme biti krajši od šestih mesecev in ne daljši od petih let. Za kazniva dejanja, za katera je mogoče izreči kazen zapora tridesetih let, se sme izreči mladoletniški zapor do desetih let. Mladoletniški zapor se izreka na leta in cele mesece.

(3) Pri odmeri mladoletniškega zapora sodišče ni vezano na najmanjšo mero kazni zapora, predpisano za storjeno dejanje.
(1) Pri odmeri mladoletniškega zapora upošteva sodišče poleg olajševalnih in obteževalnih okoliščin (41. člen tega zakonika) še stopnjo mladoletnikove osebne zrelosti in čas, potreben za njegovo vzgojo, prevzgojo in strokovno usposabljanje.

(2) Če stori mladoletnik dvoje ali več kaznivih dejanj v steku in sodišče spozna, da je treba za vsa dejanja izreči mladoletniški zapor, izreče sodišče eno kazen v mejah zakonske mere te kazni. Če pa sodišče spozna, da bi bilo treba mladoletnika za kakšno kaznivo dejanje, ki je v steku, kaznovati z mladoletniškim zaporom, za druga kazniva dejanja pa izreči denarno kazen ali vzgojni ukrep, izreče za vsa dejanja v steku samo mladoletniški zapor.

(3) Tako ravna sodišče tudi tedaj, kadar se po izreku mladoletniškega zapora ugotovi, da je mladoletnik pred njegovim izrekom ali po njem storil kakšno kaznivo dejanje.
(1) Če izreče sodišče med izvrševanjem vzgojnega ukrepa starejšemu mladoletniku mladoletniški zapor, preneha vzgojni ukrep, ko začne mladoletnik prestajati to kazen.

(2) Če izreče sodišče po izreku vzgojnega ukrepa polnoletnemu storilcu kaznivega dejanja mladoletniški zapor ali kazen zapora najmanj enega leta, se vzgojni ukrep ne izvrši; če pa se že izvršuje, se izvrševanje ustavi, ko začne prestajati kazen.

(3) Če izreče sodišče po izreku vzgojnega ukrepa polnoletnemu storilcu kaznivega dejanja kazen zapora manj kot eno leto, odloči v sodbi, ali naj se po prestani kazni vzgojni ukrep izvrši ali ne.

(4) Če izreče sodišče polnoletnemu storilcu kaznivega dejanja med izvrševanjem vzgojnega ukrepa zapor v trajanju manj od enega leta, odloči v sodbi, ali naj se po prestani kazni izvrševanje vzgojnega ukrepa nadaljuje ali pa naj se ustavi, ko se začne izvrševati izrečena kazen.
(1) Polnoletnemu, ki je dopolnil enaindvajset let, se ne sme soditi za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot mlajši mladoletnik.

(2) Če polnoletni, ki je storil kaznivo dejanje kot mlajši mladoletnik, med sojenjem še ni dopolnil enaindvajset let, se mu sme soditi samo za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen hujša od petih let zapora. Takšnemu polnoletnemu sme sodišče izreči samo ustrezen zavodski vzgojni ukrep. Pri presoji, ali naj izreče ta ukrep, upošteva sodišče vse okoliščine primera, zlasti pa težo storjenega dejanja, čas, ki je pretekel od njegove storitve, storilčevo vedenje in namen tega vzgojnega ukrepa.
(1) Polnoletnemu se sme izreči za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, ustrezen zavodski vzgojni ukrep, ob pogojih iz 88. člena tega zakonika denarno kazen, ob pogojih iz 89. člena tega zakonika pa tudi mladoletniški zapor. Pri presoji, ali naj izreče sankcijo in katero izmed naštetih sankcij, upošteva sodišče vse okoliščine primera, zlasti pa težo storjenega dejanja, čas, ki je pretekel od njegove storitve, storilčevo vedenje in namen, ki ga je treba doseči s temi sankcijami.

(2) Polnoletnemu, ki je storil kaznivo dejanje kot starejši mladoletnik in ki je med sojenjem dopolnil enaindvajset let, sme izreči sodišče namesto mladoletniškega zapora zapor ali pogojno obsodbo. Kazen zapora, izrečena v takšnem primeru, ima glede rehabilitacije, izbrisa obsodbe in pravnih posledic enak pravni učinek kot mladoletniški zapor.
(1) Storilcu, ki je kot polnoleten storil kaznivo dejanje, pa med sojenjem še ni dopolnil enaindvajset let, sme sodišče izreči vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva ali zavodski ukrep, če spozna, da je glede na njegovo osebnost in okoliščine, v katerih je storil dejanje, primerneje namesto kazni zapora izreči tak ukrep.

(2) Mlajšemu polnoletniku, ki mu je bil izrečen vzgojni ukrep, sme sodišče ob pogojih, določenih v tem zakoniku, izreči tudi stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila in varnostne ukrepe, razen prepovedi opravljanja poklica.

(3) Izrečeni vzgojni ukrep sme trajati najdalj do tedaj, ko storilec dopolni triindvajset let.
(1) Nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega.

(2) Korist iz prejšnjega odstavka tega člena se odvzame s sodno odločbo, s katero je bilo ob pogojih, določenih v tem zakoniku, ugotovljeno kaznivo dejanje.
(1) Storilcu ali drugemu prejemniku koristi se odvzamejo denar, dragocenosti in vsaka druga premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, če pa mu jih ni mogoče odvzeti, se mu odvzame premoženje, ki ustreza premoženjski koristi.

(2) Če storilcu ali drugemu prejemniku koristi ni mogoče odvzeti premoženjske koristi ali premoženja, ki ustreza premoženjski koristi, se mu naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej premoženjski koristi. Sodišče sme v upravičenih primerih dovoliti, da se denarni znesek, ki ustreza premoženjski koristi, lahko plača tudi v obrokih, pri čemer pa rok plačila ne sme biti daljši od dveh let.

(3) Premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, se lahko odvzame tudi tistim, na katere je bila prenešena brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti, če so vedeli ali bi bili mogli vedeti, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega.

(4) Če je bila premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, prenešena na bližnje sorodnike storilca kaznivega dejanja (razmerja iz 230. člena tega zakonika), ali če je bilo zaradi onemogočanja odvzema premoženjske koristi po prvem odstavku tega člena na te osebe prenešeno kakšno drugo njegovo premoženje, se jim to odvzame, razen če dokažejo, da so zanj plačali dejansko vrednost.
(1) Če je bil oškodovancu v kazenskem postopku prisojen premoženjskopravni zahtevek, izreče sodišče odvzem premoženjske koristi, kolikor ta presega oškodovancu prisojeni premoženjskopravni zahtevek.

(2) Oškodovanec, ki ga je sodišče v kazenskem postopku glede premoženjskopravnega zahtevka napotilo na pravdo, lahko zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti, če začne pravdo v šestih mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil napoten na pravdo, in če zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil ugotovljen njegov zahtevek.

(3) Oškodovanec, ki ni priglasil premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, lahko zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti, če je pravdo za ugotovitev svojega zahtevka začel v treh mesecih od dneva, ko je zvedel za odločbo, s katero je bila odvzeta premoženjska korist, najpozneje pa v dveh letih od pravnomočnosti te odločbe, in če v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bil ugotovljen njegov zahtevek, zahteva poplačilo iz odvzete vrednosti.
Če je bila s kaznivim dejanjem ali zaradi njega pridobljena premoženjska korist pravni osebi, se ji taka korist odvzame. Pravni osebi se odvzame tudi premoženjska korist ali premoženje, ki ustreza premoženjski koristi, če ga osebe, navedene v prvem odstavku 96. člena tega zakonika, prenesejo nanjo brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti.
(1) Obsodbe za določena kazniva dejanja ali na določene kazni imajo lahko za pravno posledico prenehanje oziroma izgubo določenih pravic ali prepoved pridobitve določenih pravic.

(2) Pravne posledice obsodbe ne morejo nastati, če je bila storilcu za kaznivo dejanje izrečena denarna kazen, pogojna obsodba ali sodni opomin ali če mu je bila kazen odpuščena.

(3) Pravne posledice obsodbe se smejo predpisati samo z zakonom in nastanejo po samem zakonu, s katerim so predpisane.

(4) Za storilca se sme uporabiti samo tista pravna posledica obsodbe, ki je bila z zakonom določena ob času storitve kaznivega dejanja.
(1) Pravna posledica obsodbe, ki se nanaša na prenehanje ali izgubo določenih pravic, je prenehanje opravljanja določenih javnih funkcij ali pooblastil uradne osebe.

(2) Pravne posledice, ki so v prepovedi pridobitve določenih pravic so:
1) prepoved opravljanja določenih javnih funkcij ali pooblastil uradne osebe;
2) prepoved pridobitve določenega poklica;
3) prepoved pridobitve določenih dovoljenj ali odobritev, ki jih dajejo državni organi s svojo odločbo.

(3) Pravne posledice iz prejšnjega odstavka ne morejo nastati za mladoletnika.
(1) Pravne posledice učinkujejo od dneva pravnomočnosti obsodbe.

(2) Pravne posledice obsodbe, ki so v prepovedi pridobitve določenih pravic, smejo trajati največ pet let od dneva, ko je bila kazen prestana, odpuščena ali zastarana, če ni za posamezne pravne posledice z zakonom določen krajši rok.

(3) Po preteku dveh let od dneva, ko je bila kazen prestana, zastarana ali odpuščena, sme sodišče na prošnjo obsojenca odrediti, da preneha pravna posledica obsodbe, ki se nanaša na prepoved pridobitve določene pravice.

(4) Pri presoji, ali naj odredi prenehanje pravne posledice obsodbe, upošteva sodišče vedenje obsojenca po obsodbi, ali je povrnil škodo, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem, kot tudi druge okoliščine, ki kažejo, da je prenehanje pravne posledice obsodbe utemeljeno.

(5) S prenehanjem pravnih posledic obsodbe niso prizadete tiste pravice drugih, ki se opirajo na obsodbo.

(6) Z izbrisom obsodbe prenehajo njene pravne posledice.
(1) Po prestani, odpuščeni ali zastarani kazni zapora ali mladoletniškega zapora imajo obsojenci vse pravice, ki so določene v ustavi, zakonih in drugih predpisih in lahko pridobivajo vse pravice, razen tistih, ki so jim omejene zaradi izrečenega varnostnega ukrepa ali zaradi nastalih pravnih posledic obsodbe.

(2) Prejšnji odstavek velja tudi za tiste, ki so na pogojnem odpustu.
(1) Z zakonsko rehabilitacijo se izbriše obsodba iz kazenske evidence in prenehajo vse njene pravne posledice, obsojenec pa velja za neobsojenega.

(2) Za obsodbo velja pravnomočna odločba, kakor tudi spremembe te odločbe z amnestijo ali pomilostitvijo.

(3) Obsodba se izbriše iz kazenske evidence v določenem roku, od kar je bila kazen izvršena, zastarana ali odpuščena, če obsojenec v tem roku ne stori novega kaznivega dejanja.

(4) Roki iz prejšnjega odstavka so:
1) za obsodbo, s katero je bil storilcu izrečen sodni opomin in za obsodbo, s katero mu je bila odpuščena kazen - eno leto od pravnomočnosti sodne odločbe;
2) za pogojno obsodbo - eno leto, odkar je pretekla preizkusna doba;
3) za obsodbo na denarno kazen, stransko kazen, kazen zapora do enega leta ali na mladoletniški zapor - tri leta;
4) za obsodbo na kazen zapora nad eno leto do treh let - pet let;
5) za obsodbo na kazen zapora nad tri leta do petih let - osem let;
6) za obsodbo na kazen zapora nad pet do deset let - deset let;
7) za obsodbo na kazen zapora nad deset do petnajst let - petnajst let.

(5) Obsodba na kazen zapora nad petnajst let se ne izbriše.

(6) Obsodba se ne more izbrisati iz kazenske evidence, dokler trajajo varnostni ukrepi.
Sodišče sme na prošnjo obsojenca odločiti, da se obsodba izbriše iz kazenske evidence in da obsojenec velja za neobsojenega, če je potekla polovica z zakonom določenega roka, po preteku katerega se obsodba izbriše, če obsojenec v tem času ni storil novega kaznivega dejanja. Pri odločanju o izbrisu upošteva sodišče vedenje obsojenca po prestani kazni, naravo kaznivega dejanja in druge okoliščine, ki so pomembne za izbris obsodbe.
(1) Kazenska evidenca obsega: osebne podatke o storilcih kaznivih dejanj; podatke o izrečenih kaznih, varnostnih ukrepih, pogojnih obsodbah, sodnih opominih in obsodbah, s katerimi je bila storilcem kaznivih dejanj, o katerih se vodi kazenska evidenca, oproščena kazen, ter o njihovih pravnih posledicah; poznejše spremembe podatkov o obsodbah, ki so bile vpisane v kazensko evidenco, kakor tudi podatke o izvršeni kazni in o razveljavitvi vpisa neupravičene obsodbe.

(2) O vzgojnih ukrepih se vodi posebna evidenca, ki obsega osebne podatke o mladoletniku, podatke o izrečenih vzgojnih ukrepih ter podatke o izvršenih vzgojnih ukrepih oziroma druge podatke, ki se nanašajo na izvrševanje vzgojnih ukrepov.

(3) Podatki iz kazenske evidence se dajejo le za neizbrisane obsodbe sodišču, državnemu tožilstvu in organom za notranje zadeve v zvezi s kazenskim postopkom, ki teče zoper prej obsojeno osebo, organom, pristojnim za izvrševanje kazenskih sankcij, in pristojnim organom, ki sodelujejo v postopku za podelitev amnestije, pomilostitve ali za izbris obsodbe.

(4) Podatki iz kazenske evidence o neizbrisani obsodbi se smejo dati na obrazloženo zahtevo državnim organom, pravnim osebam in zasebnim delodajalcem le, če še trajajo pravne posledice obsodbe ali varnostni ukrepi ali pa, če imajo upravičen, na zakonu utemeljen interes.

(5) Posamezniku se sme na njegovo zahtevo dati podatke o tem, da je bil oziroma da ni bil obsojen, samo, če jih potrebuje za uveljavitev svojih pravic.

(6) Podatki o neizbrisanih sodbah, ki so jih državljanom Republike Slovenije izrekla tuja sodišča, se smejo dati samo organom iz tretjega odstavka tega člena in organom iz 86. člena tega zakonika.

(7) Določbe o zakonski rehabilitaciji in izbrisu sodbe (103. člen) in o sodni rehabilitaciji (104. člen) se smiselno uporabljajo tudi, kadar gre za sodbo, ki jo je slovenskemu državljanu izreklo tuje sodišče.
(1) Z ustavo in zakoni zajamčene pravice tistih, proti katerim se izvršujejo kazenske sankcije, se smejo, v skladu z zakonom, odvzeti ali omejiti samo, kolikor je nujno, da se izvrši posamezna kazenska sankcija.

(2) Oseba, proti kateri se izvršuje kazenska sankcija, ne sme biti podvržena mučenju ali drugi obliki okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. V primeru, ko je bila podvržena takšnemu ravnanju, ji mora biti zagotovljeno sodno varstvo.
(1) Obsojenci prestajajo kazen zapora v zaprtih, polodprtih in odprtih zavodih za prestajanje kazni zapora.

(2) Obsojenci se razvrščajo v te zavode glede na to, koliko mora biti omejena njihova prostost.

(3) Če je obsojencu izrečena kazen zapora do treh let, lahko sodišče odredi, da jo prestaja v odprtem zavodu, če mu je izrečena kazen zapora do petih let, pa lahko sodišče odredi, da jo prestaja v polodprtem zavodu.

(4) Kazen zapora do treh mesecev je mogoče izvršiti tudi tako, da obsojeni namesto kazni zapora opravi v obdobju najdalj šest mesecev delo v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti v obsegu najmanj osemdeset ali največ dvestoštirideset ur. To delo se razporedi tako, da ne moti obsojenčevih obveznosti iz delovnega razmerja. O obliki takšne izvršitve odloča sodišče, ki je izreklo kazen na prvi stopnji, upoštevajoč pri tem objektivne in subjektivne okoliščine storilca in njegovo privolitev v tak način izvršitve kazni zapora. Če obsojeni ne izpolnjuje nalog, ki izvirajo iz opravljanja dela v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti, lahko sodišče odredi, da se izrečena kazen zapora izvrši.
(1) Z obsojenci je treba ravnati človeško, spoštovati njihovo osebno dostojanstvo ter varovati njihovo telesno in duševno celovitost.

(2) Ni dovoljeno uporabljati prevzgojnih, medicinskih ali psiholoških postopkov, ki posegajo v obsojenčevo osebnost, in jih obsojenec upravičeno izrecno zavrača.
(1) Obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, sme biti odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do preteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja.

(2) Obsojenec, ki mu je sodišče izreklo kazen nad petnajst let zapora, sme biti pogojno odpuščen s prestajanja kazni potem, ko je prestal tri četrtine kazni.

(3) Organ, ki odloča o pogojnem odpustu, in postopek za odločanje o pogojnem odpustu, določa zakon.

(4) Obsojenec je lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, izvršena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi na področju zdravljenja odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti.

(5) Izjemoma sme biti pogojno odpuščen tudi obsojenec, ki je prestal le tretjino kazni, če je podan pogoj iz četrtega odstavka tega člena in če posebne okoliščine, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost, kažejo, da ne bo ponovil kaznivega dejanja.

(6) Starejši mladoletnik, ki prestaja mladoletniški zapor, je lahko pogojno odpuščen, ko prestane tretjino kazni, vendar ne prej, preden ne prebije šestih mesecev v zavodu za prestajanje mladoletniškega zapora. Za čas, ko je na pogojnem odpustu, lahko sodišče odredi nadzorstvo organa socialnega varstva.
(1) Sodišče prekliče pogojni odpust, če stori obsojenec medtem, ko je na pogojnem odpustu, eno ali več kaznivih dejanj, za katera je izreklo kazen zapora nad eno leto.

(2) Sodišče lahko prekliče pogojni odpust, če stori pogojno odpuščeni eno ali več kaznivih dejanj, za katera je izreklo kazen zapora do enega leta. Pri presoji, ali naj prekliče pogojni odpust, upošteva sodišče zlasti sorodnost storjenih kaznivih dejanj, njihov pomen, nagibe, iz katerih so bila storjena, in druge okoliščine, ki kažejo, da je preklic pogojnega odpusta utemeljen.

(3) Kadar sodišče prekliče pogojni odpust, izreče kazen po 47. in drugem odstavku 48. člena tega zakonika; pri tem vzame kot določen tisti del prej izrečene kazni, ki je obsojenec še ni prestal.

(4) Določbe prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena se uporabljajo tudi, kadar obsodi sodišče pogojno odpuščenega za dejanje, ki ga je storil, preden je bil pogojno odpuščen.

(5) Če je pogojno odpuščeni obsojen na kazen zapora do enega leta in sodišče ne prekliče pogojnega odpusta, se pogojni odpust podaljša za čas, ko je obsojenec prestajal kazen zapora.

(6) Če stori obsojenec v času pogojnega odpusta kaznivo dejanje, ki ima za posledico preklic pogojnega odpusta, pa se to s sodbo ugotovi šele po njegovem preteku, se sme pogojni odpust preklicati najpozneje v enem letu, odkar je čas pogojnega odpusta pretekel.
(1) Kolikor ni v tem zakoniku drugače določeno, kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo:
1) petindvajset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor tridesetih let;
2) petnajst let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad deset let;
3) deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad pet let;
4) pet let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto;
5) tri leta od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen.

(2) Če je za kaznivo dejanje predpisanih več kazni, se zastaralni rok določi po najhujši predpisani kazni.

(3) Ne glede na določbe prvega odstavka tega člena v primerih kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost in kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo, družino in mladino, storjenih proti mladoletni osebi, rok za zastaranje kazenskega pregona ne more izteči pred potekom petih let od polnoletnosti oškodovanca.
(1) Zastaranje kazenskega pregona se začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno.

(2) Zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati.

(3) Zastaranje pretrga vsako procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja.

(4) Zastaranje se pretrga tudi tedaj, če stori storilec v času, ko teče zastaralni rok, enako hudo ali hujše kaznivo dejanje.

(5) Po vsakem pretrganju se začne zastaranje znova.

(6) Kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona.
(1) Če ni v tem zakoniku drugače določeno, se izrečena kazen ne sme več izvršiti, ko je preteklo:
1) petindvajset let od obsodbe na trideset let zapora;
2) petnajst let od obsodbe na zapor nad deset let;
3) deset let od obsodbe na zapor nad pet let;
4) pet let od obsodbe na zapor nad eno leto;
5) tri leta od obsodbe na zapor do enega leta ali na denarno kazen.

(2) Mladoletniški zapor se ne sme izvršiti, ko je preteklo:
1) deset let od obsodbe na mladoletniški zapor nad pet let;
2) pet let od obsodbe na mladoletniški zapor nad tri leta;
3) tri leta od obsodbe na mladoletniški zapor do treh let.
(1) Izvršitev denarne kazni kot stranske kazni zastara, ko pretečeta dve leti od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila ta kazen izrečena.

(2) Izvršitev prepovedi vožnje motornega vozila in izgon tujca iz države kot stranskih kazni zastara, ko zastara glavna kazen.

(3) Izvršitev varnostnih ukrepov obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, odvzema vozniškega dovoljenja in odvzema predmetov zastara, ko pretečejo tri leta od pravnomočnosti odločbe, s katero so bili ti ukrepi izrečeni.

(4) Izvršitev varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov zastara hkrati s kaznijo, ob kateri je bil ta ukrep izrečen, oziroma s potekom preizkusne dobe določene v pogojni obsodbi.

(5) Izvršitev varnostnega ukrepa prepovedi opravljanja poklica zastara, ko preteče čas, za katerega je bil ukrep izrečen.
(1) Zastaranje izvršitve kazni se začne tistega dne, ko postane sodba pravnomočna; če je pogojna obsodba preklicana, pa tistega dne, ko postane pravnomočna odločba o preklicu.

(2) Zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti.

(3) Zastaranje pretrga vsako dejanje pristojnega organa, ki mu je namen izvršitev kazni.

(4) Po vsakem pretrganju se začne zastaranje znova.

(5) Izvršitev kazni zastara v vsakem primeru, ko preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje izvršitve kazni.

(6) Določbe od drugega do petega odstavka tega člena veljajo smiselno tudi za zastaranje izvršitve varnostnih ukrepov.
Kazenski pregon in izvršitev kazni ne zastarata za kazniva dejanja iz členov 373 do 378 tega zakonika, kot tudi ne za tista kazniva dejanja, za katera po mednarodnih pogodbah zastaranje ne more nastopiti.
(1) Z amnestijo se osebam, ki so je deležne, odpusti pregon, popolnoma ali delno odpusti izvršitev kazni, izrečena kazen spremeni v milejšo, izbriše obsodba ali odpravi določena pravna posledica obsodbe.

