Pogovor na radiu HIT
Ljubljana, 06/08/2006 | intervju
Za radio Hit, oddajo Intervju, se je s predsednikom republike dr. Janezom Drnovškom pogovarjala voditeljica Špela Močnik.
Napovedovalec: Pred nami je obljubljen intervju s predsednikom države dr.Janezom Drnovškom. Z njim se je pogovarjala Špela Močnik.
Špela Močnik: No, z nami je v studiu, kot napovedano, dolgo pričakovan gost, ki zadnje čase s svojimi dejanji zbuja veliko različnih reakcij v javnosti. Predsednik države dr. Janez Drnovšek. Za začetek, če se mogoče ustaviva pri vašem vikendu. Kako predsednik države običajno preživi vikend, delovno ali se spočije in si napolni baterije oziroma kakšen je vaš vikend v primerjavi z delovnim tednom?
dr. Janez Drnovšek: Malo mešano bi rekel. Ta vikend sem bil malo, če tako rečem, službeno angažiran, čeprav je bilo kar prijetno. V soboto zvečer sem bil na podelitvi diplom Filozofske fakultete v Ljubljani, kar je bil simpatičen dogodek. Kar 823 diplom so podelili diplomantom. Starši so prišli, profesorji, tako, da je bil kar velik dogodek. Drugače pa sem doma malo pospravljal, če po pravici povem. Tedensko čiščenje bi temu rekel, tokrat pa morda še malo bolj temeljito kot običajno. Tako, da nedeljo sem preživel na ta način s čiščenjem.
Špela Močnik: No, to sprašujem zato, ker se mi zdi, da imate kar natrpan urnik, veliko obiskov, pogovorov. Povsod vas vabijo, ampak me zanima, če vas to že malo utruja, bi si želeli kakšen dan več prost ali vse to jemljete kot del vašega dela in vam še ni odveč?
dr. Janez Drnovšek: Nič več mi ni odveč. Že prej sem imel neko obdobje malo večje zasičenosti, ko se kar naprej vrstijo takšni dogodki, ampak potem sem začel to spet drugače gledati, nekako čisto na novo, vsak dogodek zase. Ne kot obveznost, kot nekaj kar mi je težko, ampak kot nekaj, kar ima svojo zanimivost. Vsak zase je posebej zanimiv in ga skušam kot takšnega pogledati. Ni mi težko, sploh ne.
Špela Močnik: Sicer ste precej spremenili svoj stil življenja, se med drugim preselili na Zaplano, pa me zanima, zakaj mogoče ravno Zaplana, kaj vas je tam tako navdušilo, da ste rekli sedaj se pa želim preseliti tja?
dr. Janez Drnovšek: Saj sem si hiše ogledoval tudi okrog Domžal, veste, pa se ni nič takšnega našlo. Že nekaj let sem želel iti v naravo, tako da sem malo tu in tam pogledal, kam bi se dalo iti in potem se je na Zaplani našla takšna priložnost. Torej primerna hiška ob gozdu, travnik, tako da to je to.
Špela Močnik: Pa imate mir, ali vas nenehno zasledujejo mediji ali se vrstijo nenapovedani obiski?
dr. Janez Drnovšek: Gor imam kar mir. Malo odročno je, tako da ni tako enostavno priti niti najti, pa še takšen režim sem si vzpostavil, da nimam sestankov, razen zelo izjemoma. Pa tako in tako sem vsak dan v akciji na terenu. Bistveno je, da se vračam spet popoldan, zvečer, domov v naravo. Zlasti jutra so lepa. Jutra skupaj s kužkom uživava, potem pa je vedno kakšen dogodek in grem spet v akcijo.
Špela Močnik: Se pravi načeloma na svoj dom neradi vabite veliko ljudi? Je to tisti kotiček samo za vas?
dr. Janez Drnovšek: Več ali manj je tako, ker sem sicer ves čas med ljudmi. Ves čas na dogodkih in tja se vračam, da sem malo spet spravim k sebi, uredim tiste stvari, ki so potrebne, potem grem spet naprej.
