Pri krepitvi konkurenčnosti Slovenije v Evropski uniji moramo vsi sodelovati

Ljubljana, 05/25/2005 | sporočilo za javnost, izjava

Posebna oddaja RTV SLO (25.05.2005 ob 23.10 uri - izbor: Rosvita Pesek) - (na strežniku RTV SLO)

Del oddaje 24 ur (na strežniku POP TV)

Studio ob 17-ih - posebna oddaja Radia Slovenija A1 o pogovorih (na strežniku RTV SLO)

Po končanih sedmih pogovorih o prihodnosti Slovenije, na katerih so predstavniki državnih institucij, gospodarstva in akademske sfere razpravljalii o krepitvi konkurenčnosti Slovenije v Evropski uniji, je predsednik dr. Janez Drnovšek podal naslednjo oceno (nelektoriran zapis):

"Mislim, da je bilo povedanega kar precej koristnega in tudi kar precej konkretnih predlogov. Ne bi se strinjal s tem, da je bilo samo neko tarnanje. Mislim, da je prav, da se skuša vzbujati nek občutek resnosti situacije, potrebe po tem, da se nekatere stvari spremenijo.

Ker smo že prej govorili o gradualističnem pristopu in drugačnem, bolj radikalnem, Slovenija je v preteklem obdobju, mislim, da večina ljudi tako misli doma in po svetu, doživela sorazmerno dober razvoj. Od leta 1993 do leta 2002, je bila skozi celo desetletje povprečna stopnja rasti, mislim da 4,3% družbenega proizvoda, kar je veliko. Zlasti, ker gre za daljše obdobje. In hkrati ob sorazmerno uravnoteženem socialnem razvoju in pa tudi nasploh ob sorazmerno uravnoteženem razvoju in v nelahkih razmerah po ustanovitvi države in še vedno v nekem vojnem okolju v naši bližini, kar vsekakor ni bilo vzpodbudno za gospodarstvo. V tem času je redko katera država doživela boljše rezultate v svetu, zlasti pa v Evropi. Če govorimo npr. o Irski, jih je doživela z velikim prilivom sredstev iz Evropske unije, kar do okrog 4% družbenega proizvoda letno. Z velikim prilivom ameriških investicij zaradi specifične lege Irske in tudi zaradi velike navezanosti ameriških Ircev na matično državo. Tako da takšnih čudežnih zgodb o uspehu pravzaprav ni zelo veliko. In tako, kot je tudi že poudaril predsednik vlade, zlasti ne v parlamentarni demokraciji, kjer po pravilu odločanje ni tako hitro, učinkovito in radikalno, kot je v kakšnih bolj avtoritarnih sistemih, ki ste jih nekateri tudi navajali. Npr. Singapur ali kakšna druga država, navsezadnje tudi Kitajska, kjer doživljajo visoke stopnje rasti.

Že nekajkrat sem dejal, da sem včasih tudi kot predsednik vlade skozi daljše obdobje imel občutek, da je za kakšne bolj temeljite, radikalne spremembe včasih ali pa praviloma potrebna neka krizna situacija. Da se v sorazmerno dobrem stanju, v življenju, ljudje težko odločajo za spremembe, za kakšne bolj radikalne reforme. Tudi Finska, ki smo jo večkrat navajali kot primer države, ki je v desetih letih prišla iz slabega stanja v vrh svetovne konkurenčnosti, je bila pred dobrimi desetimi leti v krizi. V začetku 90-tih let je imela Finska 20% nezaposlenost, ob razpadu Sovjetske zveze, izgubi trgov. Tako kot smo mi izgubili jugoslovanske trge, so oni izgubili sovjetske trge. Iz velike krize ji je uspelo najti pravo pot do visoke konkurenčnosti. V Nemčiji politika skuša že nekaj let skupaj s stroko in podjetništvom ustvarjati občutek krize in nujnosti za spremembe, pa jim še do sedaj ni prav uspelo.

To govorim zato, da ne bi poenostavljali cele zgodbe in da je stvar samo v tem, da se bomo zdaj prebudil in rekli, do zdaj smo spali, zdaj bomo pa delali. Stvar seveda ni enostavna, je pa možna. In če uspe, je to potem nekaj zelo posebnega in zelo dobrega. In to nekaj posebnega, mislim, da bi Slovenija lahko poskusila doseči. Zlasti, ker ste in ker smo upravičeno ugotavljali vrsto pomanjkljivosti, ki se jih z nekim resnim skupnim naporom da popraviti. Podjetniška klima res ni dovolj dobra. To je nesporno. Za vzpodbujanje podjetništva bi morali sedaj res poskušati še kaj storiti. To ne velja samo za ekonomske ukrepe, ki jih lahko izvaja vlada. Navsezadnje vlada po svoje še najbolj vzpodbuja podjetništvo, če se čim bolj umika iz gospodarstva in pušča podjetjem čim več prostora. Najbrž je to povezano s splošno klimo podjetništva, ki jo moramo ustvarjati že od osnovne šole naprej.

