Odgovor Urada predsednika republike v zvezi z izjavo Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije z dne, 20. oktobra 2005
Ljubljana, 10/26/2005 | sporočilo za javnost, pojasnilo in popravek
V Uradu predsednika republike menimo, da so bile posamezne navedbe Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije
iztrgane iz konteksta, napačno razumljene in ustvarjajo napačen vtis, da se predsednik republike ne zavzema za razvoj slovenskega podeželja in slovenskega kmetijstva. Resnica je prav obratna, za kar pa bi bilo potrebno natančno spremljati celotno razpravo. Predsednik republike se jasno zavzema za razvoj slovenskega podeželja, za razvoj slovenskega kmetijstva, za vzpodbujanje t.i. bioproizvodnje, ekološko vzdržne kmetijske proizvodnje, za spodbujanje tudi nekmetijskih dejavnosti, malih podjetij na kmetijskih območjih, ki so demografsko ogrožena. Predsednik republike je tudi pojasnil, da ne pričakuje, da bo možno skupno evropsko kmetijsko politiko preobrniti čez noč, da pa o potrebi po nadaljnjih reformah kmetijstva, da bi se ohranila njihova multifunkcionalnost kmetij (poleg razvoja podeželja tudi proizvodnja zdrave in varne hrane, varovanje okolja, poseljenost), trenutno poteka obsežna razprava tako v okviru EU kot v okviru WTO. O potrebi po nadaljnjih reformi kmetijstva v EU je pretekli teden evropskim kmetijskim združenjem govoril tudi Pascal Lamy, generalni direktor WTO, ki trenutno usklajuje pogajanja o kmetijstvu v WTO.
Kot je pokazala vrsta različnih študij in analiz evropske skupne kmetijske politike (SKP) v preteklih mesecih in letih, SKP ne daje takšnih rezultatov, da bi omogočala razvoj podeželja, majhnih kmetij in ne stimulira zadostno organske proizvodnje, hkrati pa povečuje razlike med bogatimi in revnimi regijami EU. Mladih po EU kmetovanje in tudi ostajanje na podeželju ne pritegne, čeprav dajejo v EU velika sredstva v SKP. Analiza regionalne porazdelitve sredstev SKP (analiza prof. Shucksmitha) pa je pokazala naslednje: da tudi po zadnji reformi SKP bogate regije v Nemčiji, Veliki Britaniji, Franciji in na Nizozemskem dobijo precej več sredstev iz naslova SKP kot revnejše regije v vzhodni in južni Evropi. SKP tudi po reformi l. 2003 povečuje neenakost med bogatimi in revnimi regijami v EU, namesto da bi jo zmanjševala. Anomalij v SKP je še veliko. Na primer: trenutno se SKP subvencionira iz dveh stebrov, Steber 1 in Steber 2. Prvi Steber je po reformi vreden 90 milijard eurov, ki gredo v obliki neposrednih plačil kmetom in za plačilo "vzdrževanja tržnih cen" - zaradi česar potrošniki plačujejo višje cene za kmetijske proizvode. To pa nesorazmerno favorizira najbolj uspešne, "jedrne" evropske regije z velikimi kmetijami, ki pridelujejo pšenico, mleko in govedino, namesto revnih, perifernih regij z majhnimi kmetijami in proizvodi. Smisel SKP bi moral biti ravno v tem, da bi podpiral in omogočal razvoj kmetov in majhnih kmetij na področjih, kjer so pogoji kmetovanja težji.
Še bolj presenetljivo je dejstvo, da novi in bistveno manjši ukrepi iz Stebra 2 SKP, vrednega 4,6 milijard eurov letno, ki zagotavlja podporo za ekološko kmetovanje na manj ugodnih predelih (less favoured areas), kot so hribi in gore, prav tako gredo v največji meri najbolj bogatim državam EU. To pa zato, ker tudi nove ukrepe najbolje uporabljajo najbogatejše države severozahodne Evrope, ki so tudi najbolj sposobne izkoriščati sprejeto regulativo.
Zato bi kazalo denar postopoma, toda hitreje redistribuirati iz Stebra 1 v Steber 2. To bi vodilo v zmanjševanje neposrednih subvencij kmetom, sčasoma zmanjšalo tržno zaščito in povečalo denar za okolju prijazno kmetovanje in na splošno za ukrepe za razvoj podeželja. Spremeniti bi bilo treba kriterije v Stebru 2, tako da bi revnejše države pridobile večji delež denarja za razvoj svojih ruralnih ekonomij.
Tudi zato bi morali v okviru SKP razmišljati o povečanju sredstev v Stebru 2, ki je namenjen ekološkemu kmetovanju na manj ugodnih področjih. Zato v Uradu predsednika republike menimo, da predsednik republike in SKGZ v resnici zasledujeta enak cilj, to pa je zagotoviti kvaliteten razvoj podeželja in kmetijstva v smeri vedno več organske proizvodnje in v smeri vzdržnega kmetovanja. Prav v tej smeri bi morala iti tudi naslednja reforma SKP. Predsednik republike se prav tako zavzema za poenostavitev uradniških postopkov pridobivanja sredstev in poenostavitev obrazcev, ki po nepotrebnem otežujejo že tako dovolj težke pogoje kmetovanja v Sloveniji. Tudi o tem bi morali spregovoriti v okviru razmišljanj o reformi SKP.