Špela Močnik: No, če se ustaviva še malo pri aktualnih zadevah. V zadnjih dneh je bilo slišati kritiko, ker imate svetovalno rubriko v komercialnem tisku. Bom citirala izjavo tega kolumnista, ki pravi: "To početje je uzurpacija in diskreditacija predsedniške funkcije." Kako bi komentirali takšne očitke?
dr. Janez Drnovšek: Težko, ker jih ne razumem. Že to je tako komplicirano zapisano, da bi kar težko razumel. Ne vem, govoriva najbrž o Jani. Tja so me povabili, če bi poskusil s takšno rubriko, kjer bi se pogovarjal malo z bralci in sem rekel:"Zakaj ne?" Za predsednika je prav, da komunicira z državljani in državljankami na različne načine. Da tudi oni kaj napišejo, jaz pa odgovorim. Zakaj pa ne?
Špela Močnik: Sicer je med ljudmi pa tudi na splošno v medijih zaznati veliko vaših podpornikov, pa tudi takih, ki vaših dejanj ne razumejo oziroma jim celo odkrito nasprotujejo. Se vas to sploh dotakne oziroma koliko spremljate odzive na vaše delo?
dr. Janez Drnovšek: Sploh jih ne spremljam. Sploh me ne zanimajo. To sem že opustil v vseh teh letih. Včasih so bila leta, ko sem bral, kaj je kdo napisal o meni in potem sem se včasih celo malo sekiral zaradi tega, sedaj pa sploh ne. Ne izgubljam časa za to. Če je kaj pomembnega, mi že povedo. Grem svojo pot naprej.
Špela Močnik: Pa recimo zjutraj, ko pridete v službo, preberete najprej vse dnevne časopise ali se s tem tudi nekako ne ukvarjate več?
dr. Janez Drnovšek: Že doma preletim tako v grobem dva dnevnika. V glavnem, če je kaj takšnega, kar mi je pomembno, pač tisto pogledam, drugače pa ne. Ne izgubljam časa za tisto, kar že poznam.
Špela Močnik: No, če se ustaviva še pri vaši knjigi, ki je ravno izšla pri Mladinski knjigi, me zanima, kdaj ste prvič razmišljali o tem, da bi te svoje misli objavili oziroma je bila ta pobuda vaša ali mogoče od drugih ljudi, ki so vedeli za te vaše misli.
dr. Janez Drnovšek: To je pa nastalo tako povsem spontano in nenačrtovano. Začel sem pisati konec januarja, februarja te misli na spletno stran Gibanja za pravičnost in razvoj, kjer sem za vsak dan nekaj napisal. Potem sem pa začel kar pisati, pisati naprej. Najprej sem mislil, da bo to zaloga za tja, za to objavljanje na spletni strani. Potem sem si pa na neki točki rekel:"Ja, saj iz tega lahko nastane knjiga." Potem sem to peljal v tej smeri in nastala je knjiga. Tudi knjiga je nastajala zelo spontano, po intuiciji. Misli sem zapisoval tako, kot se je nekako pojavilo sproti, ko sem to pisal. Očitno ljudje, kar radi to berejo, saj po tem, ko so me obvestili, da je sedaj prva izdaja že kar pošla in da bodo šli v ponatis.
Špela Močnik: No, sicer pišete tudi o tem, da ljudje preveč razmišljamo o preteklosti in tudi prihodnosti, premalo pa se posvečamo sedanjosti. Pa me zanima, se vam zdi, da je slovenski narod na splošno preveč obremenjen s svojo zgodovino?
dr. Janez Drnovšek: Jaz mislim, da ljudje sploh toliko ne razmišljajo o tem in se ne ukvarjajo toliko s preteklostjo. Vsaj jaz, kar poznam takole ljudi, pa saj se ne pogovarjamo o tem, kaj je bilo v drugi svetovni vojni. Tudi prej, ko nisem bil politik, saj se nismo ukvarjali s tem. S tem se bolj ukvarjajo nekateri, ki ves čas želijo delati politiko iz tega in se stalno vračajo nazaj v to obdobje in stalno izzivajo potem drugo stran in ta spet nazaj odgovori. Tako, da drug drugega vzdržujejo s to preteklostjo. Jaz pa mislim, da večino državljanov to ne zanima več. S preteklostjo se je treba spraviti, osebno vsak in pa tudi narodno. Stvari so bile takšne, kot so bile. Mi na to ne moremo vplivati. Večina nas sploh še rojenih ni bila takrat. Nesmiselno bi bilo, da bi kdo prepisoval krivdo za tisto, kar se je takrat zgodilo nekomu, ki se sploh še ni rodil. Zakaj bi se toliko s tem ukvarjali? Imamo naše današnje probleme. Imamo vprašanja, kako bomo naprej živeli. To je tisto, kar nas zanima.
