Pozorno in intenzivno bom spremljal stanje v Slovenski vojski
Ljubljana, 02/05/2003 | izjava
Izjava predsednika republike dr. Janeza Drnovška po pogovorih s predstavniki Ministrstva za obrambo in Generalštaba Slovenske vojske (neavtoriziran zapis)
Lepo pozdravljeni,
danes sem prvič v novi funkciji, kot vrhovni poveljnik, obiskal Slovensko vojsko in obrambno ministrstvo. S svojim obiskom sem želel izpostaviti pomen, ki ga vidim v tej funkciji in povedati, da želim zelo vzorno in intenzivno spremljati SV, njen razvoj in dati tudi ustrezno vzpodbudo SV pri njenih naporih, da se vzpostavi kot čimbolj uspešna, kvalitetna vojska. Vesel sem, da lahko tudi danes, tako kot že pri svojem lanskem obisku v funkciji premiera, ugotavljam, da so trendi razvoja SV zelo pozitivni, da reforme potekajo, da so načrti zelo realni in se uresničujejo.
Zelo resno tečejo priprave na vzpostavitev poklicne vojske in na zapustitev naborniškega sistema že v naslednjem letu. In zelo resno tečejo priprave zato, da bo SV primerljiva, kot pravimo kompatibilna, z vojskami Nato.
Vstop v članstvo zveze Nato je v tem trenutku verjetno največji in najpomembnejši izziv, ki čaka naš obrambni sistem, SV, Ministrstvo za obrambo, nas vse skupaj. Tudi v današnjem razgovoru sem se ponovno prepričal, da vsi mislimo, da je članstvo v zvezi Nato najboljša alternativa, ki jo ima Slovenija, da si zagotovi dolgoročno varnost. Izgradnja lastnega obrambnega sistema, ki bi dejansko in ne samo na papirju zagotavljal resnično varnost, bi bila veliko bolj zahtevna in tudi dražja, kot bo vstop v kolektivni sistem, ki bo pomenil tudi neko delitev dela med državami, skupno obrambo in kjer Sloveniji ne bo potrebno sami izgrajevati nekaterih zelo dragih sistemov, kot na primer nadzvočno letalstvo ali podobno. Prepričan sem, da je to najbolj racionalna opcija in tudi z vidika dolgoročne varnosti najboljša. Hkrati še bolj utrjuje mednarodni položaj Slovenije in s tem tudi na nek način preventivno deluje proti možnim ogrožanjem Slovenije v prihodnosti.
Zelo sem zadovoljen, da so tudi dosedanji angažmaji SV v mednarodnih misijah uspešni; v BiH, na Kosovu in v Makedoniji, tudi že prejšnje misije na Cipru in v Libanonu so dale zelo pomembne izkušnje naši vojski, vzpostavile dobro sodelovanje z drugimi državami, s partnerji. Tudi ocene, ki jih slišim s strani drugih državnikov, so zelo pozitivne in v današnjem razgovoru sem se prepričal, da tudi SV zelo pozitivno gleda na takšna sodelovanja, saj ji navsezadnje pomagajo izgrajevati tudi obrambno sposobnost, pridobivajo izkušnje in so zelo pomemben element njenega celotnega razvoja in navsezadnje usposabljanja. Tudi v prihodnje bo morala Slovenija prevzemati svoj del odgovornosti v mednarodnih zadevah. To bi morala tudi, če ne bi bila članca zveze Nato. Tovrstne misije niso vezane na članstvo v Nato, so vezane praviloma na OZN, mirovne misije praviloma organizira OZN in včasih, ko slišimo: če ne bomo člani Nato, nam ne bo potrebno sodelovati v raznih misijah v oddaljenih deželah. To ne drži. Če bomo sodelovali, bomo sodelovali kot članica OZN, kot država, ki je pripravljena prevzemati svoj del mednarodne odgovornosti za mir in stabilnost in ne kot člani ali ne-člani Nato; če želimo biti enakopraven partner v mednarodnem sistemu in če želimo tudi sami biti deležni pomoči, če jo bomo potrebovali.
Članstvo v zvezi Nato je nekaj drugega. V tem primeru gre resnično za kolektivno obrambo, kjer bomo sodelovali samo, če bo kakšna država napadena ali če bomo mi napadeni in nas bo branilo sedanjih 19 oziroma po razširitvi 25 držav. Sem prepričan in upam, da bomo v naslednjih tednih uspeli tudi slovenskim državljankam in državljanom predstaviti resnično velik zgodovinski pomen slovenske vključitve v zvezo Nato. Jim predstaviti, da gre za zelo pomembno odločitev, za odgovorno odločitev, ki ima lahko zelo velike posledice za varnost Slovenije v prihodnosti. Na žalost današnji svet še ni varen in stabilen, tako da nam ne bi bilo treba govoriti o tem, da moramo imeti vojsko in obrambo, ali da si moramo zagotoviti varnost in obrambo tudi v sodelovanju z drugimi državami. To je še realnost, ki smo jo še ne dolgo tega občutili tudi sami, ki jo še občuti naša neposredna soseščina in zato sem prepričan, da se bomo tudi tokrat Slovenci znali pravilno odločiti.
* * *
Vprašanje: Veliko ste govorili o Natu, o vstopu v članstvu, za kakšen referendum se vi sami zavzemate? Tema je še zmeraj odprta.
dr. Drnovšek: Prepričan sem, da večina Slovencev in Slovenk najbrž ne razume, v čem je problem pri velikem dogovarjanju glede referenduma. Gre za tako pomembno odločitev, da je prav, da se odločamo tudi na referendumu, čeprav se je, to moram povedati, slovenska politika odločila za že ob sami osamosvojitvi in da smo zadnjih enajst, skoraj dvanajst let vsi skupaj intenzivno delali na tem, da bi dobili vabilo za članstvo v zvezo Nato, ker smo v tem videli garancijo naše prihodnosti. Vabilo imamo, in sedaj se v parlamentu dogovarjajo o tem, kakšen naj bo referendum. Povem lahko, da si želim čim večjega konsenza vseh političnih strank. Pri vprašanjih, ki so strateško pomembna za državo, smo ga dobili v vseh teh letih. Za Nato, za EU, tudi kadar je šlo za najpomembnejša vprašanja o odnosih s sosedi, na primer s Hrvaško. Takrat je uspela glavnina slovenske politike stopiti skupaj in imeti skupna stališča, zato se mi zdi tudi sedaj pomembno, da pride do dogovora med koalicijo in glavnimi opozicijskimi strankami, da se takšen skupen odnos in konsenz tudi naprej obdrži in da ne razpade sedaj, navsezadnje pred odločitvijo, pred referendumom. Če se bodo uspeli dogovoriti o skupni rešitvi, bodo imeli tudi ustavno večino in bodo z ustavno odločitvijo zagotovili tak referendum, kot bi bil najbolj primeren. To bi bila seveda najboljša možnost.
Vprašanje: Ste za zavezujoč referendum z ustavnimi spremembami?
Dr. Drnovšek: V dani situaciji izgleda, da bi bila to najboljša možnost. Če se ne bodo mogli dogovoriti, potem ostane tista možnost, ki jo ima koalicija, ki pa neposredno nosi odgovornost, ker vlada in koalicija le nosita odgovornost. In če ne bo dogovora z opozicijo, potem jim ne bo ostalo drugega, kot da ostanejo pri sedanji odločitvi o sedanjem referendumu. Želel bi izpostaviti le to, da bi bil smiseln dogovor tudi o ustavni spremembi naše referendumske ureditve, zlasti ob takih vprašanjih. Ne gre toliko za vprašanje zavezujočega referenduma, ker sem prepričan, da referendum bo zavezujoč. Če bi se Slovenci odločili proti Natu, potem Vlada in Državni zbor nimata nobenega maneverskega prostora, da bi rekla, da bomo kljub temu šli v Nato. Ker nas v tem primeru tudi zavezniki, člani zveze Nato ne bi več vabili. Tako, da je to bolj teoretična razprava. Mislim, da je, kar se tiče zavezujočega referenduma, bolj pomembno tisto vprašanje, da bi bil zavezujoč tudi v primeru odločitve za, torej ne samo v primeru odločitve ne, ampak tudi v primeru da, ker sedanja referendumska ureditev omogoča ponoven potrditveni referendum še v ratifikacijskem postopku. Dva referenduma o isti odločitvi, to bi bilo nekaj, kar bi tudi mednarodna skupnost in navsezadnje 19 članic Nato, ki bodo izpeljale svoje ratifikacijske postopke, najbrž zelo težko razumela. Smiselno bi bilo imeti enkratno odločitev v tem odločitvenem postopku in to je možno očitno doseči le z ustavno spremembo. Če se to da, bi bila to najboljša rešitev.
Vprašanje: Na današnji koordinaciji ste se opravičili?
Dr. Drnovšek: Svoja stališča sem že povedal tudi v razgovoru z vladnimi in opozicijskimi predstavniki, pa tudi javno. Tudi zdaj sem jih povedal. Mislim, da ne bi bilo primerno, da bi kot predsednik republike sodeloval v neposrednem strankarskem pogajanju o teh vprašanjih. Menim, da gre za vprašanja, ki jih morajo rešiti v okviru koalicije in opozicije. Predsednik republike lahko ob tem izreče mnenja, ne more pa neposredno recimo usmerjati ali voditi ta pogajanja.
Vprašanje: 23. marec ... za precejšen del politike ni najbolj primeren datum. Neposrečen, glede na predvideno situacijo takrat v svetu ali pa...
Dr. Drnovšek: Tudi meni se je zdelo, da verjetno ni najboljši. Res je, da se 26. marca začne postopek ratifikacije v državah članicah in države članice Nato nekako pričakujejo, da bodo do takrat imele našo odločitev, preden začnejo s svojimi postopki, takšna omejitev je razumljiva. Po drugi strani nihče ne more točno predvideti mednarodnih okoliščin v naslednjih tednih in mesecih, in je težko biti povsem zanesljivo pameten okrog tega datuma. Ampak v dani situaciji, ko se je ta datum že menjal in če bi se še enkrat menjal, mislim, da počasi cela zgodba o referendumu že zgublja kredibilnost. Enostavno se bo potrebno v teh dneh odločiti hitro in začeti z javno razpravo o temi, o Nato, ne več o vrsti referenduma in o datumu. Mislim, da je pravzaprav ta čas zdaj že potekel. Hvala lepa.