(2) Če se z amnestijo spremeni odločba o kazenski sankciji, se uporabijo določbe splošnega dela tega zakonika.
(1) S pomilostitvijo se po imenu določeni osebi odpusti pregon ali popolnoma ali delno odpusti izvršitev kazni, izrečena kazen spremeni v milejšo ali v pogojno obsodbo ali izbriše obsodba ali odpravi oziroma skrajša trajanje določene pravne posledice obsodbe.

(2) Če se s pomilostitvijo spremeni odločba o kazenski sankciji, se uporabijo določbe splošnega dela tega zakonika.
Z amnestijo ali pomilostitvijo niso prizadete tiste pravice drugih, ki se opirajo na obsodbo.
(1) Kazenski zakon Republike Slovenije velja za vsakogar, kdor stori kaznivo dejanje na ozemlju Republike Slovenije.

(2) Kazenski zakon Republike Slovenije velja tudi za vsakogar, kdor stori kaznivo dejanje na domači ladji, ne glede na to, kje je bila ladja ob storitvi dejanja.

(3) Kazenski zakon Republike Slovenije velja tudi za vsakogar, kdor stori kaznivo dejanje na domačem civilnem letalu med poletom ali na domačem vojaškem letalu, ne glede na to, kje je bilo letalo ob storitvi dejanja.
Ta zakonik velja za vsakogar, kdor stori v tujini kaznivo dejanje iz 249. člena tega zakonika, če se ponarejanje nanaša na domač denar ter katero izmed kaznivih dejanj iz 348. do 362. člena tega zakonika.
Kazenski zakon Republike Slovenije velja za državljana Republike Slovenije tudi, če stori v tujini kakšno drugo kaznivo dejanje, poleg kaznivih dejanj, naštetih v prejšnjem členu, če se zaloti na ozemlju Republike Slovenije ali če se ji izroči.
(1) Kazenski zakon Republike Slovenije velja tudi za tujca, ki stori zunaj Republike Slovenije, proti njej ali proti njenemu državljanu kaznivo dejanje, čeprav ne gre pri tem za kazniva dejanja, našteta v 121. členu tega zakonika, če se zaloti na ozemlju Republike Slovenije ali če se ji izroči.

(2) Kazenski zakon Republike Slovenije velja tudi za tujca, ki stori proti tuji državi ali proti tujcu v tujini kaznivo dejanje, če se zaloti na ozemlju Republike Slovenije, pa se ne izroči tuji državi. V takem primeru sodišče ne sme izreči hujše kazni od tiste, ki je predpisana z zakonom države, v kateri je bilo kaznivo dejanje storjeno.
(1) Če se je v primeru iz 120. člena tega zakonika začel ali končal kazenski postopek v tuji državi, se storilec preganja v Republiki Sloveniji samo z dovoljenjem ministra za pravosodje.

(2) V primerih iz 122. in 123. člena tega zakonika se storilec ne preganja:
1) če je kazen, na katero je bil v tujini obsojen, popolnoma prestal, ali je bilo skladno z mednarodno pogodbo odločeno, da bo v tujini izrečeno kazen prestal v Republiki Sloveniji;
2) če je bil v tujini s pravnomočno sodbo oproščen ali mu je bila kazen odpuščena, ali je izvršitev kazni zastarala;
3) če se za kaznivo dejanje po tujem zakonu preganja na zahtevo oškodovanca, takšna zahteva pa ni bila vložena.

(3) V primerih iz 122. in 123. člena tega zakonika se storilec preganja samo, če je dejanje kaznivo tudi po zakonu države, v kateri je bilo storjeno.

(4) Če gre v primeru iz 122. člena tega zakonika za dejanje, ki po zakonu države, v kateri je bilo storjeno, ni kaznivo, gre pa za dejanje storjeno proti Republiki Sloveniji ali njenemu državljanu, se sme storilec preganjati samo z dovoljenjem ministra za pravosodje.

(5) Če v primeru iz prejšnjega člena tega zakonika dejanje po zakonu države, v kateri je bilo storjeno, ni kaznivo, se sme storilec preganjati v Republiki Sloveniji le z dovoljenjem ministra za pravosodje in če gre za dejanje, ki je takrat, ko je bilo storjeno, veljalo za kaznivo dejanje po splošnih pravnih načelih, priznanih od mednarodne skupnosti.

(6) V primeru iz 120. člena tega zakonika se sme ob pogojih, ki jih določa zakon, pregon tujca odstopiti drugi državi.
Pripor, odvzem prostosti med izročitvenim postopkom ter kazen, ki jo je storilec po sodbi tujega sodišča že prestal, se vštejejo v kazen, ki jo izreče za isto kaznivo dejanje domače sodišče; če kazni niso iste vrste, presodi sodišče, kako naj se kazen všteje.
(1) Ozemlje Republike Slovenije obsega: kopno ozemlje, obalno morje in vodne površine znotraj njenih meja ter zračni prostor nad njimi.

(2) Uradna oseba po tem zakoniku je lahko:
1) poslanec državnega zbora, član državnega sveta in član lokalnega ali regionalnega predstavniškega telesa;
2) oseba, ki pri državnem organu opravlja uradne dolžnosti ali ima uradno funkcijo;
3) druga oseba, ki opravlja določene uradne dolžnosti na podlagi pooblastil, katera ji daje zakon ali na podlagi zakona izdani predpisi ali na podlagi zakona sklenjena pogodba o arbitraži;
4) vojaška oseba, ki je kot takšna določena s posebnimi predpisi, kadar gre za posebna kazniva dejanja, pri katerih je navedena uradna oseba, pa niso določena kot kazniva dejanja zoper vojaško dolžnost;
5) oseba, ki v tuji državi na katerikoli ravni opravlja zakonodajno, izvršilno ali sodno funkcijo, oziroma drugo uradno dolžnost in ki po vsebini izpolnjuje pogoje iz 1., 2. ali 3. točke tega odstavka;
6) oseba, ki ji mednarodna javna organizacija daje položaj uradne osebe in ki po vsebini izpolnjuje pogoje iz 1., 2. ali 3. točke tega odstavka;
7) oseba, ki pri mednarodnem sodišču opravlja sodniško, tožilsko ali drugo uradno dolžnost ali funkcijo.

(3) Za vojaško osebo po tem zakoniku se štejejo: oseba, ki poklicno opravlja vojaško službo, vojak, ki služi vojaški rok ter vojaški obveznik rezervne sestave, kadar opravlja vojaško službo.

(4) Za volitve in glasovanje po tem zakoniku se štejejo volitve predsednika republike, poslancev državnega zbora, članov državnega sveta, lokalne volitve ter zakonodajni referendumi, referendumi za potrditev spremembe ustave in za ustanovitev občine.

(5) Za gospodarsko dejavnost po tem zakoniku se štejejo:
1) proizvodnja in promet blaga, opravljanje storitev na trgu, bančno in drugo finančno poslovanje;
2) opravljanje dejavnosti, poklica ali nalog, za katere je predpisano ali dogovorjeno plačilo;
3) vodenje in sodelovanje pri upravljanju, zastopanju in nadzorstvu v prejšnjih točkah navedenih dejavnosti.

(6) Za zunajzakonsko skupnost po tem zakoniku se šteje dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze.

(7) Listina je vsako pisanje, nosilec podatkov, ali drugi predmet primeren in namenjen za dokaz kakšnega dejstva, ki ima vrednost za pravna razmerja.

(8) Denar je kovan ali papirnat denar, ki je na podlagi zakona v obtoku v Republiki Sloveniji ali v tuji državi.

(9) Za vrednotnice po tem zakoniku se štejejo kolki, in druge vrednotnice, izdane in v obtoku na podlagi zakona Republike Slovenije, ter tuje vrednotnice.

(10) Za premično stvar po tem zakoniku se šteje tudi vsaka pridobljena ali zbrana energija za svetlobo, toploto, pogon, premikanje ali prenos glasu, slike ali besedila na daljavo, ali računalniška zmogljivost.

(11) Za silo se šteje tudi uporaba hipnoze ali mamil za to, da se kdo proti njegovi volji spravi v nezavest ali onesposobi za odpor.

(12) Za motorno vozilo se šteje vsako prometno sredstvo na motorni pogon v kopnem, vodnem in zračnem prometu.

(13)

1) Za majhno premoženjsko korist, škodo ali vrednost se šteje znesek, ki ne presega ene polovice uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo v času storitve kaznivega dejanja (povprečna neto plača na zaposleno osebo);

2) Za večjo premoženjsko korist, škodo ali vrednost se šteje znesek, ki presega pet povprečnih neto plač na zaposleno osebo;

3) Za veliko premoženjsko korist, škodo ali vrednost se šteje znesek, ki presega petdeset povprečnih neto plač na zaposleno osebo.

(14) Za mamila po tem zakoniku se štejejo prepovedane droge, določene v posebnem zakonu in uvrščene v seznam prepovedanih drog.

(15) Hudodelska združba po tem zakoniku je skupina najmanj treh oseb, ki so se združile za izvrševanje kaznivih dejanj, za katera se sme izreči kazen več kot treh let zapora.
(1) Kdor komu vzame življenje, se kaznuje z zaporom najmanj petih let.

(2) Storilec dejanja iz prejšnjega odstavka se kaznuje z zaporom najmanj desetih let ali z zaporom tridesetih let:
1) če stori dejanje na grozovit ali zahrbten način;
2) če stori dejanje iz koristoljubnosti, zato da bi storil ali prikril kakšno drugo kaznivo dejanje, iz brezobzirnega maščevanja ali iz kakšnih drugih nizkotnih nagibov;
3) če stori dejanje zoper uradno ali vojaško osebo, ko ta opravlja naloge javne ali državne varnosti, varuje javni red, zasleduje storilca kaznivega dejanja ali pazi na koga, ki mu je vzeta prostost, ali zoper preiskovalnega ali sodečega sodnika, državnega tožilca ali njegovega zastopnika, ki je udeležen v postopku proti hudodelski združbi;
4) če stori dejanje dvoje ali več oseb, ki so se združile za to, da bi izvršile umor.

(3) Če je bilo dejanje iz prvega odstavka tega člena storjeno v posebno olajševalnih okoliščinah, se storilec kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.
Kdor koga ubije na mah, ker ga je ta brez njegove krivde z napadom ali hudimi žalitvami močno razdražil, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.
Kdor povzroči smrt drugega iz malomarnosti, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.
Mati, ki vzame življenje svojemu otroku med porodom ali takoj po porodu, dokler je še pod njegovim vplivom, se kaznuje z zaporom do treh let.
(1) Kdor koga naklepoma napelje k samomoru ali mu pomaga pri samomoru in ta stori samomor, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(2) Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka proti mladoletni osebi, ki je že stara štirinajst let, ali proti osebi, katere sposobnost razumeti pomen svojega dejanja ali imeti v oblasti svoje ravnanje je bila bistveno zmanjšana, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(3) Če je dejanje iz prvega odstavka tega člena storjeno proti mladoletni osebi, ki še ni stara štirinajst let, ali proti osebi, ki ni mogla razumeti pomena svojega dejanja ali imeti v oblasti svojega ravnanja, se storilec kaznuje kot za umor.

(4) Kdor surovo ali nečloveško ravna s kom, ki mu je podrejen ali od njega odvisen, in ta zaradi takega ravnanja stori samomor, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(5) Kdor komu pomaga pri samomoru in ta stori samomor, pa so pri tem podane posebne olajševalne okoliščine, se kaznuje z zaporom do treh let.

(6) Če je bil zaradi kakšnega dejanja iz prejšnjih odstavkov samomor samo poskušen, sme sodišče storilca kaznovati mileje.
(1) Kdor v nasprotju z zdravstvenimi pogoji in načinom umetne prekinitve nosečnosti, ki so določeni z zakonom, noseči ženski z njeno privolitvijo prekine nosečnost, začne prekinjati ali ji pomaga pri prekinitvi nosečnosti, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Kdor noseči ženski brez njene privolitve prekine ali začne prekinjati nosečnost, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.
(1) Kdor koga tako telesno poškoduje, da je bil zaradi tega začasno okvarjen ali oslabljen kakšen del njegovega telesa ali njegov organ, ali je poškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana, ali je prizadeta njegova zunanjost, ali je začasno okvarjeno njegovo zdravje, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Če je poškodba iz prejšnjega odstavka prizadejana z orožjem, nevarnim orodjem, z drugim sredstvom ali na tak način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.

(3) Sodišče sme storilcu dejanja iz prejšnjega odstavka izreči sodni opomin zlasti v primeru, če je bil storilec izzvan z nedostojnim ali surovim obnašanjem poškodovanca.

(4) Pregon za dejanje iz prvega odstavka tega člena se začne na predlog.
(1) Kdor koga tako telesno poškoduje ali mu prizadene takšno škodo na zdravju, da bi bilo lahko zaradi tega v nevarnosti življenje poškodovanca, ali je uničen ali za vselej in znatno oslabljen kakšen del njegovega telesa ali kak organ, ali je začasno in znatno oslabljen pomemben del telesa ali pomemben organ, ali je zaradi tega poškodovani začasno nezmožen za vsakršno delo, ali je njegova zmožnost za delo za vselej zmanjšana ali je bila začasno znatno zmanjšana, ali je bil začasno skažen, ali mu je začasno hudo ali za vselej v manjši meri okvarjeno zdravje, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(2) Če poškodovani zaradi poškodbe iz prejšnjega odstavka umre, se storilec kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(3) Kdor stori dejanje iz prvega odstavka tega člena iz malomarnosti, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(4) Če je storilec dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena storil na mah, ker ga je poškodovanec brez njegove krivde z napadom ali hudimi žalitvami močno razdražil, se kaznuje z zaporom do treh let.
(1) Kdor koga tako hudo telesno poškoduje ali mu prizadene tako hudo škodo na zdravju, da je bilo zaradi tega v nevarnosti življenje poškodovanca, ali je uničen ali za vselej in znatno oslabljen pomemben del njegovega telesa ali pomemben organ, ali je postal poškodovani zaradi tega za vselej nezmožen za vsakršno delo, ali je ostal skažen, ali mu je bilo za vselej hudo okvarjeno zdravje, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(2) Če poškodovani zaradi poškodbe iz prejšnjega odstavka umre, se storilec kaznuje z zaporom najmanj treh let.

(3) Kdor stori dejanje iz prvega odstavka tega člena iz malomarnosti, se kaznuje z zaporom do treh let.

(4) Če je storilec dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena storil na mah, ker ga je poškodovanec brez njegove krivde z napadom ali hudimi žalitvami močno razdražil, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.
Kdor sodeluje pri pretepu, v katerem je kdo ubit ali hudo telesno poškodovan, se za samo sodelovanje kaznuje z zaporom do enega leta.
(1) Kdor pri pretepu ali prepiru seže po orožju, nevarnem orodju ali po kakšnem drugem sredstvu, s katerim se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev.

(2) Pregon se začne na predlog.
Kdor pusti koga brez pomoči v smrtni nevarnosti, ki jo je sam povzročil, se kaznuje z zaporom do dveh let.
Kdor pusti osebo, ki mu je bila zaupana ali za katero je sicer dolžan skrbeti, brez pomoči v razmerah, ki so nevarne za življenje ali zdravje, se kaznuje z zaporom do dveh let.
Kdor ne pomaga komu, ki je v neposredni smrtni nevarnosti, čeprav bi to lahko storil brez nevarnosti zase ali za koga drugega, se kaznuje z zaporom do enega leta.
(1) Kdor zaradi razlike v narodnosti, rasi, barvi, veroizpovedi, etnični pripadnosti, spolu, jeziku, političnem ali drugačnem prepričanju, spolni usmerjenosti, gmotnem stanju, rojstvu, izobrazbi, družbenem položaju ali kakšni drugi okoliščini prikrajša koga za katero izmed človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki so priznane od mednarodne skupnosti ali določene z ustavo ali zakonom, ali mu takšno pravico ali svoboščino omeji, ali kdor na podlagi takšnega razlikovanja komu da kakšno posebno pravico ali ugodnost, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Enako se kaznuje, kdor preganja posameznika ali organizacijo zaradi njihovega zavzemanja za enakopravnost ljudi.

(3) Če stori dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic, se kaznuje z zaporom do treh let.
(1) Kdor koga s silo ali z resno grožnjo prisili, da kaj stori ali opusti ali da kaj trpi, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(2) Pregon se začne na predlog.
(1) Kdor koga protipravno zapre, ima zaprtega ali mu kako drugače omeji svobodo gibanja, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(2) Če stori dejanje iz prejšnjega odstavka uradna oseba z zlorabo svojega položaja ali svojih pravic, se kaznuje z zaporom do treh let.

(3) Poskus dejanja iz prvega odstavka tega člena je kazniv.

(4) Kdor komu protipravno odvzame prostost za več kot teden dni ali če to stori na grozovit način, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.
(1) Kdor ugrabi koga z namenom, da njega ali koga drugega prisili, da nekaj stori, opusti ali trpi, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(2) Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka proti mladoletni osebi ali zagrozi z umorom ali s hudo telesno poškodbo ugrabljene osebe, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(3) Storilec dejanj iz prvega ali drugega odstavka tega člena, ki prostovoljno spusti na prostost ugrabljeno osebo, preden je izpolnjena njegova zahteva, zaradi katere jo je ugrabil, se sme kaznovati mileje ali se mu sme kazen odpustiti.
(1) Kdor ogrozi varnost kakšne osebe z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Pregon se začne na predlog.
(1) Kdor z grdim ravnanjem prizadene telesno ali duševno celovitost drugega, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev.

(2) Pregon se začne na predlog.
(1) Kdor neupravičeno preišče drugega ali stvari, ki jih ima ta na sebi ali s seboj, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Če stori dejanje iz prejšnjega odstavka uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(3) Poskus dejanj iz prvega in drugega odstavka tega člena je kazniv.

(4) Pregon za dejanje iz prvega odstavka tega člena se začne na predlog.
(1) Kdor neupravičeno s posebnimi napravami prisluškuje pogovoru ali izjavi, ki mu nista namenjena, ali ju zvočno snema, ali kdor takšen pogovor ali takšno izjavo neposredno prenaša tretji osebi, ali ji takšen posnetek predvaja ali kako drugače omogoči, da se z njim neposredno seznani, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Enako se kaznuje, kdor zvočno snema njemu namenjeno zaupno izjavo drugega brez njegove privolitve z namenom, da bi takšno izjavo zlorabil, ali kdor takšno izjavo neposredno prenaša tretji osebi ali ji takšen posnetek predvaja ali ji kako drugače omogoči, da se z njim neposredno seznani.

(3) Če stori dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic ali poskusi to storiti, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.

(4) Pregon za dejanje iz prvega odstavka tega člena se začne na predlog, za dejanje iz drugega odstavka pa na zasebno tožbo.
(1) Kdor neupravičeno slikovno snema ali naredi slikovni posnetek drugega ali njegovih prostorov brez njegove privolitve in pri tem občutno poseže v njegovo zasebnost, ali kdor takšno snemanje neposredno prenaša tretji osebi ali ji takšen posnetek prikazuje ali ji kako drugače omogoči, da se z njim neposredno seznani, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Če stori dejanje iz prejšnjega odstavka uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic ali poskusi to storiti, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.

(3) Pregon za dejanje iz prvega odstavka tega člena se začne na predlog.
(1) Kdor neupravičeno odpre tuje pismo, tujo brzojavko ali kakšno drugo tuje zaprto pisanje ali pošiljko, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev.

(2) Z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta se kaznuje:
1) kdor se z uporabo tehničnih ali kemičnih sredstev, ne da bi odprl tuje pismo, tujo brzojavko ali kakšno drugo tujo zaprto pošiljko, neupravičeno seznani z njihovo vsebino;
2) kdor se z uporabo tehničnih sredstev neupravičeno seznani s sporočilom, ki se prenaša po telefonu ali s kakšnim drugim telekomunikacijskim sredstvom;
3) kdor neupravičeno odpre zaprt predmet, ki varuje sporočilo, in se neupravičeno seznani s sporočilom v njem.

(3) Enako se kaznuje, kdor s katerim izmed dejanj, ki so navedena v prvem in drugem odstavku tega člena, omogoči drugemu, da se neposredno seznani z vsebino sporočila ali pošiljke.

(4) Kdor neupravičeno obdrži, skrije, uniči ali komu drugemu izroči tuje pismo, brzojavko ali kakšno drugo pošiljko, preden se je prejemnik seznanil z njeno vsebino, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(5) Če stori dejanje iz prejšnjih odstavkov tega člena uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic, poštni ali drug delavec, ki mu je zaupano prevzemanje, prenos ali predaja tujih pisem, tujih brzojavk ali kakšnih drugih pisanj ali pošiljk, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.

(6) Pregon za dejanja iz prvega do četrtega odstavka tega člena se začne na predlog.
(1) Kdor brez dovoljenja pooblaščene osebe v primerih, kadar je tako dovoljenje potrebno, objavi dnevnik, pismo ali kakšno drugo zasebno pisanje, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Pregon se začne na zasebno tožbo.
(1) Kdor neupravičeno vstopi v tuje stanovanje ali zaprte prostore, ali kdor se na zahtevo upravičenca od tam ne odstrani, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Enako se kaznuje, kdor neupravičeno preišče stanovanje ali prostore iz prvega odstavka tega člena.

(3) Če stori dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.

(4) Poskus dejanj iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena je kazniv.

(5) Pregon za dejanji iz prvega in drugega odstavka tega člena se začne na predlog.
(1) Kdor neupravičeno izda skrivnost, za katero je zvedel kot zagovornik, odvetnik, zdravnik, duhovnik, socialni delavec, psiholog ali kot kakšna druga oseba pri opravljanju svojega poklica, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Za dejanje iz prejšnjega odstavka se ne kaznuje, kdor izda skrivnost zaradi splošne koristi ali zaradi koristi koga drugega, če je ta korist večja kakor pa ohranitev skrivnosti.

(3) Pregon se začne na zasebno tožbo.
(1) Kdor v nasprotju z zakonom uporabi osebne podatke, ki se smejo voditi samo na podlagi zakona ali na podlagi osebne privolitve posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Enako se kaznuje, kdor vdre v računalniško vodeno zbirko podatkov z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil kakšen osebni podatek.