Špela Močnik: Znana so vaša prizadevanja za Darfur, da bi tam nekaj premaknili, rešili zadeve. Zdaj tudi humanitarne organizacije zbirajo prispevke pri nas. Pa me zanima, no, to ste tudi že omenili v javnosti, med drugim sem prebrala tudi v knjigi, da menite, da bi najmočnejše države lahko brez večjih težav rešile različne krize, če bi za to pokazale več interesa. Pa menite, da sta zgolj interes in volja velikih držav lahko rešitev tako obširnega problema, kot je recimo lakota v Afriki ali širjenje smrtonosnega virusa, nenazadnje nenehni spori na bližnjem vzhodu. Bi lahko velike države zgolj z večjo voljo, interesom to razrešile?
dr. Janez Drnovšek: Lahko bi razrešile, če bi se, kot jaz pravim, ozavestili ljudje, ki odločajo, predvsem politiki, ampak tudi drugi. Če bi bila njihova zavest dovolj visoka. Sedaj je vse uravnano tako, tudi delovanje institucij, vseh mehanizmov, da se problemi ne rešujejo. Veliko je egoizma v mednarodnih odnosih. Izjemno veliko egoizma. Ni toliko pomoči drugim, kot bi lahko pomagali drug drugemu. Dokler bodo ti vzorci delovanja takšni, potem ne bo boljše. Zato opozarjam, da se ta neravnotežja povečujejo in da lahko tudi eksplodirajo na neki točki, če ne bomo nič storili. Pa naj gre za socialna neravnotežja ali pa za okoljska, za ohranjanje zemlje, ki jo tudi uničujemo, pa nič bistvenega ne storimo za to, da bi s tem nehali. Ampak zato pa pravim, da je stvari možno povsod spreminjati, pri nas in pa seveda drugje po svetu. S tem, da se ljudje pač začnejo zavedati, da tako ne bo šlo dolgo naprej, da bo treba začeti drugače delovati. Sredstva pa so na razpolago. Če se zavedajo, če imajo voljo, če ne bodo na vse gledali samo skozi dobiček in skozi svojo trenutno korist.
Špela Močnik: No, sedaj ste gostili tudi predstavnike darfurskih uporniških skupin, ki niso hoteli podpisati sporazuma. Pa me zanima, nekje sem zasledila, da naj bi bili v ZDA s tem nezadovoljni. Komentar je bil bolj v stilu, da so navajeni bolj oni sami reševati te zadeve. Je mogoče posredi tudi pri tem egoizem, ali so tukaj kakšni drugi interesi velikih držav, ki jih niti mogoče ne poznamo?
dr. Janez Drnovšek: Velike države so navajene, da same nekako vodijo svet, če temu tako rečemo. Kako ga urejajo, vidimo. Jaz mislim, da slabo, da je stanje v svetu slabo. Zato seveda poskušamo tudi drugi kaj narediti, da bi bilo stanje na svetu boljše. Potem se tisti, ki so doslej urejali stvari tako, kot so jih, ne, torej slabo, potem se pa že spet čutijo ogrožene, češ, kaj pa zdaj ti posegajo v to, saj to smo pa vedno mi urejali. Sploh kakšne manjše države, manjši morajo biti lepo tiho in slediti velikim. Ampak jaz se s tem ne strinjam.
Špela Močnik: Mogoče, če se ustaviva še pri naši zunanji politiki, naših medsosedskih odnosih. Nikakor ne kaže, da bi se prav kmalu začeli razumeti z našo sosedo Hrvaško. Pojavile so se vedno znova kakšna trenja z Italijo. Sicer ste tudi vi zaprosili za srečanje z novo izvoljenim predsednikom. Menite, da bi te odnose lahko dali na drugo raven? Ste mogoče kdaj razmišljali, zakaj so taka trenja s sosednjimi državami, mogoče konkretno s Hrvaško in Italijo? Ali je to povsod po svetu? Kakšne imate vi izkušnje, ali imajo ostale države s svojimi sosedami dobre odnose, ali smo mi izjema?
