Pogovor za Štajerski val
Ljubljana, 03/21/2007 | intervju
Predsednik republike dr. Janez Drnovšek se je za Štajerski val pogovarjal z novinarko Barbaro Furman.
Posnetek intervjuja lahko poslušate, če kliknete na priponko.
Objava: 21. marec 2007 ob 14.30
Novinar: Mesec je naokoli in na Štajerskem valu je znova čas za Boljši svet, oddajo, ki jo pripravljamo v sodelovanju s predsednikom države dr. Janezom Drnovškom. Tokrat o tem, zakaj je kritičen do aktualne oblasti, o socialnih razmerah v državi, o porastu rakavih obolenj, pa tudi o predsednikovih zunanjepolitičnih prizadevanjih in o prečiščevanju članstva v Gibanju za pravičnost in razvoj. s predsednikom države se je tudi tokrat pogovarjala Barbara Furman.
Barbara Furman: Znova dobrodošli na valovih Štajerskega vala, gospod predsednik. Rada bi posnela nov sveženj vaših razmišljanj, ki naj bi nekako pomagala osmisliti življenja naših poslušalcev. Mnogi vas radi poslušajo, berejo. No, po nedavnih dogodkih sodeč pa se porajajo dvomi, da vas nekateri pa morda želijo celo utišati. Policija meni, da kraji dveh računalnikov osebama, ki sta povezani z vami, sicer nista politično motivirani. Vi pa ste menda še vedno prepričani, da ne gre za naključji. Še vedno tako mislite?
dr. Janez Drnovšek: No, ko ste me že ravno to vprašali. V zadnjem času je bilo nekaj takih naključij, tako da se zdi, da niso naključja in tako pač je na tem svetu. Vedno se soočamo tudi z negativnostmi, ampak z negativnostmi se moramo soočati s pozitivno energijo, na pozitivni način. Običajno poskušajo s takšnimi načini ljudi prestrašiti, jih spraviti iz tira, znervirati, ampak ravno to ne sme uspeti. Če pogledava, kaj smo se že kdaj prej pogovarjali, ravno v tem je stvar, da človeka ne sme nič spraviti s tira. Če te kaj zbega, če si jezen, če se česa bojiš, je to že slabo. Takrat človek tudi sam začne ustvarjati negativno energijo, tako da mislim, da sem s temi stvarmi že zdavnaj opravil in to mi niti slučajno ne pride do živega. Kljub vsemu, da se srečujem v zadnjem času s kar številnimi negativnostmi, nanje ne želim odgovarjati na enak način, se spustiti tudi na bolj primitiven nivo, ampak enostavno nadaljujem naprej s svojim delom in s svojimi sporočili, ki pa so pozitivna.
Furman: Najhujše je, če začnejo novi oblastniki z državo delati kot svinja z mehom", ste pred dnevi zapisali na spletni strani Gibanja za pravičnost in razvoj. Zatrjujete, da bi morala biti država prijazna vsem, ne pa samo nekaterim, tistim, ki so na oblasti in njihovim prijateljem – vi jim pravite petolizniki. Gre nedvomno za resna opozorila predsednika države kot osrednje moralne avtoritete, pa bi vas ob tem vprašala, ali je res, da prejemate anonimne grožnje?
dr. Janez Drnovšek: V zadnjem času so bili moji neposredni sodelavci ali pa ljudje, ki so mi na nek način blizu, tarča raznim takšnim poskusom. Ampak kot sem že dejal, so ti poskusi neuspešni, ne vnašajo nemira, ne uspejo vnašati strahu. In to je tisto, kar priporočam tudi v tistem pisanju - ki ste ga prej navedli - na spletni strani Gibanja za pravičnost in razvoj vsem ljudem v državni upravi, kjer se marsikdo v zadnjem času sooča z različnimi pritiski, da se ne smejo pustiti spraviti s tira. Ne smejo se prestrašiti, ampak morajo opravljati svoje delo naprej in biti tudi državljansko pogumni. Pokazati morajo na nepravilnosti, če se dogajajo, ker če jih sprejmemo, potem jim bomo dali neko domovinsko pravico pri nas, v naši državi in se jih bomo težko znebili. Mislim, da tega ne smemo dopustiti. To pa velja seveda tudi za medije. Mediji morajo biti samostojni, neodvisni in pokazati na takšne stvari, kadar se dogajajo. V zadnjem času je bilo večkrat slišati od samih novinarjev, da so pod pritiski in mislim, da se morajo takšnim pritiskom upreti, ne dopustiti, da se to nadaljuje. Če se uprejo, potem se bo to končalo. Če ne, pa se bo nadaljevalo in bo vedno slabše.
