Krvava evropska zgodovina in sveža balkanska zgodba nas opominjata, da mir ni sam po sebi umeven in zagotovljen
Ljubljana, 04/07/2004 | govor
Govor predsednika republike dr. Janeza Drnovška na osrednji državni proslavi v počastitev vstopa Slovenije v NATO (Cankarjev dom v Ljubljani, Linhartova dvorana)
Spoštovani,
danes smo se zbrali, da svečano proslavimo naš vstop v zvezo NATO.
Pa je takšna proslavitev sploh potrebna? Čeprav se mi včasih zdi, da imamo že kar preveč uradnih proslav in vznesenih govorov, je pa to vendarle priložnost za razmislek o Sloveniji v današnjem in prihodnjem svetu. Za razmislek o naši varnosti.
Proslavljamo torej članstvo v obrambni zvezi. Pred lanskoletnim referendumom smo veliko razpravljali o prednostih in slabostih članstva. Na koncu je prevladal občutek, da bomo lažje in bolje poskrbeli za svojo varnost v zavezništvu s prijateljskimi državami. Gre za države, ki smo se jim skušali približati v letih od naše osamosvojitve. Države z razvito demokracijo, tržnim gospodarstvom, visokim življenjskim standardom, a hkrati tudi z najmočnejšimi vojskami. Šlo naj bi za države s podobnim sistemom vrednot in s tem tudi za realno možnost, da se znajo poenotiti o najvažnejših vprašanjih. Poenotenje pogledov in interesov v vojaško varnostnih - a s tem tudi političnih vprašanjih - je v tej organizaciji več kot pomembno, saj odloča s soglasjem vseh članic. Slovenija bo formalno enakopravna partnerica drugim 25 članicam zveze.
NATO je nastal pred 55 leti kot vojaška protiutež Sovjetski zvezi. Branil naj bi tako imenovani svobodni svet pred prodorom totalitarizma. S padcem berlinskega zidu, je njegov izvorni smisel izginil. Ni več Sovjetske zveze, ni več Varšavskega pakta. Več članic Varšavskega pakta je danes že v članstvu NATA. Svet ni več bipolaren, vendar je zato še bolj kompleksen. Prejšnje nevarnosti ni več, vendar zato svet ni nič bolj varen. Grenko spoznanje: po 45 letih borbe proti nasprotniku, ki bi lahko z enim zamahom s svojo strahovito vojaško močjo uničil zahodni svet- in ob tem tudi sebe, se je veliki ideološki nasprotnik brez vojne sam razpustil, a zahodni svet si vseeno ne more oddahniti. Varnosti še vedno ni. Veliko nevarnost so zamenjale številne majhne. V prejšnjih desetletjih so bili skoraj vsi konflikti v funkciji velike svetovne polarizacije, v dveh centrih so jih lahko vzpodbujali ali umirjali. Svet je živel v ravnovesju strahu, toda situacija je bila bolj pregledna in na nek način obvladljiva.
Danes imamo v svetu eno vojaško velesilo in številna manjša ali večja krizna žarišča. Razvil se je mednarodni terorizem kot največja varnostna grožnja sodobnemu svetu. Grožnja je toliko resnejša, ker obstaja možnost, da teroristične organizacije pridejo do sredstev za množično uničevanje: jedrskega, kemičnega ali biološkega orožja.
Več vprašanj si lahko postavimo danes. Ali severnoatlantska obrambno - vojaška zveza lahko nudi prave odgovore na izzive sodobnega sveta? Ali nam lahko zagotavlja večjo varnost? Ali je še potrebna?
Njen temeljni namen je zagotavljanje varnosti vsaki članici: če je napadena jo branijo vse članice. Čeprav je nevarnost napada države na državo danes manjša kot v preteklosti, je vendar ne moremo povsem izključiti v prihodnosti. Svet se lahko še povsem obrne in težko bi rekli, da so klasične vojne povsem stvar zgodovine. Navsezadnje skoraj vse države vzdržujejo in razvijajo vojaške sile, ki so sposobne tovrstnih napadov in obramb.
