Intervju za La Repubblico
Ljubljana, 05/18/2006 | intervju
Predsednik republike dr. Janez Drnovšek se je za italijanski časopis La Repubblica pogovarjal z novinarko Alessandro Longo.
Objavljeno: 18. maj 2006. Intervju si v italijanščini lahko preberete v prilogi.
“Čas je za dialog med Italijo in Slovenijo, razčistimo z zapuščino vojne"
- Iz Ljubljane predsednik države Janez Drnovšek novemu predsedniku Napolitanu predlaga: "Prišel je čas za srečanje"
od naše dopisnice
18. maj 2006
(c) Copyright La Repubblica
Sporna lastnina. Odprto ostaja vprašanje plinovoda v Trstu, medtem ko je bil dosežen sporazum glede lastnine Italijanov, ki so se po vojni odselili
Ozrimo se v prihodnost. Verjamem, da sta bili obe vojni in povojni čas težko obdobje, vendar moramo sedaj naše sodelovanje usmeriti v prihodnost.
ALESSANDRE LONGO
LJUBLJANA – Poravnajmo račune z zgodovino, enkrat za vselej, treba je nadaljevati v luči "sodelovanja, razumevanja in vzajemnega spoštovanja". Predsednik Republike Slovenije Janez Drnovšek je med prvimi čestital Giorgiu Napolitanu.
Sedaj iz svojega svetlega delovnega kabineta v središču Ljubljane, novoizvoljenemu italijanskemu kolegu pošilja sporočilo, ki je usmerjeno v prihodnje sodelovanje obeh sosednjih držav. Držav, ki sta okusili trpljenje in strahote vojne, nacističnega in fašističnega preganjanja, in ki sedaj sobivata v skupnem evropskem prostoru (prvega januarja 2007 bo Slovenija uvedla evro kot edina nova članica, ki že izpolnjuje pogoje).
Predsednik Drnovšek pravi: “Prišel je čas, da se končno srečava predsednika Slovenije in Italije. Da se srečava in narediva obračun s preteklostjo. Pripravljeni smo na ta sestanek in vem, da je bil nanj pripravljen tudi predsednik Ciampi. Presodil pa je, da zaradi bližnjih volitev okoliščine še niso bile primerne. Morda bo sedaj, ko so volitve že za nami, vse bolj enostavno." To je prvo sporočilo namenjeno novemu voditelju italijanske države, nekaj dni po njegovem nastopu na tej funkciji. Drnovšek je 55-letni politik, sanjač in obenem velik pragmatik, ki se je naveličal "političnega egoizma", potuje po vsem svetu v podporo svojim humanitarnim pobudam, predvsem reševanju drame v Darfurju. Deset let je vodil slovensko vlado in predsedoval Liberalnim demokratom (stranki, ki je sedaj v opoziciji desnosredinski vladi Janeza Janše), leta 2002 pa je postal predsednik Republike. Boril se je s hudo boleznijo, o kateri je govoril brez zadržkov, pred časom pa je razkril, da ima dvajsetletno hčer, Nano, lepo dekle, na katero je zelo ponosen. Pred kratkim se je, kot edini predsednik kake evropske države, udeležil inavguracije Eva Moralesa v Boliviji. Zapustil je liberalne demokrate ter ustanovil lastno Gibanje za pravičnost in razvoj. Javnomnenjske raziskave kažejo, da je trenutno najbolj priljubljen politik v Sloveniji.
G. predsednik, v enem svojih govorov državljanom ste dejali: "Nihče ne bo mogel nikdar izpodbijati zaslug slovenskih partizanov pri osvobajanju izpod nacizma in fašizma, ne vem pa zakaj se 60 let kasneje ne prizna, da so bili skupinski poboji v povojnem času črn madež v naši zgodovini". Kakšna so vaša pričakovanja glede prihodnosti odnosov med Italijo in Slovenijo?
