Pogovor s predsednikom dr. Janezom Drnovškom v oddaji Studio ob 17, Radia Slovenija
Ljubljana, 09/01/2004 | intervju
Pogovarjala sta se novinarja Bojan Veselinovič in Sandi Frelih
NOVINAR: Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, dober dan. Gost današnjega Studia ob 17 je predsednik Republike Slovenije doktor Janez Drnovšek. Njegovega obiska smo veseli vedno, tokrat pa še posebej, saj nam je uspelo dogovoriti termin za pogovor v času, ki kar kliče po številnih treznih razmislekih. Tako o slovenskem notranjem političnem trenutku kot tudi o slovenski prihodnosti. Smo namreč pred parlamentarnimi volitvami na pragu izredno velike bipolarizacije v slovenskem političnem prostoru in pred najbolj odgovornim obdobjem po majskem uradnem vstopu Slovenije v EU. Oddajo bova vodila Sandi Frelih in Bojan Veselinovič.
NOVINAR: Gospod predsednik dober dan. V državnem zboru se je pravkar končala dvodnevna razprava o interpelaciji vlade. Interpelacijo na račun vlade, ki ste jo v prvi polovici mandata vodili vi je vložila opozicija, vladna koalicija pa je sklicala zasedanje parlamenta o njej. Kar nekako ne moremo verjeti, da seje niste spremljali, ko pa ste konec tedna napovedali, da boste raje poskrbeli za svoj duševni mir. Kakšen je ta mir?
PREDSEDNIK: Lepo pozdravljeni. No, tisto sem v intervjuju za Večer rekel bolj za šalo. Ne vem, če bom vse gledal. Nekaj seveda sem gledal. Je pa težko spremljati ves čas takšne dolge seje, dolge prenose. Res pa je, da že marsikaj vemo, marsikaj smo že večkrat videli in slišali. To kar je bilo tudi včeraj in danes povedano. Svoj deleže tega sem si tudi jaz ogledal, tako kot najbrž večina drugih državljanov.
NOVINAR: Kako pa ste spremljali interpelacijo glede na to, da ste vlado ta mandat vodili tudi vi? So se nekatere obtožbe morebiti nanašale tudi na vaše delo? S tem boste odgovorili tudi na vprašanje Branka Tomaca, ki sprašuje prav to. Kako boste reagirali na napade opozicije na vlado katero polovico ste vodili tudi vi gospod Drnovšek.
PREDSEDNIK: Opozicija mora vedno napadat vlado in razumljivo je, da sedaj ob koncu mandata skuša vlada čim bolje prikazati svoje rezultate, čim bolje braniti svojo politiko. Opozicija seveda dela nasprotno in skuša pač povedati, kaj ni bilo narejeno, kaj naj bi bilo bolje narejeno. V celoti gledano sam mislim, da je Slovenija v tem štiri letnem obdobju naredila pomemben korak naprej, tako kot že v prejšnjem obdobju od osamosvojitve naprej. To je bilo obdobje, ko smo zaključili nekatere pomembne zgodovinske naloge. Članstvo v EU, Natu, sprejeli smo veliko zakonov, našo zakonodajo smo dokončno prilagodili evropski zakonodaji. Na nek način je bil to zaključek celotnega tranzicijskega procesa. Sam tako mislim, da je bilo veliko narejenega. Vlada si vedno skuša zastaviti čim več, tudi koalicija. Tako si je tudi ta v začetku mandata seveda skušala zastaviti čim višje cilje, da bi bila to spodbuda vsem. Razumljivo je, da se vedno vsi cilji ne morejo doseči in da je bilo to tudi že naprej pričakovano, ampak mislim, da je skupen rezultat pozitiven.
NOVINAR: No, to vašo krovno oceno bomo skušali razdelati še skozi par konkretnih vprašanj. Ali mislite, da bi se interpelacija vladi zgodila tudi v primeru, če bi vlado do konca mandata vodili vi?
PREDSEDNIK: Ne vem, nisem vedež. Najbrž bi opozicija tudi v tem primeru skušala storiti vse, da bi pokazala svoj prav, vlada bi pa seveda storila vse, da bi pokazala spet svoje rezultate. Ali bi bilo to ravno v obliki takšne interpelacije ali na kakšen drug način, to je težko reči. To je pač logika demokracije parlamentarnega sistema. V eni ali drugi obliki potem vedno pride do takšnega soočanja med vladno stranjo in med tistimi, ki takrat niso v vladi. Njihova naloga je v bistvu ravno to, da kontrolirajo vlado, ves čas opozarjajo, ves čas tudi nekaj kritizirajo. In v tem kontekstu vidim tudi to interpelacijo.
NOVINAR: Gospod predsednik, glede na to, da imate velike izkušnje s političnim marketingom, pa vas vendarle sprašujemo, komu se tako rekoč tik pred volitvami takšna izredna seje lahko sploh obrestuje?
PREDSEDNIK: Veste, to je sedaj težko reči. Najbrž je opozicija s tem, ko jo je predlagala imela neko svojo računico in oceno, da se bo to izplačalo. Želela je najbrž še enkrat opozoriti na vprašanja, na številne točke, ki jih je tudi že prej odpirala. Po drugi strani se mi pa zdi, da je vlada dobro izkoristila ta izziv, če tako rečem. In se je precej temeljito pripravila, temeljito odgovorila na vsa vprašanja in skratka vse skupaj nikakor ni vzela z levo roko. Sedaj je vprašljivo, ali bo skupen rezultat takšen kot si ga je opozicija predstavljala, ali morda ne. Morda bo drugačen.
NOVINAR: Hočete reči, da lahko govorimo o bumerang efektu.
PREDSEDNIK: Ne bi govoril o ravno o bumerangu. Težko je v takšnih primerih predvideti učinke. To je pač ena izmed številnih tovrstnih predstav, ki jih bomo v naslednjih tridesetih dneh še dosti videli. Vsak dan bomo pravzaprav gledali, poslušali soočenja med vlado in opozicijo.
NOVINAR: Imam občutek, da vas prav veseli, da vam ne bo treba sodelovat v tem.
PREDSEDNIK: Tokrat za spremembo. Moram reči, da se kar dobro počutim v položaju, ko lahko enkrat opazujem spopad med vlado in opozicijo in centralno breme tega soočanja ni na meni. Tako, da imate kar se tega tiče kar prav.
NOVINAR: Še za eno konkretno oceno vas bomo prosili, povsem aktualni bomo. Premier Rop je danes v sklepnem nastopu pred poslanci v državnem zboru dejal, da je vlada dosegla izjemne uspehe, to ste povedali tudi že vi in se in se odzval na kritike opozicije in poudaril, da tega kar nam priznava svet ne more nihče izničiti in da si nihče ne more lastiti zaslug za uspehe v minulem mandatu in še je dejal premier Rop: “ Bilo mi je v veliko čast, da sem nadaljeval delo Janeza Drnovška”. Med vama z Ropom velikih nasprotovanj očitno ni. Konec koncev ste tudi v tej oddaji na začetku poudarili nekaj velikih uspehov tega mandata.