(3) Če stori dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic, se kaznuje z zaporom do dveh let.
(1) Kdor pri opravljanju svojega dela prepreči drugemu, da bi uporabil svojo pravico do pritožbe, ugovora ali kakšnega drugega pravnega sredstva, do vloge ali predloga, ali da bi dal politične ali druge pobude splošnega pomena, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Če stori dejanje iz prejšnjega odstavka uradna oseba z zlorabo svojega položaja ali pravic, se kaznuje z zaporom do dveh let.
(1) Kdor s silo, resno grožnjo, preslepitvijo ali kako drugače protipravno prepreči ali ovira sklicanje ali potek mirnega javnega shoda, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Če stori dejanje iz prvega odstavka tega člena uradna oseba z zlorabo svojega uradnega položaja ali uradnih pravic, se kaznuje z zaporom do dveh let.
Kdor protipravno prepreči tiskanje, prodajo ali razširjanje časopisa, knjige ali druge tiskane stvari, ali oddajanje radijskega ali televizijskega programa, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
(1) Kdor s svojim imenom ali z imenom koga drugega objavi, prikaže, izvede ali prenese tuje avtorsko delo ali njegov del, ali dovoli to storiti, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Kdor skazi, okrni ali kako drugače neupravičeno poseže v tuje avtorsko delo, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev.

(3) Pregon se začne na predlog.
(1) Kdor neupravičeno uporabi eno ali več avtorskih del ali njihovih primerkov, katerih skupna tržna cena pomeni večjo premoženjsko vrednost, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če tržna cena avtorskih del iz prejšnjega odstavka pomeni veliko premoženjsko vrednost, se storilec kaznuje z zaporom do petih let.

(3) Če je bila z dejanjem iz prvega ali drugega odstavka tega člena pridobljena velika protipravna premoženjska korist in je šlo storilcu za to, da sebi ali komu drugemu pridobi takšno premoženjsko korist, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

(4) Primerki avtorskih del in naprave za njihovo reproduciranje se vzamejo.
(1) Kdor neupravičeno reproducira, da na voljo javnosti, razširja ali da v najem eno ali več izvedb, fonogramov, videogramov, RTV oddaj ali podatkovnih baz, katerih skupna tržna cena pomeni večjo premoženjsko vrednost, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Kdor neupravičeno reproducira, da na voljo javnosti, razširja ali da v najem eno ali več izvedb, fonogramov, videogramov, RTV oddaj ali podatkovnih baz, katerih skupna tržna cena pomeni veliko premoženjsko vrednost, se kaznuje z zaporom do petih let.

(3) Če je bila z dejanjem iz prvega ali drugega odstavka tega člena pridobljena velika protipravna premoženjska korist in je šlo storilcu za to, da sebi ali komu drugemu pridobi takšno premoženjsko korist, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

(4) Primerki izvedb, fonogramov, videogramov, RTV oddaj ali podatkovnih baz in naprave za njihovo reproduciranje se vzamejo.
Uradna oseba, ki koga z namenom, da bi mu onemogočila izvrševanje volilne pravice, nezakonito ne vpiše v volilni imenik, ali ga črta iz volilnega imenika, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
(1) Kdor koga s silo, z resno grožnjo, s podkupovanjem, s preslepitvijo ali na drug nedovoljen način prisili ali nanj vpliva, da pri volitvah ali glasovanju glasuje, ali ne glasuje, ali da ne glasuje veljavno, ali da glasuje za ali proti določenemu predlogu, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Če stori dejanje iz prejšnjega odstavka uradna oseba pri opravljanju svoje dolžnosti v zvezi z volitvami ali glasovanjem, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(3) Dana podkupnina se vzame.
Kdor pri volitvah ali glasovanju glasuje namesto drugega pod njegovim imenom, ali več kot enkrat glasuje pri istem glasovanju, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

Kdor pokliče glasovalca pri volitvah ali glasovanju na odgovor zaradi glasovanja, ali od njega zahteva, naj pove, kako je glasoval ali zakaj ni glasoval, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
(1) Kdor pri volitvah ali glasovanju uniči, poškoduje, prikrije ali ponaredi kakšno listino o volitvah ali glasovanju ali kakršenkoli predmet, ki je dokaz za ugotavljanje izida volitev ali glasovanja, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Če stori dejanje iz prejšnjega odstavka uradna oseba pri opravljanju svoje dolžnosti v zvezi z volitvami ali glasovanjem, se kaznuje z zaporom do dveh let.
Uradna oseba, ki pri volitvah ali glasovanju spremeni število oddanih glasov z dodajanjem ali odvzemanjem glasovnic ali glasov pri štetju, ali objavi izid volitev ali glasovanja, ki se ne ujema z opravljenim glasovanjem, se kaznuje z zaporom do dveh let.
(1) Kdor kakorkoli prekrši tajnost glasovanja pri volitvah ali glasovanju, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev.

(2) Če stori dejanje iz prejšnjega odstavka uradna oseba pri opravljanju svojih dolžnosti v zvezi z volitvami ali glasovanjem, se kaznuje z zaporom do dveh let.
(1) Kdor za to, da pri volitvah ali glasovanju ne glasuje, ali da glasuje za določen predlog ali proti njemu ali da ne glasuje veljavno, terja ali sprejme nagrado, darilo ali kakšno drugo premoženjsko ali nepremoženjsko korist zase ali za koga drugega, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Sprejeta nagrada, darilo ali druga premoženjska korist se vzamejo.
(1) Kdor koga razžali, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh mesecev.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na javnem shodu, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev.

(3) Ne kaznuje se, kdor se o kom žaljivo izrazi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izvrševanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.

(4) Če je razžaljenec razžalitev vrnil, sme sodišče obe stranki ali eno izmed njiju kaznovati ali kazen odpustiti.
(1) Kdor o kom trdi ali raznaša kaj neresničnega, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, čeprav ve, da je to, kar trdi ali raznaša, neresnično, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na javnem shodu, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(3) Če je tisto, kar se neresnično trdi ali raznaša, take narave, da ima hude posledice za oškodovanca, se storilec kaznuje z zaporom do dveh let.
(1) Kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh mesecev.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na javnem shodu, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev.

(3) Če je tisto, kar se trdi ali raznaša, take narave, da ima hude posledice za oškodovanca, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(4) Če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal, se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, lahko pa se kaznuje za razžalitev (169. člen) ali za očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (173. člen).

(5) Če kdo za koga trdi ali raznaša, da je storil kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, se sme resničnost, da je oškodovanec storil kaznivo dejanje, dokazovati le s pravnomočno sodbo, z drugimi dokazi pa le tedaj, če pregon ali sojenje nista mogoča ali nista dovoljena.

(6) Če je bila žaljiva obdolžitev, da je oškodovanec storil kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, storjena v okoliščinah iz tretjega odstavka 169. člena tega zakonika, se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, čeprav ni pravnomočne sodbe, če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal.
(1) Kdor trdi ali raznaša kaj iz osebnega ali družinskega življenja kakšne osebe, kar lahko škoduje njenemu dobremu imenu, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh mesecev.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na javnem shodu, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev.

(3) Če je tisto, kar kdo trdi ali raznaša, take narave, da ima hude posledice za oškodovanca, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(4) Resničnosti ali neresničnosti tistega, kar se trdi ali raznaša iz osebnega ali družinskega življenja koga drugega, ni mogoče dokazovati, razen v primerih iz petega odstavka tega člena.

(5) Kdor trdi ali raznaša kaj iz osebnega ali družinskega življenja drugega pri izvrševanju uradne dolžnosti, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi, se ne kaznuje, če dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal.
(1) Kdor z namenom zaničevanja komu očita, da je storil kaznivo dejanje ali da je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja, ali to z istim namenom komu pove, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh mesecev.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na javnem shodu, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev.
(1) Kdor javno stori dejanje iz členov 169 do 173 tega zakonika proti Republiki Sloveniji ali predsedniku republike v zvezi z opravljanjem njegove funkcije, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Enako se kaznuje, kdor javno sramoti zastavo, grb ali himno Republike Slovenije.
(1) Kdor javno stori dejanje iz členov 169 do 173 tega zakonika proti tuji državi, poglavarju tuje države ali diplomatskemu predstavniku tuje države v Republiki Sloveniji ali kdor javno sramoti zastavo, grb ali himno tuje države, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Enako se kaznuje, kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka proti mednarodni organizaciji, ki jo priznava Republika Slovenija, ali proti njenemu predstavniku ali proti njenim simbolom.
Kdor javno stori dejanje iz členov 169 do 171 tega zakonika proti slovenskemu narodu ali proti italijanski ali madžarski narodni skupnosti, ki živita v Republiki Sloveniji, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
Če je bil storilec kaznivega dejanja iz členov 169 do 173 tega zakonika izzvan z nedostojnim ali surovim ravnanjem oškodovanca ali se pred sodiščem opraviči oškodovancu, ali pred sodiščem prekliče tisto, kar je trdil ali raznašal, mu sme sodišče kazen odpustiti.
(1) Pregon zaradi kaznivih dejanj iz členov 169 do 173 tega zakonika se začne na zasebno tožbo.

(2) Če so dejanja iz členov 169 do 173 tega zakonika storjena proti državnemu organu ali proti uradni ali vojaški osebi v zvezi z opravljanjem njune službe v tem organu, se pregon začne na predlog.

(3) Pregon za kaznivo dejanje iz 175. člena tega zakonika se začne z dovoljenjem ministra za pravosodje.

(4) Če so dejanja iz členov 169 do 173 tega zakonika storjena proti pokojni osebi, se začne pregon na zasebno tožbo zakonca, osebe, s katero je pokojnik živel v zunajzakonski skupnosti, njegovih otrok ali posvojencev, staršev ali posvojiteljev, bratov ali sester.
Pri obsodbi za kazniva dejanja iz členov 169 do 176 tega zakonika, storjena s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja, sme sodišče na oškodovančevo zahtevo odločiti, da se sodba na stroške obsojenca objavi na isti način, kot je bilo dejanje storjeno, v celoti ali v izvlečku.
(1) Kdor prisili osebo drugega ali istega spola k spolnemu občevanju tako, da uporabi silo ali zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno na grozovit ali na posebno poniževalen način ali če je dejanje storilo več oseb zaporedoma, ali nad obsojenci, ki prestajajo kazen zapora v zaprtih ali polodprtih zavodih za prestajanje kazni zapora, se storilec kaznuje z zaporom najmanj treh let.

(3) Kdor prisili osebo drugega ali istega spola k spolnemu občevanju tako, da ji zagrozi, da bo o njej ali njenih bližnjih odkril, kar bi škodovalo njeni ali njihovi časti ali dobremu imenu, ali da bo njej ali njenim bližnjim povzročil veliko premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(4) Če sta bili dejanji iz prvega ali tretjega odstavka tega člena storjeni proti osebi, s katero storilec živi v zakonski ali zunajzakonski skupnosti, se pregon začne na predlog.
(1) Kdor uporabi silo ali zagrozi osebi drugega ali istega spola z neposrednim napadom na življenje ali telo in jo tako prisili, da stori ali trpi kakšno spolno dejanje, ki ni obseženo v prejšnjem členu, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do desetih let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno na grozovit ali na posebno poniževalen način, ali če je dejanje storilo več oseb zaporedoma, se storilec kaznuje z zaporom najmanj treh let.

(3) Kdor osebo drugega ali istega spola prisili, da stori ali trpi kakšno spolno dejanje iz prvega odstavka tega člena tako, da ji zagrozi, da bo o njej ali njenih bližnjih odkril, kar bi škodovalo njeni ali njihovi časti ali dobremu imenu, ali da bo njej ali njenim bližnjim povzročil veliko premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom do petih let.

(4) Če sta bili dejanji iz prvega ali tretjega odstavka tega člena storjeni proti osebi, s katero storilec ali storilka živi v zakonski ali zunajzakonski skupnosti, se pregon začne na predlog.
(1) Kdor spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo drugega ali istega spola, tako da zlorabi njeno duševno bolezen, začasno duševno motnjo, hujšo duševno zaostalost, slabost ali kakšno drugačno stanje, zaradi katerega se ne more upirati, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

(2) Kdor v okoliščinah iz prejšnjega odstavka kako drugače prizadene spolno nedotakljivost slabotne osebe, se kaznuje z zaporom do petih let.
(1) Kdor spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo drugega ali istega spola, ki še ni stara petnajst let, pri čemer obstaja očitno nesorazmerje med zrelostjo storilca in žrtve, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

(2) Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka z osebo, ki še ni stara deset let ali s slabotno osebo, ki še ni stara petnajst let ali tako, da uporabi silo ali zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, se kaznuje z zaporom najmanj treh let.

(3) Učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik, zdravnik ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni stara petnajst let in mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(4) Kdor v okoliščinah iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena kako drugače prizadene spolno nedotakljivost osebe, ki še ni stara petnajst let, se kaznuje z zaporom do petih let.
(1) Kdor zlorabi svoj položaj in tako pripravi osebo drugega ali istega spola, ki mu je podrejena ali od njega odvisna, k spolnemu občevanju, ali da stori oziroma trpi kakšno drugo spolno dejanje, se kaznuje z zaporom do petih let.

(2) Učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, staro nad petnajst let, ki mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.
(1) Kdor zaradi izkoriščanja sodeluje pri prostituciji druge osebe, ali kdor s silo, grožnjo ali s preslepitvijo navede, pridobi ali spodbudi drugo osebo k prostituciji, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno proti mladoletni osebi, ali proti več osebam, ali v okviru hudodelske združbe, se storilec kaznuje z zaporom od enega do desetih let.
(1) Kdor osebi, mlajši od štirinajst let, proda, prikaže ali z javnim razstavljanjem ali kako drugače omogoči, da so ji dostopni spisi, slike, avdiovizualni ali drugi predmeti pornografske vsebine, ali ji prikaže pornografsko predstavo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let.

(2) Kdor zlorabi mladoletno osebo za izdelavo slik, avdiovizualnih ali drugih predmetov pornografske vsebine, ali jo uporabi za pornografsko predstavo, se kaznuje za zaporom od šestih mesecev do petih let.

(3) Enako se kaznuje kdor proizvede, razširi, proda, uvozi, izvozi ali drugače ponudi pornografsko gradivo, ki prikazuje mladoletne osebe, ali kdor poseduje tako gradivo z namenom proizvodnje, razširjanja, prodaje, uvoza, izvoza ali drugačnega ponujanja.

(4) Če je bilo dejanje iz drugega ali tretjega odstavka tega člena storjeno v hudodelski združbi za izvrševanje takih kaznivih dejanj, se storilec kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

(5) Pornografski material iz drugega, tretjega in četrtega odstavka tega člena se vzame ali njegova uporaba ustrezno onemogoči.
(1) Kdor se ne ravna po predpisih ali odredbah, s katerimi pristojni organ odredi pregled, razkuženje, izločitev bolnikov ali kakšne druge ukrepe za zatiranje ali preprečevanje nalezljivih bolezni pri ljudeh in s tem povzroči, da se nalezljiva bolezen razširi, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Enako se kaznuje, kdor se ne ravna po predpisih ali odredbah, s katerimi pristojni organi določijo ukrepe za zatiranje ali preprečevanje kužnih bolezni pri živalih, ki se lahko prenesejo na ljudi in s tem povzroči, da se kužna bolezen prenese na ljudi.

(3) Kdor stori dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena iz malomarnosti, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev.

(4) Če ima dejanje iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega ali drugega odstavka z zaporom do osmih let, za dejanja iz tretjega odstavka pa z zaporom do petih let.
Zdravnik ali drug zdravstveni delavec, ki v nasprotju s svojo poklicno dolžnostjo ne pomaga bolniku ali komu drugemu, ki je v nevarnosti za življenje, se kaznuje z zaporom do enega leta.
(1) Zdravnik, ki pri opravljanju zdravniške dejavnosti iz malomarnosti ravna v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke in tako povzroči, da se komu občutno poslabša zdravje, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(2) Enako se kaznuje drug zdravstveni delavec, ki pri svoji zdravstveni dejavnosti iz malomarnosti ravna v nasprotju s pravili zdravstvene stroke in tako povzroči, da se komu občutno poslabša zdravje.
(1) Zdravnik, ki komu vzame del telesa zaradi presaditve ali komu presadi del telesa, čeprav je jemanje ali presaditev dela telesa po pravilih zdravniške znanosti in stroke neupravičeno, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(2) Enako se kaznuje zdravnik, ki z namenom presaditve vzame del človeškega telesa, preden je na predpisan način ugotovljena smrt.

(3) Zdravnik, ki komu vzame del telesa zaradi presaditve ali presadi komu del telesa, ne da bi si poprej pridobil na predpisani način izjavljeno privolitev dajalca in prejemnika ali njunih zakonitih zastopnikov, se kaznuje z zaporom do treh let.

(4) Enako se kaznuje, kdor neupravičeno in proti plačilu posreduje pri dajanju delov telesa žive ali umrle osebe za presaditev.
Lekarnar ali druga oseba, pooblaščena za izdajanje zdravil, ki iz malomarnosti ne pripravi zdravila v predpisanem razmerju ali količini, ali izda namesto predpisanega ali zahtevanega zdravila drugo zdravilo ali snov, ali pri pripravljanju ali izdajanju zdravil kako drugače ravna v nasprotju s pravili znanosti in stroke in tako povzroči, da se komu občutno poslabša zdravje, se kaznuje z zaporom do enega leta.
(1) Kdor proizvaja, prodaja ali kako drugače daje v promet zdravila ali druga sredstva za zdravljenje, ki so škodljiva za zdravje, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Enako se kaznuje, kdor pridobiva, predeluje ali razpečava okuženo kri ali drugo tkivo ali iz tega izdelano snov za zdravljenje.

(3) Kdor stori dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena iz malomarnosti, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(4) Če ima dejanje iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena za posledico hudo ali posebno hudo telesno poškodbo ali temu ustrezno okvaro zdravja ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega ali drugega odstavka z zaporom do osmih let, za dejanje iz tretjega odstavka pa z zaporom do petih let.

(5) Če ima dejanje iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega ali drugega odstavka z zaporom od enega do dvanajstih let, za dejanje iz tretjega odstavka pa z zaporom od enega do osmih let.
(1) Kdor proizvaja, prodaja ali kako drugače daje v promet živila, ki so škodljiva za človekovo zdravje, in tako povzroči nevarnost za življenje ali zdravje ljudi, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Enako se kaznuje, kdor proizvaja, prodaja ali kako drugače daje v promet sredstva za osebno nego, otroške igrače ali podobne izdelke za množično potrošnjo, ki so škodljivi za zdravje.

(3) Kdor stori dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena iz malomarnosti, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(4) Če ima dejanje iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena za posledico hudo ali posebno hudo telesno poškodbo ali temu ustrezno okvaro zdravja ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega ali drugega odstavka z zaporom do osmih let, za dejanje iz tretjega odstavka pa z zaporom do petih let.

(5) Če ima dejanje iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega ali drugega odstavka z zaporom od enega do dvanajstih let, za dejanje iz tretjega odstavka pa z zaporom od enega do osmih let.

(6) Škodljiva živila in drugi izdelki se vzamejo.
(1) Veterinar ali druga pooblaščena oseba, ki pri pregledu klavnih živali ali mesa, ki je namenjeno za prehrano, nevestno ravna ali proti predpisom ne opravi pregleda in s tem omogoči, da pride v promet meso, ki je škodljivo za človekovo zdravje, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev.
(1) Kdor neupravičeno proizvaja, predeluje, prodaja ali ponuja naprodaj, ali zaradi prodaje kupuje, hrani ali prenaša, ali posreduje pri prodaji ali nakupu, ali kako drugače neupravičeno daje v promet substance ali preparate, ki so razglašeni za mamila, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno v hudodelski združbi za izvrševanje takih dejanj, ali če je storilec tega dejanja organiziral mrežo prekupčevalcev ali posrednikov, se kaznuje z zaporom najmanj petih let.

(3) Kdor brez pooblastila izdeluje, nabavlja, ima ali daje v uporabo opremo, material ali predhodne sestavine, za katere ve, da so namenjene za proizvodnjo mamil, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(4) Mamila in sredstva za njihovo izdelovanje ter prevozna sredstva s posebej prirejenimi prostori za transport in hrambo mamil, se vzamejo.
(1) Kdor napelje drugega k uživanju mamila ali mu da mamilo, da ga uživa on ali kdo drug, ali kdor da na razpolago prostore za uživanje mamila, ali kako drugače omogoči drugemu, da uživa mamilo, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno proti mladoletniku ali proti več osebam, se storilec kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(3) Mamila in pripomočki za njihovo uživanje se vzamejo.
(1) Kdor sklene novo zakonsko zvezo, čeprav je že poročen, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Enako se kaznuje tudi, kdor sklene zakonsko zvezo z osebo, za katero ve, da je poročena.

(3) Če je prejšnja zakonska zveza prenehala ali je bila razveljavljena, se pregon ne začne, če pa se je začel, se ustavi.
(1) Kdor podtakne ali zamenja otroka ali kako drugače spremeni njegovo rodbinsko stanje, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Poskus je kazniv.
(1) Kdor protipravno odvzame mladoletno osebo roditelju, posvojitelju, skrbniku, zavodu ali osebi, kateri je zaupana, ali jo zadržuje in preprečuje, da bi jo imel tisti, ki ima pravico do nje, ali kdor zlonamerno onemogoča, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Če izreče sodišče pogojno obsodbo, lahko naloži storilcu, da mora mladoletno osebo izročiti upravičencu, ali omogočiti uresničitev izvršljive odločbe glede mladoletne osebe.

(3) Če je storilec dejanja iz prvega odstavka tega člena prostovoljno izročil mladoletno osebo upravičencu, ali omogočil uresničitev izvršljive odločbe, se mu sme kazen odpustiti.
(1) Roditelj, posvojitelj, skrbnik ali druga oseba, ki zanemarja mladoletno osebo, za katero mora skrbeti, tako da hudo krši svoje dolžnosti skrbi in vzgoje, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Roditelj, posvojitelj, skrbnik ali druga oseba, ki sili mladoletno osebo k pretiranemu delu ali k delu, ki ni primerno njeni starosti, ali jo iz koristoljubnosti navaja k beračenju ali k drugim dejanjem, ki so škodljiva za njen razvoj, ali z njo surovo ravna ali jo trpinči, se kaznuje z zaporom do treh let.
(1) Kdor hudo zanemarja družinske obveznosti, ki jih ima po zakonu in tako pusti v težkem položaju družinskega člana, ki ne more sam skrbeti zase, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Če izreče sodišče pogojno obsodbo, lahko naloži storilcu, da mora v redu izvrševati svoje dolžnosti skrbi, vzgoje in preživljanja.
(1) Kdor ne daje preživnine za osebo, ki jo je po zakonu dolžan preživljati in za katero je višina njegove preživninske obveznosti določena z izvršilnim naslovom, čeprav bi to zmogel, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(2) Če je zaradi dejanja iz prejšnjega odstavka ogroženo ali bi lahko bilo ogroženo preživljanje upravičenca ali če se storilec izmika dajati preživnino, se kaznuje z zaporom do treh let.

