Nagovor predsednika republike dr. Janeza Drnovška udeležencem 12. posveta slovenske diplomacije
Brdo pri Kranju, 01/05/2006 | sporočilo za javnost, govor
Predsednik republike dr. Janez Drnovšek je danes sprejel in nagovoril udeležence 12. posveta slovenske diplomacije (nelektoriran zapis):
Lepo vas pozdravljam in izkoriščam to priložnost, da vam tudi takole neposredno voščim novo leto, vse najboljše v letu, ki prihaja, ki se zdaj začenja. Začeli ste ga že s tradicionalnim diplomatskim posvetom. To je dobra priložnost za pregled vsega tega, kar se je dogajalo v preteklem letu, in tudi za dogovore za naprej, za prihodnost.
Leto 2005 je bilo za slovensko diplomacijo pomembno in lahko bi rekel uspešno. Predsedovali smo Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi, težka naloga. Res je, da nismo razrešili konkretnih kriznih situacij, žarišč, ki jih je kar precej med članicami OVSE, vendar to ni nič presenetljivega. Takšna krizna žarišča trajajo dolgo, leta, včasih desetletja, so podobna kroničnim boleznim, ki jih ne moremo pozdraviti kar tako čez noč z nekim prijemom. Smo pa pokazali zavzetost, zavzetost za reševanje vseh teh problemov in zavzetost za krepitev OVSE kot organizacije, za ohranitev, kajti preden smo prevzeli predsedovanje, je bilo že slišati govorice, ali je OVSE danes sploh še potreben. Zdaj teh govoric ni več. V letu predsedovanja Slovenije se je OVSE potrdila, ponovno okrepila svoj položaj, zato smo lahko zadovoljni in ponosni. Ob tej priložnosti bi čestital vsem tistim, ki ste bili najbolj neposredno izpostavljeni pri delovanju v okviru OVSE; seveda zunanjemu ministru Dimitriju Ruplu, Janezu Lenarčiču, Borisu Frlecu in vsem drugim, ki ste dali svoj prispevek k temu, da je Slovenija uspešno in častno opravila to nalogo.
V prihodnosti nas čaka še marsikaj. Vem, da ste danes že govorili o predsedovanju Evropski uniji leta 2008. Datum je že zdaj manj oddaljen, kot je bil pred kratkim. Od 2006 do 2008 ni več tako daleč in z vsakim mesecem bomo bližje. Naloga je velika, resna. Evropska unija je še vedno v določeni krizi. Sprejet je bil sicer dogovor o finančni perspektivi 2007-2013 tik pred koncem leta, toda če smo odkriti, nihče ni prav zadovoljen s tem dogovorom. To je dogovor v sili, dogovor, ki je zakrpal neko situacijo, zato da ne bi kriza izgledala še večja, vendar se ni veliko spremenilo. Prioritete Evropske unije v tej finančni perspektivi so drugačne, kot so tiste, ki jih Evropa resnično potrebuje. O tem smo že govorili in prepričan sem, da bomo v prihodnje o tem še veliko govorili. In utegne se zgoditi, da bo ravno v času predsedovanja Slovenije v letu 2008 prišel tisti trenutek, ko bo treba tudi na tem področju stvari že doreči in jih popravljati, spreminjati. Kajti težko si predstavljam, da bo Evropska unija zdržala naslednjih sedem let s prioritetami iz preteklosti, ne da bi to postalo vedno bolj očitno in ne da bi pritisk po spremembah vedno bolj naraščal. Zato je smiselno, da se tudi na to pripravimo, da že sedaj razmišljamo o prihodnjih konceptih Evropske unije, ki jih bomo dali na mizo med svojim predsedovanjem.
Druge naloge, ki so pred nami, so vam seveda prav tako dobro poznane. Že kar kroničen problem, naš obmejni problem z našo sosedo Hrvaško, nas je obremenjeval tudi v letu 2005. In tako kot stojijo stvari zdaj, nas bo obremenjeval tudi v letu 2006. Vendar bi bil čas, da tudi ta problem damo z mize, preden bomo začeli predsedovati Evropski uniji. Ne bi bilo dobro, če bi s seboj prinesli takšno obremenitev. Da bi prevzeli predsedovanje Evropski uniji, ki potrebuje vodenje, ki potrebuje nek nov zagon, in to takrat obremenili še s svojim bilateralnim problemom, ki ga imamo s Hrvaško. Mislim, da je prav, da ga poskušamo rešiti prej in da ne čakamo in ga ne obešamo Evropski uniji za vrat, kajti tam je že dovolj drugih problemov, ki jih bo treba reševati. Zato mislim, da bi bilo dobro, da naša diplomacija v letu 2006 napravi odločilen korak v zvezi s tem vprašanjem. Vemo, da smo že rešili to vprašanje, da smo že spogajali rešitve in da potem niso bile potrjene. Vendar mislim, da bi morali Slovenija in Hrvaška še enkrat stopiti skupaj, ugotoviti, ali lahko na kakršen koli način še z novim dogovorom to vprašanje razrešimo. Pogovoriti se odprto, iskreno, drugače pa reči, ne moremo in raje pojdimo na mednarodno sodišče oziroma arbitražo. Že s tem bi to vprašanje razelektrili, odnose med obema državama razbremenili tega vprašanja in tudi razbremenili perspektivo našega predsedovanja Evropski uniji, ki ne bo obremenjeno s takimi bilateralnimi vprašanji.