Pomembnejša se mi zdi ugotovitev, da je nevarnost klasičnih vojn manjša prav zaradi obstoja multilateralnih organizacij kot sta NATO in EU. Evropske in severnoameriške države so vzpostavile trdne oblike sodelovanja, ki preprečujejo njihove medsebojne vojne. Krvava evropska zgodovina in sveža balkanska zgodba nas opominjata, da mir ni sam po sebi umeven in zagotovljen. Tudi OZN kot temeljna povezava narodov sveta bi bila v svojih mirovnih prizadevanjih manj uspešna brez učinkovite vojaške prisile, ki jo lahko zagotavlja tudi NATO. Njegove naloge so se temu primerno dopolnile. Možne so humanitarne intervencije, vzpostavljanje in vzdrževanje miru. NATO razvija sile za hitro posredovanje, ki jih lahko usmerja na nova krizna žarišča. To ni več NATO iz hladne vojne, pripravljen na velik frontalni napad. Zavezništvo postaja gibljiva vojaška sila, ki bi se lahko soočala s sodobnimi izzivi: v funkciji ohranjanja zahodnega demokratičnega sveta in kot možna podpora OZN pri ohranjanju svetovnega miru in preprečevanju humanitarnih katastrof.
NATO seveda ne more intervenirati povsod po svetu in postavlja se vprašanje, kdo postavlja prioritete. Nekateri menijo, da je severnoatlantska zveza le orodje v rokah ZDA. Res so ZDA največja vojaška in politična sila in zagotavljajo večino vojaških zmogljivosti zveze. Njihov vpliv je velik. Vendar NATO odloča soglasno. S soglasno odločitvijo je interveniral v nekdanji Jugoslaviji. Evropa sama prej ni uspela zaustaviti jugoslovanskih pokolov in grozodejstev.
Po 11.septembru je NATO s soglasno odločitvijo članic prevzel nalogo za vzdrževanje miru v Afganistanu. Ko pa je šlo za posredovanje v Iraku, je bilo takoj jasno, da NATO ne bo sodeloval, saj med članicami ni bilo soglasja že v Varnostnem svetu OZN. ZDA so oblikovale posebno koalicijo držav, ki so bile pripravljene sodelovati pri vojaškem posegu in vzdrževanju miru v Iraku. Morebitno prihodnje posredovanje NATA pa bo gotovo vezano na predhodno resolucijo OZN in soglasje vseh članic.
Različna stališča ob iraški krizi so sprožila krizo v transatlantskih odnosih, ki je danes v glavnem sanirana. Pokazalo se je, da imajo lahko članice različne poglede in da ne sledijo samodejno stališču najmočnejše države. Zavezništvo pa to lahko prenese in deluje naprej. Takšne situacije so bolj izjema kot pravilo, a so možne. Združene države so sicer pokazale, da so pripravljene delovati tudi brez Varnostnega sveta OZN in brez stalnih zaveznic, če je tak njihov nacionalni interes. S tem sicer relativizirajo pomen zavezništva in tudi OZN in ju postavljajo v razmerja realne moči. A takšna je realnost današnjega sveta. Moramo pa le priznati, da so bili ameriški posegi v Evropi pozitivni in so obvarovali Evropo pred totalitarizmi: tako pred nacizmom kot pred sovjetskim komunizmom. Na tem tudi temelji demokratično evropsko - ameriško zavezništvo.
Iraška zgodba pa ni enoznačna in še danes ne moremo dokončno oceniti njenih posledic. Reakcije v svetu, a tudi v državah, ki so sodelovale pri napadu na Irak, vključno z ZDA, bodo najbrž pripomogle k temu, da bo kakšna prihodnja kriza razrešena brez vojne, če pa bo potreben vojaški poseg, pa bo temeljil na preverjenih dejstvih, ki bodo verjetno prepričala vse zaveznike in najbrž tudi VS OZN. Naj spomnim, da Slovenija po kritični javni razpravi ni podprla intervencije brez soglasja Varnostnega sveta OZN.