(3) Če izreče sodišče pogojno obsodbo, lahko naloži storilcu dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena, da mora redno plačevati preživnino, lahko pa tudi, da mora poravnati zaostalo preživnino ali druge prisojene obveznosti, nastale s preživljanjem.
Polnoletna oseba, ki spolno občuje z mladoletnim krvnim sorodnikom v ravni črti ali z mladoletnim bratom oziroma sestro, se kaznuje z zaporom do dveh let.
Kdor vedoma ne ravna po predpisih o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in odpovedi pogodbe o zaposlitvi, o plači in nadomestilih plače, delovnem času, odmoru, počitku, letnem dopustu ali odsotnosti z dela, varstvu žensk, mladine in invalidov, o prepovedi nadurnega ali nočnega dela in tako prikrajša delavca za pravico, ki mu gre, ali mu jo omeji, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
(1) Kdor komu odreče ali omeji pravico do svobodne zaposlitve pod enakimi pogoji, ki so določeni s predpisi, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Enako se kaznuje, kdor vedoma ne ravna po predpisih o pravicah brezposelnih oseb in tako brezposelno osebo prikrajša za pravico, ki ji gre ali ji jo omeji.
(1) Kdor s kršitvijo predpisov ali splošnih aktov prepreči ali onemogoči delavcem izvrševanje pravic do sodelovanja pri upravljanju ali te pravice zlorabi ali ovira njihovo uresničevanje, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Enako se kaznuje, kdor s kršitvijo predpisov ali splošnih aktov prepreči ali onemogoči delavcem svobodno združevanje in izvrševanje sindikalnih dejavnosti ali ovira uresničevanje sindikalnih pravic.
(1) Kdor v rudniku, tovarni, na gradbišču ali kakšnem drugem delovnem kraju uniči, poškoduje ali odstrani varnostne naprave in tako povzroči nevarnost za življenje ljudi, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Oseba, ki je odgovorna za varnost in zdravje pri delu v rudnikih, tovarnah, delavnicah, na gradbiščih ali na drugih delovnih krajih in ki ne postavi varnostnih naprav ali ne skrbi za njihovo brezhibnost ali ne poskrbi za njihovo delovanje, kadar je to potrebno, ali sicer ne ravna po predpisih ali tehničnih pravilih o varnostnih ukrepih in tako povzroči nevarnost za življenje ljudi, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(3) Če je dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z zaporom do enega leta.

(4) Če ima dejanje iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena za posledico hudo telesno poškodbo ene ali več oseb, se storilec za dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena kaznuje z zaporom do petih let, za dejanje iz tretjega odstavka pa z zaporom do treh let.

(5) Če ima dejanje iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec za dejanje iz prvega ali drugega odstavka kaznuje z zaporom od enega do dvanajstih let, za dejanje iz tretjega odstavka pa z zaporom od enega do osmih let.
Kdor vedoma ne ravna po predpisih s področja socialnega zavarovanja in s tem koga prikrajša za pravico, ki mu gre ali mu jo omeji, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
Kdor hlini ali si povzroči bolezen ali delovno nezmožnost in s tem doseže, da se mu na podlagi socialnega zavarovanja prizna pravica, ki mu ne bi šla, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
(1) Kdor vzame komu tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če je vrednost ukradene stvari majhna in je šlo storilcu za to, da si prilasti stvar take vrednosti, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(3) Pregon za dejanje iz prejšnjega odstavka se začne na predlog.

(4) Če je storilec vrnil oškodovancu ukradeno stvar, preden je zvedel, da je uveden kazenski postopek, se mu sme kazen odpustiti.
(1) Storilec tatvine iz prvega odstavka prejšnjega člena se kaznuje z zaporom do petih let:
1) če je storil tatvino tako, da je z vlomom, vdorom ali z drugačnim premagovanjem večjih ovir prišel v zaprto stavbo, sobo, blagajno, omaro ali v druge zaprte prostore;
2) če je storilo tatvino dvoje ali več oseb, ki so se združile zato, da bi kradle;
3) če je storil tatvino na posebno predrzen način;
4) če je imel pri sebi kakšno orožje ali nevarno orodje za napad ali obrambo;
5) če je storil tatvino ob požaru, povodnji ali podobni naravni nesreči;
6) če je storil tatvino tako, da je izrabil nemoč ali nesrečo drugega.

(2) Enako se kaznuje storilec tatvine, če je ukradena stvar posebnega kulturnega ali zgodovinskega pomena ali naravna vrednota ali če je ukradena stvar velike vrednosti in je šlo storilcu za to, da si prilasti takšno stvar ali stvar take vrednosti.

(3) Če je bila z dejanjem iz prvega odstavka tega člena pridobljena stvar posebnega kulturnega ali zgodovinskega pomena ali stvar velike vrednosti in je šlo storilcu zato, da si prilasti takšno stvar ali stvar take vrednosti, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.
(1) Kdor vzame tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti tako, da uporabi silo zoper kakšno osebo ali ji zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(2) Če je vrednost ukradene stvari velika in je šlo storilcu za to, da si prilasti stvar take vrednosti, se kaznuje z zaporom najmanj treh let.

(3) Če stori dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena dvoje ali več oseb, se storilec kaznuje z zaporom najmanj petih let.
(1) Kdor je zaloten pri tatvini, pa z namenom, da bi ukradeno stvar obdržal, uporabi proti komu silo ali mu zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, se kaznuje z zaporom od enega leta do desetih let.

(2) Če je vrednost ukradene stvari velika in je storilcu šlo za to, da si prilasti stvar take vrednosti, se kaznuje z zaporom najmanj treh let.
(1) Kdor si protipravno prilasti tujo premično stvar, ki mu je zaupana, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Če je vrednost zatajene stvari majhna in je šlo storilcu zato, da si prilasti stvar take vrednosti, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev.

(3) Če stori dejanje iz prvega odstavka tega člena skrbnik, se kaznuje z zaporom do treh let.

(4) Če je zatajena stvar posebnega kulturnega ali zgodovinskega pomena ali naravna vrednota ali če je zatajena stvar velike vrednosti in je šlo storilcu za to, da si prilasti takšno stvar ali stvar take vrednosti, se kaznuje z zaporom do petih let.

(5) Kdor si tujo premično stvar, ki jo je našel ali do katere je po naključju prišel, protipravno prilasti, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(6) Pregon za dejanje iz prvega, drugega in petega odstavka tega člena se začne na predlog.
(1) Kdor vzame tuje motorno vozilo z namenom, da ga protipravno uporabi za vožnjo, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Poskus je kazniv.
(1) Kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če je storilec z dejanjem iz prejšnjega odstavka povzročil veliko premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

(3) Če je z dejanjem iz prvega odstavka tega člena povzročena majhna premoženjska škoda in je šlo storilcu za to, da pridobi majhno premoženjsko korist, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(4) Kdor z namenom, da bi drugega oškodoval spravi koga z lažnim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

(5) Pregon za dejanje iz tretjega in četrtega odstavka tega člena se začne na predlog.
(1) Kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, s silo ali resno grožnjo koga prisili, da kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja ali kdor na takšen način izterja dolg, se kaznuje z zaporom do petih let.

(2) Enako se kaznuje kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, komu zagrozi, da bo o njem ali o njegovih bližnjih odkril kaj, kar bi škodovalo njihovi časti ali dobremu imenu, in ga s tem prisili, da v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti ali kdor na takšen način izterja dolg.

(3) Če dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena stori dvoje ali več oseb ali če je storjeno z uporabo orožja ali nevarnega orodja ali na posebej surov in poniževalen način, se storilec kaznuje z zaporom od enega do osmih let.
(1) Kdor sprejme ali si izgovori za uslugo, ki jo nekomu stori, zase ali za koga drugega, očitno nesorazmerno premoženjsko korist s tem, da izrabi njegovo slabo premoženjsko stanje, hude stanovanjske razmere, stisko, nezadostno izkušenost ali lahkomiselnost, se kaznuje z zaporom do treh let in z denarno kaznijo.
(1) Kdor zastopa premoženjske koristi kakšne osebe ali oskrbuje njeno premoženje, pa ne izpolni svoje dolžnosti ali zlorabi dano mu pooblastilo z namenom, da bi pridobil sebi ali komu drugemu kakšno premoženjsko korist ali da bi oškodoval tistega, čigar premoženjske koristi zastopa ali čigar premoženje oskrbuje, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če stori dejanje iz prejšnjega odstavka skrbnik ali odvetnik, se kaznuje z zaporom do petih let.
(1) Kdor stvar, za katero ve, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, ali tisto, kar je bilo zanjo dobljeno s prodajo ali zamenjavo, kupi, sprejme v zastavo, si kako drugače pridobi, prikrije ali razpeča, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka, pa bi moral in mogel vedeti, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(3) Če je vrednost stvari iz prvega ali drugega odstavka tega člena večja, ali je stvar posebnega kulturnega ali zgodovinskega pomena, ali naravna vrednota, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom do treh let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom do dveh let.

(4) Če je bila prikrita stvar pridobljena s kaznivim dejanjem, za katero se storilec preganja na zasebno tožbo ali na predlog, se storilec dejanj iz prvega in drugega odstavka tega člena preganja na zasebno tožbo oziroma na predlog.

(5) Če je bilo dejanje iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena storjeno v hudodelski združbi za izvrševanje takih kaznivih dejanj, se storilec kaznuje z zaporom do petih let.
(1) Kdor brez dovoljenja pristojnega organa odnese v tujino ali kdor iz nje v nasprotju z mednarodnim pravom prinese stvar, ki je posebnega kulturnega ali zgodovinskega pomena, naravna vrednota ali ogrožena rastlinska oziroma živalska vrsta, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če je stvar iz prejšnjega odstavka velikega ali izjemnega kulturnega, zgodovinskega ali naravovarstvenega pomena, se storilec kaznuje z zaporom do petih let.
(1) Kdor protipravno poškoduje ali uniči stvar, ki je posebnega kulturnega ali zgodovinskega pomena, naravno vrednoto ali drugo zavarovano naravno bogastvo ali stvar, ki je javna dobrina, se kaznuje z zaporom do petih let.

(2) Če je poškodovana ali uničena stvar kulturni ali zgodovinski spomenik ali naravna vrednota velikega ali izjemnega pomena za Republiko Slovenijo ali če je povzročena škoda velika, se storilec kaznuje z zaporom do osmih let.
(1) Kdor tujo stvar poškoduje, uniči ali napravi nerabno, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do dveh let.

(2) Če je povzročena škoda velika, se storilec kaznuje z zaporom do petih let.

(3) Pregon za dejanje iz prvega odstavka tega člena se začne na predlog.
(1) Kdor neupravičeno vstopi v informacijski sistem ali kdor neupravičeno prestreže podatek ob nejavnem prenosu v ali iz informacijskega sistema, se kaznuje z denarno kaznijo.

(2) Kdor podatke v informacijskem sistemu neupravičeno uporabi, spremeni, preslika, prenaša, uniči ali v informacijski sistem neupravičeno vnese kakšen podatek, ovira prenos podatkov ali delovanje informacijskega sistema, se kaznuje za zaporom do dveh let.

(3) Poskus dejanja iz prejšnjega odstavka je kazniv.

(4) Če je z dejanjem iz drugega odstavka tega člena povzročena velika škoda, se storilec kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.
(1) Kdor požge tujo hišo ali drugo stavbo, namenjeno za bivanje, gospodarsko poslopje ali poslovno stavbo ali stavbo, ki je v javni rabi, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

(2) Če so požgane stvari iz prejšnjega odstavka last tistega, ki je požgal, ravnal pa je iz zlobnih ali drugih nizkotnih nagibov, se kaznuje z zaporom do petih let.
(1) Najemnik, oseba, ki poleg najemnika uporablja stanovanje, lastnik, upravnik ali hišnik, ki s stanovanjske ali poslovne stavbe ali pa iz stanovanjskih ali poslovnih prostorov protipravno odstrani zunanje ali notranje naprave, instalacije ali njihove dele ali jih poškoduje in tako znatno zmanjša uporabnost stavbe ali prostorov, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Če je zaradi dejanja iz prejšnjega odstavka postala stavba ali stanovanjski ali poslovni prostor neuporaben, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.
(1) Kdor se neupravičeno vseli v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Poskus je kazniv.

(3) Če izreče sodišče pogojno obsodbo, lahko naloži storilcu, da mora v določenem roku izprazniti stanovanje ali prostore.
(1) Kdor z namenom, da bi komu preprečil uveljavitev stvarne pravice, odtuji, uniči, poškoduje ali vzame svojo stvar, na kateri ima ta zastavno pravico ali pravico užitka, in ga s tem oškoduje, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Enako se kaznuje tudi, kdor z namenom, da bi preprečil plačilo upnika, med prisilno izvršbo uniči, poškoduje, odtuji ali skrije dele svojega premoženja in s tem upnika oškoduje.

(3) Pregon za dejanje iz prvega in drugega odstavka tega člena se začne na predlog.
Za kaznivo dejanje iz 211., 212., prvega, drugega, četrtega in petega odstavka 215. člena, 216., 217., prvega odstavka 220. in iz 224. člena tega zakonika, ki so bila storjena proti zakoncu, krvnemu sorodniku v ravni vrsti, bratu ali sestri ali drugemu krvnemu sorodniku v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena, sorodniku po svaštvu do vštetega drugega kolena, posvojitelju ali posvojencu, rejniku ali rejencu ali proti drugim osebam, s katerimi živi storilec v skupnem gospodinjstvu, se pregon začne na zasebno tožbo.
Kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti protipravno sklene dogovor, s katerim se druga gospodarska družba omejuje v svobodnem prometu blaga ali storitev, ali sklene dogovor, s katerim se kako drugače ustvarja monopolen položaj gospodarske družbe na trgu, pa zaradi tega nastane velika premoženjska korist za to gospodarsko družbo ali velika premoženjska škoda za drugega, se kaznuje z zaporom do treh let.
Kdor z namenom, da obveznosti ne bi bile plačane, navidezno ali dejansko poslabša svoje premoženjsko stanje ali premoženjsko stanje drugega dolžnika in s tem povzroči stečaj tako da:
1) premoženje ali njegov del, ki sodi v stečajno maso, navidezno proda, brezplačno odstopi, odtuji za izredno nizko ceno ali uniči;
2) sklene lažno pogodbo o dolgu ali prizna neresnične terjatve;
3) prikrije, uniči, predrugači ali tako vodi poslovne knjige ali listine, da se iz njih ne more ugotoviti dejansko premoženjsko stanje,
se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.
Kdor ve, da sam ali kdo drug kot plačnik ni zmožen plačila, pa nesmotrno troši sredstva ali jih odtujuje za izredno nizko ceno, se čez mero zadolžuje, prevzema nesorazmerne obveznosti, sklepa ali obnavlja pogodbe z osebami, za katere ve, da niso zmožne plačila, opušča pravočasno uveljavitev terjatev ali kako drugače očitno krši svoje dolžnosti pri upravljanju s premoženjem ali pri vodenju gospodarske dejavnosti, zaradi česar pride do stečaja in velike premoženjske škode za upnike, se kaznuje z zaporom do petih let.
(1) Kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti ve, da je sam ali kdo drug kot dolžnik postal nezmožen plačila, pa iz zadolženega premoženja izplača dolg ali kako drugače namenoma spravi kakšnega upnika v ugodnejši položaj in tako povzroči veliko premoženjsko škodo drugim upnikom, se kaznuje z zaporom do petih let.

(2) Enako se kaznuje, kdor ve, da je sam ali kdo drug kot dolžnik postal nezmožen plačila, pa z namenom, da bi izigral in oškodoval upnike, prizna neresnično terjatev, sestavi lažno pogodbo ali s kakšnim drugim goljufivim dejanjem povzroči veliko premoženjsko škodo upnikom.
(1) Kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne ali celotne neizpolnitve obveznosti pa nastane za stranko ali koga drugega premoženjska škoda, se kaznuje z zaporom do petih let.

(2) Če je zaradi dejanja iz prejšnjega odstavka nastala velika premoženjska škoda, se storilec kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(3) Če je zaradi dejanja iz prvega odstavka tega člena nastala majhna premoženjska škoda, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
(1) Kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, organizira, sodeluje ali pomaga pri organiziranju iger ali dejavnosti, pri katerih udeleženci vplačujejo določene denarne zneske udeležencem, ki so se pred njimi vključili v igro ali dejavnost in pričakujejo plačilo določenih denarnih zneskov od udeležencev, ki naj bi se za njimi vključili v takšno igro ali dejavnost, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Enako se kaznuje, kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, organizira, sodeluje ali pomaga pri organiziranju iger na srečo, za katere ni bilo izdano dovoljenje ali koncesija pristojnega organa.

(3) Če je zaradi dejanj iz prejšnjih odstavkov nastala velika premoženjska škoda, se storilec kaznuje z zaporom od enega do osmih let.
(1) Kdor za sebe ali za koga drugega pridobi posojilo, investicijska sredstva, subvencijo ali kakšno drugo ugodnost za opravljanje gospodarske dejavnosti, čeprav ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, s tem, da posojilodajalcu ali drugemu, ki je pristojen za odobritev takšne ugodnosti, predloži neresnične ali nepopolne podatke o premoženjskem stanju, bilancah, dobičku ali izgubi ali druge podatke, ki so pomembni za odobritev posojila ali ugodnosti oziroma te podatke zamolči, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh let.

(2) Če je bilo posojilo ali druga ugodnost uporabljeno v druge namene, kot so bili dogovorjeni s posojilodajalcem ali tistim, ki je pristojen za odobritev takšne ugodnosti, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
(1) Kdor pri trgovanju z delnicami, drugimi vrednostnimi papirji ali opcijami lažno prikaže premoženjsko stanje, podatke o dobičku ali izgubi ali druge podatke, ki pomembno vplivajo na njihovo vrednost, in s tem zapelje eno ali več oseb, da jih kupijo ali prodajo, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do dveh let.

(2) Če je bila z dejanjem iz prejšnjega odstavka pridobljena velika premoženjska korist, se storilec kaznuje z zaporom od enega do osmih let.
(1) Kdor z namenom, da bi preslepil kupce, v večjem obsegu razpečava izdelke z označbo, v kateri so podatki, ki ne ustrezajo vsebini, vrsti, izvoru ali kakovosti blaga, ali razpečava izdelke, ki niso toliko težki ali takšne kakovosti, kot se pri njih navadno domneva, ali razpečava izdelke brez označbe o vsebini, vrsti, izvoru, kakovosti ali trajanju izdelka, če je takšna označba predpisana, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do dveh let.

(2) Enako se kaznuje, kdor sklepa pogodbe z lažnimi navedbami o dobavnem roku ali načinu izpolnitve obveznosti kot bistvenem sestavnem delu pogodbe.

(3) Kdor z namenom, da bi preslepil kupce ali uporabnike storitev lažno objavi, da je znižana cena blaga, ali da se blago razprodaja, ali da se bodo cene zvišale, ali uporablja kakšno drugo lažno reklamo, se kaznuje z denarno kaznijo.
(1) Kdor pri gospodarskem poslovanju neupravičeno uporabi tujo firmo, žig, znamko, oznako o geografskem poreklu ali drugo posebno oznako za blago ali uporabi bistveni del te oznake kot svojo firmo, žig, znamko ali drug znak za označevanje blaga ali storitev, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Enako se kaznuje, kdor pri gospodarskem poslovanju neupravičeno uporabi tuj model.

(3) Predmeti iz prvega in drugega odstavka tega člena ter orodja in naprave, ki se uporabljajo za njihovo izdelovanje, se vzamejo.
(1) Kdor pri gospodarskem poslovanju neupravičeno uporabi tuj izum, zavarovan s patentom ali dodatnim varstvenim certifikatom, ali registrirano topografijo polprevodniškega vezja, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Proizvodi, izdelani na podlagi neupravičene uporabe iz prejšnjega odstavka, se vzamejo.
(1) Kdor v poslovne knjige, spise ali druge poslovne listine, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih predpisov, izdanih na podlagi zakona, in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami ali so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko ali finančno dejavnostjo, vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka, ali s svojim podpisom potrdi takšno knjigo, listino ali spis z lažno vsebino ali omogoči sestavo knjige, listine ali spisa z lažno vsebino, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Enako se kaznuje, kdor lažno poslovno knjigo, listino ali spis uporabi kot resnično ali kdor uniči, skrije, precej poškoduje ali kako drugače napravi nerabne poslovne knjige, listine ali spise iz prejšnjega odstavka.

(3) Poskus dejanj iz prvega in drugega odstavka tega člena je kazniv.
(1) Kdor v nasprotju s svojimi dolžnostmi glede varovanja poslovne tajnosti sporoči ali izroči komu podatke, ki so poslovna tajnost ali mu kako drugače omogoči, da pride do njih, ali zbira take podatke z namenom, da jih izroči nepoklicani osebi, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Enako se kaznuje, kdor z namenom, da jih neupravičeno uporabi, na protipraven način pride do podatkov, ki se varujejo kot poslovna tajnost.

(3) Če so podatki iz prvega ali drugega odstavka tega člena posebno pomembni, če kdo izroči take podatke zato, da jih kdo odnese v tujino, ali je dejanje storjeno iz koristoljubnosti, se storilec kaznuje z zaporom do petih let.

(4) Če je dejanje iz prvega ali tretjega odstavka tega člena storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z zaporom do enega leta.

(5) Za poslovno tajnost se štejejo listine in podatki, ki so z zakonom, statutom, pravili ali drugim splošnim aktom ali odredbo pristojnega organa ali druge upravičene osebe razglašeni za industrijsko, bančno ali drugo poslovno tajnost in so tako pomembni, da so z njihovo izdajo očitno nastale ali bi lahko nastale hujše škodljive posledice.
(1) Kdor pri gospodarskem poslovanju neupravičeno uporabi, spremeni, preslika, prenaša, uniči ali v informacijski sistem vnese kakšen svoj podatek, ovira prenos podatkov ali delovanje informacijskega sistema, ali kako drugače vdre v informacijski sistem, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali drugemu povzročil premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če je bila z dejanjem iz prejšnjega odstavka pridobljena velika premoženjska korist ali povzročena velika premoženjska škoda in je šlo storilcu za to, da sebi ali komu drugemu pridobi tako premoženjsko korist ali drugemu povzroči tako premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom do petih let.
(1) Kdor notranjo informacijo, ki bi lahko pomembno vplivala na ceno vrednostnega papirja ali izvedenega finančnega instrumenta, uvrščenega na organiziran trg v Republiki Sloveniji ali v vsaj eni državi članici Evropske unije oziroma za katerega je bil vložen predlog za uvrstitev na tak trg, ne glede na to, ali se z njim trguje na tem trgu ali ne, pridobi v zvezi s svojim položajem pri izdajatelju vrednostnega papirja, z lastniškim deležem v kapitalu izdajatelja vrednostnega papirja, s svojo zaposlitvijo ali pri opravljanju dejavnosti, in jo izkoristi z nakupom ali prodajo tega vrednostnega papirja ali izvedenega finančnega instrumenta zase ali za koga drugega, posredno ali neposredno, se kaznuje za zaporom do treh let.