Današnja razprava je morda dobro časovno tempirana. Takšen je bil tudi namen, zato smo pravzaprav tudi čakali, kot sem na začetku povedal. Večino teh stvari smo ugotovili že pred letom dni v nekaterih takratnih razpravah o prihodnosti. Vmes se ni veliko zgodilo, kot smo slišali. Ponavljam, najbrž iz objektivnih političnih razlogov. Zgodil se je prej kakšen korak dva bolj v napačno smer. Toda zdaj se lahko zgodi. Če je za to potrebna tudi kritika prejšnjega, recimo razvojnega modela, tudi to lahko vzamemo v zakup, če bo to pomagalo. Zdaj je na potezi nova vlada. Sedanja vlada, ki ve, kaj smo storili, ki je bila tudi sama večkrat kritična v preteklosti. Vendar je zdaj na potezi in zdaj je pred njo izziv, da doseže nekaj več, kot tiste 4,3% letnega razvoja, ki smo ga dosegli skozi desetletje. Treba bo iti od tu naprej. Možnosti so odprte, potreba je, ni pa enostavno, ni lahko. To moram že vnaprej povedati, ker vem, kako težko je prebijati inercijo status quo situacije, inercijo v birokraciji. Inercijo nasploh v vseh institucijah, kjer vsak brani svoj vrtiček, kjer se vsi upirajo spremembam, ker nikomur pravzaprav ne gre zelo slabo in so v glavnem kar zadovoljni s takšnim stanjem, čeprav, če bo treba, bodo zelo nezadovoljni navzven. Vendar se sprememb branijo. Ni enostavno spreminjati tega stanja. Zato bo potreben res poseben napor, zelo koncentrirano delo vlade, tudi politike. Mislim, da bi bilo dobro v teh vprašanjih doseči širši politični konsenz, ne samo vprašanje koalicije. Če gre za nek nov razvojni preboj Slovenije, bi to morali vsi podpreti in skušati najti to novo kvaliteto. Ni pa veliko za čakati. Še v današnji razpravi in v teh materialih, ki so bili poslani naprej, je cela vrsta konkretnih ukrepov, ki se lahko začnejo kar hitro uresničevati. Sedaj je pravi čas, je potreba in neko odlašanje s tem ne bi bilo dobro. Pravzaprav bi spet ustvarilo neko slabšo klimo in zato bi bilo dobro čim prej delovati. Zlasti zato, ker bodo tudi drugi delovali. Konkurenca ne spi, pritiski naraščajo in na to se je treba čim hitreje odzvati.

Konkretni primeri, ki smo jih danes slišali, tudi uspešna podjetja, uspešni podjetniki nam pri tem lahko pomagajo. Namenoma sem danes povabil gospoda Zalaznika iz Danfossa, ker mi je pred kratkim tudi predsednik korporacije Danfoss, gospod Clausen skupaj z njim predstavil projekt »Mladi podjetnik«, ki ga sponzorirajo ne samo v Sloveniji, ampak tudi širše, evropsko. Vzpodbujajo učenje podjetništva že v srednjih šolah. Posebni programi podjetništva, ustvarjanje podjetij, tekmovanje, ne samo nacionalno, ampak tudi mednarodno med mladimi podjetniki že takrat. To se mi zdi, da je izjemno koristno in bi bilo res povezano s tem, o čemer smo govorili, če to podpre tudi Ministrstvo za šolstvo in še druga večja, tudi naša podjetja. Seveda ne samo ta iniciativa, tudi druge iniciative, ki bi šle v tej smeri. Torej, lahko kar kaj koristnega poberemo iz današnje razprave.

Da zaključim, vsi moramo pri tem sodelovati, vsak na svoj način. Navsezadnje tudi mediji, ki lahko pomagajo pri vzpodbujanju podjetniške klime, potrebe po tem, da skušamo odstranjevati razne medsebojne ovire, blokade, ki smo si jih postavili. Ker smo tudi malo nagnjeni k temu, da veliko administriramo, da stvari raje zakompliciramo kot poenostavimo. Vendar, če želimo sprostiti inventivnost, če želimo omogočiti ljudem možnost, da se sami znajdejo, sami preživijo, da ne bodo vse samo naslanjali na državo in pričakovali odgovore od države, potem jim mora država in mi vsi skupaj dati nek prostor. Zadeve so med seboj povezane. Zunanji pritisk bo seveda velik. Moramo priznati, da tudi marsikje drugje administracija ni bistveno boljša, tudi evropska ne. Tako da se bomo še soočali z njo, ampak vsaj pri nas doma lahko stvari uredimo na čim bolj stimulativen način.

Še enkrat bi se vam zahvalil za današnje prispevke in zaželel vladi čim več uspeha pri uresničevanju teh programov."

napredno iskanje