PREDSEDNIK: Res je, da je Slovenija v tem času, kot sem že dejal, močno napredovala. V svetu velja Slovenija kot primer uspešne tranzicije. Tudi zaključno poročilo Evropske komisije, ko smo postali članica EU je bilo takšno. Slovenija je pač z najboljšimi rezultati vstopila v EU in tudi kadar se sedaj soočam s tujimi državniki, tudi raznimi strokovnjaki, ekonomisti me vedno sprašujejo kako je pravzaprav Slovenija dosegla takšne rezultate, takšen uspeh. Seveda nobena zgodba nima samo pozitivnih strani. So tudi problemi. Vedno so odprta vprašanja, vedno so še nerešeni problemi. Tako je tudi pri nas. Drugače sploh ne more biti. Takšno je pač življenje. Ampak mislim, da smo z dosedanjim razvojem lahko zadovoljni, tudi v tem mandatu. Se pa sedaj postavlja vprašanje kako naprej tudi na tej točki. Dosegli smo tiste bistvene cilje. Prešli smo skozi tranzicijo. Sedaj pa je veliko vprašanje kako v okviru EU, kako v tej svetovni tekmi pokazati še nekaj več. Najti še neke nove rezerve, neke nove niše in narediti odločilni preboj med res najbolj razvite države. Sedaj se začenja, lahko bi rekel, neko novo poglavje. Zame je sedaj zelo pomembno, potem ko ugotovimo, da smo veliko naredili do sedaj, da imamo še nekatere izzive in probleme. Da najdemo odgovore za prihodnost. Tisto pravo sintezo našega znanja, izkušenj, inovativnosti, nove ideje. In upam, da bo nekaj tega izšlo iz tega spopada pred volitvami. Soočanje takih pogledov, takih idej za naprej.
NOVINAR: In to novo poglavje, te nove ideje bodo snovali poslanci novega parlamenta, nova koalicija. Kako pa ocenjujte dejstvo, da je bilo v tem mandatu kar petdeset izrednih sej parlamenta. Je to izraz oholosti vladajoče koalicije,nepripravljenost za pogovor med koalicijo in opozicijo. Ali pa gre za edino pot, ko skuša opozicija uveljaviti svoja stališča. Ali pa enostavno za časovno stisko vladne koalicije.
PREDSEDNIK: No velikokrat je šlo za časovno stisko in tudi pritisk evropske zakonodaje je bil takšen. Veliko zakonov je bilo treba sprejeti v kratkem času. To moramo priznati, kar je moral naš parlament početi v zadnjih letih, pa tudi vlada, predelati toliko zakonov, sprejeti toliko zakonodaje, to seveda ni normalno. Ker smo morali praktično cel sistem na novo predstavljati in prilagoditi evropskemu. V normalnem delovanju parlamenta, države, vlade je lahko ta tempo bistveno počasnejši. Več časa je na razpolago. Vsak zakon se bolj temeljito pripravi. Tudi ta dialog z opozicijo ima lahko več časa. Tako da jaz pričakujem, da bo naprej kar se tega tiče drugače, bolje. To je bilo neko posebno obdobje.
NOVINAR: Tako rekoč celo osamosvojitveno obdobje ste vodili slovensko vlado. Sprašujemo kaj bi bilo vaše priporočilo komer koli, ki je ali še bo v premierski vlogi, ko gre za sodelovanje z opozicijo. Vsi vam priznavajo neke vrste mojstrstvo v zvezi s tem. Avreolo sredinskosti in vse te atribute lepe, kar jih je lahko na političnem prizorišču. Kaj je tisti recept?
PREDSEDNIK: No znano je, da jaz nisem velik pristaš kakšen hude politične polarizacije ali hudih političnih spopadov v državi med strankami, vlado in opozicijo. Seveda mora biti neka normalna konfrontacija preverjanja rezultatov, soočanj in tudi konceptov in je razumljivo, da je opozicija vedno kritično spremljala kaj je vlada delala. Vlada bo pač,vedno poskušala pokazati, da je pač boljša in da to zna delati. Ampak zdi se mi, da je pomembno, zlasti za sorazmerno majhno državo, Slovencev nas ni zelo veliko, da pa kljub vsemu ohranimo sorazmerno visok nivo političnega dialoga. Konfrontacije nikoli ne gredo tako daleč, da bi ljudje postali med sabo sovražniki, da ne bi mogli med sabo več govoriti, več sodelovati. Zdi se mi pomembno, če si predsednik vlade, da imaš ves čas prvenstveno pred očmi nacionalne interese in ne strankarske. Izrazito je potreben čut za državotvornost. In če gre za res pomembne zadeve strateške interese države, takrat mora biti v stanju in znati povabiti opozicijo k pogovorom in skupaj z njimi iskati skupen izhod, skupen pristop. Ni pa seveda nujno, da neka komunikacija ves čas obstaja. Da ni to tako izrazito napet in sovražen odnos. Ob tem, ko poteka merjenje moči, neka tekma, je potrebno, da je ves čas prisotna zavest, da vsi skupaj živimo v eni državi, da vsi želimo na koncu priti do čim boljših rezultatov. Zato je ta dialog, ta komunikacija tudi za opozicijo zelo pomembna. Pravzaprav z vsemi. Z vsemi mora biti.
NOVINAR: Sedaj ko vas ljudje poslušajo, sem prepričan, da se mnogim kolca po časih, ko ste kandidirali na volitvah. Da vam laskamo, to ste opazili. Pa vas ob tem tudi sprašujem, ali vi vidite koga na slovenskem političnem prizorišču, ki ima te atribute. Vas ne sprašujem po imenu. Ampak obstaja tak vodja. Tudi v nedavnem Večerovem intervjuju ste rekli, da je ključ v izbiri, namerah volivcev v personalizaciji njihovih odločitev, ne pa toliko v merjenju strankarskih ponudb, njihovih programov. Obstaja tak človek?
PREDSEDNIK: Poglejte, dan ali dva pred uradnim začetkom volilne kampanje ne bom imenoval
NOVINAR: Saj nismo imeli tega namena.