(2) Enako se kaznuje oseba, ki notranjo informacijo sporoči nepoklicani osebi ali na podlagi notranje informacije priporoči tretji osebi nakup ali prodajo vrednostnega papirja ali izvedenega finančnega instrumenta.

(3) Enako se kaznuje oseba, ki nepooblaščeno pride do notranje informacije in jo izkoristi z nakupom ali prodajo tega vrednostnega papirja ali izvedenega finančnega instrumenta zase ali za koga drugega, posredno ali neposredno.

(4) Če je bila z dejanjem iz prejšnjih odstavkov pridobljena velika premoženjska korist, se storilec kaznuje z zaporom do petih let.
(1) Kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, izrabi svoj položaj ali prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti, pa pri tem niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja, se kaznuje z zaporom do petih letih.

(2) Če je bila z dejanjem iz prejšnjega odstavka pridobljena velika premoženjska korist ali povzročena velika premoženjska škoda in je storilcu šlo za to, da sebi ali komu drugemu pridobi tako premoženjsko korist ali drugemu povzroči tako premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

(3) Če je bilo dejanje iz prvega odstavka tega člena storjeno z namenom, da storilec sebi ali komu drugemu pridobi nepremoženjsko korist, se storilec kaznuje z zaporom do enega leta.
(1) Kdor si protipravno prilasti denar, vrednostne papirje ali kakšne druge premične stvari, ki so mu zaupane v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti, se kaznuje z zaporom do petih let.

(2) Če je bila z dejanjem iz prejšnjega odstavka pridobljena velika premoženjska korist in je šlo storilcu za to, da si pridobi tako premoženjsko korist, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

(3) Če je vrednost poneverjene stvari majhna in je šlo storilcu za to, da si pridobi tako vrednost, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
Kdor neupravičeno uporabi denar, vrednostne papirje ali kakšne druge stvari, ki so mu zaupane v zvezi z njegovim delom pri opravljanju gospodarske dejavnosti, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh let.
(1) Kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti zase ali za koga drugega terja ali sprejme nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo takšne koristi zato, da bi pri sklenitvi posla ali storitvi zanemaril koristi svoje organizacije ali druge fizične osebe ali ji povzročil škodo, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(2) Storilec dejanja iz prejšnjega odstavka, ki terja ali sprejme nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo takšne koristi zase ali za koga drugega kot protiuslugo za sklenitev kakega posla ali da se opravi kakšna storitev, se kaznuje za zaporom od treh mesecev do petih let.

(3) Storilec dejanja iz prvega odstavka tega člena, ki po sklenitvi posla ali opravljeni storitvi zase ali za koga drugega terja ali sprejme nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(4) Sprejeta nagrada, darilo ali kakšna druga korist se vzamejo.
(1) Kdor osebi, ki opravlja gospodarsko dejavnost, obljubi, ponudi ali da nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist zanjo ali za koga drugega zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil kakšno neupravičeno ugodnost pri sklenitvi posla ali storitvi iz prvega odstavka 247. člena tega zakonika, se kaznuje za zaporom od šestih mesecev do petih let.

(2) Kdor osebi, ki opravlja gospodarsko dejavnost, obljubi, ponudi ali da nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist zanjo ali za koga drugega kot protiuslugo za sklenitev kakega posla ali da se opravi kakšna storitev, se kaznuje z zaporom do treh let.

(3) Storilcu iz prejšnjih odstavkov, ki je dal nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist na zahtevo, pa je dejanje naznanil, preden je bilo odkrito ali preden je izvedel, da je bilo odkrito, se sme kazen odpustiti.

(4) Dana nagrada, darilo ali kakšna druga korist se vzamejo, v primeru iz prejšnjega odstavka pa se smejo vrniti tistemu, ki jih je dal.
(1) Kdor napravi kriv denar z namenom, da bi ga spravil v obtok kot pravega, ali kdor predrugači pravi denar z namenom, da bi ga spravil v obtok, ali kdor tak ponarejen denar spravi v obtok, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do osmih let.

(2) Enako se kaznuje, kdor si preskrbi ponarejen denar z namenom, da bi ga spravil v obtok kot pravega.

(3) Če zaradi dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena nastanejo motnje v gospodarstvu države, se storilec kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(4) Kdor da v obtok ponarejen denar, ki ga je prejel kot pravega, ali kdor ve, da je bil denar ponarejen ali da je bil tak denar spravljen v obtok, pa tega ne naznani, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev.

(5) Ponarejeni denar se vzame.
(1) Kdor napravi kolke ali poštne znamke ali druge krive vrednotnice, ali kdor predrugači kakšno tako pravo vrednotnico z namenom, da bi jo uporabil kot pravo ali jo dal v uporabo komu drugemu, ali kdor ponarejene vrednotnice uporabi kot prave ali si jih s tem namenom pridobi, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če so vrednotnice iz prejšnjega odstavka velike vrednosti, se storilec kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(3) Kdor napravi krive vrednostne papirje, ali kdor predrugači kakšen tak pravi vrednostni papir z namenom, da bi ga uporabil kot pravega ali ga dal v uporabo komu drugemu, ali kdor take ponarejene vrednostne papirje uporabi kot prave ali jih s tem namenom pridobi, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

(4) Če zaradi dejanja iz prejšnjega odstavka nastanejo motnje v gospodarstvu države, se storilec kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(5) Kdor odstrani žig, s katerim se vrednotnice iz prvega odstavka tega člena uničujejo, ali kdor si kako drugače prizadeva napraviti te vrednotnice, kakor da ne bi bile uporabljene, ali kdor že uporabljene take vrednotnice znova uporabi ali proda, kakor da bi bile veljavne, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(6) Ponarejene vrednotnice in ponarejeni vrednostni papirji se vzamejo.
(1) Kdor izdela, si pridobi, proda ali da v uporabo pripomočke za ponarejanje denarja, vrednotnic ali vrednostnih papirjev, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Pripomočki za ponarejanje se vzamejo.
(1) Kdor denar ali premoženje, za katerega ve, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, sprejme, zamenja, hrani, z njim razpolaga, ga uporabi pri gospodarski dejavnosti ali na drug način, določen z zakonom, s pranjem prikrije ali poskusi prikriti njegov izvor, se kaznuje z zaporom do petih let.

(2) Enako se kaznuje, kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka, pa je hkrati storilec ali udeleženec pri kaznivem dejanju, s katerim je bil pridobljen denar ali premoženje iz prejšnjega odstavka.

(3) Če je denar ali premoženje iz prvega ali drugega odstavka tega člena velike vrednosti, se storilec kaznuje z zaporom do osmih let in z denarno kaznijo.

(4) Če je dejanje iz prejšnjih odstavkov storjeno v hudodelski združbi za izvrševanje takih dejanj, se storilec kaznuje z zaporom od enega do desetih let in z denarno kaznijo.

(5) Kdor bi moral in mogel vedeti, da je bil denar ali premoženje pridobljeno s kaznivim dejanjem, pa stori dejanje iz prvega ali tretjega odstavka tega člena, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(6) Denar in premoženje iz prejšnjih odstavkov se vzameta.
(1) Kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, izda ali da v promet ček, za katerega ve, da ni krit in tako pridobi premoženjsko korist, se kaznuje z zaporom do petih let.

(2) Enako se kaznuje, kdor z namenom iz prejšnjega odstavka uporabi bančno kartico na bančnem avtomatu za dvig gotovine, čeprav ve, da nima kritja na tekočem računu, ali uporabi kreditno kartico, čeprav ve, da ob plačilu ne bo imel kritja, in si tako pridobi premoženjsko korist.

(3) Če je bila z dejanjem iz prvega ali drugega odstavka tega člena pridobljena velika premoženjska korist, se storilec kaznuje z zaporom od enega do osmih let.
(1) Kdor da z namenom, da bi se sam ali kdo drug popolnoma ali deloma izognil plačilu davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb, lažne podatke o zakonito pridobljenih dohodkih, stroških, predmetih ali drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev davkov in drugih predpisanih obveznosti, ali na drug način preslepi organ, pristojen za odmero ali za nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem teh obveznosti, pa obveznosti, ki se jim je izogibal, pomenijo večjo premoženjsko korist, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Enako se kaznuje, kdor z namenom iz prejšnjega odstavka ne prijavi zakonito pridobljenega dohodka ali drugih okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev davkov, prispevkov ali drugih prepisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb, kadar je prijava obvezna, pa obveznosti, katerim se je nameraval izogniti, pomenijo večjo premoženjsko korist.

(3) Če je bila z dejanjem iz prvega ali drugega odstavka tega člena dosežena velika premoženjska korist in je storilcu šlo za to, da doseže takšno premoženjsko korist, se kaznuje z zaporom do osmih let.
(1) Kdor se ukvarja s prenašanjem blaga čez carinsko črto in se pri tem izogiba ukrepom carinskega nadzorstva, ali kdor prenese, izogibajoč se ukrepom carinskega nadzorstva, čez carinsko črto blago velike premoženjske vrednosti, ali ga prenese v skupini, oborožen, ali z uporabo sile ali grožnje, se kaznuje z zaporom do petih let in z denarno kaznijo.

(2) Blago, ki je predmet dejanja iz prvega odstavka tega člena, se vzame.
(1) Kdor napravi krivo listino ali predrugači pravo listino z namenom, da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor krivo ali predrugačeno listino uporabi kot pravo, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Poskus je kazniv.

(3) Kdor napravi krivo javno listino, oporoko, javno ali uradno knjigo ali kakšno drugo knjigo, ki se mora voditi na podlagi zakona, predrugači tako pravo listino ali kdor tako krivo ali predrugačeno listino spravi v obtok ali hrani z namenom uporabe ali jo uporabi kot pravo, se kaznuje z zaporom do treh let.
(1) Za ponarejanje listin se kaznuje po določbah prejšnjega člena:
1) kdor kakšen papir, golico ali kakšno drugo listino, ki jo je kdo podpisal, neupravičeno izpolni s kakšno izjavo, ki ima pomen za pravna razmerja;
2) kdor koga preslepi o vsebini kakšne listine in jo ta podpiše, misleč, da se podpisuje pod kakšno drugo listino ali pod kakšno drugo vsebino;
3) kdor izda listino v imenu kakšne osebe brez njenega pooblastila ali v imenu osebe, ki je ni;
4) kdor kot izdajatelj listine doda k svojemu podpisu kakšen položaj ali naziv, čeprav nima takega položaja ali naziva, pa to bistveno vpliva na dokazilno moč listine;
5) kdor napravi listino tako, da neupravičeno uporabi pravi pečat ali znamenje.
(1) Kdor spravi pristojni organ v zmoto in s tem doseže, da ta v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini potrdi karkoli lažnega, kar naj bi bilo dokaz v pravnem prometu, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Enako se kaznuje tudi, kdor uporabi javno listino, zapisnik, knjigo ali poslovno listino iz prejšnjega odstavka, čeprav ve, da je lažna.
(1) Zdravnik ali veterinar, ki vedoma izda lažno zdravniško oziroma veterinarsko spričevalo, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(2) Kdor vedoma uporabi lažno spričevalo iz prejšnjega odstavka, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev.
(1) Kdor z namenom, da bi jih uporabil kot prave, napravi kriva znamenja za zaznamovanje domačega ali tujega blaga, kakor so pečati, žigi, znamke ali druge predpisane označbe, s katerimi se zaznamuje zlato, srebro, živina, les ali kakšno drugo blago, ali prava taka znamenja predrugači ali odstrani, ali kdor uporabi ponarejena znamenja kot prava, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do dveh let.

(2) Enako se kaznuje, kdor ponaredi mere ali uteži, ali kdor jih uporabi pri merjenju kot prave.

(3) Kdor neupravičeno izdela, si pridobi, proda ali da v uporabo pripomočke za izdelovanje znamenj za zaznamovanje ali označevanje blaga, kakor tudi krivih mer in uteži, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(4) Ponarejena znamenja, mere in uteži, kakor tudi pripomočki za njihovo ponarejanje se vzamejo.
(1) Uradna oseba, ki z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobila kakšno nepremoženjsko korist ali da bi komu prizadejala škodo, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(2) Če storilec z dejanjem iz prejšnjega odstavka povzroči večjo škodo ali huje prekrši pravice drugega, se kaznuje z zaporom do treh let.

(3) Uradna oseba, ki z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobila protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic, ali ne opravi uradne dolžnosti, pa pri tem niso podani znaki drugega kaznivega dejanja, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.

(4) Če je storilec z dejanjem iz prejšnjega odstavka pridobil veliko protipravno premoženjsko korist in mu je šlo za to, da si pridobi tako korist, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.
Uradna oseba, ki vedoma krši zakone ali druge predpise, opušča dolžno nadzorstvo, ali kako drugače očitno nevestno ravna v službi, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega ali škoda na javni dobrini ali premoženjska škoda, pa zares nastane kršitev oziroma večja škoda, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
(1) Uradna oseba, ki si protipravno prilasti denar, vrednostne papirje ali kakšne druge premične stvari, ki so ji zaupane v zvezi z njenim delom v službi, se kaznuje z zaporom do petih let.

(2) Če je storilec z dejanjem iz prejšnjega odstavka pridobil veliko premoženjsko korist in mu je šlo za to, da si pridobi takšno premoženjsko korist, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

(3) Če je vrednost poneverjene stvari majhna in je šlo storilcu za to, da si pridobi tako vrednost, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.
Uradna oseba, ki neupravičeno uporabi denar, vrednostne papirje ali kakšne druge stvari, ki so ji zaupane v službi, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh let.
(1) Uradna oseba, ki v uradno listino, knjigo, ali spis vpiše lažne podatke, ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka, ali s svojim podpisom oziroma pečatom potrdi uradno listino, knjigo ali spis z lažno vsebino, ali s svojim podpisom oziroma uradnim pečatom omogoči sestavo uradne listine, knjige ali spisa z lažno vsebino, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Enako se kaznuje tudi uradna oseba, ki uradno listino, knjigo ali spis z lažno vsebino uporabi v službi kot resnične ali ki uradno listino, knjigo ali spis uniči, skrije, jih precej poškoduje ali kako drugače napravi nerabne.
(1) Uradna oseba ali druga oseba, ki v nasprotju s svojimi dolžnostmi varovanja uradne tajnosti sporoči ali izroči komu podatke, ki so uradna tajnost, ali mu kako drugače omogoči, da pride do njih, ali zbira take podatke z namenom, da jih izroči nepoklicani osebi, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Enako se kaznuje, kdor z namenom, da jih neupravičeno uporabi, na protipraven način pride do podatkov, ki se varujejo kot uradna tajnost, kakor tudi kdor take podatke brez dovoljenja javno objavi.

(3) Če je dejanje iz prvega odstavka tega člena storjeno iz koristoljubnosti ali z namenom objave ali uporabe podatkov v tujini, se storilec kaznuje z zaporom do petih let.

(4) Če je dejanje iz prvega odstavka tega člena storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z zaporom do enega leta.

(5) Ne glede na določbe drugega odstavka tega člena se ne kaznuje, kdor uradno tajnost, katere vsebina je v nasprotju z ustavnim redom Republike Slovenije, posreduje za objavo ali objavi z namenom, da javnosti razkrije nepravilnosti pri organiziranju, delovanju in vodenju službe, če objava za državo nima škodljivih posledic.

(6) Za uradno tajnost se štejejo podatki, ki so z zakonom, z drugim predpisom, splošnim aktom ali s sklepom pristojnega organa, ki so izdani na podlagi zakona, razglašeni za uradno tajnost in so tako pomembni, da so z njihovo izdajo nastale ali bi lahko nastale hujše škodljive posledice za službo.
(1) Uradna oseba, ki zase ali za koga drugega terja ali sprejme nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo takšne koristi, da bi v mejah svojih uradnih pravic opravila uradno dejanje, ki ga ne bi smela opraviti, ali da ne bi opravila uradnega dejanja, ki bi ga morala ali smela opraviti, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let in denarno kaznijo.

(2) Uradna oseba, ki zase ali za koga drugega terja ali sprejme nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo takšne koristi, da bi v mejah svojih uradnih pravic opravila uradno dejanje, ki bi ga tudi sicer morala ali smela opraviti, ali da ne bi opravila uradnega dejanja, ki ga tudi sicer ne bi smela opraviti, se kaznuje z zaporom od enega do petih let.

(3) Uradna oseba, ki potem, ko opravi oziroma ne opravi uradnega dejanja, navedenega v prejšnjih odstavkih, terja ali sprejme v zvezi s tem nagrado, darilo ali kakšno drugo korist, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh let.

(4) Sprejeta nagrada, darilo ali kakšna druga korist se vzamejo.
(1) Kdor uradni osebi obljubi, ponudi ali da nagrado, darilo ali kakšno drugo korist zanjo ali za koga drugega, da bi v mejah svojih uradnih pravic opravila uradno dejanje, ki ga ne bi smela opraviti, ali da ne bi opravila uradnega dejanja, ki bi ga morala ali smela opraviti, se kaznuje za zaporom od enega do petih let in denarno kaznijo.

(2) Kdor uradni osebi obljubi, ponudi ali da nagrado, darilo ali kakšno drugo korist zanjo ali za koga drugega, da bi v mejah svojih pravic opravila uradno dejanje, ki bi ga tudi sicer morala ali smela opraviti, ali da ne bi opravila uradnega dejanja, ki ga tudi sicer ne bi smela opraviti, se kaznuje za zaporom od šestih mesecev do treh let.

(3) Storilcu kaznivega dejanja iz prejšnjih odstavkov, ki je dal nagrado, darilo ali kakšno drugo korist na zahtevo uradne osebe, pa je dejanje naznanil, preden je bilo odkrito ali preden je izvedel, da je odkrito, se sme kazen odpustiti.

(4) Dana nagrada, darilo ali kakšna druga korist se vzamejo, v primerih iz prejšnjega odstavka pa se smejo vrniti tistemu, ki jih je dal.".

(1) Kdor zase ali za koga drugega terja ali sprejme nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo takšne koristi, da bi izkoristil svoj položaj ali vpliv in posredoval, da se opravi ali ne opravi kakšno uradno dejanje, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Enako se kaznuje, kdor izrabi svoj položaj ali vpliv in posreduje, da bi se opravilo uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti, ali da se ne bi opravilo uradno dejanje, ki bi se moralo ali smelo opraviti.

(3) Če storilec za posredovanje iz prejšnjega odstavka zase ali za koga drugega sprejme nagrado, darilo ali kakšno drugo korist, se kaznuje z zaporom od enega do petih let.

(4) Sprejeta nagrada, darilo ali kakšna druga korist se vzamejo.
(1) Kdor drugemu obljubi, ponudi ali da nagrado, darilo ali kakšno drugo korist zanj ali za koga drugega, da bi izkoristil svoj položaj ali vpliv in posredoval, da se opravi ali ne opravi kakšno uradno dejanje, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Kdor drugemu obljubi, ponudi ali da nagrado, darilo ali kakšno drugo korist zanj ali za koga drugega, da bi izkoristil svoj položaj ali vpliv in posredoval, da bi se opravilo uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti, ali da se ne bi opravilo uradno dejanje, ki bi se moralo ali smelo opraviti, se kaznuje z zaporom od enega do petih let.

(3) Storilcu kaznivega dejanja iz prejšnjih odstavkov, ki je dal nagrado, darilo ali kakšno drugo korist na zahtevo osebe, ki je nezakonito posredovala, pa je dejanje naznanil preden je bilo odkrito ali preden je izvedel, da je odkrito, se sme kazen odpustiti.

(4) Dana nagrada, darilo ali kakšna druga korist se vzamejo, v primeru iz prejšnjega odstavka pa se smejo vrniti tistemu, ki jih je dal.
Uradna oseba, ki pri opravljanju službe z zlorabo svojega uradnega položaja ali uradnih pravic s kom grdo ravna, ga žali, ga lahko telesno poškoduje ali sploh ravna z njim tako, da prizadene njegovo človeško dostojanstvo, se kaznuje z zaporom do treh let.
(1) Uradna oseba, ki pri opravljanju službe ali javnih pooblastil uporabi silo, grožnjo ali kakšno drugo nedovoljeno sredstvo ali nedovoljen način, z namenom, da bi od obdolženca, priče, izvedenca ali koga drugega izsilila izpovedbo ali kakšno drugo izjavo, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.

(2) Če je bilo dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s hudim nasiljem, ali če storilec z izsiljevanjem izpovedbe povzroči hude posledice za obdolženca v kazenskem postopku, se storilec kaznuje z zaporom od enega do osmih let.
(1) Uradna oseba, ki ob preiskavi stanovanja, prostorov ali oseb ali ob izvršbi v sodnem ali upravnem postopku vzame stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(2) Če gre za stvar velike vrednosti in je šlo storilcu za to, da si prilasti stvar take vrednosti, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.
(1) Vojaška oseba, ki ne izpolni ukaza nadrejenega v zvezi s službo ali mu odreče poslušnost, pa zaradi tega nastane nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Vojaška oseba, ki se upira stražarju, straži, patroli, dežurnemu ali drugi vojaški osebi, ko ta pri opravljanju svoje vojaške dolžnosti skrbi za varnost in red v vojaški enoti, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
(1) Vojaška oseba, ki se skupaj z drugimi vojaškimi osebami upre ukazu nadrejenega v zvezi s službo ali ga noče izpolniti, ali mu odreče, da bi storila svojo dolžnost, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.

