Odgovor na komentar z naslovom "Prostodušnost ali ponižnost?", objavljen v Dnevniku, 9. junija 2004

Ljubljana, 06/11/2004 | pojasnilo in popravek

V celoti se strinjamo s kolumnistom dr. Vladom Miheljakom (Dnevnik, 9.junija 2004 – Iz maneže), da v urejenih državah in demokracijah ni navada, da politični komentatorji polemizirajo s protokolarnim predsednikom države, in še manj je navada, da predsednik polemizira s komentatorji. To naj bi bilo po mnenju političnega komentatorja dokaz, da država in demokracija ne delujeta. Če je to dokaz avtorju za nedelovanje slovenske države in demokracije, je to pač stvar sprejete lahkotnosti stila, sloga in miselnih vzorcev samega političnega komentatorja. Očitno je res Slovenija nenavadna država, ustvarjena po podobi trenutnega političnega komentarja. Prav tako ni navada v urejenih državah in demokracijah, da politični komentatorji navajajo ali prirejajo le tista dejstva, ki jim gredo v trenutni miselni in politični navdih. Tudi po tem smo nenavadna država in nenavadna demokracija.

Gospod Miheljak slovenskemu bralstvu v svojem zadnjem prispevku Iz maneže sporoča, da se je s predsednikom države oziroma tistimi, ki skrbe za njegovo javno podobo, zapletel v polemiko dvakrat. Nihče pa o kakšni javni polemiki v skladu z duhom in črko Zakona o medijih med predsednikom države in komentatorjem ne ve nič. Gospod Iz maneže preprosto javnosti posreduje svojo zgodbo. Če bi kolumnist pozorno prebral obe pojasnili k njegovim enostranskim komentarjem in pomanjkljivim navajanjem dejstev, bi lahko ugotovil, da niti predsednik republike niti Urad predsednika republike s kolumnistom nista polemizirala in se še manj z njim zapletla ali zapletala v polemike. Urad predsednika republike je samo opozoril s pojasnilom, da pač gospod kolumnist iz njemu znanih razlogov in nagibov ni navajal vseh relevantnih dejstev, ko je lahkotno sprejemal vrednotne sodbe o »predsedniku, ki je bil zasačen pri laži«, ali o »zamudniškem predsedniku«, ki je odgovoren za širjenje »ksenofobije, etnične in kulturne nestrpnosti«, ter o Slovencih kot »zamudniški naciji« in Sloveniji kot državi, ki je »mednarodno prepoznavna kot gnojišče nestrpnosti«. Preprosto Urad je na svoji spletni strani opozoril le na znana dejstva, ki bi jih bilo po njegovem demokratičnem prepričanju primerno upoštevati pri sprejemanju tako lahkotnih vrednotnih sodb, ki so bile zapisane izpod peresa gospoda Miheljaka.

Naj še enkrat njemu in bralstvu predstavimo nekatera dejstva, katerih resnica je drugačna, kot jih v zadnjem prispevku Iz maneže znova ponavlja gospod Miheljak:

1. V zvezi z Vilensko deklaracijo je bilo ob času dovolj jasno povedano, da je predsednik republike ni odobraval in da je že v Pragi na vrhu NATA 2002 še kot tedanji premier nasprotoval njenemu sprejemu. To lahko potrdi tudi tedanji predsednik republike, ki je bil tam prisoten.

2. Kar se tiče problematike izbrisanih je predsednik republike vedno izpostavljal nujnost spoštovanja sodbe ustavnega sodišča. Če pa je želel in pričakoval, da se politične stranke o tem tudi pogovorijo in po možnosti poenotijo, je to najbrž normalno.

3. Kar zadeva pa pristopa in odstopa od t.i. švedske pobude za resolucijo o svetu brez jedrskega orožja, ki jo gospod odpira potem, ko z dejstvi glede Vilenske deklaracije, glede džamije in izbrisanih ne more več prepričljivo manipulirati v okviru trenutnih politično komentatorskih vzgibov, pa bi si kazalo tudi v tej zvezi pred tem pridobiti relevantna in dokumentirana dejstva in oceniti okoliščine takšnega ravnanja tedanje slovenske vlade oz. njenega zunanjega ministrstva. Tudi ta zgodba je bila javnosti že pojasnjena v odgovorih vladnih predstavnikov na stališča iz protinatovske kampanje. Zato je nenavadno, da predsedniku republike zdaj g. Miheljak deli očitke zaradi izjave o nuklearni razorožitvi, ki naj bi jo Slovenija kosponzorirala v Združenih narodih leta 1998. Ta izjava je bila brez realnega pomena in popolnoma neopažena v svetu. Mehika je bila tudi eden od predlagateljev in ko je takratni premier obiskal Mehiko v tistem času, nihče od najvišjih političnih sogovornikov zanjo ni vedel, kaj šele javnost.

4. Neutemeljen je tudi očitek, da naj bi bil takratni predsednik vlade kriv za to, da v devetdesetih letih Slovenija ni pristopila k Višegrajski skupini, kar naj bi ji škodilo. Dejstva so precej drugačna. Višegrajska skupina ima zgodovinsko simbolno podlago v letu 1337, ko so se v Višegradu sestali in dogovorili za sodelovanje kralji Madžarske, Poljske in Češke. Po padcu Berlinskega zidu so Poljska, Češkoslovaška in Madžarska ponovno 15. februarja 1991 vzpostavile medsebojno delovanje v t.im. Višegrajski trojki z namenom, da se skupaj približajo evroatlantskim integracijam. Po razpadu Češkoslovaške leta 1993 se je »trojka« spremenila v »skupino«. Novodobno sodelovanje med Češko, Slovaško, Madžarsko in Poljsko je pozneje preraslo v Srednjeevropski prostotrgovinski sporazum. Slovenija je bila torej 19. februarja 1991 še v SFRJ, pa tudi geografsko in zgodovinsko ni sodila v to skupino. Po osamosvojitvi je premier večkrat povprašal svoje višegrajske kolege, če bi se lahko Slovenija priključila. V Višegrajski skupini nikoli ni bilo soglasja za to. Ni nam pa znano, da bi nevključitev Sloveniji v to skupino Sloveniji v čem škodila. Vsekakor ne v EU, kamor smo vstopili istočasno z njimi in z manj težav kot oni. Morda bi hitreje prišli NATO? Vanj smo vstopili skupaj s Slovaško. Vendar nismo opazili, da bi se do zdaj nekoliko poznejši vstop v NATO zdel g.Miheljaku kakorkoli škodljiv.

Naj ponovno poudarimo v izogib usmerjenim nesporazumom. Ni šlo in ne gre za polemiziranje s strani Urada predsednika republike, še manj s strani predsednika republike, kot to navaja gospod Vlado Miheljak. Gre za pojasnilo o dejstvih in okoliščinah, ki so bila navedena netočno, kar je bilo tudi jasno napisano v naslovih obeh sporočil za javnost 15.1.2004 in 1.6.2004.

Odnosi z javnostmi
Urad predsednika republike

napredno iskanje