PREDSEDNIK: Imena ali imen. Tisto, kar sem želel povedat tudi v tem intervjuju, ki ga omenjate je, da ljudje ne le v Sloveniji, ampak tudi drugje v Evropi v Ameriki, bolj volijo osebnosti ko stranke. In še vedno bolj ocenjujejo osebnosti, kot pa same programe. Programi seveda so pomembni. Ampak kljub temu se mi zdi, da ljudje pač zaupajo tistemu, ki je nosilec liste stranke nekega programa, ker ni važno samo to, kaj je napisano v programu. Važno je tisto zaupanje, verodostojnost politika, da bo znal izpeljati program, znal odreagirati, če se bodo okoliščine tako spremenile, da se ta program ne bo dal izpeljati in bo kljub vsemu treba najti najboljšo rešitev v novi situaciji. In pa kako se bo obnesel v neki krizni situaciji. Bo znal povezati to, kar smo že prej rekli, vse potenciale, ki jih imamo Slovenci, da bomo kot država dosegli boljši rezultat. Ali imamo takšne ljudi ali ne? Jaz mislim, da jih moramo imeti, drugače bomo zelo težko uspevali. Tudi zame bi bil slab rezultat, če bi ugotovil, da prav za prav nimam da nisem poskrbel za to, da bi bilo v tej ekipi nekaj ljudi, ki to zmorejo, ki znajo na tak način delovati. Jaz mislim da znajo. Nekaj je takih. In delovalo smo skozi to dobro desetletje skupaj na tak način. In mislim, da je moralo nekaj tega seveda ostati. Rep pa je, da se tudi vsak politični vodja v veliki meri naredi na sami funkciji. Nekaj je že prej dispozicij, ampak potem pridejo tista konkretna soočanja z realnostjo, izzivi, krize, krizne situacije. In skozi to se potem nekako skali potem pravi politični vodja.
NOVINAR: Predsednik dr. Drnovšek o uspešnosti štiriletnega mandata te vlade, parlamenta pravite, da ste zadovoljni. Mi pa vas sprašujemo za katero izmed zavez oziroma napovedi v koalicijski pogodbi, ki ste jo tudi sami skovali lahko rečete, da je največja škoda, da ni bila uresničena. Je morda nespremenjena referendumska zakonodaja zaradi česar smo bili priče vrsti referendumov, pa očitkov, da gre za zlorabo tega ustavnega inštituta.
PREDSEDNIK: Ja, to je res. To je ena izmed stvari, ki smo jih želeli spremeniti. Enostavno smo bili mnenja, da imamo preveč široko možnost referendumov in da lahko pride do zlorabljanj referendumov, referendumske iniciative. Včasih se zdi, da se to res dogaja. Vendar za to je potrebna dvotretjinska večina. In te večine na žalost ni nikoli bilo, takrat ko smo skušali to spremeniti. Tako kot tudi ni bilo ko smo skušali v nekaterih točkah spremeniti še ustavo. Ampak poleg torej teh, to so tiste institucionalne spremembe, ki smo jih želeli narediti zato, da bi bil politični sistem bolj učinkovit. Da bi bolje deloval. Drugo, če govorimo še o drugih zadevah, kaj bi lahko bilo bolje. Generalno v gospodarstvu mislim, da bistveno bolje ne bi moglo biti glede na zunanje okoliščine. Rezultati so bili kljub vsemu sorazmerno dobri, na celi črti. Tudi makro ekonomska stabilnost je dobra, kot vidimo danes. Inflacija se je že močno približala tisti ciljni želeni inflaciji. Na najboljši poti smo, da sprejmemo, da vpeljemo evro, da vstopimo v evropski monetarni sistem. Sedaj smo v dvoletnem prehodnem obdobju. Tako, da gledano makro ekonomsko je stabilnost zelo dobra. Rast je bila sorazmerno dobra.
Dejal sem že, da sem sam nekoliko žalosten, ker ni uspelo več v zdravstvu. V zdravstvu je prišlo do premikov, je nekaj investicij, ampak na žalost reforma ni šla naprej in to ostaja še kot odprta naloga za naprej, ki jo je potrebno dokončati. Zdravstvo je tako pomembno. Danes neke velike ideje, koncepti ne igrajo kakšen posebne vloge. Veliki cilji kot je na vse zadnje bila tudi EU in Nato, vse to kar je povezano tudi z našo varnostjo, neko generalno usmeritvijo v prihodnosti, to je doseženo. Sedaj bodo ljudi zanimale predvsem take stvari. Kako funkcionira zdravstvo, kako druge javne službe. Kako lahko opravljajo vse svoje storitve, potrebe v tej državi. V zdravstvu bo potrebno nekaj stvari še spremeniti. Mislim, da imamo kar precej kvalitetnega kadra v zdravstvu. Ampak organizacijo je treba izboljšati.
Moja želja in to sem tudi večkrat povedal zdravstvenemu ministru, ko sem bil še predsednik vlade, da bi si zelo jasno zamislil, kje so ozka grla v zdravstvu. Kam je potrebno investirati? Koliko sredstev za to rabimo? In da bi sorazmerno hitro potem odpravili dolge vrste, ki v nekaterih primerih so. Jaz sem prepričan, da če bi za to potrebovali dodatna finančna sredstva, bi to ljudje podprli. Če bi točno vedeli v kaj je usmerjeno, kaj bomo s tem dosegli, kako bomo odpravili čakalne vrste v zdravstvu. Zdi se mi, da so se takšni cilji, tako kot je bila zdravstvena reforma zastavljena, preveč izgubili ob nekaterih drugih preveč abstraktnih finančnih spremembah zavarovalnic, prispevnih stopnjah in tako naprej.
To pa ni več tako oprijemljivo in razumljivo in nekako se je potem vse skupaj razvodenelo. Mislim, da se bo katera koli vlada po teh volitvah že bo, tega vprašanja morala skrajno resno lotiti. In to bi morala biti ena izmed njenih prvih in najpomembnejših nalog.
NOVINAR: No, med velikimi temami oziroma temami ob katerih se lomijo kopja pa nabirajo politične točke so izbrisani. Prav danes je državni zbor ob obstrukciji opozicije, ki je terjala razpis referenduma o sistemskem zakonu o izbrisanih, to zahtevo zavrnil s šestinštiridesetimi glasovi. V parlamentu je bilo slišati hude besede, češ da gre za ustavni udar, za kršenje ustave s strani vladajoče koalicije. Poslanci pa so se sklicevali na že znane odločbe ustavnega sodišča in prav tako na ustavne določbe in človekove pravice. Torej referendum o izbrisanih da ali ne. Kaj bi vi rekli?
PREDSEDNIK: Sedaj ne. Sedaj mislim, da nikakor ni primeren čas. To že moram reči. Povezovanje volitev s takšno temo kot so izbrisani, se mi ne zdi primerno. Vprašanje izbrisanih bi bilo potrebno rešiti. In žal mi je, da to ni bilo rešeno do sedaj. Postopek je blizu konca, ampak ne povsem končan, kot je to določilo ustavno sodišče.
Da bi ga pa sedaj v sami predvolilni kampanji poskušali dokončati,pa se mi zdi preveč. Ker vemo kako kompleksna tema je to. Kako se navsezadnje razgrevajo čustva ob vsem tem. Se mi zdi, da to ne bi dalo dobrih rezultatov. Na žalost je prišlo do te točke, da v tem mandatu ne bo zaključeno in čaka katero koli vlado in koalicijo že takoj v začetku naslednjega mandata. Ampak na sam volilni dan rešiti to vprašanje, se mi pa kljub vsemu zdi, da je malo preveč.