(2) Vojaška oseba, ki pri storitvi dejanja iz prejšnjega odstavka uporabi orožje, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(3) S kaznijo iz prejšnjega odstavka se kaznuje tisti, ki je organiziral dejanje iz prvega odstavka tega člena, kakor tudi vojaški starešina, ki je sodeloval pri takem dejanju.
Vojaška oseba, ki v nasprotju s predpisi in brez upravičenega razloga noče sprejeti orožja, ali ga noče uporabiti po ukazu ali po pravilih službe, se kaznuje z zaporom do enega leta.
Vojaška oseba, ki pri opravljanju službe poda lažen raport ali lažno poročilo, ali v raportu ali v poročilu zamolči kakšno dejstvo, ki ga ne bi smela zamolčati, in s tem spravi v nevarnost življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
(1) Vojaška oseba, ki samovoljno zapusti svojo enoto ali službo med izvrševanjem pomembne naloge ali med večjo bojno pripravljenostjo enote, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Enako se kaznuje vojaška oseba, ki ve za okoliščine iz prvega odstavka tega člena, pa se samovoljno ne vrne z dovoljenega izostanka iz enote ali službe, in vojaška oseba, ki samovoljno zapusti svojo enoto ali službo za več kot deset dni.

(3) Vojaška oseba, ki se skriva, da bi se izognila službi v oboroženih silah, se kaznuje z zaporom do treh let.

(4) S kaznijo iz prejšnjega odstavka se kaznuje vojaška oseba, ki odide iz države in ostane v tujini, da bi se izognila službi v oboroženih silah.
(1) Vojaški starešina, ki v službi ali v zvezi s službo grdo ravna s podrejenim, ali ravna z njim tako, da žali njegovo človeško dostojanstvo, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če vojaški starešina stori dejanje iz prejšnjega odstavka proti več osebam, se kaznuje z zaporom do petih let.
(1) Vojaška oseba, ki ravna proti predpisom o straženju, patrolni, dežurni ali drugi službi za vzdrževanje varnosti in reda v vojaški enoti, poveljstvu ali zavodu, ali za vojaško zaščito objektov ali območij in s tem povzroči nevarnost za življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z zaporom do enega leta.

(3) Če imata dejanji iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico hudo telesno poškodbo ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom od enega do petih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom do treh let.

(4) Če imata dejanji iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom od enega do dvanajstih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom od enega do osmih let.
(1) Vojaški starešina, ki ne stori predpisanih ali ukazanih ukrepov za varnost življenja in zdravja zaupanih mu ljudi, za zavarovanje in dobro vzdrževanje objektov, predmetov in sredstev za bojno pripravljenost, za nujno oskrbo zaupane mu enote s hrano, opremo ali materialom, ali ne ukrene, kar je dolžan ukreniti, da so zavarovalna dela pravočasno in v redu opravljena in spravi s tem v nevarnost življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z zaporom do enega leta.

(3) Če imata dejanji iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico hudo telesno poškodbo ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom od enega do petih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom do treh let.

(4) Če imata dejanji iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom od enega do dvanajstih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom od enega do osmih let.
(1) Vojaška oseba, ki pri vaji, pouku ali poskusih ne stori predpisanih ali ukazanih varnostnih ali previdnostnih ukrepov in spravi s tem v nevarnost življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z zaporom do enega leta.

(3) Če imata dejanji iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico hudo telesno poškodbo ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom od enega do petih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom do treh let.

(4) Če imata dejanji iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom od enega do dvanajstih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom od enega do osmih let.
(1) Vojaška oseba ali druga oseba, ki v nasprotju s svojimi dolžnostmi varovanja vojaške tajnosti komu drugemu sporoči ali izroči podatke, ki so vojaška tajnost, ali mu kako drugače omogoči, da pride do njih, ali zbira take podatke z namenom, da jih izroči nepoklicani osebi, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.

(2) Enako se kaznuje, kdor na protipraven način pridobi podatke, za katere ve, da se varujejo kot vojaška tajnost, ali kdor take podatke brez dovoljenja javno objavi.

(3) Če je dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena storjeno glede posebno zaupnih podatkov ali iz koristoljubnosti ali z namenom objave ali uporabe podatkov v tujini, se storilec kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(4) Če je dejanje iz prvega odstavka tega člena storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.

(5) Ne glede na določbo drugega odstavka tega člena se ne kaznuje, kdor vojaško tajnost, katere vsebina je v nasprotju z ustavnim redom Republike Slovenije, posreduje za objavo ali objavi z namenom, da javnosti razkrije nepravilnosti pri organiziranju, delovanju in vodenju obrambnih sil in njihovih priprav za obrambo države, če objava za državo nima škodljivih posledic.

(6) Za vojaško tajnost se štejejo podatki ali dokumenti, ki so z zakonom, drugim predpisom ali s sklepom pristojnega organa, izdanim na podlagi zakona, razglašeni za vojaško tajnost in katerih izdaja je imela ali bi lahko imela hujše škodljive posledice za oborožene sile in njihove priprave za obrambo države.
Podrejeni se ne kaznuje, če stori kaznivo dejanje na ukaz ali povelje nadrejenega in se ta ukaz ali povelje tiče vojaške dolžnosti, razen če gre za vojno hudodelstvo ali kakšno drugo hudo kaznivo dejanje, ali če je vedel, da pomeni izvršitev ukaza ali povelja kaznivo dejanje.
Če je bil storilec kaznivega dejanja iz 273. člena, prvega odstavka 274. člena ali prvega odstavka 277. člena tega zakonika izzvan z nezakonitim ali surovim ravnanjem vojaške osebe, se sme kaznovati mileje ali se mu sme odpustiti kazen.
(1) Kdor ve, da se pripravlja kaznivo dejanje, za katero je z zakonom predpisana kazen nad tri leta zapora, pa ga v času, ko se je dalo še preprečiti, ne naznani in je bilo dejanje poskušeno ali dokončano, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(2) Če je šlo pri dejanju iz prejšnjega odstavka za kaznivo dejanje, za katero je z zakonom predpisana kazen tridesetih let zapora, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.

(3) Tisti, ki ne naznani, da se pripravlja kaznivo dejanje iz prvega odstavka tega člena, se ne kaznuje, če mu je storilec zakonec, oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, krvni sorodnik v ravni vrsti, brat ali sestra, posvojitelj ali posvojenec. Če se katero od oseb, navedenih v tem odstavku, ne kaznuje za opustitev ovadbe iz prvega odstavka tega člena, se za opustitev ovadbe ne kaznuje niti njen zakonec ali oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti.
(1) Kdor ve za storilca kaznivega dejanja, za katero je z zakonom predpisana kazen tridesetih let zapora, ali kdor samo ve, da je bilo tako dejanje storjeno, pa tega ne naznani, čeprav je od take ovadbe odvisno, da se storilec ali dejanje pravočasno odkrijeta, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Uradna oseba, ki vedoma opusti ovadbo kaznivega dejanja, za katero zve pri opravljanju svoje službe, če je zanj z zakonom predpisana kazen hujša od treh let zapora, storilec pa se preganja po uradni dolžnosti, se kaznuje z zaporom do treh let.

(3) Tisti, ki opusti ovadbo, se ne kaznuje, če mu je storilec zakonec, oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, krvni sorodnik v ravni vrsti, brat ali sestra, posvojitelj ali posvojenec ali če je on storilcu zagovornik, zdravnik ali spovednik. Če se katera od oseb, navedenih v tem odstavku, razen zagovornika, zdravnika ali spovednika, ne kaznuje za opustitev ovadbe iz prvega odstavka tega člena, se za opustitev ovadbe ne kaznuje niti njen zakonec niti oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti.
(1) Kdor skriva storilca kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali mu s skrivanjem orodja, sledov ali kako drugače pomaga, da ga ne odkrijejo, ali kdor skriva obsojenca ali stori kaj drugega z namenom, da se ne bi izvršila kazen ali izrečeni varnostni ukrep, ali da se ne bi uporabil vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod ali prevzgojni dom, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(2) Če gre za pomoč po prejšnjem odstavku storilcu kaznivega dejanja, za katero je predpisana kazen zapora tridesetih let, se storilec kaznuje z zaporom do petih let.

(3) Kazen za dejanje iz prvega odstavka tega člena ne sme biti ne po vrsti ne po višini hujša od kazni, ki je predpisana za kaznivo dejanje osebe, kateri je storilec pomagal.

(4) Za dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena se ne kaznuje tisti, ki mu je storilec zakonec, oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, ali krvni sorodnik v ravni vrsti, brat ali sestra, posvojitelj ali posvojenec. Če se katera od oseb, navedenih v tem odstavku, ne kaznuje za kaznivo dejanje iz prvega ali drugega odstavka, se za pomoč storilcu pri storitvi kaznivega dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena ne kaznuje niti njegov zakonec ali oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti.

(5) Če se pregon storilca kaznivega dejanja začne na predlog, se tudi storilec kaznivega dejanja iz prvega odstavka tega člena preganja na predlog.
(1) Kdor koga naznani, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa ve, da ga ni storil, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Enako se kaznuje, kdor podtakne sledove kaznivega dejanja ali kako drugače povzroči, da se uvede kazenski postopek za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, zoper nekoga, za katerega ve, da ga ni storil.

(3) Kdor se sam naznani, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, čeprav ga ni storil, se kaznuje z denarno kaznijo.

(4) Enako se kaznuje tudi, kdor naznani, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, čeprav ve, da tako dejanje ni bilo storjeno.
(1) Priča, izvedenec, cenilec, prevajalec ali tolmač, ki pred sodiščem, v postopku o prekršku, v postopku parlamentarne preiskave, v postopku za ugotavljanje kršitev delovnih obveznosti ali drugih kršitev delovne discipline, v drugem disciplinskem ali upravnem postopku po krivem izpove, izvedenec ali cenilec, ki da krivo pisno mnenje ali prevajalec, ki da lažni pisni prevod, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Enako se kaznuje stranka, ki je pri dokazovanju z zaslišanjem strank v pravdnem, nepravdnem, izvršilnem ali upravnem postopku po krivem izpovedala, in je sodišče ali drug pristojni organ na to izpovedbo oprlo svojo odločbo v tem postopku.

(3) Za krivo izpovedbo v kazenskem postopku, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.

(4) Če ima dejanje iz prejšnjega odstavka posebno hude posledice za obdolženca, se storilec kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(5) Če storilec prostovoljno prekliče svojo krivo izpovedbo, preden se izda dokončna odločba, se kaznuje z denarno kaznijo, sme pa se mu tudi odpustiti kazen.
(1) Kdor z namenom, da bi preprečil ali otežil dokazovanje, skrije, uniči ali poškoduje tujo listino ali jo napravi delno ali popolnoma nerabno, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(2) Enako se kaznuje tudi, kdor z namenom iz prejšnjega odstavka odstrani, uniči, pokvari, premakne ali prestavi mejnik, zemljemersko znamenje ali sploh kakšno znamenje o lastninski pravici na nepremičnini ali o pravici do uporabe vode, ali kdor z enakim namenom tako znamenje krivo postavi.

(3) Kdor z namenom, da bi preprečil ali otežil dokazovanje v kazenskem postopku, predloži dokaze, za katere ve, da so lažni ali ponarejeni, se kaznuje z zaporom do treh let.
(1) Kdor neupravičeno izda, kar je zvedel v postopku pred glavno obravnavo, ali na obravnavi pred sodiščem, na ustni obravnavi v upravnem postopku ali v postopku o prekršku, ali v postopku parlamentarne preiskave, za kar je z zakonom določeno, da se ne sme objaviti, ali pa je bilo z odločbo pristojnega organa ali sodišča odločeno, da ostane tajno, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Enako se kaznuje, kdor brez dovoljenja sodišča objavi potek postopka proti mladoletniku, ali objavi mladoletnikovo ime ali druge podatke, iz katerih je mogoče sklepati, za katerega mladoletnika gre.
Kdor vedoma ne ravna po pravnomočni sodni odločbi, s katero je bilo odločeno o vrnitvi delavca na delo, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
Kdor omogoči drugemu opravljanje poklica, dejavnosti ali dolžnosti, čeprav ve, da mu je bil s pravnomočno sodno odločbo izrečen varnostni ali varstveni ukrep prepovedi opravljanja poklica, ali da je takšna prepoved nastala kot pravna posledica obsodbe, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
Kdor s silo ali grožnjo, da bo neposredno napadel življenje ali telo, pobegne iz zavoda za prestajanje kazni ali pripora, se kaznuje z zaporom do treh let.
(1) Kdor sodeluje v skupini oseb, ki jim je vzeta prostost in so se zbrale z namenom, da bi se s silo osvobodile ali da bi združeno napadle osebe, katerih nadzorstvu so zaupane, ali da bi jih s silo ali z grožnjo, da bodo neposredno uporabile silo, prisilile, da kaj storijo ali opustijo, kar je proti njihovi dolžnosti, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Storilec dejanja iz prejšnjega odstavka, ki je uporabil silo ali grožnjo, se kaznuje z zaporom do treh let.
(1) Kdor s silo, grožnjo, preslepitvijo ali kako drugače omogoči beg komu, ki prestaja kazen v zavodu za prestajanje kazni ali komu, ki je priprt, ali ki prestaja varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ali mladoletniku, ki je v prevzgojnem domu, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno v organizirani skupini, se storilec kaznuje z zaporom do petih let.
(1) Kdor sodeluje v organizirani hudodelski združbi, ki ima namen izvrševati kazniva dejanja, za katera se sme izreči kazen več kot treh let zapora, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.

(2) Kdor ustanovi ali vodi združbo iz prejšnjega odstavka, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do osmih let.

(3) Storilcu kaznivega dejanja iz prejšnjih odstavkov, ki prepreči nadaljnje izvrševanje teh dejanj, ali razkrije podatke, ki so pomembni za preiskovanje in dokazovanje že storjenih kaznivih dejanj, se sme kazen za ta dejanja omiliti v skladu s 3. točko 42. člena tega zakonika.
Kdor se s kom dogovori, da bosta storila kaznivo dejanje, za katero se sme izreči kazen petih let zapora ali hujša kazen, se kaznuje z zaporom do enega leta.
(1) Kdor drugega hudo žali, z njim grdo ravna, mu dela nasilje ali ogroža njegovo varnost in s tem v javnosti ali v družini povzroči ogroženost, zgražanje ali prestrašenost, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Če dejanje iz prejšnjega odstavka stori dvoje ali več oseb ali če je prišlo do hudega ponižanja več oseb ali če storilec drugega lahko telesno poškoduje, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.
(1) Kdor izziva ali razpihuje narodnostno, rasno ali versko sovraštvo, razdor ali nestrpnost, ali širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo, ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti, ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava ali zagovarja genocid, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno s prisilo, grdim ravnanjem, ogrožanjem varnosti, s sramotitvijo narodnostnih, etničnih ali verskih simbolov, s poškodovanjem tujih stvari, z oskrunitvijo spomenikov, spominskih znamenj ali grobov, se storilec kaznuje z zaporom do petih let.

(3) Material in predmeti, ki nosijo sporočila iz prvega odstavka tega člena, kot tudi pripomočki, namenjeni za njihovo izdelovanje, razmnoževanje in razpečevanje, se vzamejo ali njihova uporaba ustrezno onemogoči.
(1) Kdor sodeluje v skupini, ki s skupnim delovanjem stori kakšno nasilje proti ljudem, uniči ali poškoduje premoženje večje vrednosti ali poskusi storiti takšno kaznivo dejanje, se kaznuje za samo sodelovanje z zaporom do dveh let.

(2) Če je bil pri delovanju skupine iz prejšnjega odstavka kdo ubit ali hudo telesno poškodovan, se udeleženec skupine za samo sodelovanje kaznuje z zaporom do treh let.

(3) Vodja skupine, ki je storila dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.
(1) Kdor s silo ali z grožnjo, da bo neposredno uporabil silo, prepreči uradni osebi uradno dejanje, ki ga je nameravala opraviti v okviru svojih pravic, ali jo na enak način prisili, da opravi uradno dejanje, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Poskus je kazniv.

(3) Če storilec ob storitvi dejanja iz prvega odstavka tega člena razžali uradno osebo, grdo ravna z njo ali ji prizadene lahko telesno poškodbo, ali pa ji grozi z uporabo orožja, se kaznuje z zaporom do treh let.

(4) Kdor stori dejanje iz prvega ali tretjega odstavka tega člena proti uradni osebi, ko ta opravlja naloge javne ali državne varnosti, zasleduje storilca kaznivega dejanja ali pazi na koga, ki mu je vzeta prostost ali opravlja dejanja kazenskega pregona, vodi preiskavo ali sodi v kazenskem postopku zoper hudodelsko združbo ali zaradi drugih kaznivih dejanj, za katera se sme izreči kazen, hujša od treh let zapora, se kaznuje z zaporom do petih let.

(5) Enako se kaznuje, kdor se uradni osebi, ki opravlja ali je opravljala dejanja kazenskega pregona, vodi ali je vodila preiskavo, ali sodi ali je sodila v kazenskem postopku zoper hudodelsko združbo ali zaradi drugih kaznivih dejanj, maščuje zaradi dejanj, ki jih je opravila sama ali druga uradna oseba v okviru svojih pravic, tako, da je ogroženo življenje, telo ali premoženje uradne osebe ali njenih bližnjih sorodnikov.

(6) Če je storilec dejanja iz prvega do petega odstavka tega člena izzvan z nezakonitim ali surovim ravnanjem uradne osebe, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev, sme pa se mu kazen odpustiti.
(1) Kdor napade ali resno zagrozi, da bo napadel uradno osebo ali drugo osebo, za katero ve, da pomaga uradni osebi, ko ta opravlja naloge javne ali državne varnosti ali čuva javni red, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Če storilec ob storitvi dejanja iz prejšnjega odstavka uradni osebi ali drugi osebi, za katero ve, da ji pomaga, grozi z orožjem, ali z njo grdo ravna, ali jo lahko telesno poškoduje, se kaznuje z zaporom do treh let.

(3) S kaznijo iz prejšnjega odstavka, se kaznuje, kdor stori dejanje iz prvega odstavka tega člena proti dvema ali več osebam.
(1) Kdor sodeluje v skupini, ki s skupnim delovanjem prepreči ali poskusi preprečiti uradni osebi uradno dejanje ali jo na enak način prisili, da opravi uradno dejanje, se kaznuje za samo sodelovanje z zaporom do enega leta.

(2) Vodja skupine, ki je storila dejanje iz prejšnjega odstavka, se kaznuje z zaporom do treh let.
(1) Kdor druge hujska k nasilnemu upiranju zakonitim odločbam ali ukrepom državnih organov ali proti uradni osebi, ki opravlja uradno dejanje, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(2) Če zaradi dejanja iz prejšnjega odstavka odločba ali ukrep državnega organa ni bil izvršen, ali je bila izvedba znatno otežena, ali je to dejanje storil vodja skupine, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.
Kdor odstrani ali poškoduje uradni pečat ali znamenje, ki ga je upravičena uradna oseba uporabila za to, da zavaruje predmete ali prostore, ali kdor brez odstranitve ali poškodbe pečata ali znamenja vstopi v tak prostor, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev.
(1) Kdor protipravno vzame, skrije, uniči ali poškoduje ali kako drugače napravi neraben uradni pečat, uradno knjigo, spis ali listino, ki pripada državnemu organu, gospodarski družbi, drugi pravni osebi ali posamezniku, ki izvršuje javna pooblastila, ali je pri njih, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Poskus je kazniv.
(1) Kdor se z namenom, da bi sebi ali drugemu pridobil kakšno korist ali da bi komu prizadejal škodo, lažno izdaja za uradno ali vojaško osebo ali neupravičeno nosi znamenje uradne ali vojaške osebe, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Enako se kaznuje, kdor opravi kakšno dejanje, ki ga je upravičena opraviti samo uradna ali vojaška oseba.
(1) Kdor orožje, razstrelilne snovi ali pripomočke, s katerimi se lahko napravijo, ali strupe, za katere ve, da so namenjeni za kaznivo dejanje, izdela ali si jih pridobi ali jih hrani ali komu omogoči, da pride do njih, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Kdor napravi ali komu odstopi ponarejen ključ, odpirač ali kakšen drug pripomoček za vlom, čeprav ve, da je namenjen za kaznivo dejanje, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(3) Enako se kaznuje, kdor z namenom izvršitve kaznivega dejanja poseduje, izdeluje, prodaja, daje v uporabo, uvaža, izvaža ali na drug način zagotavlja pripomočke za vdor ali neupravičen vstop v informacijski sistem.
(1) Kdor protipravno izdela, pridobi, ponuja, proda, hrani, menja, vnese v državo ali iznese iz nje strelno, kemično, biološko ali jedrsko orožje, strelivo ali eksploziv ali vojaško orožje in vojaško opremo, katerih promet posameznikom ni dovoljen ali je omejen, ali pri tem posreduje, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(2) Če gre pri dejanju iz prejšnjega odstavka za orožje, strelivo ali razstrelilne snovi ali kakšno drugo bojno sredstvo v veliki količini ali vrednosti ali ki pomeni nevarnost ali če je dejanje storjeno v hudodelski združbi, se storilec kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(3) Kdor protipravno izdela, pridobi, hrani, proda, menja, vnese v državo ali iznese iz nje sestavne oziroma rezervne dele orožja, streliva, eksplozivov ali vojaškega orožja in vojaške opreme, material ali sestavine, za katere ve, da bodo uporabljene za proizvodnjo ali delovanje predmetov iz prejšnjih odstavkov, ali pri tem posreduje, se kaznuje z zaporom do petih let.
(1) Kdor nasilno prekorači državno mejo Republike Slovenije ali oborožen nezakonito vstopi na njeno ozemlje, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do treh let ali z denarno kaznijo.

(2) Enako se kaznuje tujec, ki nima dovoljenja za bivanje v Republiki Sloveniji, če se na način iz prejšnjega odstavka zadržuje na njenem ozemlju ali se upre zakoniti odstranitvi s tega ozemlja.

(3) Kdor se ukvarja s tem, da tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali bivanje v njej, nezakonito spravlja na njeno ozemlje, jih po njem prevaža ali jim pomaga pri skrivanju, ali kdor skupino takih tujcev za plačilo nezakonito spravi čez mejo ali ozemlje države, se kaznuje z zaporom do petih let in z denarno kaznijo.

(4) S kaznijo iz prejšnjega odstavka se kaznuje uradna oseba, ki z zlorabo uradnega položaja ali pravic omogoči tujcu nezakonit vstop na ozemlje Republike Slovenije ali nezakonito bivanje na njem.

(5) Če storilec z dejanji iz tretjega ali četrtega odstavka tega člena sebi ali komu drugemu pridobi nesorazmerno premoženjsko korist ali priskrbi brezpravno delovno silo ali povzroči nevarnost za življenje ali zdravje ljudi ali podpira teroristično dejavnost ali taka dejanja stori kot član hudodelske združbe, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let in z denarno kaznijo.