Spoštovani,
nekateri menijo, da bi morala Evropa vzpostaviti svojo obrambo in se osamosvojiti od ZDA. Če bo EU gospodarska velesila, naj bo še politična in vojaška in naj bo v svetu protiutež ZDA.
Na prvi pogled je to videti logično in zanimivo. V resnici pa ni. Če zanemarimo, da bi lahko že sam koncept konkurenčnosti med ZDA in Evropo vodil v nove nevarnosti in napetosti, moramo ugotoviti še nekaj dejstev. Nekatere pomembne članice EU ne želijo izbirati med EU in ZDA, saj so močno povezane z obema. Za njih je transatlantsko sodelovanje edina sprejemljiva pot.
Drugo dejstvo je, da je razkorak v vojaški sposobnosti ogromen. Evropske države zaostajajo in čeprav jih ZDA pozivajo, naj povečajo vojaške izdatke, je zato malo možnosti. Trenutno se razkorak v vojaških zmogljivostih še povečuje. Evropa ima danes druge prioritete in ne želi in ne more postaviti vojaških izdatkov v prvi plan. Naj omenim staranje prebivalstva in naraščanje zdravstvenih in pokojninskih izdatkov. Ti vedno bolj obremenjujejo finance evropskih držav in dvomim, da so te pripravljene še bolj omejevati socialne izdatke, za to, da bi več vložile v obrambo. Brez neposredne in velike grožnje najbrž ne. Ta grožnja morda postaja mednarodni terorizem, vendar je vprašanje, če se lahko soočamo z njim na klasični vojaški način.
Evropa želi in mora vlagati v znanje, izobraževanje. Res je, da se v ZDA veliko znanja usmerja in razvija v vojaško obrambnem sistemu in tudi delovna mesta nastajajo v njem. Do določene mere gre lahko Evropa v tej smeri, vendar nikakor ne toliko, da bi lahko vzpostavila samostojno, primerljivo obrambno sposobnost. To tudi ne bi bilo racionalno v primerjavi s tem, kar ji danes zagotavlja NATO. Zato je za sedaj realno možen samo koncept omejene evropske obrambe, kot se oblikuje v zadnjem času. Po eni strani se naslanja na infrastrukturo NATA, po drugi strani pa le teži k vzpostavitvi vojaške zmogljivosti, s katero bi Evropa lahko obvladovala predvsem evropska krizna žarišča. NATO pa ostaja temeljna ameriško - evropska povezava, ki bo ščitila njune skupne interese in tudi vsako posamezno članico v primeru napada s strani tretjega. ZDA in postopno EU pa bosta delovali tudi samostojno, kadar ne bo skupnega interesa.
Če glavno varnostno grožnjo danes predstavlja terorizem, se moramo vprašati ali nas lahko NATO zaščiti pred njim?
Samo do določene mere. Ne more pa nas povsem obvarovati kot tudi vsa ostala vojaško policijska sredstva ne.
Z vojaškimi sredstvi lahko zahodni demokratični svet odstrani kakšnega diktatorja, skuša umiriti kakšno državo, da bi lahko v njej vzpostavili demokracijo in jo približali zahodnim standardom. Vendar nam tako afganistanske kot iraške izkušnje kažejo, da gre za tvegan in dolgotrajen proces. Zahteva zelo velike materialna in človeška sredstva in se ga ne da v nedogled ponavljati. In terorizma ne odpravlja, vsaj kratkoročno ne, vprašljiv pa je tudi dolgi rok. Takšne akcije lahko sicer odvrnejo druge diktatorje od državnega terorizma, ne morejo pa vplivati na številne teroristične skupine, ki nasprotno, lahko dobijo še dodatne vzpodbude.
Vzroki terorizma so velikokrat iracionalni, izvirajo iz nacionalizma ali verskega fanatizma.V imenu različnih ver je bilo v zgodovini človeštva povzročenega že veliko gorja. Toda kadar se vera povezuje z nasiljem, gre za zlorabo vere. Nobena vera, ki temelji na resnični duhovnosti, ne bo pozivala k nasilju.