Furman: Še morda beseda, dve o Gibanju za pravičnost in razvoj. Na spletni strani ste med drugim pisali tudi to, da se menda članstvo prečiščuje. Ostajajo tisti, ki so pravilno razumeli njegov namen. Do kakšnih nesporazumov je pravzaprav prihajalo?
dr. Janez Drnovšek: Na začetku je bilo precej takšnih nesporazumov in vprašanj, kakšen je namen gibanja, ali je to politična organizacija, ali gre tukaj za neko novo politično opcijo ali alternativo, tako da marsikdo je tudi kaj takšnega iskal v tem gibanju, čeprav sem sam večkrat rekel, da to ni to. Mislim, da se je to v enem letu dokaj jasno izkristaliziralo. V Gibanju za pravičnost in razvoj so sedaj aktivni tisti, ki res želijo nekaj narediti, nekje pomagati. Ukvarjajo se ali z ekologijo, ali recimo s pomočjo starejšim, živalim ali z iskanjem različnih, morda tudi bolj pravičnih socialnih rešitev v naši družbi. To pa ni politika, to ni neposredno politično delovanje. Ostajajo tisti, ki bi res radi nekaj naredili na tak način, s takšnim prostovoljnim delom. Ker je vse, kar je v Gibanju, prostovoljno. Zaposlenega ni niti enega profesionalca. Skratka, vse kar se dogaja, delamo tako poleg drugega svojega dela in ustvaril se je krog ljudi, ki je zelo zagnan. Nekaj je mladih - kar je zelo pozitivno - ki želijo delati takšne stvari in to se mi zdi prav in bo šlo v tej smeri naprej. Tisti, ki pa želijo bolj neposredno delovati, se seveda lahko vključijo v kakšno politično stranko in delujejo tam. Ampak Gibanje za pravičnost in razvoj želi vplivati pozitivno na politiko z idejami, z usmerjanjem pozornosti na prava vprašanja, ne želi pa neposredno politično nastopati.
Furman: Gospod predsednik, dovolite, da vam zastavim nekoliko bolj osebno vprašanje. Zanima me, ali vam sodelavci, prijatelji, kdorkoli že kdaj povedo, ali da čutijo to vaše žarčenje, neke take pozitivne, prijetne, pomirjujoče energije? Lahko vlečemo kakšne povezave med nivojem zavesti, ozaveščenosti posameznika in pretočnostjo te energije? Se pravi, da so ljudje, ki so dosegli neko višjo stopnjo zavedanja zaradi tega, ker je pretočnost energije pri njih večja, zato bolj zdravi, bolj intuitivni, ustvarjalni in nasprotno - tisti, ki so še na nižji stopnji, so morda bolj črnogledi, tudi bolni. Skratka, je to kaj povezano?
dr. Janez Drnovšek: Vsekakor obstaja precej neposredna povezava. Človek, ki je dvignil svoje zavedanje, ustvarja pozitivno energijo, ustvarja dobro. Dela dobre stvari, misli dobro in ravno to ga razlikuje od tistega, ki pač ni dvignil zavedanja prek nivoja svoje sebičnosti. Ljudje, ki mislijo samo sami nase, samo na to, kaj je za njih dobro in se potem ves čas ukvarjajo ali z denarjem ali s kariero, pa se tako ali drugače prerivajo, potem velikokrat ustvarjajo negativno energijo, negativne emocije in to tudi žarčijo v okolje. Tudi njim samim to ostaja, te negativnosti se nabirajo tudi v njih. Po drugi strani pa tisti, ki so nekako uspeli iti prek samega sebe, svoje sebičnosti in vidijo druge ljudi, ki so v stiski, ali živali ali naravo, pa želijo pomagati, čutijo z vsem tem, s tem že pravzaprav ustvarjajo, žarčijo tudi neko pozitivno energijo. S tem, ko ustvarjajo dobro, ko so dobri, ko želijo delati dobre stvari, se to potem velikokrat tudi na njih občuti. Prav začuti se ta pozitivna energija.