(6) Določbe prejšnjih odstavkov se uporabljajo tudi za kazniva dejanja, storjena v tujini, če je država, v kateri so bila storjena, enako kot Republika Slovenija sprejela skupno mednarodnopravno obveznost preprečevati takšna kazniva dejanja, ne glede na to, kje so storjena, ter je dejanja v svojem zakonu ustrezno enako določila kot kazniva dejanja. Če je bilo kaznivo dejanje storjeno na območju Evropske unije, se pri uporabi določb drugega, tretjega, četrtega in petega odstavka tega člena ne štejejo kot tujci državljani njenih članic.
Kdor zlorabi znamenje za pomoč ali znamenje za nevarnost ali neutemeljeno kliče na pomoč in s tem povzroči, da so državni organi ali druge pristojne organizacije ukrepale brez potrebe, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev.
(1) Kdor si samovoljno vzame svojo pravico, ali pravico, za katero misli, da mu gre, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev.

(2) Kdor si samovoljno vzame svojo pravico ali pravico za katero misli, da mu gre, z uporabo sile ali resne grožnje z napadom na življenje ali telo, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(3) Enako se kaznuje, kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka za drugega.

(4) Pregon za dejanje iz prvega odstavka tega člena se začne na zasebno tožbo, za dejanji iz drugega in tretjega odstavka pa na predlog.
Kdor ovira ali prepreči verski obred, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
(1) Kdor neupravičeno prekoplje ali razdere grob ali kakšen drug kraj, na katerem so pokopani umrli, ali ga sicer hudo oskruni, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(2) Če dejanje iz prejšnjega odstavka stori dvoje ali več oseb, ali če je bilo oskrunjeno dvoje ali več grobov se kaznuje z zaporom do treh let.
Kdor neupravičeno skrije, odnese, poškoduje, uniči ali kako drugače oskruni truplo, del trupla, ali posmrtne ostanke, se kaznuje z zaporom do dveh let.
(1) Kdor s požarom, povodnijo, eksplozijo, strupom ali strupenim plinom, z ionizirajočim sevanjem, z motorno silo, električno ali kakšno drugo energijo ali s kakšnim drugim splošno nevarnim dejanjem ali sredstvom ali z opustitvijo dejanja, ki bi ga bil dolžan storiti za zagotovitev splošne varnosti ljudi in premoženja, povzroči nevarnost za življenje ljudi ali za premoženje velike vrednosti, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka iz malomarnosti, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(3) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico hudo telesno poškodbo ene ali več oseb ali veliko premoženjsko škodo, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom do petih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom do treh let.

(4) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom od enega do dvanajstih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom od enega do osmih let.
(1) Oseba, ki je odgovorna za načrtovanje ali nadzor načrtov za pripravo ali vodenje zidave ali gradbenih del, pa pri tem ravna v nasprotju s predpisi ali splošno priznanimi tehničnimi pravili in tako povzroči nevarnost za življenje ljudi ali za premoženje velike vrednosti, se kaznuje z zaporom do treh let.
(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(3) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico hudo telesno poškodbo ene ali več oseb ali veliko premoženjsko škodo, se storilec za dejanje iz prvega odstavka kaznuje z zaporom od enega do petih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom do treh let.

(4) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec za dejanje iz prvega odstavka kaznuje z zaporom od enega do dvanajstih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom do osmih let.
(1) Kdor poseduje, uporablja, odloži, prevaža ali kako drugače razpolaga z jedrskimi snovmi, pri tem pa ravna v nasprotju s predpisi ali tehničnimi pravili o varnostnih ukrepih, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(3) Kdor protipravno pridobi jedrske snovi in jih poseduje, odloži, uporablja, prevaža, izroči komu drugemu ali drugemu omogoči, da pride do njih, se kaznuje z zaporom do petih let.

(4) Če ima dejanje iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena za posledico hudo telesno poškodbo ene ali več oseb ali veliko premoženjsko škodo, se storilec za dejanje iz prvega odstavka kaznuje z zaporom do petih let, za dejanje iz drugega odstavka z zaporom do treh let, za dejanje iz tretjega odstavka pa z zaporom od enega do osmih let.

(5) Če ima dejanje iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec za dejanje iz prvega odstavka kaznuje z zaporom od enega do dvanajstih, za dejanje iz drugega odstavka z zaporom od enega do osmih let, za dejanje iz tretjega odstavka pa z zaporom najmanj treh let.
(1) Kdor uniči, poškoduje ali odstrani električne vode, plinovode, vodovode, toplovode, naftovode, telekomunikacijske naprave, podmorske kable, kanalizacijske naprave in naprave za varstvo okolja ali druge podobne javne naprave in tako povzroči motnje v preskrbi prebivalstva ali gospodarstva, se kaznuje z zaporom do petih let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
Kdor v nasprotju s predpisi o prometu z razstrelivom ali lahko vnetljivimi snovmi ali z drugimi nevarnimi snovmi ali nevarnimi odpadki prevaža, odda za prevoz z javnim prometnim sredstvom takšne snovi ali jih sam prenaša, ko uporablja javno prevozno sredstvo, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
Kdor vedoma brez potrebe odda mednarodno dogovorjeno znamenje klica na pomoč ali znamenje, da mu grozi nevarnost, ali kdor s telekomunikacijskim znamenjem preslepi, da je podana varnost, ali kdor kako drugače zlorabi mednarodno dogovorjeno telekomunikacijsko znamenje, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
(1) Kdor ne naznani pravočasno pristojnemu organu ali organizaciji ali sicer ne stori vsega, kar je potrebno, da se odvrne požar, povodenj, eksplozija, prometna nesreča, ekološka nesreča, ali kakšna druga nevarnost za življenje ljudi ali za čezmerno obremenitev okolja ali za premoženje večje vrednosti, čeprav bi to lahko storil brez nevarnosti zase ali za koga drugega, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Kdor komu s silo, grožnjo ali s preslepitvijo prepreči, da bi storil, kar je potrebno, da se odvrne nevarnost za življenje ljudi, za okolje ali za premoženje večje vrednosti, se kaznuje z zaporom do dveh let.
Kdor v nasprotju z odredbo pristojnega organa ali organizacije brez upravičenega razloga ne sodeluje pri odvračanju splošne nevarnosti ali pri odpravljanju posledic, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev.
(1) Udeleženec v prometu, ki s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzroči prometno nesrečo, v kateri je bila kakšna oseba hudo telesno poškodovana, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh let.

(2) Če ima dejanje iz prejšnjega odstavka za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje z zaporom do osmih let.
(1) Kdor s kršitvijo predpisov o varnosti železniškega, ladijskega, zračnega prometa ali prometa na žičnicah ali v avtobusnem prometu s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzroči nesrečo, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do dveh let.

(2) Če ima dejanje iz prejšnjega odstavka za posledico hudo telesno poškodbo kakšne osebe, se storilec kaznuje z zaporom do petih let.

(3) Če ima dejanje iz prvega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje z zaporom do osmih let.
(1) Kdor uniči ali poškoduje prometne naprave, prometna sredstva, prometne znake in naprave za signalizacijo, prometne varnostne naprave, daje napačne signale ali znamenja, postavlja ovire na prometnih poteh ali ravna na drug podoben način in tako povzroči nevarnost za življenje ljudi ali za premoženje velike vrednosti, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z zaporom do enega leta.

(3) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico hudo telesno poškodbo ene ali več oseb ali veliko premoženjsko škodo, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom do petih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom do treh let.

(4) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom od enega do dvanajstih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom do osmih let.
(1) Oseba, kateri je zaupano nadzorstvo nad vzdrževanjem cest, mostov, nad prevoznimi sredstvi ali javnim prometom, ali kateri je zaupano vodstvo ali usmerjanje vožnje, pa s kršitvijo svoje dolžnosti povzroči nevarnost za življenje ljudi ali za premoženje velike vrednosti, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Enako se kaznuje oseba, ki da nalog za vožnjo, čeprav ve, da voznik zaradi utrujenosti ali iz kakšnega drugega vzroka ni zmožen voziti vozila ali da prevozno sredstvo ni brezhibno, in tako povzroči nevarnost za življenje ljudi ali za premoženje velike vrednosti.

(3) Če je dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z zaporom do enega leta.

(4) Če ima dejanje iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena za posledico hudo telesno poškodbo ene ali več oseb ali veliko premoženjsko škodo, se storilec za dejanje iz prvega in drugega odstavka kaznuje z zaporom do petih let, za dejanje iz tretjega odstavka pa z zaporom do treh let.

(5) Če ima dejanje iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec za dejanje iz prvega in drugega odstavka kaznuje z zaporom od enega do dvanajstih let, za dejanje iz tretjega odstavka pa z zaporom do osmih let.
(1) Voznik motornega vozila ali drugega prevoznega sredstva, ki pusti brez pomoči koga, ki je bil s tem prevoznim sredstvom ali zaradi njega poškodovan, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(2) Če ima opustitev pomoči za posledico hudo telesno poškodbo ali smrt poškodovanega, se storilec kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.
Kdor s silo ali z resno grožnjo, da bo uporabil silo, prevzame nadzor nad letalom, ki je v letu, ali nad ladjo, ki je med plovbo, se kaznuje z zaporom najmanj enega leta.
(1) Kdor spravi v nevarnost let letala, tako da položi ali prinese v letalo eksplozivne ali druge podobne naprave ali snovi, uniči ali poškoduje navigacijske naprave na letalu ali napravi na letalu kakšno drugo škodo ali daje kriva obvestila v zvezi z letom, se kaznuje z zaporom od enega leta do desetih let.

(2) Enako se kaznuje, kdor ogrozi varnost na letališču tako, da s silo ali grožnjo z uporabo sile prisili osebje letališča, da prekine poslovanje v zvezi s poleti letal, ali z eksplozivom ali drugo podobno napravo ali snovjo uniči ali poškoduje letalo ali naprave, namenjene za varnost zračnega prometa.

(3) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb ali uničenje letala ali letališča, se storilec kaznuje z zaporom najmanj treh let.
Kdor uniči, poškoduje ali odstrani znamenje, ki je namenjeno za varnost zračnega prometa, se kaznuje z zaporom do dveh let.
(1) Kdor s kršitvijo predpisov povzroči čezmerno onesnaženje okolja, razvrednotenje okolje ali čezmerno rabo in izkoriščanje naravnih dobrin in s tem spravi v nevarnost življenje ali zdravje večjega števila ljudi, ali povzroči nevarnost za delno ali popolno poškodbo okolja ali uničenje okolja, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(3) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico poslabšanje zdravja večjega števila ljudi, delno ali popolno uničenje živalskega ali rastlinskega sveta ali zajemališč pitne vode ali drugo poškodbo okolja s hujšimi posledicami, ponavljajočo se kritično onesnaženost ali kritično razvrednotenje okolja, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom do treh let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom do dveh let.

(4) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico nepopravljivo poškodbo ali uničenje okolja ali zavarovanega naravnega bogastva, se storilec za dejanje iz prvega odstavka kaznuje z zaporom do osmih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom do petih let.
Kdor brez ustreznega dovoljenja vozi z motornim vozilom izven javno označenih poti, prireja trening ali tekmovanje z motornimi vozili tako, da povzroča razvrednotenje okolja, se kaznuje z zaporom do treh let.
(1) Kdor v nasprotju s predpisi vnese v državo radioaktivne ali druge nevarne snovi ali odpadke, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Kdor z zlorabo svojega položaja ali pooblastila v nasprotju s predpisi omogoči, da se v državo vnesejo snovi ali odpadki iz prvega odstavka tega člena, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.
Kdor v nasprotju s predpisi odloži, skladišči ali zavrže radioaktivne ali druge za zdravje ali življenje ljudi ali okolje nevarne snovi ali odpadke, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
(1) Kdor s kakšno škodljivo snovjo onesnaži vodo, ki jo ljudje uporabljajo kot pitno vodo in tako povzroči nevarnost za življenje ali zdravje ljudi, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh mesecev.

(3) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico hudo telesno poškodbo ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom do petih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom do treh let.

(4) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom od enega do dvanajstih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom od enega do osmih let.

(5) Kdor s kakšno škodljivo snovjo onesnaži vodo, ki je namenjena za napajanje živali in tako povzroči nevarnost za življenje in zdravje živali, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(6) Če ima dejanje iz petega odstavka za posledico pogin živali večje vrednosti ali večjega števila živali, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.
(1) Kdor s kakšno škodljivo snovjo onesnaži živila in tako povzroči nevarnost za življenje ali zdravje ljudi, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh mesecev.

(3) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico hudo telesno poškodbo ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom do petih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom do treh let.

(4) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z zaporom od enega do dvanajstih let, za dejanje iz drugega odstavka pa z zaporom od enega do osmih let.

(5) Kdor s kakšno škodljivo snovjo onesnaži živalsko krmo ali druga krmila, ki so namenjena za prehrano živali in tako povzroči nevarnost za življenje ali zdravje živali, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(6) Če ima dejanje iz petega odstavka za posledico pogin živali večje vrednosti ali večjega števila živali, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.
(1) Kdor zavzame tuje zemljišče, ki je po predpisih določeno za zavarovano zemljišče ali območje, za naravno vrednoto ali za javno dobro, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Enako se kaznuje, kdor zavzame tuje zemljišče z namenom, da ga uporabi za gradnjo.
Kdor povzroči s škodljivo snovjo uničenje tujih rastlin, sadnih dreves ali drugih nasadov in s tem povzroči večjo škodo na teh nasadih, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do dveh let.
(1) Kdor vedoma proti predpisom ali odredbam pristojnih organov v večjem obsegu krči ali seka na golo gozd ali ga kako drugače uničuje, pa pri tem niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(2) Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka v varovalnem gozdu ali gozdu, ki ima poseben namen, se kaznuje z zaporom do treh let.
Kdor surovo ravna z živaljo ali ji po nepotrebnem povzroča trpljenje, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh mesecev.
(1) Kdor brez dovoljenja ali sicer neupravičeno lovi in ubije ali rani divjo žival ali jo ujame živo, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev.

(2) Če gre pri dejanju iz prejšnjega odstavka za divjad večje vrednosti ali divjad pomembno po predpisih o lovstvu, ali je dejanje storjeno med varstveno dobo ali v skupini, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(3) Kdor lovi ogrožene ali zredčene vrste divjadi, katerih lov je prepovedan, kdor lovi brez posebnega dovoljenja divjad določene vrste, za katero je potrebno tako dovoljenje, kdor lovi na način ali s sredstvi, s katerimi se divjad množično pokončuje ali kdor lovi s pomočjo motornega vozila ali žarometa, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do dveh let.
Kdor lovi ribe z razstrelivom, elektriko, strupom, omamnim sredstvom, pa pri tem povzroči pogin rib, ali lovi na način, ki je škodljiv za njihovo razmnoževanje, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
(1) Kdor med epidemijo kakšne živalske kužne bolezni, ki lahko spravi v nevarnost rejo živali na celotnem območju države, ne ravna po predpisih, s katerimi so določeni ukrepi za zatiranje ali preprečevanje bolezni, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Enako se kaznuje, kdor med trajanjem nevarnosti za bolezen ali škodljivce, ki lahko spravijo v nevarnost rastlinski svet na celotnem območju države, ne ravna po predpisih, s katerimi so določeni ukrepi za zatiranje ali preprečevanje bolezni ali škodljivcev.

(3) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico razširitev kužne bolezni ali škodljivcev v večjem obsegu, se storilec kaznuje z zaporom do dveh let.

(4) Če je dejanje iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev.
(1) Kdor izdela za prodajo ali razpečava snovi kot zdravila za zdravljenje ali za preprečevanje kužnih bolezni pri živalih, ki so nevarna za njihovo življenje ali zdravje, pa je zaradi tega prišlo do pogina živali večje vrednosti, ali večjega števila živali ali do razširitve kužne bolezni, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Snovi iz prejšnjega odstavka tega člena se vzamejo.
Veterinar, ali drug veterinarski delavec, ki pri opravljanju veterinarske dejavnosti iz malomarnosti ravna v očitnem nasprotju s pravili veterinarske znanosti in stroke in tako povzroči pogin živali večje vrednosti, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
Kdor s silo ali z grožnjo, da bo uporabil silo, ogrozi obstoj Republike Slovenije, ali tako poskuša spremeniti njeno ustavno ureditev, ali strmoglaviti najvišje državne organe, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.
Kdor poskuša s silo ali z grožnjo, da bo uporabil silo odcepiti del ozemlja Republike Slovenije ali del tega ozemlja pripojiti drugi državi, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.
Državljan Republike Slovenije, ki poskuša spraviti Republiko Slovenijo v podrejenost ali odvisnost nasproti drugi državi, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.
Kdor vdre na ozemlje Republike Slovenije z namenom kršitve njene teritorialne nedotakljivosti, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.
(1) Kdor z namenom, da bi ogrozil ustavno ureditev ali varnost Republike Slovenije, vzame življenje predsedniku Republike Slovenije, predsedniku državnega zbora, predsedniku državnega sveta, predsedniku vlade, predsedniku ustavnega sodišča ali predsedniku vrhovnega sodišča, se kaznuje z zaporom najmanj desetih let ali z zaporom tridesetih let.

(2) Kdor z namenom, da bi ogrozil ustavno ureditev ali varnost Republike Slovenije, vzame življenje poslancu, članu državnega sveta, članu vlade, sodniku ustavnega sodišča ali sodniku vrhovnega sodišča, se kaznuje z zaporom najmanj desetih let.
Kdor z namenom, da bi ogrozil ustavno ureditev ali varnost Republike Slovenije, ugrabi katerega izmed najvišjih predstavnikov države (352. člen tega zakonika), ali stori zoper njega ali njegovega bližnjega kakšno drugo nasilje, ali napade njegove uradne prostore, zasebno stanovanje ali prevozno sredstvo, se kaznuje z zaporom najmanj treh let.
(1) Kdor organizira ali vodi oborožen upor z namenom ogroziti obstoj Republike Slovenije, spremeniti njeno ustavno ureditev ali strmoglaviti njene najvišje državne organe, se kaznuje z zaporom najmanj treh let.

(2) Kdor sodeluje v oboroženem uporu iz prejšnjega odstavka, se kaznuje z zaporom do petih let.
Kdor z namenom, da bi ogrozil ustavno ureditev ali varnost Republike Slovenije, povzroči eksplozijo ali požar, ali stori kakšno drugo splošno nevarno dejanje ali nasilje, ali zagrozi z uporabo jedrske snovi ali drugih sredstev za množično pobijanje ljudi in tako ustvari pri ljudeh občutek negotovosti ali prestrašenosti, se kaznuje z zaporom najmanj treh let.
Kdor z namenom, da bi ogrozil ustavno ureditev ali varnost Republike Slovenije, poruši, zažge ali kako drugače uniči ali poškoduje kakšen gospodarski objekt, prometno sredstvo ali prometno napravo, napravo namenjeno sistemu zvez, javno napravo za vodo ali prenos energije ali kakšen drug objekt, ki je pomemben za varnost ljudi, preskrbo prebivalstva ali za gospodarstvo, se kaznuje z zaporom najmanj treh let.
Kdor z namenom, da bi ogrozil ustavno ureditev ali varnost Republike Slovenije, na prikrit, zahrbten ali drug podoben način povzroči pri opravljanju svoje delovne obveznosti veliko škodo državnemu organu, ali organizaciji, v kateri dela, ali drugemu državnemu organu, ali organizaciji, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.
(1) Kdor služi tuji državi ali tuji organizaciji ali njunemu agentu tako, da zbira zaupne vojaške, gospodarske ali uradne podatke ali dokumente, ali jim jih sporoči ali izroči, ali jim omogoči, da pridejo do njih, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

(2) Kdor v škodo Republike Slovenije ustvari za tujo državo ali tujo organizacijo obveščevalno službo, ali jo vodi, se kaznuje z zaporom najmanj treh let.

(3) Kdor stopi v tujo obveščevalno službo iz prejšnjega odstavka, ali podpira njeno delo, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.
(1) Kdor v nasprotju s svojimi dolžnostmi varovanja državne tajnosti sporoči ali izroči komu podatke ali dokumente, ki so državna tajnost, ali mu kako drugače omogoči, da pride do njih, ali zbira takšne podatke z namenom, da jih izroči nepoklicani osebi, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.

(2) Kdor drugemu sporoči podatke ali dokumente, za katere ve, da so državna tajnost in do katerih je prišel protipravno, se kaznuje z zaporom do petih let.

(3) Če je dejanje iz prvega odstavka tega člena storjeno iz malomarnosti, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.

(4) Za državno tajnost se štejejo podatki in dokumenti, ki so z zakonom, ali z drugim predpisom ali sklepom pristojnega organa, izdanim na podlagi zakona, razglašeni za tajne in ki so tako pomembni, da so z njihovo izdajo nastale ali bi očitno lahko nastale škodljive posledice za varnost države ali za njene politične ali gospodarske koristi. Za državno tajnost se štejejo tudi podatki in dokumenti, ki so dostopni in zaupani samo določenim osebam in ki morajo ostati tajni zaradi njihovega izjemnega pomena za varnost države.
(1) Kdor z namenom, da bi ogrozil obstoj, ustavno ureditev ali varnost Republike Slovenije, poziva ali ščuva k neposredni izvršitvi kaznivih dejanj iz 348. do 357. člena tega zakonika, se kaznuje z zaporom do petih let.

(2) Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka z gmotno ali kako drugo pomočjo iz tujine, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(3) Kdor izdeluje ali razmnožuje material, s katerim se poziva ali ščuva k izvršitvi kaznivih dejanj iz prvega odstavka tega člena, z namenom, da bi ga sam ali kdo drug razširjal, ali kdor z enakim namenom hrani večjo količino takega materiala, ali kdor tak material razširja, se kaznuje z zaporom do treh let.
(1) Za kaznivo dejanje iz členov: 348. do 351. in od 353. do 357. tega zakonika, ki ima za posledico smrt ene ali več oseb, hudo nasilje ali veliko razdejanje, se storilec kaznuje z zaporom najmanj desetih let.

(2) Če storilec pri izvršitvi dejanj iz prejšnjega odstavka naklepoma vzame življenje eni ali več osebam, se kaznuje z zaporom najmanj desetih let ali z zaporom tridesetih let.
(1) Kdor se skriva, da bi se izognil naboru, služenju vojaškega roka, vojaški vaji ali drugi obrambni obveznosti, čeprav je bil vpoklican z osebnim ali splošnim pozivom, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.

(2) Enako se kaznuje, kdor se ne odzove pozivu na služenje vojaškega roka ali na vojaško vajo.

(3) Kdor odide iz države ali ostane v tujini, da bi se izognil obveznostim iz prvega odstavka tega člena, se kaznuje z zaporom do treh let.

