Državna uprava mora biti blizu državljanom - govor na konferenci Etika in integriteta v javnem in zasebnem sektorju
Ljubljana, 07/02/2003 | govor
Predsednik dr. Janez Drnovšek se je udeležil začetka konference "Etika in integriteta v javnem in zasebnem sektorju", ki jo organizirata Urad Vlade RS za preprečevanje korupcije in GZS s podporo nizozemske vlade in v sodelovanju s fundacijo LaLance iz Nizozemske. Predsednik dr. Drnovšek je udeležence konference nagovoril (neavtoriziran zapis):
Borba proti korupciji je pomembna tema in danes se vas je tukaj zbralo nekaj strokovnjakov s tega področja. Moja ambicija ni, da bi strokovnjakom razlagal o stroki, ki naj bi jo sami najbolje poznali in tudi predstavili. Ko sem razmišljal o tem, kaj povedati na takšnem posvetu, sem ugotovil, da je najbolj primerno, da skušam podati nekaj svojih opažanj, izkušenj iz dolgoletnega vodenja vlade, tudi največje stranke v Sloveniji in iz sedanje pozicije predsednika države.
Kot prvo bi želel dati zelo jasen signal in poudarek, da je za slovensko politiko borba proti korupciji absolutno prioriteta. Zato sem se tudi udeležil te današnje konference, da lahko to še enkrat zelo jasno in glasno povem. Večkrat namreč slišimo, da je za borbo proti korupciji zelo pomembno splošno okolje in tudi odnos politike do tega pojava nasploh. Ali je resnično zainteresirana za to, da se sooča s takšnimi pojavi? Če govorimo o situaciji v Sloveniji v zadnjih dvanajstih letih od osamosvojitve mislim, da smo se vedno zavedali pomena borbe proti korupciji. Korupcije nikoli nismo sprejeli kot nekaj, kar bi lahko na kakršen koli način imelo domovinsko pravico v naši državi. Res je, da smo se v tem obdobju soočali s številnimi problemi, imeli številne prioritete in včasih omejene resurse, tako da je bila konkretna aktivnost na tem področju včasih morda bolj intenzivna, drugič manj, morda tudi splošen vtis včasih bolj pozitiven, včasih manj pozitiven, vendar je prišel čas, da spregovorimo bolj jasno, bolj odločno tudi o takšnih temah. Po tem, ko smo postavili temelje te države, dosegli tudi nekatere njene glavne cilje, je prav, da uredimo vse detajle v tej državi, da jo resnično uredimo na najboljši možen način in da seveda tudi, ko govorimo o korupciji, ko govorimo o transparentnosti javnega in zasebnega sektorja, ko govorimo o možnih zlorabah položajev ali pooblastil, ki jih imajo delavci predvsem v javnem sektorju, da zelo, zelo odločno povemo, da tega v slovenski državi ne sprejemamo. Po drugi strani pa skušamo vzpostaviti čim boljšo infrastrukturo institucij, zakonov, predpisov, da se s takšnimi pojavi na najboljši možen način soočamo. Seveda vi najbolje veste, da poleg zakonov, predpisov in sankcij za takšne negativne pojave, ki v organizirani državi obstajajo in morajo obstajati, da je morda še bolj važna splošna zavest o tem, da pojavov zlorabe, pojavov korupcije v naši državi, naši družbi ne sprejemamo. Če bo takšna zavest prežela vse nivoje, vse državljane, tako tiste, ki so javni delavci, kot tiste, ki se srečujejo z javnim sektorjem kot zasebniki, kot državljani, ko potrebujejo neke storitve ali navsezadnje tudi, ko se srečujejo tudi v zasebnem sektorju v takšnih vlogah, bomo uspešni. Če bo ta zavest tako jasna in tako dozorela, da takšnih stvari ne bomo sprejemali, jih bomo odklanjali, bo to verjetno najboljši način, oziroma bo najbolj zanesljivo pripeljalo do tega, da korupcije in zlorab resnično ne bo. Zavedamo se, da so zakoni in institucije potrebni, hkrati pa se morda še bolj zavedamo, da je potrebna neka splošna državljanska zavest, da takšnih pojavov ne sprejemamo, da se jim bomo upirali in da Slovenija enostavno ne bo in ne sme biti država, v kateri bi lahko nekatere stvari bolje in lažje uredili mimo nekih predpisov, mimo nekih normalnih postopkov, z različnimi podkupovanji ali z drugimi negativnimi pojavi in zlorabami. Toliko za uvod, za osnovno sporočilo, za katerega mislim, da je prav, da ga na takšnem posvetu posreduje predsednik republike.
