Zagrizen slovenski diplomat
Bruselj, 03/28/2003 | intervju
Članek o predsedniku Republike Slovenije dr. Janezu Drnovšku v reviji The European Voice, avtor David Cronin.
VSEBINA ČLANKA:
Slovenskega predsednika je včasih spremljal velik slinast pes. Artur, francoski mastif, podoben pasji zvezdi iz detektivskega filma "Turner in Hooch", je že odšel v veliko pasjo hišo na nebu. Njegova smrt je Drnovška spodbudila k druženju z manjšim kosmatincem Brodijem.
Značilno je, da so bili Drnovškovi štirinožni prijatelji glavna tema pogovorov povprečnih Slovencev. Kolegi politiki pravijo, da mož, ki sonarodnjake poziva k odločitvi za članstvo v EU in Natu na skupnem referendumu v nedeljo (23. marca), ni ravno mojster pri gojenju topline med ljudmi.
"Bil je nedotakljiv," pravi nek slovenski poslanec, ko govori o Drnovškovi prejšnji funkciji, ko je bil predsednik vlade skoraj deset let. "Ne poznam nobenega njegovega prijatelja. Vedno se je obnašal bolj kot institucija in ne oseba."
Zakaj pa potem ankete še vedno kažejo, da je v Sloveniji Drnovšek najbolj priljubljen politik?
Nekdanji minister njegovo privlačnost opisuje z izrazi, ki bi jih lahko uporabili za opis govedorejca iz Teksasa: "Ni zelo zgovoren in včasih ni na čelu v političnih bitkah. Ljudje v Sloveniji imajo raje nekoga, ki je oklevajoč kot pa odprt. Postal je tudi simbol stabilnosti; ko je bil predsednik vlade ni bilo nobenih pretresov. Bil je potrpežljivejši od drugih. Celo v zelo zapletenih okoliščinah je dosegel kompromis."
Drnovšek je širši javnosti postal znan aprila 1989, ko je bil izvoljen za slovenskega predstavnika v kolektivnem predsedstvu jugoslovanske federacije.
Kot ambiciozen 38-letnik si je v boju z zakrknjenimi komunisti prizadeval, da bi Jugoslavijo spravil na pot k tržnemu gospodarstvu in bliže k takratni Evropski skupnosti. Prizadeval si je tudi za odpravo enopartijske vladavine.
Dejavnik, ki ga pogosto spregledajo v polpretekli zgodovini Balkana, je vplivna vloga mirne Slovenije v nasilnem razpadu jugoslovanske federacije. Ko je Slovenija junija 1991 razglasila neodvisnost, se je Jugoslovanska ljudska armada maščevala z vojaškim napadom.
Vojna, ki je terjala malo žrtev, je trajala deset dni. Seznam mrtvih bi bil veliko daljši, če Drnovšek ne bi bil tako vešč diplomat v vlogi glavnega pogajalca z jugoslovansko armado na razgovorih na Brionih, ki so privedli do zaustavitve sovražnosti. Nagrajen je bil z izvolitvijo za predsednika vlade neodvisne Slovenije aprila 1992.
Pogoji sporazumne rešitve morda niso bili povsem častni. Poročali so, da naj bi Milan Kučan, Drnovškov predhodnik v funkciji slovenskega predsednika, Slobodanu Miloševiću rekel, da bi sprejel pravico Srbije, da brani svoje ljudstvo v drugih delih Jugoslavije v zameno za priznanje slovenske neodvisnosti. Dogovor je ne glede na svojo etiko pomagal Sloveniji milostno preživeti brez genocidnih zločinov, ki smo jim bili priča v Bosni in na Hrvaškem.
"Pred pravo vojno smo imeli generalko v Sloveniji," se spominja Carl Bildt, nekdanji odposlanec ZN za Balkan. "Znano kot 'ura Evrope'."
Bil je predsednik dveh držav, tako da ima edinstven vpogled v osebnosti tistega časa. Njegova izvolitev je v tistih letih zagotovila demokratično stabilnost.
"Ne smemo tudi pozabiti, da je Slovenija etnično in nacionalno precej enovita v primerjavi z nekaterimi drugimi državami v regiji."
Bildt meni, da je Drnovšek storil vse v njegovi moči za zmanjšanje napetosti s sosednjimi državami, še posebej s Hrvaško. Zagreb, ki je prejšnji mesec zaprosil za članstvo v EU, je bil vpleten v več dolgotrajnih sporov z Ljubljano, zlasti glede meje med državama, nadzora nad državno banko in Jedrske elektrarne Krško. Čeprav je hrvaški premier Ivica Račan uspel najti skupna stališča z Drnovškom o teh vprašanjih, so mu bolj nacionalistično usmerjeni elementi v hrvaškem parlamentu zavezali roke.