(4) Storilec dejanja iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena, ki se je prostovoljno javil pristojnemu organu, se sme kaznovati mileje, sme pa se mu tudi odpustiti kazen.
(1) Kdor z namenom, da bi se izognil vojaški službi ali drugi obrambni obveznosti, hlini bolezen, uporabi ponarejeno listino ali kako drugače preslepi pristojni organ in ga tako zapelje, da ga ta razglasi za nezmožnega za opravljanje vojaške službe ali vojaške dolžnosti, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Enako se kaznuje, kdor z namenom, da bi se izognil službi ali obveznosti iz prejšnjega odstavka ali da bi bil določen za lažjo službo ali obveznost, samega sebe poškoduje ali kako drugače napravi nezmožnega ali dovoli drugemu, da ga napravi nezmožnega.

(3) Kdor drugega z njegovim dovoljenjem ali brez njegovega dovoljenja telesno poškoduje ali ga kako drugače napravi nezmožnega, z namenom, da bi se ta izognil vojaški službi ali drugi vojaški obveznosti, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.
(1) Kdor s silo ali z grožnjo, da bo neposredno uporabil silo, prepreči vojaški osebi opravljati vojaško dolžnost ali jo na enak način prisili opravljati vojaško dolžnost, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Poskus je kazniv.

(3) Če storilec ob storitvi dejanja iz prvega odstavka tega člena razžali vojaško osebo, grdo ravna z njo ali ji prizadene lahko telesno poškodbo, ali ji grozi z uporabo orožja, se kaznuje z zaporom do treh let.

(4) Če je bil storilec dejanja iz prvega do tretjega odstavka tega člena izzvan z nezakonitim ali surovim ravnanjem vojaške osebe, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do šestih mesecev, sme pa se mu tudi odpustiti kazen.
(1) Kdor napade ali resno zagrozi, da bo napadel vojaško osebo, ki opravlja službo, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Če storilec pri dejanju iz prejšnjega odstavka vojaški osebi grozi z orožjem, z njo grdo ravna ali jo lahko telesno poškoduje, se kaznuje z zaporom do treh let.

(3) S kaznijo iz prejšnjega odstavka se kaznuje, kdor stori dejanje iz prvega odstavka tega člena proti dvema ali več vojaškim osebam.
Kdor ravna v nasprotju s predpisi z orožjem, strelivom, razstrelivom, bojnimi napravami ali drugimi sredstvi, namenjenimi za obrambo države, ki so mu zaupana v hrambo, popravilo, oskrbo ali uporabo, čeprav predvideva ali bi moral in mogel predvideti, da se sredstva lahko izgubijo, uničijo ali poškodujejo, pa zaradi tega nastane velika premoženjska škoda, se kaznuje z zaporom do dveh let.
Kdor uniči obrambne naprave, obrambne objekte, položaje, orožje ali druga obrambna sredstva, jih napravi nerabna ali kako drugače ovira ali opušča obrambne ukrepe države, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.
Državljan Republike Slovenije, ki med vojno ali oboroženim spopadom preprečuje državljanom Republike Slovenije ali državljanom njenih zaveznikov boj proti sovražniku, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.
Državljan Republike Slovenije, ki med vojno ali oboroženim spopadom služi v sovražnikovi vojski ali v drugih sovražnikovih oboroženih formacijah ali sodeluje v vojni ali oboroženem spopadu kot borec proti Republiki Sloveniji ali njenim zaveznikom, se kaznuje z zaporom do osmih let.
(1) Kdor novači državljane Republike Slovenije za službo v vojski ali v drugih oboroženih formacijah tuje države ali tuje sile, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let.

(2) Kdor novači državljane Republike Slovenije za službo v sovražnikovi vojski ali v drugih sovražnikovih oboroženih formacijah ali za sodelovanje v vojni ali oboroženem spopadu proti Republiki Sloveniji ali njenim zaveznikom, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.
(1) Državljan Republike Slovenije, ki med vojno pomaga sovražniku pri rekviziciji, jemanju živeža ali drugih dobrin ali pri kakšnih drugih ukrepih proti prebivalstvu, se kaznuje z zaporom do petih let.

(2) Enako se kaznuje državljan Republike Slovenije, ki med vojno politično ali gospodarsko sodeluje s sovražnikom.
(1) Kdor z namenom, da bi popolnoma ali deloma uničil kakšno narodnostno, etnično, rasno ali versko skupino, ukaže pobijati njene člane ali jim povzročati hude telesne poškodbe ali hudo izpodkopavati njihovo telesno ali duševno zdravje ali prisilno izseljevati prebivalstvo ali spraviti skupino v take življenjske razmere, ki vodijo k njenemu popolnemu ali delnemu pokončanju, ali uporabiti ukrepe, s katerimi se preprečujejo rojstva med člani skupine, ali prisilno preseljevati otroke v kakšno drugo skupino, ali kdor z enakim namenom sam stori katero od naštetih dejanj, se kaznuje z zaporom najmanj desetih let ali z zaporom tridesetih let.

(2) Enako se kaznuje, kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka proti kakšni socialni ali politični skupini.

(3) Enako se kaznuje tudi kdor ščuva ali poziva k neposredni izvršitvi kaznivih dejanj iz tega člena.
(1) Kdor v nasprotju s pravili mednarodnega prava med vojno, oboroženim spopadom ali okupacijo, ali kdor pri izvajanju ali v podporo politiki kakšne države ali organizacije, kot del velikega sistematičnega napada, ukaže ali stori proti civilnemu prebivalstvu naslednja dejanja: napad na civilno prebivalstvo, na naselja, posamezne civilne osebe ali osebe, onesposobljene za boj, ki je imel za posledico smrt, hudo telesno poškodbo ali hudo izpodkopavanje zdravja ljudi; izrabo navzočnosti civilnih ali drugih zaščitenih oseb za odvrnitev vojaških operacij; napad brez izbire cilja, s katerim se prizadene civilno prebivalstvo; poboje, mučenje, nečloveško ravnanje, biološke, medicinske ali druge znanstvene poskuse, odvzem tkiva ali organov zaradi presaditve, povzročanje velikega trpljenja ali kršitev telesne neokrnjenosti ali zdravja; izseljevanje ali preseljevanje ali prisilno raznarodovanje ali spravljanje prebivalstva v drugo vero; posiljevanje, prisiljevanje k prostituciji, prisilno nosečnost, prisilno sterilizacijo in druge oblike spolnega nasilja, ki pomenijo hude kršitve mednarodnega prava; zastraševalne ali teroristične ukrepe, jemanje talcev, kolektivno kaznovanje, nezakonito odvažanje v koncentracijska taborišča in drugačno nezakonito zapiranje, jemanje pravice do pravilnega in nepristranskega sojenja; prisiljevanje k službi v sovražnikovih oboroženih silah ali v njegovi obveščevalni službi ali upravi, vlačenje na prisilno delo, izstradanje prebivalstva, zaplembo premoženja, plenitev premoženja prebivalstva, nezakonito in samovoljno uničevanje ali prilaščanje premoženja v velikem obsegu, ki ni upravičeno z vojaškimi potrebami, nalaganje nezakonite in nesorazmerno velike kontribucije in rekvizicije, zmanjševanje vrednosti domačega denarja ali nezakonito izdajanje denarja, se kaznuje z zaporom najmanj desetih let ali z zaporom tridesetih let.

(2) Enako se kaznuje, kdor s kršitvijo pravil mednarodnega prava med vojno, oboroženim spopadom ali okupacijo, ali kdor pri izvajanju ali v podporo politiki kakšne države ali organizacije, kot del velikega sistematičnega napada, ukaže: napad na objekte, ki so po mednarodnem pravu posebej zavarovani in na objekte in naprave z nevarnim učinkom, kot so jezovi, nasipi in jedrske elektrarne; napad brez izbire cilja, s katerim se prizadenejo civilni objekti, ki so pod posebnim varstvom mednarodnega prava, nebranjeni kraji in demilitarizirana območja; napad, namerno usmerjen zoper osebje, objekte, material, enote in vozila, ki sodelujejo pri zagotavljanju človekoljubne pomoči ali v mirovnih misijah skladno z Ustanovno listino Združenih narodov, dokler so ti, skladno z mednarodnim pravom, upravičeni do enakega varstva kot civilne osebe ali civilni objekti; povzročiti dolgotrajno in veliko škodo za naravno okolje, kar lahko prizadene zdravje ali obstanek prebivalstva, ali kdor izvrši kakšno izmed navedenih dejanj.

(3) Kdor s kršitvijo pravil mednarodnega prava med vojno, oboroženim spopadom ali okupacijo kot okupator ukaže ali izvrši preselitev delov svojega civilnega prebivalstva na okupirano območje, se kaznuje z zaporom najmanj petih let.
(1) Kdor v nasprotju s pravili mednarodnega prava med vojno ali oboroženim spopadom ali kdor pri izvajanju ali v podporo politiki kakšne države ali organizacije, kot del velikega sistematičnega napada, ukaže ali stori proti ranjencem, bolnikom, brodolomcem ali sanitetnemu ali verskemu osebju tale dejanja: poboje, mučenje, nečloveško ravnanje, biološke, medicinske ali druge znanstvene poskuse, odvzem tkiva ali organov zaradi presaditve, povzročanje velikega trpljenja ali kršitev telesne neokrnjenosti ali zdravja ali nezakonito in samovoljno uničevanje ali prilaščanje materiala, sredstev sanitetnega transporta in zalog sanitetnih ustanov ali enot v velikem obsegu, ki ni upravičeno z vojaškimi potrebami, se kaznuje z zaporom najmanj desetih let ali z zaporom tridesetih let.

(2) Enako se kaznuje, kdor s kršitvijo pravil mednarodnega prava med vojno, oboroženim spopadom ali okupacijo ukaže ali stori napad, namerno usmerjen zoper poslopja, zdravstvene enote ali osebje, ki uporabljajo razpoznavne oznake iz Ženevskih konvencij skladno z mednarodnim pravom.
Kdor v nasprotju s pravili mednarodnega prava ukaže ali stori proti vojnim ujetnikom tale dejanja: poboje, mučenje, nečloveško ravnanje, biološke, medicinske ali druge znanstvene poskuse, odvzem tkiva ali organov zaradi presaditve, povzročanje velikega trpljenja ali kršitev telesne neokrnjenosti ali zdravja ali prisiljevanje k službi v sovražnikovih oboroženih silah ali jemanje pravice do pravilnega in nepristranskega sojenja, se kaznuje z zaporom najmanj desetih let ali z zaporom tridesetih let.
(1) Kdor med vojno ali oboroženim spopadom ukaže, da se uporabi tak način boja ali takšna bojna sredstva, ki so po pravilih mednarodnega prava prepovedana, ali jih sam uporabi, se kaznuje z zaporom najmanj desetih let ali z zaporom tridesetih let.

(2) Enako se kaznuje, kdor s kršitvijo pravil mednarodnega prava med vojno ali oboroženim spopadom ukaže, da v boju ne sme biti preživelih pripadnikov sovražnika, ali vodi boj proti sovražniku na takšni podlagi.
Kdor med vojno, oboroženim spopadom ali okupacijo, ali kdor pri izvajanju ali v podporo politiki kakšne države ali organizacije kot del velikega sistematičnega napada, ukaže ali stori novačenje oseb, ki še niso stare osemnajst let, v državne ali druge oborožene sile in njihovo izrabljanje za aktivno sodelovanje pri sovražnostih, se kaznuje za zaporom najmanj desetih let.
(1) Kdor v nasprotju s pravili mednarodnega prava med vojno ali oboroženim spopadom sovražnika, ki je položil orožje ali se brezpogojno vdal ali nima sredstev za obrambo, ubije ali rani, se kaznuje z zaporom najmanj enega leta.

(2) Če je uboj iz prejšnjega odstavka storjen na grozovit ali zahrbten način, iz koristoljubnosti ali drugih nizkotnih nagibov, ali če je ubitih več ljudi, se storilec kaznuje z zaporom najmanj desetih let ali z zaporom tridesetih let.
(1) Kdor ukaže protipravno jemati stvari ubitim ali ranjenim na bojišču ali jih sam protipravno jemlje, se kaznuje z zaporom od enega do petih let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno na grozovit način, se storilec kaznuje z zaporom od enega do desetih let.
Kdor v nasprotju s pravili mednarodnega prava med vojno ali oboroženim spopadom žali parlamentarca ali njegovo spremstvo, grdo ravna z njimi, jih zadrži ali jim prepreči vrnitev ali kako drugače prekrši njihovo nedotakljivost, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.
Kdor v nasprotju s pravili mednarodnega prava surovo ravna z ranjenci, bolniki ali vojnimi ujetniki ali jim onemogoča ali preprečuje, da bi uporabljali pravice, ki jim gredo po teh pravilih, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.
Kdor s kršitvijo pravil mednarodnega prava po končani vojni ali oboroženem spopadu ukaže odložiti ali sam odloži repatriacijo vojnih ujetnikov ali civilnih oseb, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.
(1) Kdor v nasprotju s pravili mednarodnega prava med vojno ali oboroženim spopadom uničuje kulturne ali zgodovinske spomenike in stavbe ali zavode, namenjene znanosti, umetnosti, vzgoji ali človekoljubnim ciljem, naravne znamenitosti ali druga zavarovana naravna bogastva, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(2) Če je z dejanjem iz prejšnjega odstavka uničen jasno prepoznaven objekt, ki je kot kulturna in duhovna dediščina naroda ali kot naravna dediščina pod posebnim varstvom mednarodnega prava, se storilec kaznuje z zaporom najmanj treh let.
Kdor poziva ali ščuva k napadalni vojni, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.
(1) Kdor zlorabi ali neupravičeno nosi zastavo ali znamenje Organizacije združenih narodov, znamenja ali zastavo Rdečega križa ali pa znamenja, ki tem ustrezajo, ali druga priznana mednarodna znamenja, s katerimi se zaznamujejo neki objekti, da bi bili zavarovani pred vojaškimi operacijami, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka v območju vojnih operacij, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.
(1) Kdor s kršitvijo pravil mednarodnega prava spravi drugega v suženjsko ali njemu podobno razmerje ali ga ima v takem razmerju, kupi, proda, izroči drugi osebi ali posreduje pri nakupu, prodaji ali izročitvi take osebe, ali ščuva drugega, naj proda svojo svobodo ali svobodo osebe, ki jo preživlja ali zanjo skrbi, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(2) Kdor prevaža osebe v suženjskem ali njemu podobnem razmerju iz ene države v drugo, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

(3) Kdor stori dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena proti mladoletniku, se kaznuje z zaporom najmanj treh let.
(1) Kdor zaradi prostitucije ali drugih oblik spolnih zlorab, prisilnega dela, suženjstva, služabništva ali trgovine z organi, človeškimi tkivi ali krvjo drugo osebo kupi, prevzame, nastani, prepelje, proda, izroči, oziroma z njo kako drugače razpolaga ali pri teh ravnanjih posreduje, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno proti mladoletniku ali pa s silo, grožnjo, preslepitvijo, ugrabitvijo ali zlorabo podrejenega ali odvisnega položaja, ali z namenom prisiljevanja k nosečnosti ali umetni oploditvi, se storilec kaznuje z zaporom najmanj treh let.

(3) S kaznijo iz prejšnjega odstavka se kaznuje, kdor stori dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena kot član hudodelske združbe za izvrševanje takih dejanj ali če je bila s tem dejanjem pridobljena velika premoženjska korist.
(1) Kdor z namenom, da bi škodoval tuji državi ali mednarodni organizaciji, ugrabi kakšno osebo ali stori kakšno drugo nasilje, povzroči eksplozijo ali požar ali s kakšnim splošno nevarnim dejanjem ali splošno nevarnimi sredstvi povzroči nevarnost za življenje ljudi ali za premoženje velike vrednosti, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(2) Kdor z namenom, da bi prisilil kako pravno osebo, mednarodno organizacijo ali državo, da kaj stori ali ne stori, zagrozi, da bo z uporabo jedrske snovi ali kakšnih drugih sredstev za množično pobijanje ljudi ogrozil ali prizadel življenje ljudi ali premoženje velike vrednosti, se kaznuje z zaporom najmanj enega leta.

(3) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje z zaporom najmanj petih let.

(4) Če storilec pri izvršitvi dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena naklepoma vzame življenje eni ali več osebam, se kaznuje z zaporom najmanj desetih let ali z zaporom tridesetih let.
(1) Kdor zagotovi ali zbere denar ali premoženje z namenom, da bo deloma ali v celoti uporabljeno za storitev kaznivih dejanj iz 144., 330., 331., 352., 353., 354., 355., 360., 388., 389. ali 390. člena tega zakonika ali kakšnega drugega nasilnega dejanja, katerega cilj je rušenje ustavnega reda Republike Slovenije, povzročiti hujše motnje v javnem življenju ali gospodarstvu, povzročiti smrt ali hudo telesno poškodbo oseb, ki aktivno ne sodelujejo v vojaškem spopadu ali katerega namen je prestrašiti ljudi ali prisiliti državo ali mednarodno organizacijo, da kaj stori ali opusti, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(2) Enako se kaznuje storilec dejanja iz prejšnjega odstavka tudi, če z namenom zagotovljena ali zbrana denar ali premoženje nista bila dejansko uporabljena za storitev v prejšnjem odstavku navedenih kaznivih dejanj.

(3) Če je bilo dejanje iz prejšnjih odstavkov storjeno v hudodelski združbi, se storilec kaznuje z zaporom najmanj treh let.

(4) Denar in premoženje iz prejšnjih odstavkov se vzameta.
(1) Kdor ogrozi varnost osebe, ki je pod mednarodnim pravnim varstvom z resno grožnjo, da bo napadel njo, njene uradne prostore, zasebno stanovanje ali prevozno sredstvo, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(2) Kdor osebo, ki je pod mednarodnim pravnim varstvom, ugrabi ali stori zoper njo kakšno drugo nasilje ali napade njene uradne prostore, zasebno stanovanje ali prevozno sredstvo, se kaznuje z zaporom najmanj enega leta.

(3) Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje z zaporom najmanj petih let.

(4) Če storilec pri izvršitvi dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena naklepoma vzame življenje eni ali več osebam, se kaznuje z zaporom najmanj desetih let ali z zaporom tridesetih let.
(1) Kdor ugrabi kakšno osebo in grozi, da jo bo ubil, poškodoval ali zadržal kot talca z namenom, da bi prisilil kakšno državo ali mednarodno organizacijo, da nekaj stori ali ne stori kot izrecen ali molčeč pogoj za izpustitev talca, se kaznuje z zaporom najmanj enega leta.

(2) Če ima dejanje iz prejšnjega odstavka za posledico smrt ene ali več oseb, se storilec kaznuje z zaporom najmanj petih let.

(3) Če storilec pri izvršitvi dejanja iz prvega odstavka tega člena naklepoma vzame življenje eni ali več osebam, se kaznuje z zaporom najmanj desetih let ali z zaporom tridesetih let.
(1) Član posadke ali potnik na ladji ali letalu, razen vojne ladje ali letala ter javne ladje ali letala, ki s kršitvijo pravil mednarodnega prava, z namenom, da bi sebi ali drugemu pridobil premoženjsko ali nepremoženjsko korist ali drugega hudo oškodoval, na odprtem morju ali na kraju, ki ni pod oblastjo nobene države, stori protipravno nasilje zoper drugo ladjo ali letalo, osebe ali stvari, ki so na njih, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

(2) Za piratstvo iz prejšnjega odstavka se šteje tudi, če dejanje stori član posadke vojne ali javne ladje ali letala, ki se je uprla in prevzela oblast nad ladjo ali letalom.



Kazenski zakonik Republike Slovenije - KZ (Uradni list RS, št. 63/94) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:
Določbe kazenskega zakona Republike Slovenije (Uradni list SRS, št. 12/77, 3/78, 19/84, 47/87, 33/89 in 5/90), ki se nanašajo na naslednja kazniva dejanja: nevestno gospodarjenje (127. člen), povzročitev stečaja (128. člen), nevestno ravnanje z zaupanim družbenim premoženjem (129. člen), sklenitev škodljive pogodbe (130. člen), zloraba pooblastil (132. člen) in razsipništvo na škodo družbenega premoženja (139. člen) ter določba tretjega odstavka 45. člena kazenskega zakona Republike Slovenije postanejo sestavni del tega zakonika.

Določbe iz prejšnjega odstavka se uporabljajo, če je kaznivo dejanje storjeno pri upravljanju družbenih sredstev ali na škodo družbenega premoženja ali kapitala.
Za presojo zakonitosti na podlagi izrednih pravnih sredstev, vloženih zoper pravnomočne sodbe, izrečene pred uveljavitvijo tega zakonika, se uporabljajo določbe, ki so veljale oziroma so se uporabljale do uveljavitve tega zakonika, če zakon ne določa drugače.
(1) Kazenska sankcija, izrečena s pravnomočno sodbo pred uveljavitvijo tega zakonika, se ne izvrši, če v tem zakoniku dejanje iz pravnomočne sodbe ni določeno kot kaznivo dejanje ali pa v njem ni predpisana taka vrsta kazenske sankcije.

(2) Če je bil s pravnomočno sodbo pred uveljavitvijo tega zakonika izrečen varnostni ukrep:
- obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, sme ta trajati največ deset let;
- prepovedi vožnje motornega vozila, se ta nadomesti s kaznijo prepovedi vožnje motornega vozila, ki sme trajati največ do enega leta;
- prepovedi opravljanja poklica, dejavnosti ali dolžnosti, sme ta trajati največ pet let;
- trajnega izgona tujca iz države, se ta nadomesti s kaznijo izgona tujca iz države za deset let.
Z dnem, ko začne veljati ta zakonik, preneha veljati kazenski zakon Republike Slovenije (Uradni list SRS, št. 12/77, 3/78, 19/84, 47/87, 33/89 in 5/90) ter 16. člen, prvi odstavek 17. člena in 18. člen zakona o parlamentarni preiskavi (Uradni list RS, št. 63/93).

Z dnem, ko začne veljati ta zakonik, se v Republiki Sloveniji preneha uporabljati kazenski zakon SFRJ (Uradni list SFRJ, št. 44/76, 34/84, 74/87, 57/89, 3/90 in 38/90) in druge določbe zveznih zakonov, ki določajo kazniva dejanja in so veljale v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).
Ta zakonik začne veljati 1. januarja 1995.



Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika Republike Slovenije - KZ-A (Uradni list RS, št. 23/99) vsebuje naslednjo končno določbo:
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.



Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika - KZ-B (Uradni list RS, št. 40/04) vsebuje naslednjo končno določbo:
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

 napredno iskanje

Urad predsednika Republike Slovenije

Erjavčeva 17
1000 Ljubljana
Slovenija

tel.: 01 / 478 12 22
fax: 01 / 478 13 57

   gp.uprs@up-rs.si

© 2005 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani