Govor dr. Janeza Drnovška, predsednika Republike Slovenije, na osrednji državni slovesnosti ob Dnevu državnosti
Ljubljana, 06/24/2005 | govor
Spoštovani,
spet smo se zbrali, da proslavimo dan slovenske državnosti.
Štirinajsti po vrsti je tokrat!
Slovenska država je še vedno mlada, čeprav se spomin na dramatične dni osamosvojitve že nekoliko odmika. Zamenjuje ga nova sedanjost, novi izzivi, življenje teče naprej.
Vendar to je naš praznik in Slovenci bodo ta dan praznovali še dolgo potem, ko nas ne bo več. Na ta dan smo namreč razglasili svojo državo in s tem izpolnili stoletni sen slovenskih domoljubov. Izkoristili smo zgodovinsko priložnost in v času, ko se je prvič po drugi svetovni vojni spreminjala politična podoba Evrope, znali zbrati dovolj razsodnosti in poguma za prave odločitve. V svetu, ki so ga vedno urejali veliki narodi po svoji meri, si je slovenski narod znal izboriti svoje mesto na svetovnem zemljevidu držav. To ni uspelo nekaterim večjim in gospodarsko uspešnim narodom in regijam. Zato je prav, da se zavedamo, da naša državnost ni bila samoumevna in nam ni kar avtomatično pripadala.
A mislim, da smo v štirinajstih letih upravičili obstoj svoje države. Ves čas smo jo pozitivno razvijali, dosegali nadpovprečno gospodarsko rast, sorazmerno nizko brezposelnost, ohranjali sorazmerno visok nivo socialne države. Pogoste so ocene, da je prav Slovenija najbolje izvedla prehod iz socialističnega v tržno gospodarstvo. In pri tem je najbolje ohranila socialna ravnotežja. Tudi znanstvenih, kulturnih in športnih dosežkov je bilo veliko.
Seveda imamo še veliko težav, a kdo jih nima? Postopno in potrpežljivo, s pametno politiko jih lahko naprej razrešujemo. Dosežemo pač toliko kot zmoremo in kot si zaslužimo.
Slovenija je v svoji štirinajstletni državni zgodovini tudi tvorno sodelovala pri upravljanju svetovnih zadev. Nismo brezbrižni do vprašanj svetovne varnosti, klimatskih sprememb, zmanjševanja revščine. Zavedamo se medsebojne povezanosti človeštva, naše skupne usode. Ne posameznik ne narod se ne more izločiti iz te povezanosti. Tudi največja in najmočnejša država na koncu ne more brez drugih.
Slovenija zato resno deluje v Združenih narodih, letos pa predsedujemo Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi, kjer pomagamo razreševati krizne situacije v svetu. Naši vojaki in policisti sodelujejo v mednarodnih mirovnih operacijah od Balkana do Afganistana. Da bi zagotavljali varnost sebi in drugim smo se vključili v severnoatlantsko zavezništvo.
In kar je morda najpomembnejše - resno smo se vključili v projekt evropskega združevanja. V njem vidimo priložnost za dolgotrajen mir v Evropi. Po stoletjih evropskih vojn bi bil že to neskončno pomemben dosežek. A v povezani Evropi vidimo tudi možnost za gospodarski napredek in boljše življenje. V njej vidimo priložnost za bolj kvalitetne medsebojne odnose, boljšo zaščito posameznika in manjšin, bolj cenjeno človeško življenje nasploh. V njej vidimo večjo kritično maso ozaveščenih ljudi, ki jim ni vseeno za človeštvo, za revščino, za ohranjanje čiste narave.V svetovnem merilu lahko Evropejci skupaj dosežemo več, se enakopravno pogovarjamo z ZDA, z velikimi azijskimi državami in ostalim svetom.
V Sloveniji smo zato aktivno sodelovali pri pripravi nove evropske ustavne pogodbe. V njej smo videli pomemben korak naprej in smo jo s prepričanjem podprli. A v zadnjih tednih se je evropska zgradba resno zatresla. Državljani dveh držav soustanoviteljic Evropske unije so na referendumu zavrnili osnutek ustavne pogodbe.
Kaj se je zgodilo? Se je evropski zagon zaustavil? So cilji evropskega združevanja postali vprašljivi?
Čeprav danes evropski državljani živijo bolje kot kdaj koli, jih tarejo številne bojazni in očitno želijo boljša zagotovila za prihodnost kot jih lahko evropski politiki ponudijo. Ker že šest desetletij ni bilo vojne so morda evropski mir začeli jemati kot nekaj samoumevnega. A v resnici ga zagotavljajo le vrednote na katerih temelji evropsko povezovanje. In te so zapisane v evropski ustavni pogodbi, z listino človekovih pravic na čelu.
Številni državljani starih članic Evropske unije se bojijo prevelike odprtosti njenih tržišč, bojijo se njene prevelike liberalnosti. Grožnjo delovnim mestom vidijo v azijski konkurenci, ki temelji na nizkih stroških dela, a tudi v novih državah članicah. In bojijo se novih razširitev, ki bi prinesle še veliko novih poceni delavcev in bi lahko ogrožale delovna mesta v državah članicah. V globalnem kapitalizmu ne vidijo več le prednosti, pač pa se vedno bolj počutijo negotove. Mednarodne korporacije zapirajo svoje obrate v starih državah članicah in jih selijo v Vzhodno Evropo ali na Daljni Vzhod. Gospodarstva nekaterih vodilnih evropskih držav že nekaj let slabo napredujejo in občutek krize in skrbi za prihodnost se med njihovimi državljani povečuje.