Tudi z nekaterimi drugimi našimi sosedami imamo še kakšno odprto vprašanje. Gre zlasti za vprašanje naših manjšin. Vsi vemo, da slovenska manjšina v Avstriji že dolgo skuša uveljaviti svojo pravico, ki je zapisana v avstrijski državni pogodbi in ki jo je potrdilo tudi avstrijsko ustavno sodišče, da se vzpostavijo dvojezični napisi v vseh tistih krajih, kjer prebivajo Slovenci, vendar se zapleta. Nikakor ne pridejo do rešitve. Avstrijska vlada, vem, je pošteno poskušala razrešiti to vprašanje, vendar žal zaenkrat še ni šlo. Mislim, da bi tudi deželna vlada na Koroškem morala storiti drugačen korak, morala poiskati rešitev, biti bolj velikodušna. In ne bi se strinjal z mnenjem, ki se je začelo zdaj pojavljati, češ, če ni bilo rešitve v letu 2005, potem je v letu 2006 ne bo, ker bodo verjetno volitve v Avstriji naslednje leto. Mislim, da je to vprašanje treba dati čimprej z mize. Avstrija zdaj predseduje Evropski uniji, je ugledna evropska država, demokratična država in res ji ni v čast, da jo obremenjuje še takšen problem. Vprašanje, ki bi ga morala rešiti v skladu s svojimi temeljnimi listinami, temeljnimi zakoni, je seveda v skladu s temeljnimi univerzalnimi, demokratičnimi vrednotami. Torej upam, da bo tudi to vprašanje razrešeno v letu 2006.
Italija, tudi tam se je v zadnjem času slovenska manjšina obrnila name s posebnim pismom, češ da njihove pravice, ki so zagotovljene v manjšinskem zakonu, ki ga je pred nekaj leti sprejel italijanski parlament, torej zakon o zaščiti slovenske manjšine, da te pravice v Italiji niso spoštovane, kar se zdaj ponovno kaže pri pripravi volilnega zakona za bližnje volitve v Italijanski republiki. Predsedniku Ciampiju sem pisal in ga opozoril na to vprašanje. Mislim, da je tudi Italija tako resna, demokratična država, da bi tudi morala razrešiti to vprašanje v skladu s svojimi zakoni in v skladu z mednarodnimi standardi, v skladu s standardi človeštva. Tudi na tem področju upam in pričakujem, da bo v letu 2006 prišlo do premika in da bomo ta kronična vprašanja, ki nas spremljajo leto za letom, le dali z mize in se lahko vsi posvetili drugim vprašanjem. Teh je veliko, problemov v svetu je veliko in Slovenija bi se lahko usmerila k njihovemu reševanju, da damo svoj prispevek tudi v svetu, k temu, da bi bil jutrišnji svet boljši od današnjega. Sam bom poskušal pri tem dati svoj prispevek.
V zadnjem času smo vsi postali spet bolj pozorni na situacijo v Sudanu. V Darfurju prihaja do strašne humanitarne katastrofe, milijone ljudi umira od lakote, od žeje, od bolezni. Poleg tega še vojna. Mednarodna skupnost je poskušala nekaj storiti, vendar daleč premalo. Stvari se slabšajo, ne izboljšujejo. Dal sem pobudo in bom sam obiskal Sudan, Darfur čez mesec dni, torej v prvi polovici februarja, in bom pred tem skušal pripraviti posebno humanitarno akcijo. Še za danes popoldne sem sklical sestanek z našimi glavnimi nevladnimi humanitarnimi organizacijami, da bi skupaj ugotovili, kakšen prispevek lahko da Slovenija pri tem, in da bi pozvali tudi mednarodne humanitarne organizacije, da se še bolj angažirajo ter skušamo napraviti nek skupen napor za to, da olajšamo situacijo v Dafurju. Mislim pa, da bi tudi mednarodna skupnost na političnem nivoju morala storiti več, zato predlagam Evropski uniji, njenemu predsedujočemu, avstrijskemu kanclerju Wolfgangu Schüsslu, generalnemu sekretarju OZN, generalnemu sekretarju zveze Nato in pa predsedujočemu Afriške unije, da skličejo skupaj konferenco o Darfurju in to kmalu, da skupaj poiščejo rešitev. Vse te organizacije predstavljajo tako rekoč celo človeštvo, skupaj s še posebnimi regionalnimi organizacijami in mislim, da imajo to možnost, sposobnost, da z nekim koordiniranim skupnim nastopom ustavijo to katastrofo.
Seveda je odprtih še veliko drugih vprašanj po svetu. Treba jih bo reševati, ne samo odlagati. Ne jih sprejemati kot neko dejstvo, češ, tukaj se pač dogajajo katastrofe, tukaj umirajo milijoni ljudi in potem gre vse skupaj naprej in se nič ne zgodi. Prepričan sem, da velika večina Slovenk in Slovencev želi reševati tudi takšna vprašanja, da želi nekaj storiti, da želi, da smo angažirani v svetu, da damo svoj prispevek. In mislim, da bi tudi naša diplomacija lahko podprla takšna prizadevanja naše civilne družbe, naših nevladnih organizacij v takšnih primerih, pri takšnih projektih, kot bo tudi ta v Dafurju. Upam, da bomo pri tem uspešno sodelovali. Vsem vam želim uspešno delo v letu 2006 in veliko uspehov pri razreševanju teh vprašanj, o katerih ste sami govorili na tem posvetu in nekatera od njih sem tudi sam omenil v svojem nagovoru.