Dr. Janez Drnovšek: Kam gre Evropa

ABC 16.07.2000

Nedavno tega je Joschka Fischer omenjal evropsko federacijo. Čeprav jo je omenil v lastnem imenu, pa ni moč pozabiti, da opravlja funkcijo zunanjega ministra Nemčije, največje članice Evropske unije. Odzivi na njegov govor so po Evropi zelo različni, od navdušenja preko poudarjene zadržanosti do popolnega zavračanja. Njegova vizija nam kaže federalno zgradbo Evrope, ki nas, Slovence, spominja na nekdanjo jugoslovansko federacijo. In čeprav smo prepričani Evropejci, nas podobnosti presenečajo. Jugoslovanska federacija je propadla ravno zato, ker je poskušala uskladiti nerešljive razlike. Samo totalitaren sistem se je lahko tega lotil. Nam, Slovencem, se je posrečilo pravočasno izogniti krvavemu spopadu, ki je povzročil razpad jugoslovanske federacije, toda, ali smo zdaj, komaj deset let kasneje, pripravljeni na novo pustolovščino, čeprav je sedanja evropska?

Po mojem mnenju je Evropska unija združenje evropskih nacionalnih držav, ki ima dva glavna cilja:
a) prvi je gospodarski, torej evropski odgovor na globalizacijo,
b) drugi pa politični in se nanaša na skupno varnost po stoletju evropskih vojn.

Z ustanovitvijo tesnih institucionalnih vezi, ki bi onemogočile nov oborožen spopad na tej celini, želi Evropa preseči tragično in krvavo zgodovinsko izkušnjo, ki je doživela svoj višek z obema svetovnima vojnama v 20. stoletju. Stoletje vojn in spopadov bi tako porodilo medsebojno sodelovanje in miroljubno sožitje.

To so zelo stare sanje in cilj vseh evropskih mislecev in vizionarjev, ki do zdaj še ni bil dosežen. Lahko se vprašamo, ali je Evropa že dovolj zrela za trajno politično integracijo v obliki federacije. Evropski parlament bi skupaj s pravo vlado in neposredno voljenim predsednikom sprejemal odločitve o vseh zadevah, ki so danes v pristojnosti držav članic. Poleg skupnega trga in skupne valute bi imela Evropa tudi skupno politiko na davčnem področju in pri socialnih zadevah. Zarisane so že tudi glavne smernice zunanje in varnostne politike, ki bi začele veljati ob ustanovitvi evropske federacije.

Evropska unija se je razvijala postopoma, v globino in širino. Na trenutke imamo občutek, da so tipali v temi, kot da bi evropski državniki želeli preizkušati, do kam lahko gredo v svojih poskusih. Do zdaj so iskali mejo sprejemljivega, stopnjo suverenosti, ki jo evropske države lahko prenesejo na unijo, ne da bi povzročile reakcije tradicionalistov in vznemirile javno mnenje. Politiki niso pripravljeni izgubiti na državnih volitvah zaradi ideje o skupni Evropi. Skozi desetletja so svoja prizadevanja v prid EU osnovali na bolečih izkušnjah druge svetovne vojne in nesoglasij s Sovjetsko zvezo. Po padcu berlinskega zidu je drugi razlog izgubil svojo moč, nadomestili pa so ga z gospodarsko konkurenčnostjo ZDA. Pojavila se je še ena nova prednostna naloga: širitev proti vzhodu, tako da bi vključili socialistične države, ki so po koncu druge svetovne vojne padle pod sovjetski vpliv. Ponovno sta se združili Nemčiji in vse evropske države so občutile potrebo, da bi razrešile zgodovinski in krivični problem delitve Evrope.