Povečuje se tudi strah pred priseljenci. Kulturne in verske pregrade, zlasti do muslimanskih delov prebivalstva ostajajo ponekod velike, prebuja se nova nestrpnost.
Možnosti za ekstremno politiko z leve in desne so tako precejšne. Zmerni, racionalni politiki so po dolgih letih vladanja marsikje izgubili verodostojnost in državljani tudi njihovih utemeljenih predlogov ne sprejemajo več. Velikokrat želijo politiki dvigovati domače zaupanje na račun Evropske Unije. Borijo se za svoje nacionalne interese in ne bodo več toliko plačevali v bruseljsko blagajno. Za skupne evropske politike in za nove članice bo pač na razpolago manj denarja.
Vendar to niso pravi odgovori. Manj Evrope ne bo rešilo težav nekaterih članic.
Omejevanje svobodnih pretokov dela, kapitala, storitev, lahko na kratki rok reši kakšno delovno mesto, na daljši rok pa bo veliko več izgubljenih. Samo skupaj lahko Evropska Unija enakopravno nastopi v svetovnih gospodarskih odnosih . Spodbujanje hitrejšega razvoja v novih državah članicah pa bo koristilo tudi starim članicam, tako kot jim je že do sedaj.
Če želi biti Evropa še naprej gospodarsko uspešna, zagotavljati delovna mesta , visoko življenjsko raven in socialno varnost svojim državljanom, bo pač morala še bolj spodbujati konkurenčnost in gospodarske svoboščine. V svetovni tekmi z drugimi velikani lahko uspe le s hitrejšim tehnološkim razvojem, več znanja , boljšo inventivnostjo. Iz tega izhajajoč večji vpliv bo lahko usmerjala v reševanje svetovnih izzivov, kot so klimatska ogroženost,varnost in odpravljanje revščine, svoboda in mir.
In pred nevarnostjo islamizacije se tudi ne bo rešila z zapiranjem meja in ustavljanjem širitve. Islam je že v Evropi in treba bo najti sožitje na podlagi univerzalnih vrednot in človeških pravic. Če to ne bo uspelo Evropski Uniji, komu bo?
Tudi, če naletimo na težave, moramo vztrajati na tej poti . V demokraciji, gre včasih kaj bolj počasi a zelo narobe dolgo časa ne more iti. S potrpežljivostjo in zavedanjem, da smo na pravi poti, lahko popravimo kakšno napako, kak zastoj. In ustvarjajmo novo zaupanje v Evropo. Boljšega sveta zaenkrat ni.
Vse to velja tudi za Slovenijo. Tudi mi iščemo nove gospodarske poti, želimo biti še bolj uspešni. In želimo tudi socialno varnost. Oboje je možno in si ni v nasprotju. Najbolj konkurenčne so nekatere evropske države, ki imajo tudi največ socialne solidarnosti. Takšni smo lahko tudi mi.
Sprostimo ustvarjalnost, izobražujmo se, uporabimo znanje na pravi način.Bodimo podjetni, upajmo si. Že danes imamo podjetja, ki so v svetovnem tehnološkem vrhu. Lahko jih imamo še več.
Spoštovani,
Lepo je, če smo materialno uspešni. Ni pa to dovolj za polno življenje. Zlasti ne, če poleg nas živijo ljudje v stiski in ne zmorejo sami. Pomagajmo jim in pomagali bomo sebi. Slovenija mora ostati socialna in solidarna država. Podprimo delo številnih posameznikov, skupin in združb, ki s svojo humanitarno dejavnostjo lajšajo življenje otrokom, starejšim, bolnim in revnim.
Med tekmovalnim podjetništvom in solidarnostjo je navidezno nasprotje. A le navidezno. Večja uspešnost omogoča večjo solidarnost. A samo v primeru, ko ljudje ne zožijo svojih vrednot in svojega življenja samo na dobiček in materialne dobrine. Ko vedo, da so materialne dobrine le nek predpogoj. Kakovostno življenje pa je nekaj več. Uravnotežena družba je sicer polna ustvarjalnih napetosti in nasprotij, je pa socialno umirjena, ko vsi državljani lahko v njej dostojno preživijo.
Če bomo v Sloveniji to dosegli, bomo lahko mirno rekli, da smo na svojo državo res ponosni.
Spoštovane državljanke in državljani,
vse prebivalke in prebivalci Slovenije,
Slovenke in Slovenci, ki živite v zamejstvu in drugje po svetu,
čestitam vam ob dnevu slovenske državnosti! Želim vam čim bolj ustvarjalno, mirno in prijazno življenje v obdobju, ki je pred nami. Da bi vsak zase in vsi skupaj znali najti prave odgovore za izzive sedanjosti in prihodnosti!
In še na dolga leta slovenski državi!