V teh letih smo marsikaj tudi že naredili v zakonodajnem smislu; vzpostavili smo različne neodvisne institucije, in povečuje se nadzor delovanja v različnih dejavnostih: finančnih, gospodarskih, v javnem sektorju in v tem smislu se infrastruktura vsekakor dopolnjuje. Sprejeli smo tudi različne mednarodne konvencije, tudi tiste, ki jih nekatere zahodne države še niso sprejele. Sprejeli smo konvencijo OECD-ja proti podkupovanju, sprejeli smo tudi vse druge konvencije Sveta Evrope in tako naprej. Skratka, v tem zakonodajnem smislu je slovenska država, slovenska vlada in seveda tudi slovenski parlament do sedaj posvetila kar nekaj pozornosti, da se da to našo infrastrukturo ustrezno pripraviti, jo popolniti. Po drugi strani je zelo pomembno, kako delujejo različne nadzorne institucije, tudi institucije pregona; kako deluje policija, kako deluje tožilstvo in kako deluje pravosodni sistem pri odpravljanju oziroma pri zasledovanju in sankcioniranju teh pojavov. Na teh področjih stvari še zorijo. Mislim, da naše institucije postopno pridobivajo izkušnje in potrebno učinkovitost, ponekod še niso ustrezno in zadostno opremljene, z zadostnim številom strokovnjakov in temu je v prihodnje vsekakor potrebno nameniti ustrezno pozornost. V življenju morajo imeti državljani zaupanje v vse te institucije, v državo, morajo imeti občutek, da pravica je, da tudi, ko se takšni pojavi zasledijo in se želijo zaslediti, da se potem tudi ustrezno preganjajo, sankcionirajo. Če ni takšnega občutka, potem so temelji cele države pod vprašajem, pod vprašanjem je njena verodostojnost. Prepričan sem, da se bo tovrstna učinkovitost izboljševala in da bodo tudi takšne poglobljene razprave in pozornost, ki jo namenjamo tem vprašanjem, dale ustrezen prispevek. Ustrezen prispevek je tisto, kar država potrebuje in želi in to je tisto pravo delovanje.