Vendar pa ta konec tedna Drnovšek ne bo razmišljal o Zagrebu. Kot evrofilski poliglot (tekoče govori angleško, francosko, špansko, nemško in srbohrvaško) je predsednik nedeljsko glasovanje označil za drugi najpomembnejši dan v zgodovini države: za Drnovška je pomembnejši le še 23. december 1990, ko je 90% njegovih sonarodnjakov glasovalo za odcepitev od Jugoslavije.
Zagovarjal je svojo odločitev za posvetovanje z javnostjo o članstvu v EU in Natu na isti dan. Podpora članstvu v Zavezništvu je znatno manjša od podpore za vstop v Unijo, vendar je prepričan, da naj bi hkratno glasovanje o EU in Natu zagotovilo razumno visoko udeležbo in tako pripomoglo k pozitivnemu rezultatu obeh referendumov.
"EU in Nato sta pravzaprav tesno povezana," je pripomnil, saj slednji prvi zagotavlja varnost.
Tako kot druge države kandidatke za vstop v EU in Nato je francoski predsednik Jacques Chirac tudi Slovenijo kritiziral, češ da je stopila na ameriško stran pri pripravah na vojno. Podobno so slovenski mirovniki vlado pozvali, naj odstopi od Vilniuške deklaracije, s katero je 10 držav kandidatk ali držav, ki so bile pred kratkim povabljene v Nato, izrazilo solidarnost z Washingtonom.
Zavedajoč se, da s tem povezani spori vplivajo na referendumsko kampanjo, jih je Drnovšek skušal potisniti v ozadje. V intervjuju za TV Slovenija je zatrdil, da Slovenija ne želi izbirati med staro in novo Evropo, kot je to delitev poimenoval ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld. "Naši zavezniki so tako ZDA kot EU," je menil Drnovšek.
Tokrat ni bilo prvič, da je Drnovšek odigral vlogo diplomatske 'šunke v sendviču'.
Leta 2001 je npr. gostil prvo srečanje v zgodovini med Georgeom W. Bushem in Vladimirjem Putinom na Brdu pri Kranju v nekdanjem gradu jugoslovanskega vodje maršala Josipa Broza Tita. (Ob tem srečanju so se Slovenci spomnili, da je ameriški predsednik Drnovška ob njegovem obisku v Washingtonu v pozdravu nagovoril z "vodja Slovaške".)
Čeprav predsednik ni velik šarmer, so mu Slovenci še vedno hvaležni. Razpad Jugoslavije je sicer vplival na bogastvo države, vendar se njegovo trdno vodenje šteje za pomemben dejavnik pri ohranjanju statusa Slovenije kot najbogatejše države kandidatke za članstvo v EU. Nacionalni dohodek na prebivalca je leta 2001 znašal okoli 16.000 evrov.
Njegov mandat predsednika vlade je bil vseeno tudi vroča tema razprav. Obdolžili so ga zapravljanja javnih sredstev, ko se je zavzemal za dražji model vladnega letala od kasneje dejansko izbranega. Moral je tudi zanikati trditve, da je brunarico, sicer namenjeno protokolarnim potrebam, uporabljal v zasebne namene.
Navajali so spoštovanje, če že ne laskanje, povprečnih Slovencev, ki ga je bil deležen zaradi neomajne odkritosti glede zdravstvenih težav. Leta 1999 so mu odstranili tumor na ledvici in lani je razkril, da ima redko pljučno bolezen.
Medtem ko naj bi po navodilih zdravnikov moral imeti manj obveznosti v zadnjih dneh svojega predsedovanja vladi, je naznanil svojo kandidaturo za predsednika republike, če se bo dovolj dobro počutil.
Nič ne kaže, da bi imel kaj manj energije kot prej. Kot navdušen športnik Drnovšek še naprej teče vsako jutro v ljubljanskem parku in se lahko pohvali, da je občasno njegov sotekač Javier Solana, visoki predstavnik Unije za zunanjo politiko. Ustrezno so bila njegova prizadevanja za včlanitev v EU in Nato podobna utrujajočemu maratonu. Ta vikend naj bi pritekel v cilj.
Opomba službe za odnose z javnostmi UPRS k portretu predsednika dr. Drnovška, objavljenem v časopisu The European Voice:
Brodi, na sliki, je po pisanju novinarja "manjši kosmatinec".
Ob tem se lahko samo vprašamo, kakšni so pri nas šele veliki psi.
Brodi je, tako kot pred njim Artur, angleški mastif.