Kljub temu pa se proces širitve Evropske unije odvija zelo počasi. Po eni strani morajo države kandidatke uskladiti svoj politični in gospodarski sistem s sistemom skupnosti, po drugi strani pa morajo države članice zagotoviti zmožnost širitve Evropske unije same in hkrati temu prilagoditi svojo strukturo. Slišijo se komentarji o tem, da je Evropska unija s svojimi trenutnimi članicami na robu učinkovitosti svojega delovanja, prehod s 15 na 27 držav članic vzbuja veliko dvomov, še zlasti če se ne bodo spremenili mehanizmi odločanja. Fischer meni, da je edini način za zagotovitev delovanja Evropske unije njena politična poglobitev, tudi ob vključitvi novih članic z evropskega vzhoda.

Vendar pa spremembe, o katerih se zdaj razpravlja, ne vodijo h konceptu federalizacije. V resnici gre za tako imenovane "amsterdamske ostanke", minimalne spremembe na področju odločanja, ki bi bile pogoj za vstop novih članic: število komisarjev, glasovanje v Svetu ministrov, soglasje ali kvalificirana večina. Zanimivo je, da se je med amsterdamskim vrhom leta 1997, ko vodje držav niso dosegli dogovora na omenjenih področjih, uveljavila interpretacija, da bi bila širitev Evropske unije mogoča, ne da bi sklicali novo konferenco držav in da bi bilo mogoče hitro doseči dogovor, po katerem naj bi države, ki imajo po dva komisarja, enega odstopile novim članicam. Kljub temu pa so kmalu po Amsterdamu države članice začele spreminjati ta stališča in postalo je jasno, da ta "minimalistični" sistem ni sprejemljiv. Države članice se svojemu položaju ne nameravajo odreči na tako lahek način in razumljivo je, da prvi val širitve s seboj prinaša veliko nelagodje.

Proti koncu poteka resna razprava o tem, kako bi spremenili sistem odločanja, da bi dosegli večjo učinkovitost. Velike države želijo zmanjšati vpliv malih in obratno, manjše države si zelo prizadevajo, da ne bi ostale na obrobju. Ob tem so mnogi zaskrbljeni zaradi možnosti priključitve 12 novih članic. Postavlja se možnost, da bo odločanje težko in brez vrednosti. Istočasno se v številnih državah zaznava tudi strah pred možnostjo, da bi jih pustili ob robu pri obravnavi pomembnih zadev, zlasti tistih, ki imajo vpliv na državljane. Države kandidatke imajo drug razlog za zaskrbljenost. Kljub nekaterim srečanjem so dejansko izključene iz razprave o prihodnji strukturi Evropske unije, čeprav jih bo ta zadevala ob njihovem vstopu vanjo. Po drugi strani pa se sprašujejo, ali te negotovosti v zvezi s spremembo strukture Evropske unije ne bodo zaustavile ritma vključevanja novih držav. Kljub pritrdilnim izjavam o vstopu držav kandidatk imajo sedanje članice Evropske unije v rokah številna sredstva, s katerimi lahko upočasnijo širitveni mehanizem, pri tem pa krivijo kandidatke za težavno in počasno prilagajanje.

Ti občutki negotovosti so se še bolj okrepili po helsinškem vrhu leta 1999. Po eni strani je Evropska unija sprejela pomembno odločitev, ko je povečala število držav kandidatk s 6 na 12, s tem pa odprla pot tudi tistim kandidatkam, ki so še daleč od možnosti za dejanski vstop. Po drugi strani pa se ne moremo izogniti misli, da se na ta način upočasnjuje potek širitve, torej da se oddaljuje trenutek dejanskega vstopa za prvo skupino. V prvih mesecih leta 2000 je strahove držav kandidatk potrdilo dejstvo, da je Evropska komisija upočasnila potek pogajanj s prvo skupino. Tako so institucionalne spremembe, potrebne za lažji vstop novih kandidatk, dobile novo razsežnost. Treba je izvesti globoke spremembe, saj je jasno, da številne države potrebujejo desetletje ali več, da bi dosegle raven, ki se zahteva za vključitev. Vendar pa bodo nekatere države iz prve skupine pripravljene že v kratkem, le da bo nanje vplivala pomanjkljiva pripravljenost na strani Evropske unije. Išče se rešitev. Težava je v tem, da imajo države članice različna mnenja o evropski integraciji. Nekatere se morajo soočati z močnim skepticizmom. Vztrajanje pri poglabljanju Evropske unije mnogim povzroča težave. Veliki Britaniji in Danski, na primer, ki še nista sprejeli enotne valute in katerih vladi poskušata javno mnenje zelo pazljivo pripraviti na potrebne referendume. Ob Fischerjevih besedah o evropski federaciji so postale živčne. Za Britance je sprejetje skupne valute in davčne politike oddaljeno več svetlobnih let. To, da petnajsterica sprejema skupne odločitve in hkrati na vratih pričakuje nove kandidatke, ni enostavno. Oblikuje se smer mišljenja o Evropi dveh hitrosti. Države, ki so tega sposobne, bodo hitro sledile njenemu razvoju, druge pa šele takrat, ko bo zanje to mogoče. Najšibkejše ne bi smele ustavljati najhitrejših. Dejansko so to prakso že uvedli s schengenskim sporazumom in skupno valuto evrom, le da bi izjeme sedaj postale pravilo.