NOVINAR: No s tem kar ste povedali, ste odgovorili tudi na predlog Jelinčičeve stranke. Danes je bil predstavljen na njihovi tiskovni konferenci. Češ, da je treba vprašanje izbrisanih rešiti še v tem mandatu. Zato so predlagali, da bi še na novi izredni seji parlamenta dokončno zavrnili sistemski zakon. Pravite, da v tem predvolilnem obdobju to ne gre. Mi vas pa sprašujemo za eno tako splošno oceno. Ali smo Slovenci nestrpni na primerih odnosa do Romov, džamije v Ljubljani, izbrisanih, odnosa do preteklosti, če hočete?
PREDSEDNIK: Ja, tako bi rekel. Kar se tiče nestrpnosti noben narod ni imun proti temu. Skozi celotno zgodovino so se pojavljale takšne ali drugačne nestrpnosti do drugačnih, do drugih narodov, manjšin, do drugih verstev. Skratka zgodovina je polna tovrstnih nestrpnosti in tudi konfliktov. Zato je ena izmed temeljnih vrednot, ki jih skuša zahodna civilizacija, pa ne samo zahodna, vzpostaviti, neka strpnost, splošna strpnost do drugačnih, do drugačnih načinov delovanja, življenja, drugih tradicij, drugih ver. Da različni vzorci skupaj živijo na tem svetu, ker drugače ne bo šlo. Ali smo Slovenci v tem kaj bolj nestrpni kot drugi? Jaz mislim, da ne. Čeprav nekateri bodo ali so predstavljali študije, da smo Slovenci bolj nestrpni. Sam menim, da ne. Je pa potrebno, da primere, kjer se neka stvar izpostavi, nek problem, ki lahko izzove neko nestrpnost, da jih poskušamo na umirjen in tehten način obravnavati. Da se vzdržimo skušnjavi, če tako rečem, da bi na takih temah razpihovali neke strasti, z nečim, kar vemo, da v ljudeh vedno tli. In če začne nekdo to podpihovati, lahko v to nestrpnost potegne tudi ljudi, ki počnejo stvari, za katere sami prej sploh niso mislili, da so jih sposobni. Zgodovina je polna takšnih zgodb. Navsezadnje dve svetovni vojni sta bili v prejšnjem stoletju prežeti s tem in še marsikaj.
NOVINAR: Gospod predsednik ampak bremena preteklosti, dogaja kot ste rekli po vojni, med vojno se nenehno prenašajo v sedanjost. Vedno nekako spodnašajo tla prizadevanjem za spravo za omejitev čustev ljudi. O tem denimo potekajo razprave o napisih na grobiščih povojnih žrtev. To je bilo veliko povedanega tudi na vaših pogovorih o prihodnosti in znotraj gremija vaše konvencije. Kakšna naj bo pot za odpravo sovraštva med samimi Slovenci? Je bil to morda tudi vaš poskus, ko ste odlikovali Jožeta Bernika. Ste mu podelili državno odlikovanje. Pa ste vendarle doživeli cel kup pripomb?
PREDSEDNIK: Ja. To je vsekakor še vedno aktualna tema v Sloveniji. Sam sem nekaj časa, kot predsednik vlade podcenjeval to vprašanje in bil nekako usmerjen v prihodnost. Vedno se mi je pač zdelo, da bomo preteklost pustili za sabo, da gremo v prihodnost. Pa tudi sami takrat, ko je prišlo do teh stvari v drugi svetovni vojni, sploh še rojeni nismo bili. Ampak potem sem sam ugotavljal, da se te stvari nekako vedno znova vračajo, odpirajo, čeprav se mi zdi, da bi bil čas, da jih pustimo za sabo in jih tudi zapremo. Proti koncu svojega dela kot predsednik vlade smo v vladi nekaj rešitev poskušali predstaviti. Tako je bil izbran predlog za nagrobne napise, namenjena so bila sredstva za ureditev grobišč. Vlada je dala izjavo, če pogojno temu tako rečem, spravno izjavo, kjer je tudi jasno povedala, da se distancira od povojnih izvensodnih pobojev in da je to nek temen madež v naši zgodovini. Hkrati smo pa vedno poskušali, sam sem vedno poskušal dati pozitivno vrednotenje tistemu, kar so Slovenci, borci, partizani v NOB v boju proti nacistom, fašistom za slovenstvo za slovenski narod storili. Skratka, zdi se mi da moramo povedati obe resnici, vso resnico. Priznati polno priznanje za narodnoosvobodilno borbo. Po drugi strani seveda povedati, da pa ni v redu, če se pobije na tisoče ljudi po koncu vojne brez sodbe, brez ugotavljanja krivde. Do tega se seveda moramo distancirati. Zdi se mi, da drugače seveda ne gre, kot da se sčasoma vsi Slovenci na ta način tudi opredelimo do teh vprašanj. Je pa očitno težko. Dokler še živijo neposredno prizadeti iz tistega obdobja, so očitno čustva še močno razvneta. Sam sem poskušal tudi v predsedniški funkciji opraviti nekaj aktivnosti in oceniti, ali se morda da nekaj več narediti za to splošno spravo, ampak ugotavljam, da je težko. Zelo težko. Da so odpori še precejšnji, da gre počasi, trdo. Kljub vsemu se je o tem potrebno pogovarjati. Tudi akterji z ene strani, z druge strani. In pomembno se mi zdi, da predsednik države pri tem ne sme biti pristranski. Da mora objektivno pogledati stvari. Pogovarjati se ne samo z enimi, ampak tudi z drugimi. Na odlikovanje gospodu Berniku, ki ste ga omenili, je bilo res nekaj reakcij s strani nekaterih. Tudi s strani ene borčevske organizacije, s strani posameznikov. Pri tem je potrebno vedeti naslednje. Gospod Bernik je bil odlikovan na predlog Svetovnega slovenskega kongresa. Ta kongres predstavlja vse Slovence v tujini. Ti Slovenci so dali močan prispevek ob osamosvojitvi. Tudi izgradnji Slovenije kot takšne. In zdelo se mi je, da kljub vsemu ob vseh teh priznanjih, odlikovanjih, ki smo jih podeljevali, da so bili morda nekoliko prezrti. In na nek način je morda bil tudi nekakšen poskus po uravnoteženju, da se pokaže, da smo le objektivni v presojanju teh dogodkov. Seveda pa moram ob tem povedati, da gospod Bernik ni ničesar storil proti slovenskemu narodu v drugi svetovni vojni. Ko sem si pogledal njegov življenjepis in se o tem pozanimal, je gospod Bernik, kot je sam povedal, nekaj časa civilno služil pri domobrancih, a ga je nekaj mesecev pred vojno aretiral gestapo in je bil potem zaprt kot ujetnik gestapa. Skratka zadeva s te strani se mi ne zdi problematična. Ima pa precej zaslug pri vzpostavljanju samostojnosti, mednarodnem priznanju Slovenije in tako naprej. Tako da zdi se mi, da moramo biti včasih tudi malo, kako bi rekel, bolj prizanesljivi sami do sebe, do drugih in upoštevati, da življenje nikoli ni črno belo. Da nikoli nekdo nima pokrite vse resnice, da so stvari tudi malo pomešane. Tudi če kdaj v življenju storimo kakšno napako, vsak jo stori, jo lahko potem tudi popravimo.