dr. Janez Drnovšek: Različne situacije so po svetu. Takšni problemi marsikje res dolgo trajajo, recimo nek obmejni spor, tako kot pri nas s Hrvaško; desetletja in desetletja, pa se nič ne premakne. Ampak tale naš spor s Hrvaško pa ni kaj zelo velik, ne. Lahko bi ga že rešili, ampak vedno se najdejo politiki na eni in na drugi strani, ki bi spet radi iz tega delali politiko. Če poenostavim, jim morda celo bolj ustreza, da problem ni rešen, kot pa, da bi bil rešen. Ker, če bi bil rešen, potem ne bi imeli, kaj govoriti o tem. Vedno nekomu odgovarja, da usmerja pozornost v takšna vprašanja, zato da se morda ne pogovarjamo o kakšnih drugih vprašanjih, kakšnih socialnih in drugih težavah, ki so prisotne. To je povsod po svetu prisotno. Recimo - zakaj se Srbija še ne more rešiti vprašanja Kosova? Ves čas se ukvarjajo s tem. Zaradi tega, ker je za politike še vedno bolj enostavno usmerjati pozornosti in se ukvarjati s temi vprašanji, na primer Kosovo, vprašanje preteklosti, kot pa z gospodarsko in socialno situacijo doma, ki je pa težka. In, kot ste omenili ta vprašanja med nami in Hrvati. Jaz mislim, da smo pri nas že bolj zreli. Resno smo poskušali to rešiti, ampak jaz upam, da bo tudi na hrvaški strani situacija dozorela za to.
Špela Močnik: Kako gledate kot predsednik države na dogajanje v Sloveniji? Sicer ste se že pri nekaterih aktualnih zadevah oglasili sami, recimo nazadnje pri medijskem zakonu. Pa me zanima, kako sicer spremljate trenutna dogajanja v gospodarstvu, medijskih hišah, konkretno v časniku Delo, razne odstavitve direktorjev, predsednikov uprav. Zanimivo, no, recimo, ko so se začele te prve odstavitve, mi je nek sociolog rekel, da je to čisto normalen pojav, da vsaka vlada menja, da nastavlja ljudi po svoji meri. Je to res nujen del politike, če nisi naš, si proti nam?
dr. Janez Drnovšek: Ne, to sploh in nujen del politike. Mislim, da je to slaba politika. Jaz se nikoli nisem šel takšne politike. Tudi prej ne, ko sem bil sam predsednik vlade. Nasprotno. Mislim, da je za vlado veliko bolje, če dela z ljudmi, če tako rečem, nekega širšega aspekta, ne samo tisti, ki so tvoji in ki bodo delali tako, kot jim boš namignil. Jaz mislim, da se to nikoli ne konča dobro. No, morda je to kratkoročno celo za njih dobro, ampak na srednji ali daljši rok pa slabo. To ne more biti dober način. Jaz mislim, da večina ljudi, tudi, če govorimo v medijih, da bo delovala korektno, če se jih pusti pri miru, če se jim pusti, da sami delujejo v skladu s svojo strokovno samostojnostjo, s svojim znanjem. Za vlado ali pa za koga drugega pa ni dobro, da se preveč ukvarja s takšnimi stvarmi. Bolje bi bilo, če bi se z drugimi vprašanji.
Špela Močnik: No, sami ste bili desetletje na mestu, ki ga sedaj zaseda novi predsednik vlade Janez Janša. Me zanima, ali kdaj razmišljate o tem, ali je vlada na pravi poti. Se sploh s tem toliko ukvarjate, miselno, mogoče ali menite, da smo skrenili s poti?
dr. Janez Drnovšek: Pa jaz vlado takrat opozorim, ko vidim, da v kakšni stvari, po moji oceni, ne gre v pravi smeri. Takrat običajno napišem kakšno javno pismo ali jim pa to povem na drug način. Kakšno stvar delajo boljše, kakšno stvar pa ne. Pač, tako delujem, da od primera do primera reagiram, povem svoje mnenje. Ne ukvarjam se pa s tem, da bi bil na sploh za vlado ali pa proti vladi. Ampak čisto odvisno od tega, kaj naredijo v konkretni situaciji.
Špela Močnik: Konkretno - za medije ste recimo napisali tudi, da dostikrat dela ne opravijo dobro, da se mogoče ne zavedamo kakšno odgovornost imamo oziroma kako lahko vplivamo s posredovanjem določenih informacij. Kako vi mogoče bolj natančno vidite vlogo novinarjev oziroma se vam zdi, da je v Sloveniji še vedno preveč zunanjih vplivov na novinarje?
