Aktivna in odprta zunanja politika Slovenije
Brdo pri Kranju, 02/03/2003 | govor
Nagovor predsednika republike dr. Janeza Drnovška udeležencem 9. posveta slovenske diplomacije (neavtoriziran zapis)
Spoštovane ekscelence, sodelavci v ustvarjanju zunanje politike, lepo pozdravljeni.
Današnji trenutek mednarodne politike je zelo zapleten in postavlja države pred težko nalogo, ko morajo oblikovati stališča in opredelitve do najbolj perečih svetovnih problemov. V tem trenutku gre predvsem za vprašanje Iraka in z njim povezane situacije. Po moji oceni ne gre samo za Irak in za vprašanje, ali bo prišlo do intervencije v Iraku ali ne, in kako se bodo odvijali dogodki, ampak gre tudi za širša vprašanja, kot so vprašanja vloge OZN in Varnostnega sveta ter tudi vloge dolgoletnih zaveznikov in njihovih medsebojnih odnosov. Gre tudi za vprašanje, na kakšen način se bodo razmerja oblikovala tokrat, ob tej situaciji in kaj bo to pomenilo za prihodnjo vlogo OZN, za prihodnjo vlogo zavezništva, navsezadnje tudi za Nato in za mednarodne odnose nasploh. Mislim, da je treba tem vidikom posvečati posebno pozornost.
Mi si vsi želimo, da bi Varnostni svet OZN sprejel enotno stališče do iraške situacije, saj bi na ta način OZN ohranila svojo vlogo in pomen. Po tem scenariju si lahko predstavljamo, da se bodo trenutne napetosti med zavezniki umirile, sedanja svetovna ureditev pa delovala naprej, seveda s še vedno številnimi odprtimi vprašanji. Situacija ne bo rešena, vendar se ne bo zgodilo nič zelo posebnega v delovanju svetovnega sistema. Če pa se Varnostni svet ne bo dogovoril in če se bodo ZDA kljub temu odločile za intervencijo, potem bo situacija slabša. Možno je, da pride do marginalizacije OZN oziroma Varnostnega sveta, kar bi bilo vsekakor slabo za ves svet. V takšnem primeru lahko pride do zamer med glavnimi zavezniki, kar nadalje odpira vprašanja posledic za delovanje institucij, kot so OZN, Nato in Evropska unija.
Članice EU imajo različna stališča do vprašanja reševanja iraške krize in do varnostnih vprašanj nasploh, pa tudi do ZDA kot stebra svetovne politike in do vloge zavezništva in skupnega delovanja zaveznikov. V tej situaciji bi bila najtežja opredelitev ali za bolj evropsko ali za bolj ameriško opcijo. V ZDA vidimo zaveznika, najmočnejšo državo sveta, ki je že večkrat intervenirala v Evropi, in ki je s svojimi intervencijami in tudi številnimi žrtvami zagotovila mir, demokracijo in stabilnost na evropskem kontinentu. Ne smemo pozabiti, da ZDA niso posredovale le v prvi in drugi svetovni vojni, ampak pred kratkim tudi na Balkanu, s čimer so zagotovile mir in stabilnost v naši neposredni bližini.
ZDA so bile tudi vedno nosilci vrednot, katerih glavni nasprotnik so totalitarni režimi. Zato je seveda težko enostransko naslikati ZDA kot svetovnega hegemona, ki vodi in želi voditi unilateralno politiko in se ne ozira na ostali svet. Dosedanje izkušnje so bile drugačne in mislim, da ne smemo pozabiti resnično pozitivne vloge, ki so jo ZDA kot največja svetovna sila imele v zadnjih desetletjih v Evropi. Nenazadnje ne smemo spregledati pozitivnega vpliva ZDA na razvoj Slovenije, na našo stabilnost in prosperiteto.