NOVINAR: Iz teh tem, ki so se nekako dotikale preteklosti se spet selimo k sedanjemu političnemu trenutku v Sloveniji. Gospod Drnovšek se strinjate, da je Slovenija bliže popolni bipolarizaciji kot kdaj koli doslej. In kaj so po vaše razlogi za to dvopolnost, izključljivost. Kaj je privedlo do tega, da je prišlo do premika LDS v levo, SDS v desno, sredina pa se je izpraznila. Gregor Golobič pravi, da je do radikalizacije prišlo zaradi nesprijaznjenosti opozicije z izzidi minulih parlamentarnih in predsedniških volitev. Opozicija pa po drugi strani pravi, da je zdajšnja vladajoča garnitura izpela svoje življenje na oblasti in da je ujeta v klientelizem in korupcijo. Vaša sodba.
PREDSEDNIK: Tudi v mojem obdobju, ko sem bil predsednik LDS a in predsednik vlade, sem včasih imel zelo huda soočenja z opozicijo. Tudi takšne seje so bile, kot včerajšnja in današnja. Tudi nočne seje, če se spomnite. Opozicija je napadala, zaostrovala in tako naprej. Tako, da je v posameznih obdobjih izgledalo, da bomo imeli hudo polarizacijo in da gre to že predaleč. Potem pa so se stvari spet nekako umirile in z neko normalno komunikacijo se je potem dalo doseči, da je tudi opozicija sodelovala z vlado pri nekaterih najpomembnejših vprašanjih. Na primer v odnosih s Hrvaško, ko sem dogovarjal za mejni sporazum s hrvaškim premierom Račanom,sem o celotnih pogajanjih informiral ne samo predsednike koalicijskih strank, ampak tudi glavnih opozicijskih strank, ker je šlo za nek nacionalni interes. In seveda ob tem je komunikacija postala boj normalna, ker smo enostavno želeli čim bolje, čim več za Slovenijo. Tako, da bi tudi ob sedanji polarizaciji poudaril, da bi vsi kljub vsemu morali paziti na to, da ne gredo predaleč v svojih izjavah. Da ne gredo predaleč v svojih napadih, obtožbah. Mislim, da je zelo slabo, če se obtožujejo kar tako povprek in brez neke osnove. Da se potem odnosi med sabo zaostrujejo, kar bi bilo zelo slabo. In bi pripeljalo do tega, da potem med sabo ne bi mogli več sodelovati, takrat ko bo potrebno. Tovrstna opozorila in sugestije strankarskim voditeljem tudi sam precej dajem. Skratka, da ta polarizacija ne gre predaleč.
NOVINAR: Ampak te obtožbe, če se zadržimo pred volilno kampanjo, to bo tudi tema prihodnjih bitk v javnosti in soočenj, pa bo obtožbe o klientelizmu in korupciji. Se vam zdi morda kvalifikacija Tineta Hribarja, ki je minulo obdobje vladanja LDS a označil kot vulgoliberalizem preostra.
PREDSEDNIK: Vedno se mi zdijo takšna posploševanja prehuda in ne morejo biti realna. Ne moreš nikoli tako poenostaviti stvari, da jo spraviš na eno tako besedo, ki jo je prav za prav tudi težko razumeti. Za opozicijo so vedno privlačne obtožbe vladi o klientelizmu in pa korupciji. Za vlado je vedno zelo težko, da se tega brani. Dejstvo je, če se kje korupcija dogaja, se ne dogaja način, da bi nekdo ministru ali predsedniku vlade preprosto povedal:" Lej, jaz se grem korupcijo." Seveda to počnejo skrivaj in po eni strani tudi opozicija zato težko predloži kakšne dokaze. Ravno tako kot vlada težko predloži dokaze da ni korupcije. Kako lahko predložiš dokaz, da korupcije ni. Seveda moramo izhajat iz nekega splošnega zaupanja do ljudi, tudi do sodelavcev. Če bi izhajali iz nekega polnega nezaupanja, ne vem kam bi prišli. Kako bi sploh delali lahko. In zato, če se gre predaleč v teh obtožbah o korupciji, klientelizmu, se mi zdi, da je to slabo. Potem se ustvarja neka splošno slaba klima v državi in odnosih med ljudmi, med politiki. Tisti, ki je obtožen kar tako počez, se čuti prizadetega in bo odreagiral nazaj. Ljudje pa potem ob tem obmetavanju dobijo občutek, da je res nekaj vse narobe, da so vsi nekaj podkupljeni, da je vse nek klientelizem in tako naprej. To pa ni res. To je pa potem velika žalitev za številne ljudi. Uradnike v javni upravi, ki delajo vestno in pošteno in tako naprej. In če se nasploh obtožuje za korupcijo je to zelo slabo. Zato moramo biti pri tem seveda bolj natančni. Opozarjati je seveda treba. Korupcija seveda je realna možnost. Klientelizem tudi je realna možnost. Ampak kljub vsemu jaz mislim, da se strinjata tako vlada kot opozicija, da se mehanizme nadzora, spremljanja in odkrivanja korupcije, čim bolj dodela in smo potem lahko bolj učinkoviti. Jaz mislim, da se na tem dela, da se stvari premikajo naprej. Da se Slovenija, čeprav je o tem veliko govora, da je še daleč od tega, da bi bila blizu res nekaterim koruptivnim državam drugje.
NOVINAR: Sami pravite, da je institucionalna politika v krizi povsod, tudi v tujini in da je treba gledati na raven političnega dialoga. Kako v tej luči ocenjujete letošnje oblikovanje Foruma 21 in Zbora za republiko.
PREDSEDNIK: Ne vem kako bi rekel. Nasploh se mi zdi, da se je tako enemu kot drugemu dajal prevelik pomen. Morda so tudi mediji dajali izredno velik pomenenemu in drugemu forumu kot nekima morda pomembnima, odločilnima političnima dejavnikoma. Ne vem, če sta imela sploh takšno ambicijo. Tako da, zdi se mi da v osnovi s takšnimi in drugačnimi forumi ni nič narobe. Ljudje se sestajajo, pogovarjajo in kaj povedo. Skušajo skupaj kaj pametnega ugotoviti ali narediti. Problem bi seveda bil, če bi nek tak forum postal korektiv parlamentarni demokraciji. Tam bi potem odločali kaj bodo v strankah delali, kaj bodo v vladi delali, kaj bodo v vladi rekli, kaj boste v medijih rekli, če bi se tam zbirali pomembni direktorji, lastniki medijev in tako naprej.
