Nagovor predsednika republike dr. Janeza Drnovška na okrogli mizi "Revščina - sopotnik globalizacije" (nelektoriran zapis)
Nova Gorica, 02/20/2006 | govor
Lepo pozdravljeni, vesel sem, da ste pripravili posvetovanje, okroglo mizo na takšno temo, na temo revščine v pogojih globalizacije, v pogojih današnjega sveta. Svet je med seboj vedno bolj povezan, tehnologije so ga še bolj povezale, lahko spremljamo drug drugega tudi, če smo na različnih delih sveta. Kljub temu, da postaja svet bolj povezan, da lahko hitro potujemo in da lahko spremljamo dogajanja po svetu, pa ne uspeva reševati svojih temeljnih neravnovesij.
Ta neravnovesja se ne zmanjšujejo, ampak se povečujejo. To smo ugotavljali septembra tudi na vrhunskem srečanju Združenih narodov v New Yorku, ko smo razpravljali na nivoju šefov držav o tem, kako uresničujemo tako imenovane milenijske cilje, ki smo si jih zastavili leta 2000 in s katerimi smo želeli v petnajstih letih prepoloviti revščino, lakoto na svetu. Cilji se mi takrat niso zdeli preveč ambiciozni, češ samo prepoloviti revščino, kaj bo pač z drugo polovico. Ampak v petih letih sem tudi sam ugotovil, da se ti cilji v svetu ne uresničujejo, da se revščina ne zmanjšuje, da se neravnovesja povečujejo. In, če je temu tako, potem se seveda moramo vprašati, kakšen bo ta svet še naprej, kakšen bo ta svet jutri, če se bodo povečevale socialne razlike med ljudmi, če bo na eni strani več kot polovica človeštva v hudi revščini, stradala. Ko bo dnevno umiralo na tisoče ljudi, na drugi strani pa se seveda vedno bolj kopiči bogastvo in različne dobrine, s katerimi lahko posameznik razpolaga, potem se vprašamo, kje je meja takšnemu razvoju. Ali meje ni, ali bodo takšni trendi kar naprej. Najbrž ne, najbrž se bo nekoč moralo nekaj zgoditi, takšen svet ni vzdržen svet. Ne more obstati na dolgi rok in če večina prebivalstva sveta vidi ta svet kot krivičen svet, potem je seveda samo vprašanje časa, kdaj in kako, na kak način bo nekaj eksplodiralo, na kak način bodo ta velika ravnovesja udarila nazaj, na vse, tudi na tiste, ki imajo zelo veliko in ki živijo v prepričanju, da se jim ne more nič zgoditi. Ampak nihče v tem svetu se ne more izolirati od dogajanj, od drugih, od posledic takšnega stanja, kakršnega imamo danes.
Že danes vidimo, da se pojavljajo različne oblike terorizma, da veliko prebivalcev tega sveta vidi krivičnost in je ne sprejema. Po drugi strani pa se vprašamo, ali res nismo v stanju nič storiti, da bi takšna gibanja spremenili. Na žalost te dosedanje oblike organiziranja človeštva niso dale zadovoljivih rezultatov. Organizacija Združenih narodov je potrebna, deluje, dosega nekatere rezultate. Vendar daleč od nivoja tistega, kar bi bilo potrebno, da bi neugodna gibanja v svetu obrnili, spremenili. Treba bo nekaj več. Mednarodne institucije so neučinkovite. Kljub velikemu številu birokratov, strokovnjakov, ki delujejo v teh institucijah, je rezultatov premalo, daleč premalo. In vidimo, da pravila, po katerih se suče ta svet in vse te institucije, niso takšna, ki bi lahko spremenila stanje stvari. Da logika profita v mednarodnih odnosih, logika kapitala ne more reševati teh problemov, lahko jih samo povečuje. Kot je po eni strani seveda širjenje tehnološkega razvoja povsod po svetu pozitivno, je pa po drugi strani negativno, če tega ne spremlja uravnotežen socialni in okoljski razvoj. Potrebno je nekaj več, kot je samo logika profita, če želimo ohraniti ta svet ali ga izboljšati. In moramo ga izboljšati. Če pogledamo zgodovino človeštva, se že ves čas obrača z velikimi nasprotji. Čeprav nikoli niso bila tako razvidna, kot so danes zaradi sodobnih tehnologij, zaradi takšne očitne medsebojne povezanosti in soodvisnosti. Prihajajo tudi do poskusov spreminjanja sveta, ampak ti poskusi so bili neuspešni zato, ker so temeljili na nasilnem spreminjanju sveta, na revoluciji in nasilju kot načinu spreminjanja obstoječih, sicer nepravičnih odnosov.