V sedanjem položaju v Evropi je fleksibilnost razumljiva, saj zagotavlja tako poglobitev kot širitev EU. Vendar pa v tem tiči tudi kakšna nevarnost. Lahko se uveljavijo nekatere razlike, tako da postanejo še krepkejše in tako vplivajo na delovanje celote. Lahko postanejo vzrok za zaskrbljenost ob poglabljanju integracije. Še ena nevarnost, ki zadeva predvsem države kandidatke, je delitev na kategorije, na skupine prve ali druge ravni. Kot da bi se sedanje članice ob vstopanju novih držav in s tem povezanimi težavami želele zateči na neko višjo raven.

Evropa se srečuje z zahtevnimi izzivi. Ob prizadevanjih za zagotavljanje delovanja skupne valute se je v Helsinkih tudi dogovorila, da bo sprejela nalogo opredelitve skupne zunanje in varnostne politike. Če sta skupna valuta in skupni notranji trg pomenila odgovor konkurenčnosti v gospodarstvu na svetovni ravni, pa skupna zunanja in varnostna politika predstavlja evropske izkušnje pri iskanju rešitev za jugoslovansko krizo in vojno. Odločitev je morala dozoreti, da bi jo članice lahko sprejele normalno, brez večjih političnih težav. V desetletju jugoslovanskih sporov je postalo jasno, da Evropska unija ni bila sposobna ne z diplomacijo ne z vojsko razrešiti kritičnih razmer v svoji bližini brez pomoči ZDA. Tako Helsinki pomenijo nov začetek, Evropska unija se še vedno ni sposobna enoglasno izražati o zunanji politiki, a temelji so postavljeni. Na vojaškem področju se Evropa kratkoročno še ne bo mogla osamosvojiti od ZDA in si tega tudi ne želi, kljub temu da ima vedno bolj neodvisno vlogo v mirovnih misijah na Kosovu.

Evropa se podaja na nove poti v procesu poglabljanja in širitve EU, a skorajda ne pridobiva novih izkušenj. Včasih si upa lotiti se pogumnih odločitev, spet drugič kaže omahljivost in negotovost. Kot je prav pred kratkim izjavil Romano Prodi, se Evropa zdaj prvič povezuje mirno in demokratično. Do zdaj je evropska zgodovina poznala le poskuse za vojaško združevanje s prisilo. Zato imamo pri vsem tem veliko odgovornost. Nalogo moramo pripeljati do konca. Če delamo napake, lahko ogrozimo to, kar smo dosegli do zdaj. Prav tako mora proces potekati s primernim tempom, hitenje lahko deluje kontraproduktivno. Odločitve morajo dozoreti, biti morajo rezultat konkretnih izkušenj in ne apriorističnih načrtov in utopičnih vizij. Vizija evropske federacije lahko v tem trenutku podpre ta proces, vendar pa ji ne smemo namenjati prevelike pozornosti, saj bi lahko povzročili ravno nasprotno. Prevelik odmerek zdravil lahko ubije, namesto da bi ozdravil. Več kot en evropski politik bo dobro premislil, preden bo svojim sodržavljanom ponudil evropsko federacijo, ki jo je nemogoče sprejeti zaradi dejanskih potreb in prepričanj. Hiter tempo bi lahko odprl vrata populistom in nacionalistom, ki bi se uprli evropski naddržavi. Smer je že prava, vendar pa je treba naprej z zmernimi koraki.