Potem je pa to seveda nevarno za demokracijo. Potem bi seveda lahko prišlo do resnih izkrivljanj nekega normalnega razvoja v državi. Če bi kdo imel takšno ambicijo, potem bi bilo to zelo slabo. Bi bilo treba tudi ustrezno reagirati na to.
NOVINAR: Pa ne govorite, da to že je sedaj.
PREDSEDNIK: Ne, ne govorim, da to obstaja. Je pa nevarnost. Mislim da tudi opozorila v tej smeri niso odveč.
NOVINAR: Selimo se na področje zunanje politike. Vi ste že prej govorili, ko gre za odnose s Hrvaško ste se precej konzultirali, posvetovali z opozicijo, jo obveščali o svojih ukrepih. Glejte prav med zdajšnjim in bivšim zunanjim ministrom pa se je včeraj v parlamentu znotraj razprave o interpelaciji vnel besedni dvoboj. In to po tistem, ko je Dimitrij Rupel dejal, da je vlada odkar ni on več zunanji minister delala napake na kadrovskem področju, pa v odnosih s Hrvaško. Skratka to je tema, ki jo sedaj načenjamo v tem delu Studia ob 17. Komu bi gospod predsednik dali bolj prav. Vajglu, ki je včeraj v parlamentu rekel, da se Rupel kiti z vašimi, torej Drnovškovimi dosežki. Ali Ruplu, ki trdi, da je vlada v odzivu na opozicijske zahteve zamolčevala vse zasluge. Tako njegove kot vaše.
PREDSEDNIK: Na jaz mislim, da to ni neka bistvena...
NOVINAR: Zunanja politika je postala dekla notranje.
PREDSEDNIK:.. zadeva sedaj in jaz bi to gledal kot bolj obroben dialog med prejšnjim zunanjim ministrom, ki je odšel bolj slabe volje, če temu tako rečem, in pač novim zunanjim ministrom. Da ne bi dajal temu neke posebne teže. Seveda težo pa moram dajati in jo dajem odnosom s Hrvaško. V to dejansko ne bi smeli vpeljati notranje politike. Zdelo se mi je, da je eden bistvenih dosežkov tudi v prejšnjem mandatu tudi ko sem bil še sam predsednik vlade, da smo proti koncu le uspeli napravit temo odnosov s Hrvaško, kot neko temo izven notranje politike. Da je to nekaj o čemer se ne bomo sedaj politiki merili med sabo, kdo kaj bolj pametnega reče in obtoževali drug drugega. Ampak, da je to neka tema, kjer bomo skušali najti čim boljše rešitve in čim bolje sodelovali. Pričakujem in upam, da ta predvolilna tekma ne bo kaj drugačna kar se tega tiče. Ker vidim kaj je to povzročilo na Hrvaškem, ko je ta tema postala preveč notranje politična tema. In da se potem ne da prav za prav nič narediti. Ker se toliko besed izreče, ker so vsi tako zelo pametni, ker postavljajo takšne trditve, kako je to slabo, kaj ne bodo nikoli naredili. Potem ko pa so ne tem, da ne morejo reševati problemov je pa drugače. Potem vidijo da s temi velikimi besedami s populizmom ne pridejo daleč. Da je pač treba biti realen, realističen. Sprejemati na koncu tudi realne kompromise. S tem se pa potem v notranji politiki ne da nabirati velikih točk. Bolje, da držimo to izven tega.
NOVINAR: Poglejte gospod Drnovšek. Vsako leto smo priča že tradicionalnim ribiškim incidentom v Piranskem zalivu. Konflikti s Hrvaško se pojavijo pred vsakokratnimi volitvami tako v Sloveniji kot tudi na Hrvaškem. Tudi pred tokratnimi slovenskimi, pa predsedniškimi na Hrvaškem. Je bil to poletje recimo incident povezan z Joškom Jorasom. Temu je sledila izjava hrvaškega predsednika Stipeta Mesič, češ da je kopenska meja med državama dokončno določna. In da ni določena samo meja na morju. Ali lahko tudi za našo radijsko oddajo ocenite to njegovo izjavo, v kateri se je skliceval na Badinterejevo komisijo.
PREDSEDNIK: Jaz sem se oglasil na to Mesičevo izjavo, ker to ni prva tovrstna hrvaška izjava. Ko jo je izrekel predsednik države je to potem bolj tehtno in je treba to upoštevati. Sem se oglasil zato, ker se mi zdi, da hrvaška politika v zadnjem času želi ustvariti vtis, da prvič ne sprejema tistega sporazuma, ki sva ga sklenila midva s premierom Račanom, ki je rešil vprašanje celotne meje tako kopenske kot morske. In drugič, da želi narediti vtis, da je kopenska meja rešena, da na kopnem ni več odprtih vprašanj in da je odprta samo morska meja. Iz tega bi potem izhajalo tudi če bi na koncu šli na arbitražo, da bi šli samo za morsko mejo, nič več pa za kopensko mejo. No na to sem seveda odreagiral, ker kopenska meja z Badinterjevo komisijo in njenim stališčem ni bila nič rešena. Badinterjeva komisija je rekla tisto, kar sta rekla takrat tudi hrvaški sabor in pa slovenski parlament. Namreč, da veljajo tiste meje, ki so bile do takrat administrativne med republikam. Skratka tista meja, ki je bila na dan osamosvojitve velja tudi potem. To je vse, kar je rekla. Ampak tista meja, ki je bila na dan osamosvojitve je bila do osamosvojitve administrativna meja. Ni bila točno začrtana za vsakim vogalom, za vsakim kamnom in tako naprej, ampak je šla ponekod bolj približno. In dejansko tudi izvajanje suverenosti ni bilo povsem enotno. Nekje je neko zemljišče ležalo v katastrski občini v Sloveniji, telefonske storitve ali policijski nadzor pa je opravljala hrvaška občina. Skratka, bili so mešani elementi suverenosti. Kar nekaj takšnih točk je bilo ob celi kopenski meji. Tam se je bilo potrebno dogovoriti o tem kakšna bo nova meja. In ponekod je bilo treba kar določiti in narediti nekaj kompromisov. Mi tukaj nekaj popustimo in nekaj pridobimo tam nekje ob Muri, da se meja tam zaokroži, da ne bo skakala petsto metrov čez Muro in nazaj. Skratka neke zaokrožitve so se delale. V glavnem se je upošteval kriterij katastrske občine. In na tem smo kar nekaj let delali. In na koncu je bilo vedno odprto vprašanje zadnjih sedmih kilometrov meje, kjer so tudi ti štirje zaselki pred morjem. In Slovenija nikoli ni pristala na to, da je to Hrvaška. V tem sporazumu, ki sva ga sklenila z Račanom je potem na koncu prišlo do rešitve, da bi formalno to res bilo na hrvaški strani, ampak to je bilo potem mišljeno kot protiutež temu, da je Slovenija dobila recimo večino Piranskega zaliva z ustrezno črto, ki je dajala teritorialno morje in potem izhod na odprto morje. Skratka, z ugodno rešitvijo na morju. Pri čemer je bilo dogovorjeno, da bo to območje, ti štirje zaselki neko posebno območje, kjer bo praviloma veljalo dvojno državljanstvo. Skratka, vsi državljani bodo imeli možnost, če bi ostalo nekaj teh deset ljudi na hrvaški strani, dobiti tudi slovensko državljanstvo in za njih bi veljal nek poseben carinski režim, da ne bi bili zaradi tega nekako deprivligirani. In praktično bi pomenilo, da bi celo imeli neke ugodnosti glede na druge. To je bila ta rešitev iz tega sporazuma. In trditev danes, češ da je Baniditerjeva komisija to rešila, to nima nobene veze z resničnostjo. Nobene veze z dogajanji in pogajanji od osamosvojitve naprej do danes.