Po drugi strani je Slovenija na tem, da postane članica EU in ima odlične odnose z evropskimi zavezniki. Zato se ne želimo opredeljevati niti za ZDA in proti evropskim zaveznikom niti za evropske zaveznike in proti ZDA. V tem polju vidim zelo težko, pa hkrati edino smiselno nalogo: Pozivati k poenotenju stališč ter ohranitvi zavezništva in vloge OZN oziroma Varnostnega sveta. Čeprav je OZN nepopolna, je pomembna institucija, ki daje okvir za iskanje rešitev v različnih kriznih žariščih. V njenem okviru se organizira skupno delovanje držav pri mirovnih operacijah in pri rekonstrukciji držav, kjer so se takšne hude krize dogajale. Če je OZN nepopolna in včasih neučinkovita organizacija, je to zato, ker je ta svet nepopoln in ne deluje in ne more delovati vedno usklajeno in na enostaven način. Ne glede na to, da prihaja do blokad, nasprotovanj, tudi navidezne neučinkovitosti, si moramo prizadevati, da skupaj najdemo rešitve in da gremo naprej v konstalaciji z demokratičnimi državami, ki si objektivno prizadevajo za neko mirno, normalno življenje s podobnimi vrednotami.
Prepričan sem in upam, da bo prišlo do dogovora o reševanju iraške krize v Varnostnem svetu OZN. ZDA so tak resen poizkus naredile že jeseni v okviru OZN, ki se je kljub slabim začetnim izgledom, končal z enoglasno podporo resoluciji o Iraku. Večina opazovalcev, verjetno so takšni tudi med vami, ocenjuje, da bo prišlo ali da bi moralo priti tudi tokrat do dogovora. Zato smo bili zelo zadovoljni ob najavi, da bodo ZDA Varnostnemu svetu predstavile nove dokaze, kar bi lahko olajšalo skupno odločanje v Varnostnem svetu. Po drugi strani se tudi stalne članice Varnostnega sveta zavedajo, da svoje pravice do veta, ki jim daje neko objektivno moč, ne smejo prepogosto uporabljati, saj bi na ta način razvrednotile institucijo in posledično bi se rešitve iskale izven Varnostnega sveta, ki bi s tem izgubil svoj pomen. Objektivno nihče ne želi iti predaleč v tej igri in se postavljati v nepremostljive situacije.
Glede Iraka: vsi si po definiciji želimo mirnih, miroljubnih rešitev. V tem primeru, vsaj če govorimo o Sloveniji, je seveda končna odločitev o tem, ali bo prišlo do vojne ali ne izven našega dosega, našega vpliva. Zelo verjetno bo prišlo tudi do vojaške intervencije na Irak, saj so ZDA zelo odločene. Vprašanje je, kakšni so motivi ZDA za takšno intervencijo. Nekateri pravijo, da so strateški, geopolitični, da bi s tem prišlo do novih in na dolgi rok bolj stabilnih odnosov v tej regiji in potem tudi do možnosti, da se odpravijo obstoječe krize na Bližnjem vzhodu. Drugi motiv naj bi bil gospodarski, povezan z nafto in s tem novim gospodarskim zagonom, ki bi izhajal iz tega. Možno je, da sta oba motiva prisotna v ameriški presoji. Vendar je prisoten, o tem sem prepričan, tudi tretji motiv, to pa je karakter režima v Iraku. Gre za totalitaren režim, ki ima za sabo že veliko grozodejstev. Če ne bi bilo tega tretjega razloga, potem tudi prva dva nikakor ne bi opravičevala možne vojaške intervencije in prepričan sem, da tudi ZDA ne bi razmišljale o intervenciji. Vendar v tej igri danes, ko gledamo po eni strani največjo svetovno silo in po drugi strani slabši in šibkejši Irak, in ko smo nagnjeni k temu, da vedno simpatiziramo s tistim, ki je šibkejši, ne smemo pozabiti, kakšna je zgodovina tega režima v zadnjih dvajsetih letih. Napadel je dve sosednji državi, najprej Iran in potem Kuvajt. Oboroževal se je od samega začetka, tudi z orožjem za masovno uničevanje, ki ga je tudi uporabil. Ne smemo namreč pozabiti, da so bili uporabljeni bojni strupi, kemično orožje. To je nekaj, kar kljub različnim interesom in presojam ne smemo pozabiti. Režim je totalitaren z vsemi možnimi instrumenti represije, ki jih imajo totalitarni režimi. In če pogledamo celotno zgodovino zadnjih dvajset let, potem lahko ugotavljamo, da če ne bi bilo intervencije že leta 1991, po napadu na Kuvajt in če ne bi bilo potem kljub vsemu nekega mednarodnega nadzora, da bi verjetno ta režim v tem času ponovno podvzel podobne akcije, kot sta bila napada na sosednji državi. In da je pravzaprav samo resna mednarodna kontrola tista, ki najbrž to preprečuje. Predvsem tega ne smemo pozabiti.