Pravkar se začenja semester francoskega predsedovanja. Francija je ena najpomembnejših držav v Evropi in gotovo bo poskušala doseči sporazum o spremembi sistema v EU. Nekateri upajo, da bodo istočasno določili primerne roke za sprejem prvih novih članic. Ne verjamem, da bo prišlo do tega. Proces ali bolje rečeno tempo širitve lahko postane žrtev trenutnih evropskih strahov in negotovosti. Konec leta bi v Nici lahko sprejeli kakšen rok za vstop novih članic: leto 2002, ko se bodo končala pogajanja s prvo skupino. Temu bi sledila ratifikacija sporazumov s posameznimi državami članicami. Ta rok je implicitno izražen v poročilu Evropske komisije iz leta 1999, čeprav dogodki, ki so sledili, ne opravičujejo pretiranega optimizma. Če splošno mnenje o hitri širitvi ne bi bilo pozitivno, bi Evropska unija ostala pri svojih začetnih izjavah brez začrtanega okvira. V letnem poročilu Evropske komisije bi morda lahko našli nekaj kritičnih stališč najmočnejših članic, ki podpirajo počasnejši ritem širitve. Ampak za širitev velja isto kot za poglobitev: ritem mora biti primeren in upoštevati mora zmožnosti prilagajanja ter sposobnost absorpcije Evropske unije. Slednja bo v veliki meri odvisna od pogajanj o institucionalnih spremembah, ki se bodo odvijala v prihodnjih mesecih. Zavest o nujnosti širitve je v Evropi kar precej razširjena. Res je, da so si države članice Evropske unije že zagotovile trge držav kandidatk s pomočjo pridružitvenih sporazumov in da jim trgovanje s temi srednje in vzhodnoevropskimi državami prinaša velike zaslužke. Kljub temu pa tudi takšna razmišljanja: trg že imamo, zakaj bi si torej prizadevali za tako zahtevno integracijo, ki postaja vedno manj jasna in ki je morda ni mogoče obvladovati? Neizpolnjena obljuba, da bodo v Evropo sprejeli države, ki so zaradi zgodovinske krivice in na nek način celo po krivdi zahodne Evrope preživele štiri desetletja in pol pod sovjetskim jarmom, ne bi bila le vprašanje vesti, temveč tudi povod za nove delitve, nestabilnost, krize in morda celo vojne, torej za vse tisto, čemur se Evropa skuša izogniti z novo demokratično integracijo. Res je, da je bil pri državljanih in v politiki ta občutek nujnosti veliko intenzivnejši ob padcu Berlinskega zidu kot sedaj. Vendar pa so bile takrat dane obljube, proces se je začel, določena je njegova dinamika in danes bi bilo zelo težko eksplicitno delovati ravno nasprotno. Seveda pa je mogoče določiti nove pogoje in upočasniti te procese. Če se to poskuša storiti neposredno, se lahko povzročijo take reakcije kot v primeru Haider.

Francija je pred zares pomembno nalogo. Razvoj Evropske unije v prihodnjih letih bo v veliki meri odvisen od uspeha njenega predsedstva. Francija in Nemčija znova poskušata vzpostaviti dvojno os, ki naj bi bila v zadnjih desetletjih središče procesa evropskega povezovanja. Njuni predlogi za spremembo sistema odločanja v evropski uniji izhajajo morda prav iz želja velikih držav. Morda je pri tem kaj taktike. Vendar pa kompromis še ni zagotovljen. Tako kot se je že pogosto zgodilo v preteklosti, ko je šlo za velike evropske reforme, se sporazum lahko doseže šele v zadnjem trenutku.

napredno iskanje