NOVINAR: Kaj pa sodite o vladnem predlog, ki smo ga slišali včeraj v parlamentu, da bi bilo dobro, ko gre za odnose Slovenijo in Hrvaško po zgledu recimo Avstrije ali Italije oblikovati neko mešano komisijo, ki bi proučila zgodovinske okoliščine v obdobju 1918 1991. Kakšen je lahko sploh izplen takšne komisije?
PREDSEDNIK. Komisijo sicer lahko imenujemo. Morda bi kaj zanimivega ugotovila. Morda bi nekatera zgodovinska dejstva spet pripeljala na plan in na novo vrednotila. Vendar ne pričakujem, da bi imela kakšen praktičen vpliv na sama pogajanja, na samo reševanje tega problema. V teh pogajanjih pač vsaka stran gradi na svojih argumentih, tistih, ki jih je pač izbrala in jih skuša čim bolje uveljaviti in bi potem pričakovali, da bo neka komisija strokovnjakov nekaj naredila nekaj našla, kar bo spremenilo pogled politikov na eni in drugi strani. V to skoraj ne verjamem. Skratka komisija je možna. Lahko, da prinese kaj koristnega v zgodovinske smislu, na rešitev mejnega vprašanja pa najbrž ne bo bistveno vplivala.
NOVINAR: Kaj pa arbitraža, gospod predsednik. Še aprila letos ko je bil tu v Ljubljani hrvaški zunanji minister Žužul se je o tem javno govorilo. Sedaj je o tem nekako vse tiho.
PREDSEDNIK: Arbitraža ni enostavna. Sam mislim, da bo morala nova vlada oceniti celotno situacijo in se potem opredeliti kako naprej. Obstaja možnost, da bi tudi hrvaška vlada poskušala še enkrat realno pogledati na celotno problematiko na obeh straneh. Izogniti bi se morali populizmu in oceniti, ali je možno stvar rešiti na osnovi mojega sporazuma z Račanom. Ker to je tisti sporazum, kjer sta obe državi prišli do sedaj najdalje. Po desetih letih pogajanj smo na nivoju vlad prišli do sporazuma, ki je rešil celotno mejo, kopensko in morsko in obe vladi sta to potrdili. Potem je hrvaška stran od tega odstopila in zaradi domačih kritik ni šla do konca. Šla je v parlament, da bi se začeli ponovno pogovarjati o istem. Dogovor je že bil narejen. Teoretično sicer ne izključujem možnosti, da bi se še ponovno pogajali, ampak zelo verjetno če bi se pogovarjali, bi se pogovarjali na osnovi tega sporazuma, morda s kakšno minimalno korekcijo. Tako da bi bilo spet uravnoteženo v eno in drugo smer, ne pa tako, da bi prišlo recimo do bistvene spremembe. Da bi recimo Hrvaška dobila bistveno več, kot bi bilo za njih sprejemljivo, kot gledajo njihovi politiki na to. Potem enostavno ne bi bilo sprejemljivo za Slovenijo. To bo potrebno ponovno pretehtati. Arbitraža na koncu vedno obstaja kot možnost, če pač bilateralno ne gre naprej. Če nikakor ni mogoče priti do dogovora, do bilateralnega sporazuma. Ampak arbitraža tudi pomeni nekaj časa in kar nekaj denarja. Tudi kar precej ekspertnega pravnega dela. In na koncu sem zelo prepričan, da bi ta arbitraža spet upoštevala ta moj sporazum z Račanom, kot tisti formalen dokument na nivoju dveh vlad, ki je razrešil ta vprašanja. In vse drugo okoli tega je pač politika. Ker ena politika v enem momentu ničesar ne more ali noče in tako naprej. Tako, da tudi če gremo po daljši poti, če se Hrvaška na koncu ne bi strinjala s sporazumom, potem bi tudi preko arbitraže, v tem sem prepričan, prišli do enake ali zelo podobne rešitve, kot jo nudi ta sporazum.
NOVINAR: No s tem ko smo v minulih minutah govorili o obmejnem vprašanju ste odgovorili tudi Petru Kranjcu, ki je spraševal o maji na Muri in Ani Rakun, ki je spraševala o meji v Piranskem zalivu. Mi pa sprašujemo v tem sklepnem delu oddaje, samo nekaj minut vas bomo prosili, da še ostanete z nami gospod Drnovšek. Zakaj ste, ko gre za življenje Slovenije v EU na nedavnem posvetu o strategiji gospodarskega razvoja posebej glasno ali pa odločno poudarili, da bi se Slovenja ne smela zapreti v lastne okvire. Verjetno je bilo to opozorilo svoje vrste. Ker na tistem posvetu takrat je bilo tudi slišati veliko besed o tako imenovanih nacionalnih šampionih in sicer na podlagi koncentracije domačega kapitala. Tudi ob dejstvu, da se bo morala država odpovedati oziroma odprodati svoje deleže v podjetjih, ki jih ima prek in kapitalske in odškodninske družbe. Mislim, da se razumeva za kaj gre. Ali je to eno in drugo združljivo? Odprtost in ta proces, ki verjetno tudi je pred Slovenijo. Koncentracija domačega kapitala.