Nekaj bi želel povedati tudi o delovanju političnega sistema oziroma strank v odnosu do takšnih pojavov. Pred leti, ko sem sam kot predsednik vlade in predsednik stranke razmišljal o tem, kaj pravzaprav je možno storiti na nivoju neke politike na vrhu, da bi se takšni pojavi preprečevali, se mi je zdelo prav in to smo potem tudi realizirali, da imamo transparenten sistem financiranja političnih strank. V Sloveniji smo to vzpostavili, že pred leti smo vzpostavili pretežno financiranje iz javnih sredstev, proračunskih sredstev. Kot se morda na videz zdi, da je to slabo, češ tudi stranke se financirajo iz javnih sredstev, pa naše izkušnje in pa izkušnje, kot sem jih spremljal drugod po svetu kažejo, da je s tem vzpostavljen močan preventivni dejavnik, da političnim strankam ni potrebno iskati ilegalnih ali legalnih privatnih ali drugačnih virov za svoje financiranje, ki jih potem morajo vračati s takšnimi ali drugačnimi uslugami. Njihova dejanska neodvisnost je veliko večja, če imajo zagotovljen ustrezen način financiranja iz javnih sredstev in zato ni prav nobene potrebe, da bi morale stranke iti v takšne ali drugačne aranžmaje, ali k zasebnim sektorjem z različnimi interesi, ki potem na nek način pričakujejo verjetno tudi protiusluge. Vidimo, da imajo s tem težave nekatere zahodne države, zrele demokracije in da prihaja do takšnih anomalij, navsezadnje tudi v tistih državah, ki so nam v demokratični tradiciji v marsičem vzor, v delovanju. Financiranje političnih strank je v marsikateri demokratični državi še problem in po moji oceni zato prihaja tudi do neustreznega delovanja administracij oziroma državnih institucij. V Sloveniji smo to vprašanje pred leti rešili in danes dejansko ni nobene potrebe, da bi kakšna politična stranka iskala takšno financiranje. Donacije so omejene zakonsko, proračunsko financiranje je v veliki meri strankam, ki pridejo v parlament, zagotovljeno. Že pred leti sem opozarjal gospodarstvenike, ko smo imeli sestanke in posvete, da naj bodo previdni do morebitnih odposlancev političnih strank, ki želijo pridobivati kakšna sredstva; ali za volilno kampanjo, ali za svoje stranke, ker je zelo možno ali verjetno, da to počnejo v nekem drugem interesu, morda brez vednosti teh strank in brez potrebe teh strank za tovrstno financiranje, za tovrstne aranžmaje.
Drugo takšno področje, ki se mi je zdelo, da bi ga bilo potrebno urediti že pred leti, vendar je na žalost zastalo v procedurah sprejemanja, so bila pravila lobiranja, morda tudi zakon, ki bi urejal lobiranje, če poenostavim. Namreč, tudi na tem področju bi bilo veliko bolje, če bi vzpostavili jasnost in transparentnost. Da bi se vedelo, tako kot imajo ponekod na zahodu to rešeno, kdo se legalno ukvarja z lobiranjem, da se ve, če pride nekam, če se o nečem pogovarja, da se pogovarja kot lobist. To je veliko bolje, kot pa če je to zakrito v nekih prikritih lobistih, ki formalno niso lobisti, dejansko pa so. Na tem področju mislim, da bi morda le lahko naredili ta korak in skušali to urediti. Zlasti se mi zdi, da je to pomembno, kajti v sorazmerno majhnem prostoru, kot je Slovenija, je lahko veliko insajdersva, klientelizma, takšnih ali drugačnih posredovanj in tega ni povsem enostavno narediti. Mislim, da neka pravila bi tu le lahko še izostrili. Res je, da imamo na posameznih finančnih področjih to že urejeno, tudi kar se tiče insajderstva in podobnih pojavov, vendar na sploh se mi pa zdi, da bi nek krovni zakon bil še koristen.