“Smo sosedje in moramo biti v dobrih odnosih. Obe vojni in zadnje povojno obdobje so bili žalostni časi, vendar menim, da bi morali obe strani poskrbeti, da se ne bi vračali v preteklost. Precej je še ljudi, ki ne zmorejo nehati govoriti o trpljenju v preteklosti. Jaz pravim, da moramo s tem prenehati in se usmeriti v prihodnost."
Ali je še kaj nerešenih dvostranskih vprašanj?
„Želimo si več posluha za slovensko manjšino v Italiji. Trenutno nas zelo vznemirja načrtovani plinski terminal v Tržaškem zalivu, glede katerega se, kljub ogroženosti našega obalnega pasu, še nihče ni posvetoval z nami. To je povzročilo nezadovoljstvo v javnosti. Druga občutljiva vprašanja, kot je recimo vprašanje lastnine Italijanov, ki so po vojni odšli iz bivše Jugoslavije, smo že začeli reševati. Dosegli smo sporazum, takoimenovani Solanov predlog. Pa tudi Romano Prodi je pri tem veliko prispeval."
V kakšnih odnosih sta s predsednikom vlade?
„Veliko sva sodelovala, lahko rečem, da sva prijatelja. Spoznala sva se pred desetimi leti, ko sva bila oba na čelu svojih vlad. Sodelovala sva še potem, ko je Prodi postal komisar v Bruslju in se je z izjemno odločnostjo zavzemal za širitev Unije proti vzhodu, kar ni bila enostavna naloga. Prodi je preživel celo vikend v Sloveniji in takrat sva šla skupaj s kolesi v hribe. Hvaležen sem mu, ker je tudi sam podpisal moj poziv za Darfur."
Darfur: Vi ste veliko naredili za to, da bi se obsodilo to tragedijo, predlagali ste mirovni načrt, prav tako ste bili kritični do počasnosti diplomacije.
“Da, a žal je počasnost mednarodnih organizacij že običajna. Ni se bilo mogoče izogniti Srebrenici, po Ruandi je bilo rečeno "nikdar več genocida", toda kot vidite se v Sudanu ponovno odvija genocid. 200 tisoč mrtvih, dva milijona in pol beguncev. Humanitarna prizadevanja so izjemna, politika pa ne opravlja svojega dela. Poskušam dati svoj prispevek, pogovarjal sem se z vsemi, od Kofija Anana do evropskih voditeljev, od Kitajcev pa do Rusov. Upam, da se bo končno kaj premaknilo."
Izstopili ste iz svoje stranke, LDS, ter ustanovili Gibanje za pravičnost in razvoj. Nam lahko razložite, kaj se je zgodilo?
“Zgodilo se je to, da sem spoznal, da moram narediti nekaj drugačnega, začeti znova, saj stari politični prijemi, ki so mi dobro znani, ne ustrezajo več izzivom v prihodnosti. Preveč je egoizma, karierizma, pomanjkanja odgovornosti."
Torej je ta preobrazba ključnega pomena pri vašem zavzemanju za človekove pravice in morda pri vaši odločenosti, da opravite s preteklostjo?
“Predsedniku Napolitanu poudarjam kar sem povedal že Ciampiju. Po mojem je zagotovo prišel čas za srečanje. Če se bomo zanj odločili, bi dogodek lahko pripravili v obeh Goricah. To sta predlagala oba župana, ki v praksi že uresničujeta vrednote dialoga in sobivanja, ki morajo postati temelj sodelovanja med dražavama v prihodnosti. To je simbolično območje. Zdi se mi najprimernejši kraj za nov začetek. Lahko bi bilo italijansko –slovensko bilateralno srečanje, v pričakovanju srečanja trojice s hrvaškim predsednikom, morda v Trstu."
G. predsednik, ne morem se izogniti osebnemu vprašanju. Vi ste se bojevali z rakom. Menite, da je trpljenje spremenilo vaš odnos do politike in življenja?
“Prav gotovo je to izkušnja, ki pomaga izstopiti iz ustaljenih vedenjskih vzorcev in lenobnega prepuščanja toku, kjer je vse že vnaprej znano. V takšnih okoliščinah se je človek prisiljen ustaviti in se zamisliti."