dr. Janez Drnovšek: Jaz predvsem mislim, da bi novinarji morali biti čimbolj samostojni. Včasih nanje vpliva ali poskušata vplivati politika ali kapital, torej lastniki medijev, ali pa tisti, ki so za njimi. To seveda ni prav in mislim, da bi se morali novinarji temu sami upreti. Po drugi strani bi pa tudi novinarji morali čim bolj opozarjati na različne vsebinske nepravilnosti, jaz pravim dvigovati zavest ljudi o posameznih vprašanjih. Če pogledam naše medije, vidim, da obravnavajo politiko tako, kot da je to nek teater. In se ukvarjajo predvsem s kadrovskimi vprašanji in ugibanji, ne pa toliko z nekim iskanjem res pravih poti, pa morda bolj z nekim vsebinskim odnosom. Tako strašansko pomembno se jim zdi, ali bo ta človek tukaj ali bo ta tam, a bo ta tega zamenjal, ali bo ta stranka potem to naredila ali bo ono. Skratka, kot da je vse to nek teater, ne pa, da je za tem v bistvu vse naše življenje odvisno, kako ta politika deluje, kakšne zakone sprejema, kakšne predpise, kakšne ukrepe. Mislim, da mediji lahko veliko naredijo za dvigovanje zavesti, za usmerjanje pozornosti v prava vprašanja tam, kjer moramo kakšno stvar urediti v naših medsebojnih odnosih.
Špela Močnik: No, ne moreva mogoče ob tem tudi mimo teme, ki ji mediji zelo veliko pozornosti posvečajo v zadnjem času. To so operacijske mize in v ta dogajanja ste se vključili tudi vi. Pa me zanima, kje vidite konec oziroma rešitev trenutne kalvarije oziroma stanju. Kakšno je sploh upanje za naše zdravstvo na tem področju in mogoče podvprašanje, če sami še zaupate in verjamete uradni medicini ali bi se raje prepustili alternativni medicini?
dr. Janez Drnovšek: Ja, jaz upam, da bodo te operacijske mize le razrešili. To so sedaj že neke igre brez meja. Tako dolgo to traja in ne morejo nabaviti nekih miz, ki jih tam nujno rabijo, recimo na Onkološkem inštitutu. Državljan to res že težko razume, kako, da to ni mogoče in ima popolnoma prav. Zato sem se tudi sam vključil, kritično oglasil in opozoril na te zadeve. Očitno so v ozadju številni interesi, tudi takšni, ki ne bi smeli biti, da pozabljajo na interes bolnikov. Nihče tega nima v vidu. Nihče tam, ki se s tem ukvarja, v teh institucijah. To se mi zdi zelo žalostno, in zato se mi zdi prav, da usmerjamo pozornost. Jaz mislim, da v tem primeru mediji kar dobro delujejo, da opozarjajo na ta vprašanja in nekako se vzdržuje pritisk na vse akterje, da ne morejo kakšne stvari narediti tako pod mizo ali pod preprogo ali na kakšen netransparenten način. Morda bo dal ta javni pritisk, ki smo ga ustvarili, rezultate zato, da se tam neke stvari le razčistijo in počistijo in da bo zdravstvo delovalo tako, kot je treba. Če ste pa vprašali, kaj jaz mislim o uradni medicini, ja, seveda jo potrebujemo, za marsikaj je koristna. Ampak jaz sam, če govorimo o mojem primeru, je trenutno ne potrebujem in upam tudi, da je ne bom nikoli več potreboval. Ampak tudi alternativne medicine ne potrebujem. Skratka, živim sam po zelo, lahko bi temu rekel, zdravih principih. Poslušam svojo intuicijo in se odlično počutim.
Špela Močnik: Mogoče za konec še o Gibanju za pravičnost. Marsikdo se je spraševal, kaj vse naj bi iz tega gibanja nastalo oziroma kakšni so vaši pravi nameni za naprej. Vi ste sicer načeloma že zavrnili, da bi bila to neka politična opcija. Pa me vseeno zanima, ali ste sploh že razmišljali, kaj o prihodnjem letu, o naslednjih volitvah za predsednika države?