Če primerjamo to s situacijo leta 1999 v bivši Jugoslaviji oz. v Zvezni republiki Jugoslaviji, ko so ZDA intervenirale z bombardiranjem ZRJ z namenom, da se rešijo vsa vprašanja, ki jih je nakopičila srbska politika, lahko ugotavljamo, da je iraški režim slabši, kot je bil tisti v Beogradu, čeprav seveda s tistim v Beogradu mi niti slučajno nismo simpatizirali. Vendar je zgodovina, ki jo ima za sabo Bagdad še hujša, kot zgodovina, čeprav je bila res krvava, ki jo je imel za sabo beograjski režim na Balkanu. Ampak gre na nek način za dve primerljivi situaciji. Intervencija v Beogradu je Sloveniji zagotovila stabilnost in mir, varnost. Navsezadnje varnost, ki nas pravzaprav včasih zavaja tudi v nerealna, iluzorna razmišljanja, češ, nismo več ogroženi, vse skupaj je neka abstrakcija v tem svetu in lahko se postavljamo tako, kot da govorimo na način, da so stvari že dokončno razrešene tudi za nas in lahko teoretiziramo o vprašanjih in problemih drugih. Ta naša zgodovina je še zelo sveža, bližnja in še vedno mir na območju bivše Jugoslavije brez prisotnosti ameriških, evropskih in drugih sil, navsezadnje tudi naših, ne bi bil zagotovljen.
Po ocenah marsikoga bi umik mednarodne skupnosti z območja nekdanje Jugoslavije danes lahko ponovno odprl prostor za različne konflikte, napetosti, nacionalizme, saj se zaradi slabih gospodarskih razmer še vedno bolj držijo, kot bi bilo za pričakovati. Skratka, še vedno je potrebna mednarodna prisotnost na tem območju in naša varnost je odvisna od nje. Tega se zavedamo in zato tudi vidimo svojo vlogo in svoje delovanje predvsem na tem območju, v JV Evropi, kjer želimo tudi s svojimi vojaškimi prispevki, s sodelovanjem v mirovnih operacijah, dati svoj delež in prevzeti svoj del odgovornosti za to, da se bosta mir in stabilnost ohranjala v tem delu Evrope. Tudi v prihodnje, ko bomo člani EU in Nato, vidimo predvsem na tem območju našo vlogo, da bomo pomemben dejavnik miru in pa tudi navsezadnje gospodarskega razvoja na območju JV Evrope. Posebna vloga Slovenije, tudi zaradi zgodovinskih razlogov, zaradi naše geografske lege, bo usmerjena v JV Evropo. Seveda nas to ne odvezuje odgovornosti, da bomo morali reči svoje tudi o drugih vprašanjih, drugih kriznih območjih in tudi verjetno sodelovati s celo mednarodno skupnostjo pri razreševanju drugih vprašanj, v mirovnih situacijah ali pri rekonstrukciji držav. Svoj del odgovornosti moramo prevzemati, če želimo, da bo kdaj v prihodnosti kdo drug pripravljen kaj narediti za nas, če bi se tudi mi znašli v težavah. Mislim, da je bolj odprt in bolj aktiven odnos v svetovni politiki za Slovenijo primerna odločitev in pa primerna linija zunanje politike. Zapiranje Slovenije vase, neke vrste izolacionizem ali nevtralnost kot pravijo nekateri, mislim, da ne pride v poštev.