K racionalnim vzrokom za odpor kot sta revščina in zapostavljenost, lahko izkrivljena vera doda svojo iracionalno noto. Obupani ljudje postanejo zapeljani samomorilci in morilci. Težko jih bomo zaustavili z vojaškimi in policijskimi sredstvi. Treba bo še kaj več.
Zlasti ZDA pa tudi Evropa morata končno bolj odločno pristopiti k razreševanju bližnjevzhodne krize. Ta povzroča vedno novo nezadovoljstvo v arabskem in muslimanskem svetu in služi kot veliki dokaz za nepravičnost zahodnega sveta. Nujna je čimprejšnja politična rešitev, ki bi jo spremljala tudi gospodarska obnova. EU in NATO bi pri tem lahko odigrala konstruktivno in partnersko vlogo. Možnost za uspeh pa je odvisna od sodelovanja vseh domačih akterjev. Tudi verski voditelji bi ob politikih, diplomatih, vojakih, gospodarstvenikih lahko odigrali pomembno vlogo pri umirjanju strasti.
Zgodovina nam dokazuje, da islam in zahodna judovska krščanska civilizacija lahko mirno sobivata. Tudi danes v Evropi mirno živi veliko muslimanov. Turčija kot muslimanska država je članica NATA in kandidatka za EU. Temelj za sožitje sta enakopravnost in medsebojno spoštovanje.
Tudi Slovenci moramo graditi trdno versko in etnično sožitje. Različne vere in kulture nas lahko bogatijo. Če bomo sami med sabo znali živeti strpno, bomo lahko tudi v svetu več prispevali k iskanju pravih poti za dostojno življenje vsakega človeka.
Pomembno vlogo lahko odigramo tudi v dialogu s pravoslavnim in slovanskim svetom. Tudi Rusija mora imeti svoje partnersko mesto v Evropi in v odnosu do NATA.
Spoštovani,
Naj počasi končam. Prav posebnih razlogov za proslavo torej še nimamo. Za razmislek in resno delo pa veliko. S članstvom v NATU smo dobili nekaj varnostnih zagotovil, popolne varnosti pač ne. Ker je ni.
Dobili smo veliko odgovornost. Soodločali in sodelovali bomo pri razreševanju najpomembnejših vprašanj v svetu. Ne bomo se mogli potuhniti, češ, to naj se zgodi mimo nas. Danes je svet med sabo tako povezan in tako prepleten, da se ni mogoče skriti za svoj plot. Vsaj ne za dalj časa. Izzivom in nevarnostim sodobnega sveta ne moremo uiti. Članstvo v NATU, EU, OZN, predsedovanje OVSE, pomeni, da smo se odločili za aktivno politiko v Evropi, v svetu. Da se ne bomo ukvarjali le sami s sabo.
To pa so naloge, ki terjajo več od današnje politične elite, diplomacije, Slovenske vojske. Pa tudi kritična in konstruktivna civilna družba lahko veliko prispeva. Politične in uradniške institucije ne samo v naši državi, pač pa tudi v EU, NATU, OZN, ZDA in drugod, velikokrat niso sposobne reševati problemov sodobnega sveta. Ne morejo iz svoje kože, iz svoje inercije. Problemi pa ostajajo in se povečujejo. Ne gre samo za vsakokratna krizna politična in vojaška žarišča, pač pa za velike razlike v kvaliteti življenja. Revščine v svetu ne zmoremo zmanjšati, zemlje in njene atmosfere ne moremo obvarovati pred svojo lastno uničevalno aktivnostjo. Navsezadnje še vedno veliko več ljudi umira od lakote kot od terorizma. Kar seveda terorizma ne opravičuje, a prav je da se spomnimo še drugih realnosti tega sveta. Nasilje jih pač nikoli ni uspelo spremeniti na bolje.
Naj ob koncu spomnim na naše vojake in policiste v misijah v BiH, Kosovu in Afganistanu, ki tam skupaj s predstavniki drugih demokratičnih držav skrbijo za mir in obnovo normalnega življenja. Da bi bile njihove misije uspešne in da bi se vrnili z dragocenimi izkušnjami.
Hvala.