Furman: Nabirate kaj regrat v teh dneh?
dr. Janez Drnovšek: Malo je še prezgodaj. Stanujem malo višje, tako da se bo regrat začel v kratkem, takšen, pravi. Drugače pa sem ga lani kar nabiral in ga rad jem.
Furman: Na Štajerskem se že pridno pasemo takole po travnikih. Sicer pa sem vas tole o regratu vprašala zato, ker želim, da preideva na okoljska oz. ekološka vprašanja. Takole na splošno me zanima, glede na to, da sta zdaj na primer tako Evropska unija na eni strani, ki je napovedala povečan delež obnovljivih virov energije, po drugi strani, če spremljamo Bushevo turnejo po latinski Ameriki, ki si med drugim tudi išče zaveznike oz. države, ki bi sodelovale pri raziskovanju biogoriv. Se vam zdi, da se je potemtakem nivo zavedanja pri teh osrednjih osebnostih, ki nam krojijo svetovno politiko, vendarle kaj premaknil? Lahko upravičeno upamo?
dr. Janez Drnovšek: Nekaj se v tej pozitivni smeri kljub vsemu dogaja. Mislim, da se zavedanje dviguje, predvsem zavedanje o pomembnosti klimatskih sprememb, in da je potem treba nekaj storiti. Da počasi prodira tudi v politiko in da moramo na te korake, ki ste jih omenili, kljub vsemu vsaj delno gledati pozitivno. Tudi sedanja prizadevanja predsednika Busha za to, da na primer povečajo uporabo etanola kot goriva in nadomeščajo klasični bencin, so pozitivna in da želijo pri tem tudi čim bolj sodelovati z Južno Ameriko. Kljub vsemu tudi v ZDA, ki niso želele sprejeti Kjotskega protokola, kaže, da se nekatere stvari le dogajajo, čeprav se marsikdo temu še upira. Mislim, da je imel precejšen vpliv prejšnji podpredsednik Al Gore s svojo knjigo, filmom in nastopi, čeprav vidimo, kako ga poskušajo diskreditirati. Kako tisti, ki ne želijo spreminjati stvari, ki iz sedanje situacije vlečejo neke profite, počnejo vse, da bi diskreditirali tiste, ki želijo dvigniti zavest in doseči neke spremembe. To se ne dogaja samo pri nas. To se dogaja povsod po svetu.
Furman: Ostaniva še malce pri energiji – jedrski. Pred dnevi ste se na Dunaju sestali s predsednikom mednarodne Agencije za jedrsko energijo El Baradejem. Zavzeli ste se za obnovitev dialoga o iranskem jedrskem vprašanju. Včeraj ste se menda na to temo pogovarjali tudi z iranskim zunanjim ministrom. Pozvali ste, gospod predsednik, k iskanju diplomatske rešitve, tako znotraj OZN, kot tudi izven nje. Predvsem zaupanje in dialog naj bi torej odigrala pomembno vlogo. Zanima me, ali bo priložnost, da boste takšna stališča posredovali tudi ob skorajšnjem obisku ZDA? Bo to verjetno tudi ena od tem? S kom se boste tam pravzaprav srečali?
dr. Janez Drnovšek: Ja, res je, da sem se v zadnjem času začel ukvarjati z iransko jedrsko krizo. Zato ker je v tem trenutku to najbrž največja grožnja miru, tudi največja prihodnja potencialna kriza. Če bo prišlo do vojaške konfrontacije, potem bo kriza zelo huda, ne bo imela samo vpliva na bližnji in srednji Vzhod, ampak najbrž kar širše po svetu. Zato se mi zdi zelo pomembno, da se najde mirna rešitev tega spora, problema. Zato sem se tudi sam vključil v to; pisal sem iranskemu predsedniku in duhovnemu vodji, srečal sem se z gospodom El Baradejem na Dunaju in z njim govoril o možnih rešitvah tega vprašanja. Zato je včeraj prišel sem tudi iranski zunanji minister, kjer smo nadaljevali te pogovore. Tudi v ZDA mislim imeti razgovore v tej smeri, tako z generalnim sekretarjem OZN, po vsej verjetnosti pa še s kom drugim. Mislim, da moramo narediti vse, kar je možno, da zaustavimo to krizo in preprečimo vojni spopad.