Ko govorimo o novi svetovni varnostni situaciji, vemo, da nimamo več prejšnje blokovske situacije, nimamo več dveh blokov, nimamo več Sovjetske zveze na eni strani in ZDA na drugi strani, ki so vzdrževale ravnotežje. Takrat je kdo lahko bil ali poskušal biti na sredi med obema blokoma in voditi takšno politiko. Te situacije ni več, tudi neuvrščenosti ali podobne nevtralnosti ni več. Američani govorijo, in ne samo Američani, tudi drugi, da je glavni izziv prihodnosti terorizem. Verjetno je to res. Težko si danes predstavljamo neke druge klasične vojne, čeprav lahko tudi prihaja do njih. Ampak težko v najbolj razvitem delu svetu, zlasti če bodo ostala sedanja zavezništva in sedanje institucije. Lahko pa si predstavljamo terorizem in stalno borbo proti terorizmu. So razmišljanja, da če ne bomo stopili v Nato, da si bomo na ta način zagotovili neko nevtralnost, morda tudi pred teroristi, ki bi v tem primeru zaobšli Slovenijo s svojimi aktivnostmi. Mislim, da na žalost takšna razmišljanja nimajo resne osnove. Težko si predstavljam nevtralnost v primeru terorizma. Država, ki bi se v tem primeru razglasila za nevtralno in bi na nek način tudi vodila takšno politiko, mislim, da bi težko vzdržala v sedanjih mednarodnih odnosih.
Prvič, težko je biti terorizmu prijazna država, ker bodo potem teroristi radi prihajali k nam, imeli tukaj svoje baze, svojo logistiko itn. In težko si je predstavljati, da bi to naši zavezniki ali razviti svet toleriral. Če bi ukrepali proti teroristom zato, da se pri nas ne bi tako dobro počutili, potem bi ne bili več nevtralni do teroristov in bi še prej prišlo tudi do kakšne povračilne akcije. Mislim, da to enostavno ni možno. In če govorimo o možnostih uporabe orožja za masovna uničevanja, uporabe biološkega orožja - to se ne bo zaustavilo na meji države, ki je nevtralna. Gre za nevarnost, ki pomeni ogrožanje, lahko bi rekli, celotnega sveta, predvsem res bolj razvitega sveta, zahodnega sveta, demokratičnega sveta. Vendar smo se v vseh svojih drugih parametrih nekako opredelili, da v ta svet sodimo in težko se bomo izločili samo eni in rekli: ne, tukaj bomo pa mi nevtralni. Mislim, da to ne gre, saj smo enostavno del tega zahodnega, demokratičnega sveta, za katerega smo se določili leta 1991. S tem svetom, h kateremu spadamo, bomo delili približno enako usodo. Včasih se nam bo zdelo, da je morda bolje, da ne bi bili zraven, ampak v veliki večini primerov se nam pa zdi in se nam bo zdelo, da je veliko bolje, da smo zraven. Boljše alternative, boljše opcije ne vidim, je ni. Nazaj na Balkan se ne moremo vračati, da bi bili pa sami v sodobnih tokovih globalizacije, si je pa tudi težko predstavljati. V vsakem primeru bi bil naš položaj manj trden, bolj ogrožen in bili bi bolj ranljivi.
To smo imeli v vidu zadnjih dvanajst let, vse od naše osamosvojitve, ko smo vseskozi vodili takšno politiko, s katero smo se skušali trdno pozicionirati v zahodne strukture, tako politične, gospodarske kot tudi varnostne: v Evropsko in v Nato. Ves čas smo želeli biti čim bolj aktivni na svetovni sceni, imeti svojo težo, tudi svojo besedo. Zato smo bili člani Varnostnega sveta, zato smo kandidirali in dobili kandidaturo za vodenje Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi leta 2005. To bo zelo zahtevna in zelo pomembna naloga za našo diplomacijo, za celo državo, ponovno bo utrdila položaj Slovenije in to ravno v letu, ko bomo predvidoma prvo leto v celoti člani tako EU kot tudi Nata, hkrati pa bomo predsedovali OVSE. To bo po naši oceni dalo neko spodbudo in tudi večji pomen Sloveniji na samem začetku njenega polnega delovanja tudi v institucijah EU in Nata. In tisti, zlasti vi, ki delate v diplomaciji veste, da je naš vpliv večji, če smo prisotni v strukturah EU, če smo člani Nata, in soodločamo. Ne drži, da bi sorazmerno majhna država ne