PREDSEDNIK: Takole bi rekel in sem tudi takrat rekel. Slovenija je vstopila v EU zato, da bo po njenih pravilih skušala doseči čim boljši rezultat. Ta pravila pa pomenijo odprt trg storitev blaga ljudi in tudi kapitala navsezadnje. Če smo vstopili v EU potem bomo skušali delovati malo drugače. Če bomo delovali še malo po starem, na način zaprte ekonomije, ker se bojimo te odprtosti, potem se bojim, da je ne bomo ravno najbolje odnesli. Država kot je Slovenija lahko v tej odprtosti več dobi, kot pa če se zapira. To je bila tudi osnovna ideja našega vstopa v EU. Premajhni smo, da bi se zapirali sami vase. Sama EU se ne more zapirati pred svetom, ker je še vedno premajhna. Tako, da vidim tukaj nek osnoven problem nekega koncepta. Ali bomo usmerjali svojo energijo, svoje potenciale zato, da se bomo skušali zapirati, ščititi pred to samo EU ali bomo v njo vstopili samozavestni z vsemi svojimi potenciali in skušali po pravilih, ki tam veljajo čim več dobiti. Jaz sem vse kakor za to smer, ker drugače ni imelo smisla vstopiti v EU. In če gre za posamezne primere, moramo tudi razlikovati. Ponekod bomo pač skušali ohraniti domače lastništvo čim dalje in ga pač ohraniti, če bomo ugotovili, da je to smiselno. Ponekod pa ni. Ponekod pa lahko to pelje v ne optimalne rezultate, sploh če ne gre za nacionalen interese. In gre morda bolj za interese ene skupine ljudi, posameznikov, ki se na tak način ščitijo pred odprtostjo, pred konkurenco. Ščitijo svoj monopol, ščitijo svoj dobiček. V takih primerih seveda pa to nima smisla. In bi to škodovalo našemu nadaljnjemu razvoju. Moje opozorilo gre samo v to. Bodimo samozavestni v tej Evropi. Skušajmo poiskat tiste tržne niše, tiste svoje prednosti. Skušajmo čim več graditi na mladih, na znanju, tudi na izobraževanju in skušajmo biti v tem smislu med najboljšimi v EU in potem bo šlo vse naprej. Imeli bomo visok BDP, višje bodo plače in nihče se sploh ne bo spomnil in nikogar ne bo zanimalo v čigavi lasti bo ena pivovarna, ker to sploh ne bo problem. S tem ne bo rešen noben nacionalni interes. Ne vem, kje na svetu so se nacionalni interesi s pivom reševali.
NOVINAR: No veliko bi se morali še pogovarjati. Upam, da bo kdaj drugič še priložnost za to. O Sloveniji in njih nalogah v EU. Samo še dve vprašanji. Eno tako postopkovno in eno, ki zadevo kadrovsko vprašanje v zvezi EU. Kakšno je vaše stališče. Ali bi moral Slovenija pripraviti referendum o ratifikaciji nove ustavne pogodbe.
PREDSEDNIK: Sam mislim, da ni potrebno. Lansko leto smo imeli referendum o vstopu v EU. Ta je bil prepričljivo pozitiven. Zelo intenzivno smo sodelovali pri pripravi nove evropske ustavne pogodbe in tudi javnost je bila zelo informirana o njej. Mislim, da referendum ne bi bil potreben. Prepričan sem, da bi bil pozitiven, če bi že bil. V tej maniji referendumov je treba vedeti, da imamo parlamentarni sistem in da ljudje svoje odločitve zaupajo tistim ljudem, ki jih izberejo za svoje poslance v parlamentu. Zato da se ti ukvarjajo s takšnimi odločitvami, ker imajo tudi več informacij, da se potem o nečem odločijo. Mislim, da se je že sedaj pokazalo, da ni najbolje iti preveč na široko z referendumi.
NOVINAR: gospod predsednik v političnem ogrevanju pred volitvami je bilo mogoče zaslutiti tudi stališče, da bi po morebitni razporeditvi moči na naših volitvah morala nova vlada poslati v Bruselj nekoga druge ne pa Janeza Potočnika. Bi bil predlog za njegov zamenjavo prevelik presedan v evropski praksi.
PREDSEDNIK: No, v tem momentu se mi to ne zdi posebno aktualna tema, ali pa resna možnost, da bi do tega prišlo. Sam sem prepričan, da tudi, če bo opozicija zmagala , bo gospod Potočnik najbrž ostal naš komisar. Bilo bi dokaj nenavadno, če bi ga takoj sedaj na začetku spet menjali. Saj je bil pravzaprav šele predlagan. Tako, da ne pričakujem da bi lahko do tega prišlo.
NOVINAR: Novemu državnemu zboru boste predlagali mandatarja, pa vas sedaj o tem ne bomo spraševali.
PREDSEDNIK: Boljše, da ne .
NOVINAR: Kakšno pa je vaše stališče. Kakšna koalicija bi bila boljša za Slovenji. Enobarvna, raznorodna. Vam je pomembno, da ima dovolj glasov za stabilnost države, pa čeprav bi bila deležna očitkov, da gre za glasovalni stroj.
PREDSEDNIK: Običajno je zelo pomembno, da imajo koalicije dovolj glasov, da lahko zanesljivo delujejo. Pomembno za politično stabilnost. Namreč ni posebna kvaliteta, da nekdo ne more odločati, če ne more zbrati potreben večine. Potem to pomeni, da sistem ne deluje. Skratka koalicije so potrebe za vlade, ki tako lahko sprejemajo odločitve. Saj zato pa imamo parlament, da sprejema odločitve. Torej, potrebna je trdna večina, zanesljiva koalicija.
NOVINAR: Sprašujemo vas tudi zaradi tega, zaradi morebitne tesnosti izida boste kot predsednik države v velikih skušnjavah ali dodeliti mandatarstvo stranki, ki bo pridobila največ glasov. Torej bo relativna zmagovalka ali pa kaki koalicij, ki bo nastala po volitvah. Razmere utegnejo biti na moč podobne onim iz leta 1996. Kaj razmišljate o tem kaj vsa čaka tam enkrat konec oktobra?
PREDSEDNIK: Jaz bi težko dajal splošne odgovore...
NOVINAR: Saj to so konkretna vprašanja.
PREDSEDNIK:...kaj se bo konkretno zgodilo. Pri vsem tem je seveda zelo odvisno kakšne bodo kombinacije, kakšne bodo številke, volilni rezultati. Identična situacija s takratno ne bi bila dobra. Takrat je bilo izjemno težko sestaviti vlado. Jaz sem strašno namučil s tisto koaliciji in vlado. Kakšne tri mesece je trajal ta proces. In ne bi želel, da se to ponovi, ker takrat država praktično stoji. Vlada ne more sprejemati odločitev, parlament tudi ne in vse skupaj vodi v zastoj. Tako da jaz upam, da bodo rezultati dovolj jasni, da imel lahko delo pri predlaganju mandatarja in da bo mandatar lahko sorazmerno hitro sestavil vlado, ki bo imela večinsko podporo v parlamentu.
NOVINAR: Gospod predsednik želimo vam uspešno roko pri tem početju. Spremljali bomo vsa vaša po volilna dejanja, vaš nastop 20. septembra v generalni skupščino ZN na letnem zasedanju. Zahvaljujem se vam za obisk v našem studiu. Hvala za sodelovanje
DRNOVŠEK: Hvala tudi vam.