V razpravi o financiranju direktnih plačil obstaja bistvena razlika med starimi in novimi članicami, kar se v razpravi o reformi SKP rado pozablja. Namreč, Slovenija ima tako kot vse nove članice sicer pravico do 100% neposrednih plačil kmetom, vendar s to razliko, da večji del financira iz svojega proračuna, medtem ko stare in bogate države članice pridobivajo 100% neposrednih plačil iz bruseljskega proračuna. Konkretno, v letu 2005 slovenski proračun pokriva 65% neposrednih plačil, bruseljski proračun pa preostalih 35%. Lestvica se bo postopoma spreminjala, tako da bo leta 2011 bruseljski proračun pokril 80% neposrednih plačil, slovenski pa 20%. Zakaj ne bi že danes stare in bogate članice EU same iz svojih proračunov pokrile del neposrednih plačil, npr. 25%, če morajo vse nove članice financirati več kot polovico neposrednih plačil iz svojih proračunov?
Vendar se anomalije SKP, za katere ne obstajajo ne ekonomski, ne socialni, ne razvojni argumenti, na tej točki razprave še zdaleč ne končajo. Analiza neposrednih prejemnikov SKP (analiza prof. Richarda Baldwina) je pokazala naslednje: da je SKP v resnici ustvarjena za kanaliziranje denarja elitnim pridelovalcem in premožnim posestnikom, kar dokazujejo nekatera naslednja dejstva:
- 10 največjih francoskih kmetij dobi, v povprečju, 400.000 eurov vsak. Teh 10 kmetij je v posesti premožnih posestnikov;
- kmetje najmanjšega razreda dobijo po 500 eurov. Večina teh kmetov se s težavo preživlja;
- četrtina vseh sredstev SKP gre 5 odstotkom francoskih kmetov; gre za največje in najbogatejše francoske kmete;
- dve petini francoskih kmetov, to so najmanjši kmetje, dobi skupaj le 5% sredstev SKP.
Podobni podatki počasi prihajajo v ospredje tudi v drugih bogatih članicah EU. Gre za podatke, analize in študije, ki zelo počasi in s težavo prodirajo v evropske javnosti. Tako so se na Nizozemskem med prvimi šele nedavno odločili, da bodo začeli transparentno objavljati vse podatke o tem, kam sredstva iz SKP sploh gredo. Podobne podatke, kot zgoraj navedeno, vse bolj javno in transparentno ugotavljajo tudi v drugih državah od Anglije do Nemčije in drugih bogatih članic EU.
Ne da bi se spuščali v probleme drugih bogatih držav Zahodnega sveta, predsednik republike meni, da bi morale najbogatejše in najbolj razvite države sveta skupno zagotoviti bolj pravično in bolj pošteno svetovno kmetijsko ureditev. Kazanje s prstom drug na drugega, kdo od bogatih bolje, močneje ali "pametneje" ščiti svoje pred obubožanim tretjim svetom, ne vodi nikamor drugam, kot v še večja globalna neravnotežja. Verjamemo, da bi uspešna in transparentna pogajanja v okviru WTO v primeru uravnoteženega kompromisa omogočila perspektivo vsem. Kot opozarja Pascal Lamy, v državah v razvoju živi preko 70% prebivalstva na podeželju. Predsednik republike je v svojih nastopih že večkrat izrazil pričakovanje, da bodo vse države OECD v pogajanjih v WTO pokazale resnično pripravljenost za dosego uravnoteženega in pravičnega dogovora, ki mora vsebovati tudi nižanje previsokih subvencij in uvoznih carin. Pri tem tudi ne smemo spregledati dejstva, da je EU pred WTO že izgubila tožbe v zvezi z nedovoljenimi subvencijami.
Izzivi pred evropskim kmetijstvom in podeželjem bodo v vsakem primeru in ne glede na nadaljnje reforme veliki. Enako velja tudi za Slovenijo. Šele, če razumemo vse zgoraj našteto, razumemo, zakaj je potrebno odkrito in poglobljeno razmišljati o problemih, izzivih in perspektivah podeželja. Nekateri strokovnjaki menijo, da bi bila SKP upravičena samo v primeru okoljskega in zdravstvenega varstva in poudarjajo multifunkcionalnost kmetij, na podlagi tega pa bi SKP vzpodbujala pozitivne učinke kmetovanja (absorbcija SO2, oblikovanje podeželja, zaščita pred orkani) ter zmanjševal negativne (onesnaževanje), za kar se danes v okviru SKP namenjajo zgolj drobtinice. Možni so seveda še drugi predlogi in razmišljanja. Pomembno pa je, da o njih razmišljamo že danes, preden se bodo določene politike "zacementirale" skupaj s svojimi očitnimi pomanjkljivostmi in anomalijami ponovno za dolga leta, pa bomo šele naknadno ugotovili, da te politike v resnici delujejo proti nam.
Če je torej vodilo, da naj bo zaščita slovenskega kmetijstva in podeželja prioriteta, bi lahko skupno izoblikovali še bolj ambiciozno vodilo: razvoj slovenskega kmetijstva in podeželja naj bo prioriteta. Vprašanje je, če so trenutne evropske in naše usmeritve tiste, ki resnično odgovarjajo potrebam razvoja slovenskega podeželja in slovenskega kmetijstva. O tem pa velja razpravljati še naprej odkrito, transparentno in poglobljeno, da ne bomo ponavljali napak nekaterih drugih držav in da bomo lahko resnično omogočilo uspešen razvoj slovenskega kmetijstva in podeželja.