dr. Janez Drnovšek: Gibanje za pravičnost in razvoj predvsem usmerja pozornost na nekatera področja, ki se zdijo pomembna za vse ljudi. To je od zdrave prehrane, varovanja okolja, v katerem živimo, pomoči ljudem, ki so v stiski, tudi boljša skrb za živali, za bolj pravična socialna razmerja. Skratka, gre za vrsto vprašanj, ki najbolj zadevajo ljudi. Zato skušamo nekaj več dodati k temu, kar sicer uradna politika, stranke, institucije že delajo. Morda izvajati tudi nek dodaten pritisk na njih, da se vključijo in da skupaj nekaj naredimo. Veliko ljudi se je čutilo kar odrinjenih od vsega tega in niso videli možnosti, da bi lahko vplivali. Mi pa skušamo čim več takih ljudi pritegniti v to gibanje. Kako bo naprej, je težko reči, ne vem. V bistvu je to gibanje nekaj novega, ni nekega vzorca, ki bi ga lahko posnemal. Skušali bomo torej vplivati na stvari, če se bo dalo, torej, na tak način, kot sem rekel. Ne izključujem pa, ker bodo letos konec leta lokalne volitve, da bi v nekaterih občinah nastopila lista, ki bo želela imeti podporo ali, ki jo bo pač podprlo Gibanje za pravičnost in razvoj. Če bodo cilji v skladu s cilji Gibanja, potem ja, zakaj ne.
Špela Močnik: Kaj pa v svoji prihodnosti, ste že z mislimi pri naslednjem letu ali vam je to še predaleč?
dr. Janez Drnovšek: Res mi je predaleč. Če ste prebrali mojo knjigo, ste namreč videli, da priporočam, da se ne ukvarjamo preveč s prihodnostjo, ne s preteklostjo, ampak, da se ukvarjamo predvsem s sedanjostjo. S prihodnostjo se ukvarjam takrat, ko je to potrebno. Ko pride čas za to, da neko odločitev sprejmeš. Da bi pa prej razmišljal, ali bom to ali bom to, škoda časa, škoda energije. Boljše, da ga porabim za sedanjost kot za tako razmišljanje.
Špela Močnik: No, pa če zaključiva malo bolj vsakdanje, sem prepričana, da marsikoga zanima. Kaj pa sicer pritegne pozornost našega predsednika države poleg teh delovnih obveznosti, ki jih imate? Kaj je takega, kar resnično pritegne vašo pozornost?
dr. Janez Drnovšek: Oh marsikaj, saj tega je veliko. Navsezadnje zelo veliko tega, kar počnem. Zelo veliko dogodkov imam v Sloveniji, tudi mednarodnih. Če pogledate kaj sem že vse letos počel v teh parih mesecih - napisal knjigo, ustanovil Gibanje za pravičnost in razvoj, se udeležil cele vrste mednarodnih dogodkov in domačih, pa doma še pospravljam, pa čistim, pa skrbim za Brodija, pa kuham za oba, če tako rečem - potem se dan kar nekako sestavi, ne. Pozornost mi pa vmes pritegne karkoli.
Špela Močnik: No, ko ste omenili tudi Brodija. V knjigi ste zapisali, kako se pasji prijatelji veselijo vsake naše malenkosti in pozornosti, pa me zanima, ali imate dovolj časa za svojega Brodija oziroma tak velik pes verjetno zahteva tudi kar nekaj časa?
dr. Janez Drnovšek: Ja, na srečo je tak velik zaspanec. Posvetim se mu zlasti zjutraj. Jutra prebijeva skupaj, zgodaj vstajava, tako da se to da in jutra so zelo lepa. In pa večere, vmes čez dan sem pa običajno jaz v akciji, torej imam kakšne aktivnosti, takrat pa Brodi spi.
Špela Močnik: Se pravi se ne obremenjuje preveč s tem, da je njegov gospodar hudo zaposlen.
dr. Janez Drnovšek: Pa mislim, da si najbrž misli svoje, ampak mislim, da njemu ni nič hudega.
Špela Močnik: No, mogoče za konec res samo še to, potem pa res zaključiva. Ste dobili pri svojih prizadevanjih, tudi pri Gibanju pa pri Darfurju, odzive kakšnih znanih Slovencev, ki so vas mogoče presenetili, ki jih mogoče niste ravno pričakovali?
dr. Janez Drnovšek: Podpirajo me številni ljudje. Strašno veliko pisem dobivam. Tudi kakšen znani Slovenec. Ampak vse, kar počnem, pravzaprav ni namenjeno toliko znanim ljudem ali zlasti politikom, ker velikokrat me potem novinarji sprašujejo, kaj pa bodo politiki rekli, ali so rekli. To me ne zanima tako zelo veliko. Res je, da želim vplivati na politiko, da bi delovala v teh smereh. Važno je, da so ljudje za.
Špela Močnik: Najlepša hvala za obisk v našem studiu in želim vam res veliko uspeha pri vašem nadaljnjem delu in prizadevanjih.
dr. Janez Drnovšek: Hvala.