Pokazalo se je, da nobena revolucija, ki temeljni na sili, ne more prinesti trajnega izboljšanja stanja in ne more izboljšati sveta. Enostavno zato, ker so potem temelji slabi, ker vse, kar temelji na sili, na nasilju nad drugimi, četudi gre le popravljanje krivic, ne more uspeti, ne more prinesti rezultatov. Slej kot prej bodo nove krivice, ki so bile ustvarjene s takšnim nasilnim spreminjanjem sveta, udarile nazaj in prišlo bo spet do novega nasilja oziroma do novega spreminjanja ali pa vzpostavljanja večnega stanja stvari. Zato je edini način, da lahko spremenimo svet, ozaveščanje ljudi, visok nivo zavesti. Samo na ta način, če se zavedamo medsebojne odvisnosti na tem svetu, da se zavedamo, da smo pravzaprav vsi ljudje enaki, enako občutimo, imamo enake občutke, da si vsi ljudje enako zaslužimo mirno in dostojno preživetje na tem svetu, še več, izhajajoč iz te zavesti lahko spreminjamo stvari na trajnih trdnih osnovah in več ko bo ozaveščenih ljudi, več ko bo na svetu ljudi, ki se bodo tega zavedali, več možnosti je za uspeh, več možnosti je za to, da ta svet spremenimo na bolje. In kot ste že prebrali, moje sporočilo, ko bo dosežena kritična masa ljudi, ko bo veliko število ljudi na svetu mislilo tako, se zavedalo tega, takrat se bodo stvari začele spreminjati. Takrat bodo ljudje znotraj institucij državnih ali mednarodnih začeli drugače delovati, začeli bodo zares iskati rešitve, uravnotežene rešitve. Če bomo sami poskušali spremeniti stvari v mednarodnih institucijah ali nacionalnih institucijah, nam ne bo uspelo, če ni dovolj ljudi ozaveščenih, če ni dovolj visoke kritične mase ozaveščenih ljudi, enostavno se bodo stvari vrtele naprej po ustaljenih načinih, mehanizmih, ker to kolesje se zelo težko spreminja, obstaja neka inercija, ki jo je skoraj nemogoče premakniti v svetu, in če se posameznik zaletava v to, mu ne bo uspelo. Logika obstoječih stvari, logika kapitala, načina delovanja institucij navsezadnje tudi medijev, ki so s tem povezani, je takšna, da se je ne da premakniti, če jo poskuša premakniti posameznik ali celo skupina ljudi. Vendar vedno več ljudi je ozaveščeni, vidimo po Evropi in tudi drugod po svetu, da je vedno več nevladnih organizacij, ki se prizadevajo za spremembe v tej smeri. In tisto, kar vidimo, je tudi, da so ljudje, državljani po Evropi vedno bolj nezadovoljni tudi s svojim institucijami, navsezadnje s svojo politiko, ker ta politika ne rešuje svetovnih problemov, ne rešuje revščine, ne rešuje okoljskih problemov in ljudje imajo slab občutek, da če se nekaj ne bo premaknilo, da se bo vse skupaj slabo končalo. In zato prihaja do vedno večjega razkoraka, po eni strani med uradno politiko in institucijami in med tem občutkom ali pa že zavestjo ljudi, državljanov, ki vedo, da na ta način ne bo šlo dolgo naprej, da bo potrebno nekaj storiti.
Prepričan sem, da se bo v naslednjih letih ozaveščenost hitreje povečevala, kot se je preteklih obdobjih, kažejo se že takšni znaki, kažejo se številna gibanja, številna prizadevanja v to smer, navsezadnje je vaš posvet temu namenjen. Dal bo svoj prispevek, dal bo en kamenček v ta mozaik spreminjanja zavesti in spreminjanja sveta. Želim seveda, da bi temu sledili tudi drugje, vedno več državljank in državljanov v Sloveniji in pa drugod po svetu. Moj občutek je, da se stvari že spreminjajo tudi v Sloveniji. To mi potrjujejo tudi izjemno pozitivni odzivi ljudi na akcijo za pomoč Darfurju, vedno več je ljudi, ki se jim to ne zdi neka eksotična zadeva, na nekem drugem delu sveta, češ zakaj bi se morali mi s tem ukvarjati, saj imamo sami dovolj problemov. Vendar ravno takšno ozko gledanje samo nase, kot posameznika ali samo na svojo nacijo in na svoje koristi nas omejuje in nam onemogoča to spreminjanje sveta, o katerem sem govoril. Če pomagamo drugim, pomagamo tudi sebi. Zmanjšali bomo neravnotežje v svetu in s tem, ko bomo storili nekaj dobrega nekomu drugemu, bomo tudi zase storili verjetno največ, kar lahko storimo. Želim vam veliko uspeha na tem današnjem posvetu in pri ozaveščanju in nasploh pri spreminjanju tega sveta.
Hvala lepa.