Furman: Sklop vprašanj z mednarodnega prizorišča pa zaključiva v Haagu. Rada bi namreč slišala tudi vaše mnenje o nedavni razsodbi haaškega sodišča, da Srbija ni odgovorna za genocid v Srebrenici, vendar pa tudi ni storila vsega, kar bi lahko, da bi pokol preprečila. Se strinjate z oceno nekaterih, da je pravo tokrat pokleknilo pred politiko?
dr. Janez Drnovšek: Ja, najbrž res. Predvsem je takšna sodba prišla z zamudo, potem ko se je spomin o tem, kaj in kako se je takrat dogajalo, pravzaprav že nekoliko zabrisal. Res pa je vprašanje, koliko se da s pravnimi sredstvi in sodbami pravično ali dejansko razsoditi, kaj se je takrat dogajalo. Najbrž res težko, tako da moramo tudi to imeti v vidu in po vsej verjetnosti so pri razsodbi kljub vsemu upoštevali ne samo takratna dogajanja, ampak tudi sedanjost in pa verjetno vpliv takšne sodbe tudi na neposredno prihodnost vseh prizadetih ali pa obeh prizadetih držav. Tako da najbrž gre za nek tak salomonski kompromis.
Furman: V svojih nastopih nas torej opogumljate, da gremo naprej, v bolj pravičen in uravnotežen svet. Poudarjate, da ne z revolucijo, ampak z zavedanjem. Državljani, pogosto slišim, pravijo, da doslej niso bili vajeni predsednika, ki bi govoril tako konkretno, zelo jasno. Ampak po drugi strani je pa presenetljivo, da vas ljudje slišimo zelo različno. Pa bi zdaj v nadaljevanju dala dva konkretna primera, ki sem ju sama doživela takole, na ulici, potem ko na primer objavimo radijski pogovor z vami. Nek moški srednjih let mi je rekel, češ, predsedniku je lahko, materialno je preskrbljen, poudarek je na materialno, imam mizerno plačo, žena je brezposelna, ne vem, ali bomo lahko dali hčerko študirati; skratka, kako naj cenim državnike oz. politike in državo, ki mi ne omogoča dostojnega življenja? Vas presenečajo takšni odzivi ljudi?
dr. Janez Drnovšek: Ne, saj so precej pogosti in na nek način tudi pričakovani, normalni. Ljudje so velikokrat v težkih materialnih situacijah in jih zanima predvsem njihova rešitev. Od države pričakujejo, da jim pri tem pač pomaga. Takšno pričakovanje je razumljivo in upravičeno in država mora res narediti vse za to, da bi bilo takšnih situacij čim manj in da bi imeli tudi čim več neke socialne pravičnosti. To ne gre vedno tako hitro in dejansko še nobena država v svetu ni uspela tega razrešiti tako, da bi državljani rekli, no, zdaj smo pa zadovoljni vsi ali pa celo velika večina državljanov. So bolj ali manj uspešne, si bolj ali manj uspešno prizadevajo. Tudi Slovenija seveda. Kolikor poznam stvari, vem, da smo kljub vsemu še bolj uspešni kot marsikje drugje. Ampak seveda bodo tisti, ki so v stiski, na to gledali drugače, ker jim je še vedno težko. Moja funkcija zdaj ni takšna, da bi lahko konkretno reševal probleme, ker že nekaj let nisem več v vladi in funkcija predsednika, dokler pač še govorim iz te funkcije predsednika, je pri nas drugačna, torej ni operativna. Na nek način je vloga predsednika v vsem tem bolj moralna in zato skušam pomagati tudi na drug način. Opozarjam tudi na to, da materialno ni vse, kar šteje v tem življenju in da to velja za vsakogar. Imamo veliko ljudi, ki so materialno zelo preskrbljeni, ampak so nesrečni, nikoli zadovoljni, ves čas v nekih stiskah, depresijah in tako naprej. Skratka, materialno ne rešuje življenjskih vprašanj in poskušam pomagati pri tem, da rešimo tudi ta duhovni del našega življenja, ki je po moji oceni še pomembnejši od materialnega, in da tudi potem drugače gledamo na nekatera vprašanja in probleme. Potem se nam včasih tudi materialne rešitve čisto drugače in bolj pozitivno sestavijo, če se nekoliko spremenimo in drugačne postavimo.