imela nobenega vpliva. Lahko ima vpliv, če ima izdelan odnos, če jo cenijo, če ima argumente, če je aktivna, če ima izkušnje v mednarodni politiki, če ima navsezadnje takšne ljudi, ki jo lahko ustrezno predstavljajo. Vsekakor je lahko v tem primeru naš vpliv bistveno večji, kot je naš ponder glede na geografsko velikost ali pa na število prebivalcev oziroma druge kvantitativne dejavnike. Zato mislim, da naša politika resnično ne more biti zapiranje pred svetom, ampak aktivna politika, odprta v svet, soočena z izzivi sodobnega sveta, politika, ki daje svoj prispevek. Pri tem seveda računamo, da bo tudi celotna država takšna, čim bolj odprta, čim bolj aktivna in da bomo lahko delili dobro in slabo s tistimi državami, za katere mislimo, da so nam podobne, kjer so nam podobni ljudje in s katerimi imamo podobne vrednote in cilje. Seveda je naša bistvena orientacija navsezadnje tudi naša vloga v Evropi. Postajamo člani EU, končali smo pogajanja, aprila bomo podpisali pogodbo, drugo leto se začne polnopravno članstvo. To je naša perspektiva. In aktivni bomo pri izgradnji Evropske unije. In tisto, kar velikokrat povem tudi svojim ameriškim prijateljem in kar mislim, da jim bomo tudi vnaprej morali povedati, je to, da smo ZDA hvaležni za njeno pozitivno vlogo v sodobni zgodovini, navsezadnje tudi za našo varnost, za njeno velikokrat pozitivno vlogo pri reševanju demokracije v svetu in njenemu utrjevanju, vendar pa jim hkrati lahko kot prijatelji povemo, da si želimo njihove bolj aktivne vloge tudi na drugih področjih, pri varovanju okolja. Zakaj ne Kjotski sporazum? Če že ne Kjotski sporazum, zakaj ZDA ne prevzamejo bolj aktivne vloge na tem področju in se posvetijo tudi reševanju vprašanja prihodnosti, navsezadnje naše klime, prihodnosti Zemlje? Zakaj niso ZDA bolj aktivne pri reševanju vprašanja revščine v svetu? Res je, da sedanja administracija morda nekoliko neopaženo bistveno povečuje sredstva tudi v ta namen. Vendar glede na potencial, ki ga ZDA imajo in vlogo, ki jim jo priznavamo, ki jim jo priznava svet, bi lahko storile bistveno več tudi na tem področju. Evropsko unijo vidim kot družbo, ki že sedaj daje večji pomen tako vprašanjem okolja, kot tudi socialnim vprašanjem, navsezadnje tudi vprašanjem bolj uravnoteženega razvoja v svetu, in to je nekaj, kar mislim, da bomo skupno z našimi evropskimi partnerji tudi Slovenci intenzivno podpirali in skušali vnesti v svet. Vendar, če bi ZDA prevzele svoj del odgovornosti tudi na teh področjih, sem prepričan, da bi bilo manj odbojnosti, tudi nekega protiameriškega sentimenta, ki v skrajni konsekvenci lahko vodi tudi do terorizma in podobnih situacij. Takšen pogled imam na naše odnose z Evropo, tudi z Združenimi državami. Smo zaveznik, prijatelj Združenih držav Amerike, smo pripravljeni za to tudi kaj narediti, včasih tudi kaj neprijetnega, oziroma prevzeti svoj del odgovornosti, hkrati jim pa lahko tudi povemo tisto, kar mislimo, da bi Združene države Amerike lahko bolje naredile v tem svetu, kot so delale do zdaj. Mislim, da smo pri tem lahko kar dovolj jasni in da nam ni potrebno enostavno pristati na današnjo delitev v Evropi: ali sodiš v to skupino "osmih" ali "devetih", ali v drugo skupino "osmih" ali "devetih", tistih, ki so z Američani in tistih, ki so bolj za samostojno Evropo. Mislim, da mi smo z Američani, smo z Evropo in vidimo in želimo skupno delo na vseh vprašanjih svetovnega razvoja, ne samo varnosti, ampak seveda tudi okolja, tudi odpravljanja revščine in vseh drugih globalnih vprašanj.
Udeležencem posveta želim prijetno bivanje v Sloveniji in čim bolj koristno izmenjavo mnenj. Želim, da bi tudi v bodoče čimbolj kvalitetno in vestno opravljali svoje delo, zagovarjali in predstavljali Slovenijo v svetu in tudi na aktiven način delovali pri razreševanju vprašanj, o katerih sem govoril.
Hvala lepa.