Velikokrat se srečamo z vprašanjem, koliko je pravzaprav v Sloveniji korupcije. Včasih slišimo, da veliko, včasih slišimo, da je ni, da je je pravzaprav zelo malo, bistveno manj, kot v večini drugih držav. Laično bi rekel, da je najbrž zelo težko, skoraj nemogoče empirično ugotoviti, koliko je dejansko korupcije. Gre bolj za predpostavke in cene. In najbrž tudi tukaj velja to: če smo optimisti, bomo rekli, da je kozarec na pol polen, da ni veliko korupcije v Sloveniji; pesimisti, črnogledi bodo rekli, da je kozarec na pol prazen, da je korupcije veliko. Običajno sodim med optimiste in želim verjeti, da je večina ljudi poštenih in včasih, ko naletimo na kakšne posplošene kritike, češ, povsod je korupcija ali večina državnih uradnikov je koruptivnih, takšne posplošene ocene ali obsodbe lahko marsikoga po krivici prizadenejo. Marsikdo, globoko sem prepričan, da večina ljudi zelo pošteno dela in ob takšnih ugotovitvah bodo prizadeti tisti, ki so pošteni. Tisti, ki niso, tistim bo tako vseeno. In jim celo odgovarjajo posplošene ocene ali posplošene ugotovitve, ker to pomeni, da običajno do konkretnosti oziroma do njih sploh ne pridemo. Še naprej bi verjel, da pri nas ta pojav ni tako zelo razširjen, da je večina javnih delavcev in tudi drugih poštenih, da je to neka dobra osnova, ki jo imamo za naprej, da pa seveda moramo biti realisti, moramo se zavedati, da ni v tem smislu idealne države nikjer na svetu. Nikjer na svetu ni države ali družbe, ki bi bila imuna na korupcijo ali druge zlorabe in da se moramo zavedati, da so vedno, od kar človeštvo deluje, ali v državah ali v drugih družbah, da so vedno nekateri poskušali priti do koristi po bližnjici, na drugačne načine, izven pravil. In bi bilo seveda zelo iluzorno pričakovati, da pri nas tega sploh ni. Seveda je, ampak prepričan sem, da je to obvladljivo in da lahko to zajezimo z neko jasno in odločno akcijo ter z zavestjo o nesprejemljivosti takšnih pojavov. Seveda to ne pomeni, da lahko to podcenjujemo. Ne želim, da to podcenjujemo, želim, da to resno vzamemo in da se pri tem naslonimo na, po mojem prepričanju, veliko večino poštenih državljanov, ki takšne pojave odklanjajo.
Državno upravo, če govorim še o njej, smo poskušali v preteklih letih napraviti čimbolj transparentno, poenostaviti postopke, jo napraviti čimbolj življenjsko, blizu državljanom. Skušali smo spremeniti odnos v tej smeri, da se javni delavci zavedajo, da so v službi državljanov, da niso neki vzvišeni uradniki, ki jih je treba za nekaj prositi. Mislim, da je v tem odnosu marsikaj. Če bo resnično dozorel tak odnos in tak občutek, če bodo postopki poenostavljeni, če bo prevlada filozofija v državni upravi, češ, da smo v službi države, državljanov, da bo tudi nekega objektivnega prostora za kakšne zlorabe in korupcije tudi tukaj bistveno manj, kot pa če je to neka bolj vzvišena državna birokracija, ki je velikokrat sama sebi namen. Državna uprava je lahko arogantna, neučinkovita, počasna tudi v postopkih in odnosih do tistih, ki se srečujejo z njo, ki se morajo posvetovati z državno upravo, da rešujejo svoje probleme. Po mojem prepričanju lahko tudi prej pride tudi do zlorab tam, kjer so dolgi postopki, vrste, kjer se dolgo čaka na neke rešitve. Tam je najbrž tudi več pogojev, da bo nekdo skušal priti mimo vrst z nepoštenimi sredstvi. Učinkovita, transparentna državna uprava, takšna, kot jo poskušamo vzpostaviti v zadnjih letih, bo tudi veliko prispevala, da bo takšnih pojavov manj, zato se mi zdi zelo pomembno, da se ti procesi nadaljujejo. Tudi tako imenovani protibirokratski program, kot smo ga poljudno poimenovali, se mora nadaljevati, ker ima na koncu ravno takšne cilje. S tem bi zaključil, zaželel bi vam veliko uspeha na tej konferenci, čimbolj koristne razprave, izmenjavo mnenj, čim boljše usmeritve za naprej. Vsem akterjem bi zaželel, uradu za delovanje proti korupciji, ki ga je vlada ustanovila dve leti nazaj, policiji, tožilstvu, pravosodju, skratka vsem, ki se srečujete, oziroma se srečujejo s temi pojavi, da čimbolj uspešno delujete. Hvala lepa.