Furman: Ampak da ljudje to zmorejo slišati, verjetno mora verjetno to dozoreti v njih? Na silo se verjetno to ne da?
dr. Janez Drnovšek: Seveda morajo stvari dozoreti in vsi ljudje niso v enaki situaciji, so v različnih razpoloženjih, fazah dojemanja ali pa odprtosti za nekatere stvari. Tudi moja izkušnja je, da na silo ali pa s prepričevanjem nima smisla, tega nikoli ne počnem. Neko resnico ali pa bolj duhovni pristop k stvari, ki človeku lahko pomaga, da lažje živi, bo nekdo sprejel. Tisti, ki je bolj odprt in ki je že sam na nek način začel razmišljati o takih zadevah, pa bo potem v tem našel neko oporo in bo šel lažje naprej. Tisti, ki so povsem ujeti samo v materialne vzorce življenja, delovanja in razmišljanja, so zaprti za to, jih to sploh ne zanima, ne bodo reagirali in jih tudi s prepričevanjem ne moreš prepričati. Morda bo njihov čas še prišel. Pri nekaterih pa sploh ne pride.
Furman: Morda samo še malce ostaneva pri tej socialni podobi Slovenije. Pred dnevi sem v tisku zasledila zelo ganljivo zgodbo, pa bi vam jo rada predstavila, ker bi rada slišala vaš komentar. Bom na hitro. Govori o tem, da se je ena od slovenskih šol vključila v mednarodni natečaj za fotografiranje mladih, nanj se je prijavil tudi deček iz revne družine. Namesto spodbude so ga zavrnili, da ne more sodelovati, ker nima fotoaparata. Nek čuteč človek v šolskem kolektivu pa mu je hotel ponuditi šolski aparat, a so ga učitelji zavrnili, češ, da ga bo uničil. Na srečo mu je aparat nekdo posodil, otrok je slikal z užitkom in na anonimnem natečaju zmagal. To pa še ni vse. V šoli so zmogli toliko podlosti, da so dečka osumili kraje slik, češ, ker nima fotoaparata, ne more slikati. Meni se zdi to, da se kaj takega dogaja danes in tukaj sredi Slovenije, v šolstvu, nepojmljivo. Kaj bi vi rekli?
dr. Janez Drnovšek: Ja, to je žalostno. To je tako, če ljudje ustvarjajo slabo energijo. Če so slabi, potem so zmožni ustvarjati takšne dogodke in situacije in to je pravzaprav povezano z vsem, o čemer govorimo. Ljudje ne znajo iti prek sebe. Ne znajo biti dobri, čuteči, ne znajo razumeti drugih, ne znajo se postaviti v njihovo kožo in pomisliti, kako je v njihovi koži. Če bi to zmogli, potem bi drugače razmišljali in delovali. Ampak nekateri tega ne zmorejo, so ujeti v svoje vzorce, ki so velikokrat zelo ozki, in v njih je veliko slabega in enostavno ne znajo iti ven iz tega. Zato se pa o tem pogovarjamo in povsod želimo več dobrega, pozitivne energije, dobrih ljudi.Tega se ne da rešiti samo z materialnimi sredstvi, saj materialnost in višji standard tega ne prinašata. Pogosto višji standard prinaša več sebičnosti in potem še več borbe samo za materialno in ljudje še težje vidijo nekoga drugega in njegovo stisko. Tako so zagledani samo v to, da bodo sami imeli čim več. V vsakem primeru moramo vnašati več tega medsebojnega razumevanja, občutka medsebojne povezanosti, občutka za druge, za drugo, da presegamo svoje ozke okvire svoje sebičnosti in potem se dogajajo dobre stvari. Če tega ni, pa se dogajajo takšne slabe stvari, kot ste opisali v primeru tistega dečka in šole.
Furman: Samo še en odziv iz terena. Neka gospa mi je na primer rekla, da je poslušala najin intervju, da posluša najine pogovore. Pravi, da vas ceni predvsem zato, ker ste dojemljivi za starejše, bolne, onemogle. Pravi, da vas lepo pozdravlja, naj vam prenesem pozdrave in naj vas vprašam, kako pa vi, če se osebno kaj bojite starosti in tega, da bi bili morda na stara leta odvisni od drugih. Se bojite bolezni, trpljenja, nenazadnje smrti?
dr. Janez Drnovšek: Zahvaljujem se za pozdrave. Zanimivo je, da sem ravno o tem sedaj kar nekaj pisal. O tem, kako premagati strah v življenju. Strah je pravzaprav eno izmed tistih negativnih čustev, ki jih najtežje premagamo, ki marsikoga spremljajo celo življenje, na celi poti. Ves čas nas mučijo kakšne skrbi, strahovi in to je slabo. To je negativna energija, ki se v nas nabira in jo tudi prenašamo na druge. Torej, premagati strah je ena izmed ključnih stvari. Treba je pomagati seveda vsem, ki so v stiski, to je jasno in bistveno. Potem bo seveda tudi manj stiske, ljudje bodo med sabo kljub vsemu bolj povezani in na koncu bo tudi manj strahov. Ampak ne glede na to, vsak se mora soočiti s svojimi strahovi, s svojimi skrbmi. Zavedati se moramo, da nekoč tako ali tako vse izgubimo, kar imamo. Zato pravim, da na karkoli smo navezani, če smo navezani na neke materialne stvari, hišo, na primer, jo lahko izgubimo. Če smo navezani na bližnje, jih lahko izgubimo. Na koncu bomo izgubili tudi svoje življenje, ampak tega se moramo zavedati, da je vse minljivo in da moramo vzpostaviti do tega neko razdaljo, nek odnos, da se torej tega ves čas zavedamo. In če se zavedamo, da je vse to minljivo, potem bomo tudi drugače živeli, drugače se bomo obnašali. Ne bomo sami sebi tako gnali za te stvari. Lahko bomo videli tudi druge, jih razumeli in jim tudi pomagali. S tem gremo preko sebe, nismo več tako navezani sami nase, sami sebi se ne zdimo več tako pomembni in se tudi ne bojimo več tako zelo samega sebe in za vse, kar imamo. Tako da na nek nenavaden način je vse to med sabo povezano, tudi s tem, da človek zna presegati samega sebe in svojo sebičnost. Ko začne presegati sebičnost, postane drugačen človek. Takrat ni več materialno bitje, ampak postane tudi duhovno bitje. Vse, kar je minljivo, je pa materialno. Če pa ustvarjamo nekaj več od tega, ustvarjamo neko duhovnost in ta je tista, ki presega materialno. V tem je bistvo in potem se lahko rešimo strahov. Če človek na koncu doseže zavedanje minljivosti vsega, potem se ničesar več ne boji, nič ga ne more prizadeti. In kar je zanimivo - če se človek ničesar več ne boji, potem se mu tudi manj slabega zgodi. Velikokrat je tako, da če te je nečesa strah, se ti potem tisto veliko raje zgodi. Če pa do tega resnično vzpostaviš neko razdaljo, te ni strah, si pozitiven in se ves čas zavedaš, da lahko pravzaprav v vsakem trenutku vse izgubiš, potem živiš mirno, sproščeno in ... tu se dogajajo najboljše stvari.
Furman: Zopet sva pri tistem - bolj kot se veča zavedanje, bolj kopnita strah in verjetno tudi potreba po zagotavljanju neke varnosti, o tem sva že prej govorila, da si ljudje danes iščejo varnost predvsem v denarju. Bi pa morda še tole. Za nami je teden boja proti raku. Slišali smo, da za rakom zboleva vse več Evropejcev. V Sloveniji zadnja leta na novo zboli po deset tisoč ljudi, kar je petina več kot pred desetimi leti. Ampak žalostno je predvsem spoznanje, da je preživetje zelo odvisno od tega, v kateri državi živimo, ko zbolimo. Ozdravljivost raka pri nas je menda še vedno pod evropskim povprečjem, vemo pa, da je zdravstvo stvar nacionalne politike.
dr. Janez Drnovšek: Marsikaj se seveda da izboljšati v našem zdravstvu, o tem ni dvoma. Ampak tisto, kar običajno želim povedati ljudem, je, da naj raje zaupajo sami sebi in vzamejo zdravje v svoje roke. Naj ne živijo tako, da bodo potem na milost in nemilost prepuščeni zdravstvu, pa naj bo takšno ali drugačno, tudi če je najboljše, ampak še vedno. Takrat izgubijo kontrolo nad samimi sabo, nad svojim zdravjem, prepuščeni so temu, ali bo nekdo takrat znal ali ne narediti prave stvari za njih. Sodoben način življenja pa je takšen, da s sabo nosi vedno več napetosti, stresa, strahov in rezultat tega so bolezni, še zlasti rak. Je tipična civilizacijska bolezen, ki izhaja iz sodobnega načina življenja. Ta način življenja pa je takšen kot smo govorili. Ljudje si zelo prizadevajo za materialne dobrine, ves čas so v neki tekmi, pritisku, ves čas se zato borijo in so predvsem - če bom uporabil prejšnji izraz - materialna bitja. Ne znajo vzpostaviti neke distance do tega, ne znajo biti sproščeni, torej živeti brez skrbi, strahov in vse to jih razžira. Vsa ta negativna energija, ki jo ustvarjajo sami in dobivajo v svojem življenju tudi od drugih. Vse to ustvarja bolezni. Torej to, kar govorim, ni nekaj abstraktnega, zelo vpliva na človekovo življenje. Če človek zna vzpostaviti neko svoje ravnotežje, mir, če zna biti pozitivno bitje, potem bo veliko lažje ohranil tudi svoje zdravje.Vse to ga ne bo potegnilo v negativnosti, znal bo ohraniti ali pa vzpostaviti distanco. Zavedal se bo tudi pomena narave in poskušal biti čim večkrat v stiku z njo, kar mu bo pomagalo, da bo svoje zdravje ohranil. Vsi skupaj se bomo seveda morali čim bolj zdravo in naravno prehranjevati in tudi zmanjšati vso to silno kemijo, ki jo zaužijemo skozi hrano, na koncu pa potem še skozi zdravila.
Furman: Na te razmere v zdravstvu so posebej občutljivi starejši ljudje. Tudi vi pišete o tem, da je odnos do starejših merilo zrelosti neke družbe. Kako zrela je v tem smislu dandanes slovenska družba? Morda ena taka splošna ocena.
dr. Janez Drnovšek: Najbrž smo nekako povprečno zreli glede na druge. Sam sem obiskal kar precej domov za starejše in marsikje so kar v redu. Zelo pomembno je, kakšno je osebje, vodstvo, kakšne so sestre. To je izjemno pomembno, saj navsezadnje oni tem ljudem predstavljajo življenje in jim ga lahko v tem obdobju bistveno izboljšajo, ali pa nasprotno. Včasih sem kar prijetno presenečen, ponekod je v domovih kar v redu. Po drugi strani pa ... Včasih se ne morem znebiti občutka, da le preveč računamo na te domove za starejše, da ponekod starejše ljudi tja kar nekako odlagajo. Več bi morali narediti za to, da ostanejo doma, v svojem okolju ali pri družini. Če pa družine nimajo, če so sami, pa naj se jim omogoči neka pomoč na domu, dokler so le lahko doma. Da tam, kjer so preživeli svoje življenje, tudi ostanejo in da se jim pri tem organizira pomoč. To smo recimo tudi v Gibanju za pravičnost in razvoj ali pa tudi s te moje funkcije vzpodbudili razne akcije, kako bi recimo mladina pomagala starejšim, kako vzpostaviti ta stik. Recimo prostovoljno delovanje šolarjev, srednješolcev, tako da pridejo na dom k starejšim in prinesejo kaj iz trgovine in jim še kaj drugega pomagajo. Lahko se kaj pomenijo z njimi, ker navsezadnje so ti ljudje zelo osamljeni. Ampak tudi njim to koristi, dobijo kakšne izkušnje, življenjska spoznanja. Medgeneracijsko sodelovanje je lahko zelo pozitivno za obe generaciji, mlado in starejšo. Na ta način se da morda marsikomu omogočiti, da preživi tudi starost v svojem domačem okolju, da se na koncu ne odtrga od tega in da ne gre potem v neko čakalnico za konec življenja. Tudi domovi so kljub vsemu pomembni, velikokrat ne gre brez njih. Je pa res zelo, zelo bistveno, kakšno vzdušje in razumevanje se vzpostavita, kakšna je skrb za te starejše ljudi. V tem se res kaže naša zavednost, kakšni ljudje smo in ali razumemo to stisko. Ali razumemo ljudi, ki so starejši in jim skušamo pomagati, ali smo tako sami s sabo okupirani in mislimo samo nase, na svojo kariero, na to, kako bomo to in to dobili, da nam potem starejši kar odveč hodijo. Nimamo več časa za njih in nas kar nekako motijo. To je vse povezano. Torej, če znamo to videti, če znamo občutiti z njimi, je to izjemno pomembno. S tem jim najbrž več pomagamo kot s čimerkoli drugim. S tem občutkom povezanosti, da niso odpisani in pozabljeni.
Furman: Vi obiskujete stoletnike. Ob neki priložnosti ste mi rekli, da gre za taka iskriva, prijetna srečanja.
dr. Janez Drnovšek: Ja, res je, kar nekaj stoletnikov in predvsem stoletnic - izgleda, da je žensk več - sem obiskal in praviloma so to res prijetna srečanja. Še zelo, tako bi rekel, prisebnih starostnikov, starostnic sem obiskal. Večinoma so še prav vedri, veseli. Tako da so mi nekako potrdili moja učenja o tem, da če smo pozitivni, smo bolj zdravi in lahko tudi dlje živimo. Kajti starostniki, ki sem jih obiskal, so tako pozitivni, veseli. Kljub temu, da jih seveda že kaj muči, recimo pri sto ali sto petih letih, so še vedno veseli, pa zapojejo pesmi in tako naprej. In so takšni. Torej, to jim je očitno pomagalo, da so tako dolgo lahko preživeli in tudi ostali dokaj zdravi.
Furman: V prejšnjem intervjuju sva že govorila o množičnem pobijanju in mučenju živali za prehrano ljudi. Tokrat pa me zanima, kako vi komentirate polemike med nasprotniki in zagovorniki lova. Vemo, da je Lovska zveza Slovenije kar s približno 20.000 lovci ena najbolj množičnih društvenih organizacij pri nas. Zdaj te dni tudi zelo odmeva odločitev ministra za okolje in prostor, da naj bi letos umorili sto rjavih medvedov, ker medved pač povzroča škodo in je nevaren za ljudi. Predstavniki zelene bratovščine poudarjajo, da skrbijo za ravnovesje v naravi, medtem, ko naravovarstveniki zatrjujejo, da narava sama v sebi vsebuje mehanizme za vzpostavljanje tega ravnovesja. Kakšno je vaše stališče?
dr. Janez Drnovšek: Strinjam se z naravovarstveniki in mislim, da res narava sama poskrbi za svoje ravnovesje. Če govorimo o tem, koliko medvedi ogrožajo ljudi, vemo, da samo če se sami čutijo ogroženi od ljudi, lahko takrat eventualno postanejo nevarni. Ampak ljudje so nasploh veliko bolj ogroženi od ljudi, ne pa od živali in veliko več hudega naredimo ljudje ljudem, ne pa živali ljudem. Nasprotno pa drži, da ljudje naredijo živalim veliko slabega, veliko hudega. Ob tem bi se tudi morali zamisliti, da smo velikokrat tako brez občutka v odnosu do živali, živali pa imajo občutke in zavedanje, tako kot mi. Živali lahko trpijo, lahko so vesele, lahko so žalostne tako kot mi, mi pa z njimi ravnamo res izjemno kruto. Tudi v tem se pravzaprav kaže, kakšen je človek. Ali človek res zna nekako pogledati izven sebe, izven svoje sebičnosti in čutiti s svetom okrog sebe, z naravo, z drugimi ljudmi, z živalmi in z vsem, ali pa ne.
Furman: In res zaključiva. Ko sva že pri živalih, kaj razmišljate, da si boste znova omislili kakšno pasjo družbo?
dr. Janez Drnovšek: Zdaj še ne. Trenutno sem precej zaposlen s svojimi drugimi projekti. Najbrž sedaj mora nekaj časa miniti.
Furman: Hvala lepa, gospod predsednik. Skratka, na Štajersko znova odnašam zvrhano mero dobrih sporočil. Upam, da bodo padla na plodna tla. Hvala lepa še enkrat.
dr. Janez Drnovšek: Hvala tudi vam in še enkrat vsi zelo lepo pozdravljeni.